VSRS sklep II Ips 245/2015

I. Reviziji se delno ugodi, odločbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita glede odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka in se tožba tudi v tem delu zavrže. Sicer se revizija zavrne.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

1Tožnik je izvajalec v smislu 118. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP) in zatrjuje, da toženi zavod z načinom obračunavanja nadomestil za javno priobčitev fonogramov izvajalcem škoduje. Fonogram je po drugem odstavku 128. člena ZASP posnetek zvokov neke izvedbe ali drugih zvokov, ali nadomestka zvokov, razen če gre za posnetek, ki je vključen v avdiovizualno delo. Proizvajalci fonogramov so po prvem odstavku 130. člena ZASP upravičeni do plačila nadomestila za vsako obliko javne priobčitve fonograma. Po drugem odstavku 130. člena ZASP so polovico nadomestila dolžni izplačati izvajalcem, katerih izvedbe so posnete na uporabljenem fonogramu, če niso s pogodbo med njimi določeni drugačni deleži. Pravica do nadomestila za javno priobčitev fonogramov se po 147. členu ZASP v povezavi s 145. členom ZASP lahko uveljavlja le kolektivno in tožena stranka je zavod, ki skrbi za kolektivno uveljavljanje pravic izvajalcev in proizvajalcev fonogramov.

2Po stališču tožnika, ki temelji na v postopku predloženem pravnem mnenju Inštituta ..., so bile pravice izvajalcev prvič priznane z novelo tedaj veljavnega Zakona o avtorski pravici (ZAP), ki nima posebnih prehodnih določb. Tožnik zato meni, da varstvo uživajo le izvedbe, ki so bile prvič izvajane, posnete ali oddajane po uveljavitvi novele 28. 4. 1990. Tožnik trdi, da toženi zavod s stališčem, da digitalizacija posnetka, ki je bil sicer narejen pred letom 1990, digitaliziran pa po tem datumu, predstavlja ponovno prvo priobčitev posnetka, nepravilno skuša doseči varstvo za fonograme, posnete pred letom 1990.

3Tožnik tudi zatrjuje, da upoštevajoč vsebino konvencij, ki so jih podpisale Združene države Amerike (v nadaljevanju ZDA) in načelo vzajemnosti, ameriški proizvajalci fonogramov v RS niso upravičeni do nadomestila za javno priobčitev fonogramov, ki jih radijske postaje analogno radiodifuzno oddajajo. Tožnik trdi, da merila za delitev nadomestil niso jasno in vnaprej določena, da zato prihaja do neenakega obravnavanja in kršitve pravil o preprečevanju omejevanja konkurence in je treba akte toženega zavoda sankcionirati z ničnostjo.

4Tožnik je tako s tožbo z dne 25. 7. 2011 od sodišča zahteval:

- naj ugotovi, da so členi od 11 do 24 Pravilnika o delitvi nadomestil, ki je bil sprejet na seji Sveta toženega zavoda dne 24. 8. 2010, nični;

- naj ugotovi, da so sklepi o delitvi nadomestil, ki so se obravnavali na skupščini izvajalcev 21. 6. 2011, nični;

- naj odloči, da je toženi zavod dolžan opustiti neenako obravnavanje tožnika v razmerju do drugih izvajalcev:

- še posebej pa opustiti dejanja in trditve, da naj bi zaradi oprave digitalizacije in remasteringa obstoječih fonogramov prišlo do novih posnetkov;

- še posebej pa opustiti neenako obravnavanje izvajalcev, ki so avtorska dela igrali, peli, deklamirali ali drugače izvajali po datumu 28. 4. 1990 zlasti pa zniževanje nadomestil izvajalcem češ da jih je treba odvajati izvajalcem za skladbe, nastale pred 28. 4. 1990;

- in opustiti neenako obravnavanje izvajalcev, v razmerju do proizvajalcev fonogramov iz ZDA zlasti pa zniževanje polovice nadomestil, češ da jih je treba odvajati ameriškim imetnikom sorodne pravice imetnikov fonogramov.

5Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo glede obeh ugotovitvenih zahtevkov, dajatvene zahtevke pa je zavrnilo. Ocenilo je, da tožnik ni izkazal, da bi bile zahtevane ugotovitve prejudicialnega pomena za odločitev o dajatvenih zahtevkih, saj tožnik ni izkazal nobene povezave med pravilnikom, sprejetimi sklepi in neenakim obravnavanjem. Navedlo je, da tudi, če bi ta del tožbe obravnavalo kot da gre za samostojna ugotovitvena tožbena zahtevka, navedeni razlogi narekujejo oceno, da za vložitev samostojne ugotovitvene tožbe ni izkazal pravnega interesa. Dajatvene zahtevke je sodišče zavrnilo, ker je ocenilo, da tožnik ne uveljavlja pravnega varstva v civilnopravnem razmerju med pravdnima strankama, ampak zahteva varstvo zaradi neenakega obravnavanja vseh izvajalcev. Navedlo je, da za toženo stranko ne pride v poštev konkurenčno pravo Evropske skupnosti, ker gre za kolektivno organizacijo, katere edina dejavnost je upravljanje pravic avtorjev in je neprofitna, torej ne opravlja dejavnosti za plačilo na trgu. Sodišče prve stopnje je dodalo tudi, da tožnik ni postavil trditev o tem, na kašen način naj bi z ravnanjem tožene stranke prišlo do omejitve učinkovite konkurence, ampak je navedel le, da ima tožena stranka monopol.

6Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje. Navedlo je, da je za odločanje o neskladnosti podzakonskih aktov z zakoni in ratificiranimi mednarodnimi pogodbami ter splošnimi določbami mednarodnega prava po 160. členu Ustave RS in 21. členu Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS) pristojno Ustavno sodišče. Poudarilo je, da je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da ugotovitvena zahtevka nista prejudicialna za odločanje o dajatvenih zahtevkih. Glede drugega ugotovitvenega zahtevka, je dodalo, da bi ga sodišče moralo zavrniti, ker tožnik ni izkazal, da sklepi skupščine kakorkoli posegajo v njegove pravice, vendar je ocenilo da sodišče prve stopnje z zavrženjem tožbe v tem delu ni poseglo v procesne pravice tožnika. Poudarilo je, da tožnik lahko pravno varstvo uveljavlja v skladu s 160. členom ZASP, s civilno tožbo pa bi lahko zahteval varstvo svojih materialnih pravic. Opozorilo je, da tožnik z zahtevkom, kakršnega uveljavlja, prevzema funkcije Urada za intelektualno lastnino (v nadaljevanju Urad), kateremu je zaupan nadzor nad uveljavljanjem pravic izvajalcev in proizvajalcev fonogramov (162. člen ZASP). Poudarilo je, da ima tožnik prav, ko navaja, da kolektivna organizacija, ki upravlja tuje pravice, lahko krši pravila Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (v nadaljevanju ZPOmK-1) in Pogodbo o delovanju Evropske Unije (v nadaljevanju PDEU) in se pri tem sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča RS G 24/2011. Vendar je potrdilo oceno sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal ravnanj, s katerimi bi ga tožena stranka neenako obravnavala. Sodišče druge stopnje je opozorilo, da iz navedenih določb Pravilnika ni mogoče razbrati, da bi urejala vprašanja, ki so izpostavljena v dajatvenih zahtevkih, niti ni iz njih mogoče razbrati neenakopravnega obravnavanja tožnika. Poudarilo je, da zgolj nestrinjanje tožnika z načinom delitve nadomestil še ne pomeni zlorabe s strani tožene stranke.

