VSM sodba IV Kp 44649/2014

I. Pritožba zagovornika obdolženega S. H. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi je dolžan plačati 220,00 EUR sodne takse.

1Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo III K 44649/2014 z dne 8. 6. 2016 obdolženega S. H. spoznalo za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja zatajitve po prvem odstavku 208. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s 54. členom KZ-1 in mu po 57. členu istega zakona izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen osem mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja in s posebnim pogojem, da je dolžan po pravnomočnosti te sodbe v roku osemnajstih mesecev oškodovancu V. L. d.o.o. povrniti premoženjskopravni zahtevek v višini 19.198,30 EUR, sicer se bo pogojna obsodba preklicala in določena kazen zapora izrekla. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženi dolžan oškodovancu povrniti premoženjskopravni zahtevek v višini 19.198,30 EUR, po prvem odstavku 95. člena ZKP pa plačati sodno takso in stroške kazenskega postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom po pravnomočnosti sodbe.

2Zoper sodbo je zagovornik obdolženega vložil pritožbo iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi odločbe o kazenski sankciji ter o stroških kazenskega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in obdolženega oprosti kaznivega dejanja, podrejeno izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Zagovornik uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in iz drugega odstavka tega člena. Prva kršitev je po pritožbeni obrazložitvi podana, ker izrek sodbe nasprotuje sam sebi in njenim razlogom, sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti, kolikor so podani, popolnoma nejasni. Pritožba v utemeljitev kršitve navaja, da je izrek sodbe, iz katerega izhaja, da bi si naj obdolženi v septembru 2013 protipravno prilastil tuje premične stvari, ki bi mu bile zaupane na podlagi pogodb o finančnem leasingu, sam s seboj v nasprotju in nasprotju z razlogi sodbe, saj so razveze pogodb o leasingu s pozivom k takojšnji vrnitvi predmeta leasinga datirane na 5. 11. 2013, torej dva meseca po inkriminiranem septembru 2013. Pred razvezo pogodb o finančnem leasingu pa ni mogoče trditi, da bi si lahko obdolženi protipravno prilastil tuje premične stvari. Sodišče prve stopnje v razlogih sodbe tudi ne pojasni, zakaj šteje, da bi moral obdolženi že pred razvezo pogodb o finančnem leasingu vrniti predmete leasinga, in se ne izjasni o dejstvu, da v obravnavanem obdobju veljavni Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) fikcije vročitve za izvensodna pisanja ne pozna več.

5Drugo kršitev zagovornik uveljavlja z obrazložitvijo, po kateri je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog obrambe po dopolnitvi izvedenskega mnenja z namenom ugotovitve letnice prikolice, navedene v točki 3 izreka sodbe in s tem njene prave vrednosti, ter pridobitvijo vseh leasing pogodb, sklenjenih po obdolženemu, njegovih družinskih članov in njihovi družbi, da bi se ugotovila vsa izvedena plačila. Po stališču obrambe upoštevana plačila niso bila pravilno ugotovljena.

6Povzeta stališča pritožbe so neutemeljena. V opisu dejanja je navedeno, da obdolženi na poziv pooblaščenca družbe V. L. d.o.o. (v nadaljevanju leasingodajalec V.), da vrne predmete leasinga, ki so mu bili zaupani na podlagi treh pogodb o finančnem leasingu, predmetov ni predal oziroma vrnil lastnici le teh, to je V.-u, temveč si jih je protipravno prilastil. Izhajajoč iz zapisa pogodbenih določil v predmetnih pogodbah o finančnem leasingu (št. I019432 z dne 9. 4. 2008, št. I016848 z dne 19. 12. 2007, št. I027663 z dne 4. 5. 2009), katerih sestavni del so splošni deli pogodb FV-06 in FV F08, je šlo za prodajo rabe leasing predmetov; leasingodajalec se je zavezal obdolženemu kot leasingojemalcu izročiti v uporabo predmete leasinga (rabljeno motorno kolo, rabljeno osebno vozilo in rabljeno servisno prikolico), leasingojemalec pa se je zavezal redno in pravočasno plačevati leasing obroke in je vsa vozila tudi prevzel. V zvezi z vsemi pogodbami je bil obdolženi seznanjen z določilom prvega odstavka XVI. člena splošnega dela pogodb o finančnem leasingu št. FV-06 in št. FV F08, iz katerega izhaja, da lahko V. zaradi neplačevanja obrokov leasinga ali kršenja ostalih pogodbenih določil vozilo deponira do izpolnitve pogodbenih določil. Iz razveze pogodb, ki je sledila neuspešnemu odvzemu vozil iz posesti obdolženega kot leasingojemalca in njihovi hrambi, izhaja, da so bile vse pogodbe razvezane zaradi neplačevanja leasing obrokov s strani obdolženega.

