UPRS sodba in sklep I U 77/2016

I. Zadevi I U 77/2016 in I U 92/2016 se združita zaradi skupnega obravnavanja in odločanja ter se zadeva vodi v nadaljevanju pod opr. št. I U 77/2016.
II. Tožbi prve tožeče stranke A. d.d. se ugodi, odločba Upravne enote Škofja Loka, št. DEN-321-677-62/94 z dne 8. 9. 2014, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.
III. Tožba tožečih strank B.B., C.C., D.D., E.E., F.F., G.G., H.H. in I.I. se zavrne.

IV. Stroškovni zahtevek drugega do devetega tožnika se zavrne.

1Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo odločil, da se zahtevi vlagatelja D.D. za denacionalizacijo ugodi in se v korist denacionalizacijskih upravičencev: - D.D. do deleža 1/6 (11.027,42 DEM) - J.J., s tam navedenimi podatki, do deleža 5/8 (110.274,20 DEM) izplača odškodnina v obveznicah A. d.d. v skupnem znesku 121.301,62 DEM in sicer za nepremičnine del parc. št. 617 v izmeri 5051 m2, del parc. št. 613/1 v izmeri 1172 m2 in parc. št. 21 v izmeri 145, vse k.o. ..., ki jih ni moč vrniti v naravi (1. točka), določil zavezanca za izplačilo obveznic, tj. A. (2. točka izreka), določil kot skrbnika za posebni primer D.D. (3. točka izreka) in še odločil, da stroški postopka niso bili zaznamovani (4. točka izreka). V obrazložitvi je navedel, da gre za odločanje po sodbi naslovnega sodišča, I U 1991/2012 z dne 28. 5. 2013, s katero je sodišče odpravilo prej izdano odločbo organa z napotilom, da mora organ presoditi aktivno legitimacijo D.D. v času vložitve zahteve za zahtevano premoženje, ter da naj ugotovi, v kakšnem svojstvu je vlagal zahtevek za denacionalizacijo glede na ostale solastnike. Organ je ugotovil, da je bila zahteva vložena pravočasno za premoženje v deležu do 1/6, ki pripada D.D., ter za premoženje J.J. v deležu do 5/8. Vlagatelj je z vlogo zahteval vrnitev vsega premoženja, navedel pa je še, da prilaga zapisnik, iz katerega je razvidno, da se mora zemljo vrniti prejšnjemu lastniku. D.D. torej izpolnjuje pogoje za upravičenca, na podlagi prvega odstavka 15. člena, drugega odstavka 61. člena in drugega odstavka 64. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) pa je organ presodil, da je upravičena do vrnitve odvzetega premoženja tudi mati upravičenca J.J. do višine njenega deleža. J.J. je namreč umrla 1979, za uveljavljanje pravic že pokojnih upravičencev pa so upravičeni njihovi pravni nasledniki, torej v tem primeru D.D. Za ostale solastnike podržavljenega premoženja D.D. nima aktivne legitimacije. Pred vložitvijo zahtevka je bila pokojna le še K.K., ki je bila poročena z L.L., ta pa D.D. izključuje kot pravnega naslednika po veljavni zakonodaji. V postopku je bilo v nadaljevanju glede na prej izdane odločbe ugotovljeno, da da je treba odločiti še o 5051 m2 parc. št. 617, 1172 m2 parc. št. 613/1 in 145 m2 parc. št. 21, ki jih zaradi pozidanosti ni mogoče vrniti v naravi, zato je organ določil odškodnino.