7Zoper odločitev sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, naj revizijsko sodišče odločbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi. Meni, da je napačna ocena sodišč prve in druge stopnje, da ugotovitvena zahtevka nista prejudicialnega značaja, saj tožnik ne bi mogel tožiti na prepoved neenakega obravnavanja iz naslova pravnega akta zasebnega prava, če ta pravni akt ni ničen. Opozarja, da je v podobnem primeru I Cp 736/2015 isto sodišče odločilo drugače. Poudarja, da je v primeru, če je konkurenčno pravo kršeno, najprej treba ugotoviti nezakonitost ravnanja in šele tej sledi prepoved. V nadaljevanju utemeljuje, zakaj je napačno stališče sodišča druge stopnje, da je Pravilnik tožene stranke akt javnega prava in je tudi napačen nadaljnji sklep, da redno sodišče ni pristojno za odločanje o njegovi ničnosti. Vztraja, da gre za akt, za katerega se uporablja konkurenčno pravo, o katerem mora odločati sodišče po 1. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj gre za premoženjsko razmerje. Nasprotuje stališču sodišča druge stopnje, da ima možnost sodelovanja na skupščini izvajalcev, ki odobri Pravilnik o delitvi nadomestil, saj je tožena stranka zavod. Opozarja tudi, da vložitev pritožbe na strokovni svet zavoda ni procesna predpostavka za vložitev tožbe v pravdnem postopku. Poudarja, da 44. člen Zakona o zavodih (ZZ) ne omogoča pritožbe na strokovni svet, zato meni, da mu je sodišče s takšno razlago odvzelo pravico do sodnega varstva in kršilo pravo EU, zlasti 7. člen Uredbe št. 1/2003. Meni tudi, da je napačno stališče sodišča, ki ga glede na to, da gre za zavod, ki nima članov, napotuje na 160. člen ZASP. Meni, da mu je s tem odvzelo pravice iz naslova prava EU in se pri tem sklicuje na določbo 102. člena PDEU in zadevo UNIBET (C-432/05), iz katere izhaja, da je predhodna ugotovitev nezakonitosti lahko nedovoljena samo, če obstajajo druga učinkovita pravna sredstva po nacionalnem pravu. Tožnik poudarja, da sodišče o zadevi sploh ni odločalo vsebinsko in je potrebna razveljavitev. Vztraja pri svojem stališču, da tožena stranka netransparentno določa zneske nadomestil, saj merila niso določena vnaprej in da s teorijo nove priobčitve zaradi digitalizacije omejuje pravice dejanskih imetnikov sorodnih pravic na fonogramih. Vztraja, da so zato njeni akti nični na podlagi prava EU in slovenskega ZPOmK, sklepi organov tožene stranke o delitvi nadomestil pa predstavljajo zlorabo prevladujočega položaja v smislu člena 102 PDEU oz. 9. člena ZPOmK-1. Meni, da bi sodišče moralo obrazložiti, zakaj kljub njegovemu predlogu ni prekinilo postopka in postavilo predhodnega vprašanja Sodišču Evropske skupnosti (SEU).

8Sodišče je revizijo vročilo toženemu zavodu, ki nanjo ni odgovoril.

9Revizija je delno utemeljena.

10Tožnik ima prav, ko v reviziji opozarja, da so razlogi, ki jih sodišči navajata za utemeljitev zavrnitve dajatvenega tožbenega zahtevka, procesne in ne vsebinske narave. Sodišče prve stopnje namreč utemeljuje, da odločitev o tem sporu glede na postavljeni zahtevek ne spada v sodno pristojnost, kljub temu pa ne zavrže tožbe v celoti, ampak dajatveni tožbeni zahtevek zavrne. Sodišče druge stopnje pa s podobnimi razlogi pritožbo tožnika zavrne in odločbo s takšnim izrekom potrdi.

11Vrhovno sodišče najprej poudarja, da je pravilna utemeljitev sodišča prve in druge stopnje, da ta spor ne spada v sodno pristojnost (18. člen ZPP).

