VSRS Sklep VIII Ips 246/2016

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 9. 2014 v zvezi s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS z dne 12. 11. 2014 ter reparacijski in reintegracijski zahtevek. Presodilo je, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljeno podana glede na določbo 1. in 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji). Tožnik je s tem, da je sredi oktobra 2013 za nazaj storniral letni dopust za 20. 9. 2013 in si za ta dan vpisal evidenco delovnega časa, čeprav ga tega dne ni bilo v službi, s kršitvijo delovnih obveznosti izpolnil znake kaznivega dejanja goljufije po določbi 211. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in naslednji), saj se je želel z lažnim alibijem izogniti odgovornosti za storjen cestnoprometni prekršek tega dne (1. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1). Zato je oškodoval proračun RS za zagroženo globo, delodajalca pa za plačilo za delo in stroške prevoza na delo. Drugo kršitev je tožnik storil s tem, da je neupravičeno dostopal do registra davčnih zavezancev, čeprav zadeve teh oseb ni imel v reševanju. To glede na dano navodilo tožene stranke predstavlja hujšo naklepno kršitev delovnih obveznosti. Sodišče je zavrnilo tožnikove dokazne predloge za zaslišanje A. A. in B. B., ker njuni izpovedbi o tožnikovi prisotnosti v službi dne 20. 9. 2013 ne bi verjelo. Dokazni predlog za zaslišanje C. C. je zavrnilo, ker bi ta lahko le potrdil, da se je s tožnikom kritičnega dne dobil, ne pa da je bil tožnik dejansko v službi.

2Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obrazložilo je, da je bilo dejansko stanje popolno ugotovljeno že na podlagi izvedenih dokazov, zato izvedba predlaganih dokazov s strani tožnika ni bila potrebna. Tožnik naj bi na obravnavi le pavšalno ugovarjal zavrnitvi dokaznih predlogov.

3Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da sodišče druge stopnje na večino pritožbenih ugovorov ni odgovorilo. Sodišču prve stopnje pa očita, da je naredilo nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno glede predlaganih prič, kar je drugostopenjsko sodišče z napačno obrazložitvijo potrdilo. Tožnikovi dokazni predlogi so bili substancirani, sodišče pa je onemogočilo, da bi dokazoval nasprotno dejstvo glede na trditveno podlago tožene stranke. Sodišče prve stopnje na obravnavi ni konkretno navedlo, zakaj je zavrnilo njegove dokazne predloge, zato je bil tudi njegov ugovor procesne kršitve zadostno obrazložen. S predlaganimi dokazi je skušal dokazati, da je bil 20. 9. 2013 v službi in da je zato očitek glede kršitve z znaki kaznivega dejanja goljufije neutemeljen. Z navedenim je bila kršena pravica do izjave. Odpoved je bila podana prepozno, saj je bila direktorica DURS Koper s kršitvami seznanjena že 23. 1. 2014. Za ugotovitev kršitev ni bilo treba čakati na končno poročilo. To tudi ni del odpovedi, ki ji je bilo poročilo le predloženo, zato odpoved ni bila primerno obrazložena. Vpogled v register davčnih zavezancev ne more predstavljati hujše kršitve pogodbenih obveznosti, saj je le vpogledal v podatke svojega sina, prepoved vpogleda pa ne more biti sama sebi namen, če ima sicer kot zakoniti zastopnik pravico zvedeti za davčne podatke.

4Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5Revizija je utemeljena.

6Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7Revizija utemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (1), ker je sodišče zavrnilo izvedbo nekaterih dokazov, predlaganih s strani tožnika, s čimer mu je kršilo pravico do izjave o pravno odločilnem dejstvu. Tožena stranka je tožniku v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da je dne 15. 10. 2017 za nazaj dosegel lažno spremembo prisotnosti na delu za 20. 9. 2013, za ta dan je imel predhodno prijavljen dopust, ki ga je po ugotovitvah tožene stranke in sodišč nižjih stopenj dejansko koristil. Dne 17. 10. 2013 pa je dosegel odobritev pozabljene registracije odhoda. Na ta način se mu je beležila prisotnost v službi od 7.25 do 13.30. Spremenjeno registracijo delovnega časa je z vlogo z dne 18. 10. 2013 predložil v sodnem postopku zaradi storjenega cestnoprometnega prekrška. Prekrškovno sodišče mu je verjelo zaradi takega predloženega dokaza (po dodatni poizvedbi pri toženi stranki), da 20. 9. 2013 ob 12.21 ni vozil osebnega vozila in da zato ni mogel storiti očitanega mu prekrška. Navedeno nedvomno kaže na pravno pomembnost dejstva o dejanski prisotnosti tožnika na delu 20. 9. 2013, saj gre v primeru resničnosti trditev tožene stranke za hujšo kršitev pogodbenih obveznosti, ki vsebuje znake kaznivega dejanja. Zato bi moralo sodišče tožniku dati možnost dokazovanja prisotnosti v službi ob kritičnem času (2). Zavrnitev dokaznih predlogov bi lahko temeljila le na zakonitih in ustavno sprejemljivih razlogih.

8Sodišče prve stopnje je z nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno zavrnilo tožnikov dokazni predlog za zaslišanje prič A. A. in B. B., češ da ne bi izpovedala verodostojno (3). Prav tako je nezakonito zavrnilo tožnikov dokazni predlog za zaslišanje C. C., ki naj bi izpovedal, da se je tožnik z njim sestal v kratkem časovnem obdobju po koncu delovnega časa ob 13.30 dne 20. 9. 2013 v objektu, češ da gre lahko le za indic o tožnikovi prisotnosti na delu. Sodišče druge stopnje je tako zavrnitev dokaznih predlogov potrdilo z zmotnim stališčem, da dokazni predlogi niso bili dovolj substancirani. Po presoji revizijskega sodišča je bila utemeljitev dokaznih predlogov povsem ustrezna, saj je vsebovala opis dejstev glede obstoja alibija. Tožnikova žena naj bi tako izpovedala, da je bil v službi, medtem ko naj bi B. B. izpovedal, da se naj bi pri njem zglasil v službi, tožnik pa je celo predložil njuni pisni izjavi o teh dejstvih. Prav tako pa se je imel tožnik glede na pavšalno zavrnitev njegovih dokaznih predlogov na glavni obravnavi pravico odzvati s pavšalnim ugovorom uveljavljanja kršitev določb pravdnega postopka (4).

9Stranka pravdnega postopka ima pravico, da sodišče obravnava njen zahtevek na podlagi neposrednega obravnavanja z izvedbo dokazov na glavni obravnavi (4. člen ZPP). Če se s pričo dokazuje sporno pravno pomembno odločilno dejstvo, mora sodišče pričo zaslišati in s tem stranki omogočiti izvajanje ustavne pravice do enakega varstva pravic (22. člena Ustave RS). V obravnavni zadevi je sodišče zaslišalo priče (zaposlene tožene stranke), ki so izpovedale dejstva v korist toženi stranki, tožniku pa je bilo z zavrnitvijo dokaznih predlogov onemogočeno, da izpodbije dokaze tožene stranke. Pri oceni resničnosti in prepričljivosti priče je po določbah ZPP bistveno, da sodišče tak dokaz izvede z zaslišanjem na glavni obravnavi in si na tak način ustvari vtis o verodostojnosti izpovedi, ne pa da to že vnaprej izključi (5). Zaključek, zakaj sodišče šteje nekatere dokaze za verodostojne, drugih pa ne, je možen le, če sodišče nasprotujoče si dokaze dejansko izvede (šele potem jih lahko dokazno oceni).

10Glede zavrnitve dokaznega predloga za zaslišanje C. C. se je sodišče prve stopnje sklicevalo na to, da naj bi ta potrdil, da se je s tožnikom sestal po službi malo po 13. uri, kar pa naj bi bil le posreden dokaz o tožnikovi prisotnosti v službi, zato naj bi bila izvedba dokaza nepotrebna. Navedeno - posebej še glede na predlagani priči A. A. in B. B. - ni nepomembno dejstvo, saj bi lahko kazalo na to, da je bil tožnik 20. 9. 2013 dejansko v službi. Izpoved te priče bi bila lahko pravno pomembna glede na časovni potek spornega dogajanja, zato bi moralo sodišče dokazovanje tudi glede tega tožniku omogočiti (6).