2Drugostopni organ je z odločbo zavrnil pritožbo A. d.d. in D.D. (1. točka izreka), dopolnil prvostopno odločbo s 5. točko izreka, ki se glasi: ''Zahteva za denacionalizacijo, ki se nanaša na preostali delež do 5/16 na parc. št. delu 617, delu 613/1 in 21, vse k.o. ..., se zavrne'' (2. točka izreka) in zavrnil zahtevo D.D. za povračilo stroškov za sestavo pritožbe (3. točka izreka). V zvezi z vprašanjem aktivne legitimacije vlagatelja D.D. je potrdil stališče prvostopnega organa, da je D.D. vložil zahtevo za denacionalizacijo za vrnitev celotnega premoženja in v svoji laični vlogi (v tem postopkih ni predpisano obvezno zastopanje po odvetniku) še navedel, da se naj zemlja vrne prejšnjemu lastniku. Gre za premoženje, katerega lastniki so bili mati in njeni otroci, od katerih je glede na podatke pretežni del dedoval vlagatelj, ki je kot naslednik zahtevo razumljivo vložil tudi v imenu pokojne matere in tistih bratov in sestra, ki so bili lastniki tega premoženja. Tudi sam organ je postopal na ta način s to zahtevo, torej, da je bila vložena za vso premoženje, ki je bilo podržavljeno vsem bivšim lastnikom. Glede na sodno prakso (npr. I Up 210/2005 z dne 14. 3. 2007) in podatke spisa po mnenju organa izhaja, da ne glede na poimensko navedbo upravičencev v vlogi, je razvidno, da je vlagatelj določil ne le sebe kot upravičenca, temveč najmanj svojo mati, ki ga je določila kot svojega univerzalnega pravnega naslednika z oporoko. Ker pa je vlagatelj vložil zahtevo za vračilo celotnega premoženja, je organ v 2. točki izreka še dopolnil prvostopno odločbo z zavrnitvijo preostalega deleža premoženja, za katerega zahteva ni bila vložena.

3Prvi tožnik je v tožbi I U 77/2016 uvodoma povzel potek dosedanjega postopka, navedel, da je naslovno sodišče o tem vprašanju že odločilo s sodbo I U 1991/2012. Po mnenju prvega tožnika se zahteva za denacionalizacijo nanaša zgolj na premoženje, ki je bilo podržavljeno vlagatelju zahteve D.D. do deleža 1/6. Vlagatelj zahteve je v osnovni zahtevi zahteval vrnitev premoženja, ki je bilo podržavljeno njemu in ni zahteval vrnitve premoženja po nobeni drugi osebi. V zahtevi navaja nepremičnine, ki so predmet zahtevka, način in obliko vrnitve (v naravi, odškodnina), pri čemer na koncu zapiše ''da se mora zemlja vrniti prejšnjemu lastniku''. Na nobenem mestu ne navaja, da zahtevo vlaga še za katerega od prejšnjih solastnikov nepremičnin. Prvi tožnik je ves čas postopka zatrjeval, da v osnovni zahtevi ni bilo zahtevano premoženje po materi vlagatelja. To je razvidno iz besedila zahteve. Zgrešena je razlaga toženke, da ker je navedeno, da ''vlaga zahtevek za vračilo odvzetega premoženja'', ki je bilo odvzeto v celoti in istočasno, da to pomeni, da gre za dokaz, da je zahteva vložena tudi za ostale, najmanj za njegovo mati. Tudi besedilo ''mora vrniti zemljo prejšnjemu lastniku'' ne pomeni tudi ostale. Besedilo je v ednini in se nanaša na moški spol. Če bi obveljalo takšno tolmačenje besedila, bi to pomenilo, da se zahteva nanaša na vse solastnike in ne samo na J.J. Organ bi moral upoštevati tudi drugi odstavek 62. člena ZDen, ki izrecno določa, da mora zahteva med drugim vsebovati podatek o razmerju do upravičenca ter kdo še pride v poštev kot pravni naslednik. V zahtevi z dne 22. 2. 1993 ni nobenega od teh podatkov. Skliceval se je na sodno prakso ( I Up 716/2005, I Up 2/2006, I Up 210/2005). Prvi tožnik je predlagal, da sodišče tožbi ugodi, prvostopno odločbo v celoti in drugostopno odločbo v 1. točki izreka odpravi ter zadevo vrne v dopolnitev postopka in odločanje.