7Zaradi navedenih razlogov je bil leasingodajalec upravičen od obdolženega zahtevati izročitev vozil v hrambo, to je posest in last vse do izpolnitve pogodbenih določil z njegove strani. Opisano dejanje v izreku sodbe tako ni samo s seboj v nasprotju, ampak je konsistentno s pogodbenimi obveznostmi obdolženega, ki jih po mnenju pritožbenega sodišča ni potrebno navajati v izreku sodbe. Podrobnejše razloge za tako navajanje dejstev vsebuje obrazložitev izpodbijane sodbe, ki vsebuje vse zahtevane razloge o odločilnih dejstvih. V pritožbi zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP tako po mnenju pritožbenega sodišča ni podana.

8Zagovornik v zvezi z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP izpostavlja del ustavnosodne presoje in sodne prakse Vrhovnega sodišča, da je sodišče dolžno izvesti predlagani dokaz, ki se nanaša na pravno relevantno dejstvo in je obramba obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče prve stopnje je letnico izdelave prikolice in dejanski obseg plačil razčistilo na podlagi drugih izvedenih dokazov in zato dodatno izvajanje dokazov v tej smeri ni bilo potrebno. Razlogom sodišča prve stopnje v točki 3 in 4 na strani 4, 5 in 6 gre pritrditi, pri čemer pritožbeno sodišče dodaja, da je v predmetni zadevi šlo za prodajo rabe vozil in ni prišlo do uresničitve opcije odkupa vozil, kar pomeni, da so bila vozila ves čas lasti leasingodajalca V.. Obdolženi je vse, kar je plačal, plačal uporabnino za vozila, zato je znesek plačil glede na ugotovljeno tržno vrednost odtujenih vozil, ki izhaja iz izreka sodbe, irelevanten. Zagovornik pa tudi ne obrazloži in utemelji, zakaj bi bilo ugotavljanje letnice izdelave prikolice relevantno za odločitev v predmetni zadevi.

9Pritožba uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1., 4. in 5. točke 372. člena ZKP. Kršitve utemeljuje z navedbami:

- dejanje, zaradi katerega se obdolženi preganja ni kaznivo dejanje, ker iz opisa izhaja, da bi si naj v septembru 2013 protipravno prilastil tuje premične stvari, ki bi mu bile zaupane na podlagi pogodb o finančnem leasingu, iz razveze pogodb o leasingu datiranih na dne 5. 1. 2013 pa je razvidno, da razveze pogodb stopijo v veljavo prvi dan po izteku 15 dni od izdaje „tega dopisa“, zaradi česar obdolženi v inkriminiranem časovnem obdobju niti ni mogel izvršiti očitanega kaznivega dejanja zatajitve, saj je v septembru 2013 predmete leasinga posredoval na podlagi sklenjenih in tedaj veljavnih leasing pogodb;

- s tem, ko je sodišče dejanje obdolženega, ki ni kaznivo, opredelilo po prvem odstavku 208. člena KZ-1 v zvezi s 54. členom KZ-1 in obdolženemu na takšni podlagi izreklo pogojno obsodbo, je uporabilo zakon, ki se ne bi smel uporabiti;

- sodišče je prekoračilo pravice, ki jih ima po zakonu s tem, ko je v posebnem pogoju obdolženemu naložilo v plačilo tudi obresti, DDV, stroške in popolnoma nejasno opredeljeno „razdolžnino“.

10Kršitve niso podane. Iz opisa kaznivega dejanja izhaja, da si je obdolženi v septembru 2013 protipravno prilastil motorno kolo, osebno vozilo in servisno prikolico, ki so mu bili zaupani na podlagi pogodb o finančnem leasingu na način, da na zahtevo pooblaščenca V.-a 16. 9. 2013, da vrne predmete leasinga, predmetov ni predal oziroma vrnil lastnici le teh, ampak je z njimi na zunaj razpolagal, kot da so njegova last. Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje glede na takšen opis pravilno pravno presodilo, da je dejanje, ki je predmet obtožbe, kaznivo in da ima vse zakonske znake kaznivega dejanja zatajitve po prvem odstavku 208. člena KZ-1.

