VSL sklep II Ip 1434/2016

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (IV., V. in VI. točki izreka) potrdi.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom: - ugovor dolžnice zoper novo sredstvo izvršbe z dne 18. 3. 2013 zavrnilo (I. točka izreka); - zavrglo predlog dolžnice za omejitev izvršbe z dne 18. 3. 2013 (II. točka izreka); nadaljnje stroške upnice po vlogi z dne 26. 3. 2013 odmerilo na 387,47 EUR (III. točka izreka); ugovoru dolžnice z dne 13. 3. 2015 ugodilo in izvršilni postopek ustavilo (IV. točka izreka); v zemljiški knjigi pri nepremičninah dolžnice izbrisalo vknjiženo hipoteko in zaznambo sklepa o izvršbi In 859/2006 z dne 25. 5. 2007 (V. točka izreka) ter odločilo, da je upnica dolžna dolžnici v 8 dneh povrniti njene stroške ugovornega postopka v znesku 55,00 EUR (VI. točka izreka).

2Odločitev v IV., V. in VI. točki izreka sklepa pravočasno izpodbija upnica. Uveljavlja kršitve določb postopka, nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da njena terjatev izhaja iz obdobja, ko pravilo ne ultra alterum tantum še ni veljalo. Izvršilno sodišče bi v skladu z načelom formalne legalitete moralo slediti izvršilnemu naslovu in ga izvršiti skladno z njegovim pomenom, ki ga je imel takrat, ko je postal pravnomočen. Izvršiti bi ga torej moralo tako, kot če Ustavne odločbe U-I-300/04 ne bi bilo. Ustava RS v 158. členu določa, da je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenem z zakonom. Terjatev upnice bi bilo tako mogoče spremeniti le v postopku s pravnimi sredstvi, do česar pa ni prišlo. Ustavno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da razveljavitev zakona ali dela zakona učinkuje le na pravna razmerja, o katerih do razveljavitve še ni bilo pravnomočno odločeno. S tem, ko je izvršilno sodišče upoštevalo materialno pravo, ki je veljalo po učinkovanju odločbe Ustavnega sodišča ter stališč Vrhovnega sodišča o teku zakonskih zamudnih obresti, je poseglo v že pravnomočno urejeno razmerje. S tem je kršilo 14., 155. in 158. člen Ustave RS ter poseglo tudi v upničino ustavno zagotovljeno pravico do zasebne lastnine, ki je varovana tudi z EKČP. Z uveljavitvijo OZ-A je zakonodajalec pravilo ne ultra alterum tantum ponovno omejil le na pogodbene obresti, za zamudne obresti pa po 22. 5. 2007 pravilo več ne velja. Kljub enakemu položaju dolžnikov oziroma upnikov pa zamudne obresti v primeru, ko so do 22. 5. 2007 dosegle glavnico, prenehajo teči, v primerih, ko pa glavnice niso dosegle, tečejo naprej in to ne glede na dejstvo, da gre v vseh primerih za razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo OZ-A, to je v času, ko je veljalo isto materialno pravo. OZ-A je torej zaradi različnega obravnavanja v nasprotju z 14. členom Ustave RS, ki ureja kršitev načela neenakosti pred zakonom, zato pritožbenemu sodišču predlaga, da predmetni postopek prekine in sproži postopek za oceno ustavnosti. Meni, da do omejitev teka zakonskih zamudnih obresti zaradi učinka pravnomočnosti ne bi smelo priti oziroma v nobenem primeru do omejitve ne bi smelo priti pred 18. 3. 2006 oziroma pred tem, ko je terjatev dosegla višino glavnice, če se to ni zgodilo do 18. 3. 2006. Prilaga svoje izračune. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da zavrne ugovor dolžnice in za neplačani del izvršno nadaljuje oziroma podredno, da izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odloči, v obeh primerih pa odloči, da ji mora dolžnica povrniti pritožbene stroške.

3Dolžnica je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče druge stopnje je izpodbijani del sklepa preizkusilo v mejah uveljavljenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ).

6Odločba U-I-300/04-25 z dne 2. 3. 2006 (v nadaljevanju Ustavna odločba, ki je stopila v veljavo 18. 3. 2006), s katero je Ustavno sodišče razveljavilo 1060. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1. 1. 2002, uporablja 277. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), čeprav so že dosegle ali presegle glavnico,(1) je sestavni del pravnega reda Republike Slovenije in torej tudi vir prava, ki ga je sodišče dolžno upoštevati. Tudi Vrhovno sodišče RS, ki skrbi za poenotenje sodne prakse, je v več svojih izdanih odločbah(2) odgovorilo na vprašanje, kako je treba razlagati izvršilne naslove, v katerih je v izreku zapisano, da tečejo zakonske zamudne obresti „do plačila“. Zavzelo je stališče, da odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti od določenega dneva do plačila ne pomeni, da obresti po zakonsko določeni obrestni meri nujno vselej dobesedno tečejo „do plačila“, pač pa, da to pomeni „do prenehanja obveznosti“. To pa pomeni do kateregakoli zakonsko predvidenega načina prenehanja obveznosti, kar je glede zamudnih obresti lahko tudi njihovo prenehanje teka zaradi (veljavnega) pravila ne ultra alterum tantum. Na podlagi stališča Vrhovnega sodišča RS v navedenih odločbah se je sodna praksa s tem stališčem uskladila.