4Drugi do deveti tožnik so v tožbi I U 92/2016 uvodoma navedli, da vlagajo tožbo kot pravni nasledniki denacionalizacijskih upravičencev. Četrti tožnik D.D. je bil pooblaščen s strani vseh bratov in sester za vložitev denacionalizacijskega zahtevka, kar je tudi storil, zahtevo je vložil za vso premoženje v celoti, kar je pomenilo, da je vložil zahtevek za vse upravičence. Enako je štel tudi upravni organ, vse do izpodbijane odločbe, ki pa je nezakonita. Do njene izdaje je prišlo zaradi napake upravnega organa pri vodenju evidence prispelih vlog. D.D. je vložil zahtevek 22. 2. 1993 pri takrat še Občini Škofja Loka v rjavem ovoju za spise in na njem zapisal vse upravičence. Ovoja v upravnem spisu ni, obstaja samo njegov zahtevek z dne 22. 2. 1993. D.D. ni pomislil na to, da bi moral zahtevati potrdilo o prejemu tudi za ovoj spisa. Organ je na to zahtevo vodil dva postopka, saj je pooblaščenec stranke prejemal določena pisanja tudi pod št. DEN-321-359-75/93-4/IRT in ne le pod številko, pod katero je izdana prvostopna odločba. Pri tem gre konkretno za dopolnitev zahteve za denacionalizacijo z dne 15. 9. 1994, s katero poleg z.k. izpiskov organ zahteva še potrdilo o državljanstvu za M.M. in J.J. Sicer se tudi nacionalizacijski organ ni držal pravil, saj je odločbo o nacionalizaciji vročal le pok. D.D., četudi je ta veljala za vse razlaščence. Ker se je postopek vodil pod dvema številkama, je prišlo do zmešnjave in nezakonitosti. Za vložitev zahteve za vso premoženje in vse upravičence je D.D. imel pooblastila vseh upravičencev, ki se nahajajo v spisu na več listovnih številkah, kar kaže na popolno neurejenost spisa. S takim ravnanjem je bila kršena določba 22. člena Ustave RS. Organ je tudi kršil načelo varstva pravic strank iz 7. člena ZUP. Če je organ štel, da je zahteva nepopolna, bi moral pozvati vlagatelja na popravo in dopolnitev vloge, česar pa ni storil, kar pomeni, da je stranke zavajal. Drugi do deveti tožniki so sodišču tako predlagali, da njihovi tožbi ugodi, odločbo v zavrnilnem delu spremeni tako, da se tudi denacionalizacijskim upravičencem pok. K.K., pok. N.N., pok. L.L., I.I. in pok. M.M., vsakemu za delež do 1/16 na delu tam opredeljenih nepremičnin prizna odškodnina, vsakemu do višine 11.027,42 DEM, oziroma podrejeno, da se odločba odpravi in vrne organu v ponovni postopek, v obeh primerih pa, da jim toženka povrne njihove stroške postopka.

5Toženka na tožbo v I U 77/2016 vsebinsko ni odgovorila.

6Stranke z interesom D.D. in ostali so v odgovoru na tožbo v I U 77/2016 prerekali navedbe prvega tožnika, ponovili navedbe iz tožbe v I U 92/2016. Predlagali so zavrnitev tožbe in zahtevali povrnitev stroškov za odgovor.

7Toženka na tožbo v I U 92/2016 ni odgovorila, je pa poslala upravne spise.

8Stranka z interesom A. d.d. je v odgovoru na tožbo v I U 92/2016 opozoril na svojo tožbo v zadevi I U 77/2016, predlagal združitev postopkov ter zavrnitev tožbe tožnikov v I U 92/2016.

K 1. točki izreka:

9Sodišče je zadevi I U 77/2016 in I U 92/2016 združilo zaradi skupnega obravnavanja in odločanja, ker tožniki izpodbijajo isti upravni akt (42. člen Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1).

K II. točki izreka:

10Tožba prvega tožnika je utemeljena.

11V obravnavanem primeru je sporno, ali je prvostopni organ ravnal v skladu z napotilom naslovnega sodišča v sodbi, I U 1991/2012 z dne 28. 5. 2013, torej ali je pravilno presodil aktivno legitimacijo četrtega tožnika D.D. v času vložitve zahteve za vračilo denacionaliziranega premoženja. Prvi tožnik meni, da je presoja organa napačna ter neskladna z 61. v zvezi z 62. členom ZDen in uveljavljeno sodno prakso. Sodišče se z njim strinja.