11Protipravnost ravnanja obdolženega, to je izgubo pravice rabe predmetov leasinga obtožba in sodba sodišča prve stopnje ne vežeta na razdrtje leasing pogodb, kot navaja pritožba, ampak na poziv leasingodajalca obdolženemu kot leasingojemalcu, da vrne vozila. Kršitev pogodbenih obveznosti po teh pogodbah obdolženemu ni dovoljevalo uporabe predmetov leasinga še naprej. Leasingodajalec je imel pravno podlago za odvzem predmetov leasinga in njihovo hrambo v prvem odstavku XVI. člena splošnega dela pogodbe o finančnem leasingu št. FV-06 oziroma št. FV F08 (kot je že obrazloženo v točki 6 in 7 te sodbe). Zato o kršitvah kazenskega zakona iz 1. in 4. točke 372. člena ZKP, obrazloženih na način, kot je povzet v točki 10 te sodbe, ni mogoče govoriti. Pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo zatrjevane kršitve kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP v ravnanju sodišča prve stopnje, ki je v posebnem pogoju obdolženemu pravilno naložilo vrnitev škode v višini dosojenega premoženjskopravnega zahtevka.

12Glede zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja zagovornik meni, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo obstoj zatajitve pred pravno relevantno razvezo pogodb o finančnem leasingu, v nasprotju z določbami ZPP ugotovilo fikcijo vročitve, in še, da bi se zadeva pokazala v drugačni luči, če bi se ugotovil pravi znesek dejanskih plačil.

13V zvezi s tem pritožbenim razlogom je potrebno povedati, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno in celovito ugotovilo, v podkrepitev svojih dokaznih zaključkov pa navedlo tudi sprejemljive in prepričljive razloge. Dejstvo je, da obdolženi predmetov leasinga, ki jih je prevzel na podlagi prevzemnih zapisnikov, leasingodajalcu ni vrnil, s plačili leasing obrokov zanje pa zamujal oziroma jih prenehal plačevati.

14Zagovornikova navedba, da bi naj obdolženi predmete leasing pogodb imel v rabi na podlagi veljavnih leasing pogodb vse do njihove razveze, to je do 21. 11. 2013, ko so pogodbe prenehale veljati in bi naj šele tedaj nastopila dolžnost njihove vrnitve, ne drži. Pritožbeno sodišče na tem mestu ugotavlja, da je datum, po katerem se štejejo pogodbe za razvezane, enak kot v sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani P 895/2014 z dne 4. 2. 2016 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1638/2016 z dne 12. 10. 2016, kar dokazuje pravilno uporabo veljavnih določil ZPP o vročanju v obeh postopkih. Zato nasprotna pritožbena zatrjevanja in na njih utemeljevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ne morejo biti uspešna.

15Pri finančnem leasingu je glavna obveznost leasingojemalca redno in pravočasno plačevanje leasing obrokov. Iz podatkov spisa in razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je obdolženi po vseh treh leasing pogodbah zamujal s plačili obrokov in kljub temu, da ga je leasingodajalec s pisnimi in ustnimi opomini pozival k plačilu, svoje obveznosti, to je redno in pravočasno plačevanje leasing obrokov, ni izpolnil. Zaradi neplačila zapadlih obrokov je V. izkoristil upravičenje prevzema predmetov leasinga nazaj v posest in skladiščenje do izpolnitve pogodbenih obveznosti. Obdolženi je bil 16. 9. 2013 s strani pooblaščenca V., to je L. P. obveščen, da mora vrniti predmete leasinga, česar pa ni storil, nasprotno, slednjemu je povedal, da je predmete prodal, prav tako ni plačal preostalih obrokov leasinga. Zato je bil od tega dne v protipravni posesti, ki je bila naknadno potrjena z razdrtjem vseh treh leasing pogodb, ko je V. izkoristil upravičenje iz drugega odstavka XVI. člena splošnih pogojev. Povedano z drugimi besedami, da so bili vsi trije predmeti leasinga odtujeni, se je potrdilo še z razvezno pogodbo, kar izhaja iz pravilnih razlogov prvostopenjske sodbe.