7V obravnavanem primeru sodišče pri izdaji izvršilnega naslova dne 19. 10. 2001, ki je postal pravnomočen 17. 6. 2004, ni moglo upoštevati Ustavne odločbe. Ker pa je sodišče tudi v izvršilnem postopku dolžno uporabljati zakonska pravila, ki so skladna z ustavo, to upoštevajoč prej navedeno Ustavno odločbo pomeni, da mora izvršilno sodišče pri opravi izvršbe za čas po 1. 1. 2002 v zvezi s tekom zakonskih zamudnih obresti upoštevati tudi 367. člen OZ, saj so takrat glede na Ustavno odločbo obresti nehale teči po samem zakonu. S tem po stališču sodne prakse izvršilno sodišče ne odstopa od načela formalne legalitete in ne posega v časovne meje pravnomočnosti, saj ravno z ugotavljanjem nominalne višine obresti znotraj kriterijev njihove določljivosti, opredeljenih v izvršilnem naslovu, ohranja zvestobo izvršilnemu naslovu. V izvršilnem naslovu so tako navedeni vsi potrebni parametri za opredelitev obsega dolžnikove obveznosti plačati zakonske zamudne obresti,(3) nominalno višino obresti pa ugotovi šele izvršilno sodišče. Ne držijo tako pritožbeni očitki, da upoštevanje Ustavne odločbe pomeni poseg v že pravnomočno ugotovljeno terjatev. Prav tako v konkretnem postopku upnica ne more uspešno uveljavljati kršitev ostalih ustavnih in človekovih pravic, ki naj bi jih zagrešilo prvostopenjsko sodišče z upoštevanjem veljavne materialnopravne zakonodaje in stališč Vrhovnega sodišča RS. V Zakonu o spremembi in dopolnitvi Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ-A), ki je začel veljati 22. 5. 2007, pravilo ne ultra alterum tantum res ni več določeno. Zakon nima izrecne prehodne določbe, ki bi povedala, na katera obligacijska razmerja se sprememba nanaša. Določeno je, da zakon začne veljati 15. dan po objavi v Uradnem listu Slovenije in je glede na splošno prepoved retroaktivnosti treba šteti, da se OZ-A na primere, ko so zapadle, pa neplačane zamudne obresti v obdobju od uveljavitve OZ do uveljavitve OZ-A že dosegle glavnico, ne more nanašati. V teh primerih so obresti po samem zakonu nehale teči in zato z uveljavitvijo OZ-A ne morejo začeti teči znova. Takšno stališče(4) je zavzelo tudi že Ustavno sodišče v odločbah Up 227/05 z dne 24. 5. 2007 in Up 699/05 z dne 5. 7. 2007. Sodišče druge stopnje na v pritožbi predlagano pobudo za presojo ustavnosti OZ-A ni vezano(5) in tudi glede na obrazloženo stališče Ustavnega sodišča ocenjuje, da za presojo ustavnosti ni podlage.

8Glede na navedeno je odločitev v izpodbijanem sklepu, pri kateri je sodišče prve stopnje pri poplačilu terjatve upoštevalo omejitev teka zakonskih zamudnih obresti in posledično ustavilo postopek ter odločilo o stroških ugovornega postopka, pravilna, pritožba upnice pa neutemeljena, zato jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in v izpodbijanem delu sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

9Upnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ). Tudi glede stroškov dolžnice za odgovor na pritožbo je sodišče druge stopnje odločilo, da jih krije sama, ker so bili nepotrebni. V odgovoru na pritožbo namreč ni navedla ničesar, kar bi prispevalo k odločitvi sodišča druge stopnje (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

-------------

Op. št. (1): To pomeni, da je v primeru obligacijskih razmerij, nastalih pred uveljavitvijo OZ, dolžnik dolžan plačati zakonske zamudne obresti, ki so se natekle do 1. 1. 2002, ne glede na to, ali je njihova vsota že presegla glavnico. Glede teka zamudnih obresti po 1. 1. 2002 pa je potrebno upoštevati veljavno zakonodajo, to je 376. člen OZ, ki določa, da obresti prenehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico, kar pomeni, da na podlagi zakona preneha obveznost dolžnika plačati višji znesek iz naslova obresti.

Op. št. (2): II Ips 10/2011, II Ips 51/2011 in 402/2011, vse z dne 5. 4. 2012, II Ips 136/2011 z dne 26. 4. 2012

Op. št. (3): - glavnični znesek, od katerega tečejo, - čas (od kdaj do kdaj), v katerem tečejo in obrestna mera

Op. št. (4): Ustavno sodišče se je postavilo na stališče, da je bistvena okoliščina, ali je vsota zapadlih, pa neplačanih obresti dosegla glavnico. Le te z uveljavitvijo OZ-A ne morejo namreč oživeti znova.

Op. št. (5): Sodišče je dolžno prekiniti postopek in sprožiti postopek za oceno ustavnosti pred Ustavnim sodiščem le v primeru, ko samo meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven (156. člen Ustave RS).