12Po 61.členu ZDen se postopek za denacionalizacijo začne na podlagi zahteve za denacionalizacijo, pravico do vložitve zahteve pa imata upravičenec oziroma njegov pravni naslednik (prvi in drugi odstavek). V 62. členu ZDen je predpisana vsebina zahteve za denacionalizacijo, torej so določeni podatki, ki jih mora (poleg podatkov, ki so obvezni za vsako vlogo v upravnem postopku na podlagi 67. in 68. člena ZUP) vsebovati vsaka zahteva za denacionalizacijo zaradi uveljavljanja pravic po ZDen. Tako je med drugim predpisano, da mora zahteva vsebovati podatke o premoženju, na katero se zahteva nanaša, o pravnem temelju podržavljenja, o pravnem temelju pravico do vrnitve, ter o tem, v kateri obliki zahteva vrnitev (prvi odstavek). Namen tako predpisanih obveznih podatkov, ki jih mora vsebovati zahteva, je v natančni opredelitvi materialnega zahtevka stranke, saj je organ nanj vezan glede na načelo dispozitivnosti, ki velja v postopkih po ZDen.

13V vlogi, poimenovani ''zahtevek za vračilo odvzetega zemljišča po zakonu o denacionalizaciji'' z dne 22. 2. 1993, ki ga je takrat pristojni upravni organ, tj. Občina Škofja Loka, prejel 24. 2. 1993, je četrti tožnik navedel nepremičnine, katerih vračilo je zahteval in v kakšni obliki (parc. št. 1074, 617, 613/1 - deljena v 613/3 in 613/4), na koncu je še dodal, da ''za parc. št. 613/3 in 613/4 prilaga zapisnik, iz katerega je razvidno, da se mora zemlja vrniti prejšnjemu lastniku''. Prvostopni organ je svojo presojo o vloženi zahtevi za vračilo premoženja (tudi) po pok. upravičenki J.J. utemeljil s sklicevanjem na 15. člen ZDen in univerzalnim pravnim nasledstvom četrtega tožnika D.D., vendar pa tudi po oceni sodišča povzetega besedila zahteve ni mogoče razlagati, da je četrti tožnik zahtevo za vračilo denacionaliziranega premoženja vložil (tudi) kot pravni naslednik po svoji materi pok. J.J. in ne zgolj kot upravičenec za vračilo njemu (torej četrtemu tožniku) podržavljenega premoženja. Pri tem ni pomembno, da se zahteva nanaša na vračilo podržavljenega premoženja v celoti, kakor tudi ne, da iz priloženih odločb o podržavljenju izhaja, da so bile nepremičnine (poleg četrtega tožnika) v solasti še njegove matere J.J. (ter njegovih bratov in sester). Četrti tožnik bi moral zahtevek glede upravičenca/ev določno oblikovati, torej poimenovati, kdo so upravičenci in v kakšnem razmerju je on kot vlagatelj do morebitno poimenovanih upravičencev ter izkazati svoje pravno nasledstvo do njih. Takih podatkov pa zahteva nedvomno ne vsebuje. Tako tudi sodna praksa (npr. sodbe Vrhovnega sodišča, I Up 2/2006 z dne 14. 2. 2008, I Up 210/2005 z dne 14. 3. 2007, itd).

14Sodišče tako ugotavlja, da je prvostopni organ ugotovil dejstva, ki so v nasprotju s podatki spisa in napačno uporabil materialno pravo, zato je sodišče tožbi prvega tožnika ugodilo, odločbo na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter na podlagi tretjega in četrtega odstavka istega člena vrnilo zadevo organu v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo moral organ slediti pravnemu mnenju sodišča in o zadevi ponovno odločiti.

15Sodišče še pripominja, da je sledilo tožbenemu predlogu le deloma in odpravilo prvostopno odločbo, ne pa tudi izrecno 1. točke drugostopne odločbe (s to je drugostopni organ zavrnil pritožbo prvega tožnika zoper prvostopno odločbo), ki pa je zaradi odprave prvostopne odločbe prenehala pravno učinkovati.

K III. točki izreka:

16Uvodoma sodišče ugotavlja, da drugi do deveti tožnik izrecno sicer s svojim tožbenim predlogom predlagajo odpravo drugostopne odločbe, vendar pa se njihovi razlogi (kot tudi tožbeni predlog v delu, kjer predlagajo, da sodišče o zadevi odloči v sporu polne jurisdikcije) nanašajo na odločitev, vsebovano v prvostopni odločbi, in delno v drugostopni odločbi (v 2. točki izreka), torej na odločitev o njihovi pravici, zaradi česar sodišče ocenjuje, da je tožba skladna z 2. členom ZUS-1.

17Tožba drugega do devetega tožnika ni utemeljena.