16Dejstvo je, da obdolženi v vseh letih ni odplačeval vozil, ki so ostala ves čas v lasti V.-a, in da je slednja, ki predmetov leasinga ni dobila nazaj v posest in last, oškodovana vsaj za tržno vrednost navedenih vozil v mesecu septembru 2013. Pri ugotovitvi tržne vrednosti pa se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na izvedensko mnenje sodnega izvedenca avtokleparske in avtoličarske stroke M. O. in pravilno presodilo, da po zagovorniku terjana dopolnitev le tega za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ni potrebna.

17Sodišče prve stopnje je v ravnanju obdolženega pravilno zaznalo vse zakonske znake kaznivega dejanja zatajitve po prvem odstavku 208. člena KZ-1, storjenega v nadaljevanju, in mu ob dokazani krivdi v obliki direktnega naklepa povsem utemeljeno izreklo pogojno obsodbo s posebnim pogojem.

18Zagovornik odločbo o kazenski sankciji neuspešno izpodbija z navedbo, da je bila pogojna obsodba obdolženemu izrečena nezakonito, vključno s posebnim pogojem, ki zajema obresti, DDV, stroške in nekakšno „razdolžnino“. Glede na povzete pritožbene navedbe in iz razloga, ker pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP), je pritožbeno sodišče postopalo tudi po navedenem zakonskem določilu. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje obdolženemu za dokazano mu kaznivo dejanje utemeljeno izreklo po vrsti in višini primerno kazensko sankcijo, to je pogojno obsodbo z določeno kaznijo osem mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Za določitev posebnega pogoja je imelo zakonsko podlago v določbi tretjega odstavka 57. člena KZ-1, to je povrnitev škode, ki jo je povzročil s kaznivim dejanjem, za kar je imelo pravni temelj v odločbi o ugoditvi premoženjskopravnemu zahtevku oškodovane V.. Sodišče prve stopnje je v točki 22 na strani 12 in 13 sodbe obrazložilo, da predmet kaznivega dejanja zatajitve predstavljajo predmeti, ki jih je imel obdolženi v uporabi na podlagi leasing pogodb, podrobneje navedenih v izreku sodbe. V. teh predmetov ni dobila vrnjenih v posest in last, zato je bila oškodovana za njihovo tržno vrednost na dan zahteve po njihovi vrnitvi. Državna tožilka je med glavno obravnavo spremenila obtožni predlog in vrednost predmetov leasinga nadomestila s tržno vrednostjo le teh in pred posameznim zneskom dodala besedo „vsaj“ (slednjo v posledici nižjega zneska premoženjskopravnega zahtevka V.-a, ki ga ni spremenil glede na tržno vrednosti vseh treh vozil). Sodišče prve stopnje je spremembo sprejelo, jo vneslo v opis kaznivega dejanja, pri zapisu besede „vsaj“ pa ni bilo dosledno, saj je pred vrednostjo tretjega predmeta, to je servisne prikolice zapis besede pomotoma izpadel, kar pa ne predstavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 371. člena ZKP, ki jo navaja pritožba, zlasti ne takšne, ki bi imela za posledico razveljavitev izpodbijane sodbe.

19Po povedanem se povzročena škoda nanaša na predmete leasinga, ki jih je ocenil izvedenec avtokleparske in avtoličarske stroke M. O. v vrednosti 20.290,81 EUR, to je za 1.092, 51 EUR višjem znesku, kot je bila V.-u dosojena škoda, izrečena kot dodatni pogoj v pogojni obsodbi, to je znesek 19.198,30 EUR. Pritožbena posplošena izvajanja zagovornika, da je bilo obdolženemu neupravičeno naloženo v plačilo premoženjskopravni zahtevek oškodovanke, se tako pokažejo kot neutemeljena.

20Pritožbena graja odločbe o stroških kazenskega postopka je prav tako neutemeljena, ker jo pritožba utemeljuje z napačno izrečeno vrsto sodbe, to je z obsodilno sodbo. Takšne navedbe ni mogoče obravnavati. Po določbi tretjega odstavka 374. člena ZKP se sme odločba o stroških kazenskega postopka izpodbijati, če je sodišče o njih odločilo nepravilno ali v nasprotju z zakonom. Pritožba pa ne navaja nič od tega.

21Glede vseh preostalih pritožbenih navedb, na katere v tej sodbi ni bilo izrecno odgovorjeno, velja splošna ugotovitev, da so bodisi nepomembne, bodisi je nanje primerno odgovorilo že sodišče prve stopnje.