12Konkurenca kot sredstvo za dosego širših družbenopolitičnih interesov zaradi ekonomsko utemeljenih pozitivnih učinkov v sistemih tržnega gospodarstva uživa posebno javnopravno varstvo. To je zagotovljeno v postopku, ki se odvija pred Javno agencijo RS za varstvo konkurence (v nadaljevanju Agencija) po določbah Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (v nadaljevanju ZPOmK-1). Postopek po tem zakonu se začne na pobudo vlagatelja, ki ima lahko v postopku položaj stranskega udeleženca (16. člen ZPOmK-1).

13Javnopravno varstvo konkurence pa ni namenjeno neposrednemu varstvu konkurentov. Nedovoljeno omejevanje konkurence povzroči škodo drugim podjetjem na trgu in končnim uporabnikom, zato ZPOmK-1 javnopravno varstvo dopolnjuje tudi z zasebnopravnim. Tako v 62. členu izrecno določa odgovornost kršitelja za škodo, ki nastane s kršitvijo slovenskih ali komunitarnih pravil konkurence(1) .

Posledica uveljavljanja odškodninskih zahtevkov zaradi kršitve konkurenčnega prava je tudi uveljavitev pravil konkurence. Takšno varstvo oškodovanec uveljavlja v pravdnem postopku po splošnih pravilih odškodninskega prava in mora navesti potrebne trditve glede vseh predpostavk odškodninske odgovornosti, zlasti obsega škode, predvsem pa tudi postaviti ustrezen dajatveni zahtevek.

14Sodišči prve in druge stopnje pravilno ugotavljata, da tožnik takšnega tožbenega zahtevka ni postavil niti ni navedel potrebnih trditev. Tožnik ni zahteval od sodišča, naj toženemu zavodu naloži izpolnitev obveznosti, ki jo ima do njega po pravilih civilnega prava, ampak je zahteval, naj tožencu naloži, kako naj razlaga Pravilnik o delitvi nadomestil, da ne bodo kršena pravila konkurenčnega prava. Sodišče druge stopnje pravilno opozarja, da bi odločbo s takšnim izrekom lahko izdala Agencija po 37. členu ZPOmK-1, nikakor pa ne sodišče.(2) Sodišči prve in druge stopnje bi zato nedovoljeno posegli v pristojnost Agencije, če bi zadevo vsebinsko obravnavali.

15Res pa je, da ob takšnem pravilnem izhodišču, sodišče druge stopnje ni ravnalo prav, ko je potrdilo odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi dajatvenega tožbenega zahtevka. Zaradi pravnomočnosti odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka bi bilo lahko tožniku onemogočeno uveljavljanje javnopravnega varstva v upravnem postopku po določbah ZPOmK-1. Zato je Vrhovno sodišče reviziji delno ugodilo in je na podlagi drugega odstavka 379. člena ZPP v tem delu odločitvi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in je tožbo tudi v tem delu zavrglo. Navedeni razlogi narekujejo tudi zavrnitev revizije glede odločitve o zavrženju vmesnih ugotovitvenih zahtevkov (378. člena ZPP).

16Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, ali če to odločbo razveljavi in tožbo zavrže, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker je tožnik z revizijo uspel v neznatnem delu, Vrhovno sodišče ni posegalo v stroškovni odločitvi sodišč prve in druge stopnje, odločilo pa je tudi, da tožnik sam krije svoje stroške revizijskega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP).

----

(1) Primerjaj M. Kavčič, Javnopravno in zasebnopravno varstvo konkurence: obramba in aktivna ravnanja strank po ZPOmK-1, Podjetje in delo, 2008, št. 6-7, str. 1460 in nsl. in L. Bernard, Računanje škode zaradi kršitve antitrusta, Podjetje in delo, 2011, št. 3-4, str. 503 in nsl.

(2) Odločbo s primerljivo vsebino je po določbah ZPOmK-1 izdal (takrat še) Urad RS za varstvo konkurence v zadevi Vrhovnega sodišča RS opr. št. G 24/2011, na katero se sklicuje tudi sodišče druge stopnje.