11Ker tožniku ni bila dana možnost dokazovanja odločilnih dejstev, je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določbe pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, sodišče druge stopnje pa jo je ponovilo, ko je ni odpravilo.

12Tožniku je tožena stranka očitala tudi hujšo kršitev delovnih obveznosti, ko je 27. 3. 2014 vpogledal v register davčnih zavezancev zase in za svojega mladoletnega sina, pri čemer je posredno vpogledal tudi v povezane podatke, ki so zaradi skupne ustanovitve Zavoda za razvoj upravne znanosti omenjali D. D. in E. E. Tožena stranka je s posebnim navodilom svojim uslužbencem prepovedala vpogled v register davčnih zavezancev brez namena oziroma upravičenega razloga pri opravljanju dela. Revizija utemeljeno uveljavlja, da glede na okoliščine tega primera ne gre za kršitev, ki bi ustrezala standardu hujše kršitve pogodbenih obveznosti iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Resda tožnikovo ravnanje predstavlja kršitev navodila tožene stranke, vendar teža kršitve ni hujša, saj je treba presojati namen prepovedi in naravo podatkov, v katere je tožnik vpogledal. Za tožnika lastni davčni podatki in davčni podatki o njegovem mladoletnem sinu po naravi stvari ne morejo biti tuj osebni podatek, v katerega bi lahko vpogledal le izjemoma pod zakonsko določenimi pogoji. Tožnik je imel tudi kot običajni davčni zavezanec splošno pravico izvedeti za te podatke, ker so se nanašali nanj in na njegovega mladoletnega sina, ni pa spoštoval internega navodila, s katerim je tožena stranka skušala vnesti red v poslovanje davčnih uslužbencev in preprečiti zlorabe. Tožnikova kršitev zaradi narave vpogledanih podatkov in namena prepovedi ne more predstavljati hujše kršitve. Tožena stranka tudi ni prerekala dejstva, ki ga je zatrjeval tožnik, da so bili povezani podatki v enotnem izpisu za tožnika oziroma njegovega sina o D. D. in E. E. vsebovani v vpogledu le v toliko, kolikor so sicer že dostopni v javni evidenci AJPES. Ker je tožnik želel dostopati le do svojih podatkov in podatkov sina, izpis povezanih oseb pa je bil samodejen in ni vseboval podatkov, ki ne bi bili tudi sicer dostopni, ugotovljena dejstva ne zadostijo standardu hujše kršitve.

13Ker je revizija utemeljena iz razlogov, navedenih v 11. točki obrazložitve, se Vrhovno sodišče do preostalih revizijskih navedb ne opredeljuje.

14Revizijsko sodišče je zaradi ugotovljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka reviziji ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP).

15Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo (165. člen ZPP).

----

(1) Primerjaj zadeve II Ips 124/2006 z dne 13. 4. 2006, VIII Ips 167/2010 z dne 24. 1. 2012, II Ips 438/1999 z dne 24. 2. 2000, VIII Ips 369/2007 z dne 8. 4. 2008.

(2) O pomembnosti dokazovanja alibija v zvezi s kaznivim dejanjem glej odločbo Ustavnega sodišča Up-34/93 z dne 8. 6. 1995

(3) Primerjaj zadeve II Ips 368/2004 z dne 1. 12. 2005, II Ips 11/2013 z dne 22. 1. 2015, II Ips 24/2011 z dne 29. 5. 2014.

(4) Glej npr. zadeve VIII Ips 30/2014 z dne 12. 5. 2014, III Ips 4/2013 z dne 17. 9. 2013, II Ips 106/2011 z dne 15. 10. 2013.

(5) Le izjemoma se lahko pri dokazni oceni priče opre na njeno pisno izjavo, če so za to izpolnjeni pogoji iz 236a. člena ZPP, ki pa v tej zadevi niso bili podani.

(6) Primerjaj zadevo II Ips 24/2011 z dne 29. 5. 2014.