18Kot že povedano v 13. točki obrazložitve te sodbe, vsebina zahteve za denacionalizacijo četrtega tožnika D.D. ne daje podlage za sklepanje, da je četrti tožnik D.D. vložil zahtevo (tudi) za vračilo premoženja, podržavljenega tako pok. J.J. kot tudi (sedaj pok.) K.K., I.I., (sedaj pok.) N.N., (sedaj pok.) M.M. in (sedaj pok.) L.L. Pri tem ni pomembno, da so (še v času vložitve zahteve živeči) bratje in sestre četrtega tožnika D.D. le-tega pooblastili za vložitev zahteve in uveljavljanje pravic v denacionalizacijskem postopku, saj bi moral biti - kot tudi že povedano v 13. točki obrazložitve - zahtevek glede upravičencev določno, torej konkretno oblikovan v zahtevi za vračilo premoženja.

19Ker pa je očitno organ menil, da je zahteva četrtega tožnika popolna in jasna v pogledu, kdo so upravičenci in v kakšnem svojstvu vlaga četrti tožnik zahtevo za vračilo premoženja (ob tem se sodišče ne spušča o vprašanje zakonitosti prej izdanih odločb o vračilu premoženja vsem bivšim solastnikom, saj so te pravnomočne), pa tudi ni bil dolžan pozivati četrtega tožnika na razjasnitev oziroma dopolnitev vloge v tem delu v skladu z določbami ZUP o postopanju organa v primeru nepopolnih in nejasnih vlog. Organ zato tudi ni kršil 7. člena ZUP.

20Na drugačno presojo tudi ne more vplivati zatrjevanje v tožbi, da so bila na rjavem ovojnem spisu (v katerem je četrti tožnik prinesel vlogo s prilogami na upravni organ) navedena imena vseh bivših solastnikov zahtevanega premoženja in kar naj bi pomenilo, da je zahteva vložena v imenu vseh solastnikov - upravičencev, saj mora te podatke (torej podatke o upravičencih in njihovo razmerje do vlagatelja zahteve) vsebovati sama zahteva.

21Iz podatkov spisa pa nedvomno izhaja, da je bila v tej zadevi vložena ena zahteva za denacionalizacijo, ki jo je organ obravnaval, zaradi česar tudi pozivanje organa četrtemu tožniku pod drugo opravilno številko (namesto pod št. DEN-321-677-... je organ poslal poziv (oziroma več pozivov po zatrjevanju tožnikov) četrtemu tožniku pod št. DEN-321-359-..., z katerim (oziroma z enim izmed katerih) je organ zahteval dopolnitev vloge z določenimi podatki za vse bivše solastnike, ki je bil očitno po pomoti poslan pod drugo številko, še ne dopušča razlage, da je bila zahteva vložena za vse upravičence. K takšnemu sklepanju pa zato tudi ne vodi (morebitna) neurejenost upravnih spisov (označba pooblastil z več listovnimi številkami). Zakonitost oziroma nezakonitost ravnanja organov v času nacionalizacije pa nedvomno tudi ne more vplivati na presojo postopanja organa v sedaj vodenem denacionalizacijskem postopku oziroma povedano drugače: nezakonitost postopanja nacionalizacijskega organa posledično ne pomeni nezakonitost postopanja organa v postopku po ZDen. Organ pa zato tudi ni kršil 22. člena Ustave RS.

22Sodišče je zato, ker je spoznalo, da so tožbeni ugovori drugega do devetega tožnika neutemeljeni, njihovo tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

K IV. točki izreka:

23Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka drugega do devetega tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 in na 154. členu Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 22. členom ZUS-1. Po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali postopek ustavi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Sodišče je tožbo drugega do devetega tožnika zavrnilo (obrazložitev k III. točki izreka), zato je zavrnilo tudi njihov stroškovni zahtevek. Vprašanja povrnitve stroškov postopka strank z interesom (v tem svojstvu pa so drugi do deveti tožnik nastopali v I U 77/2016) pa ZUS-1 ne ureja, zato se glede tega vprašanja uporablja ZPP. Ker drugi do deveti tožnik s svojim zahtevkom - da sodišče tožbo prvega tožnika zavrne - niso uspeli (obrazložitev k II. točki izreka), jim glede na načelo uspeha po 154. členu ZPP stroški odgovora na tožbo ne gredo in jih je sodišče (tudi) zavrnilo.