VSRS Sklep III Ips 75/2016

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Družba C., d. o. o., sama nosi svoje stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti.

1Sodišče prve stopnje je s sklepom St ... zavrnilo predlog upnikov za začetek stečajnega postopka proti dolžniku A., d. o. o.

2Pritožbeno sodišče je na pritožbo upnikov sklep sodišča prve stopnje spremenilo in odločilo, da se zoper dolžnika začne stečajni postopek.

3Zoper ta sklep je Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti. Navedlo je, da lahko odločitev Vrhovnega sodišča pomembno vpliva na enotno sodno prakso glede pravilne razlage in s tem uporabe druge alineje 2. točke drugega odstavka 14. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), da velja, da je dolžnik, nad katerim je bila pravnomočno potrjena prisilna poravnava ali poenostavljena prisilna poravnava, trajneje nelikviden, če za več kot dva meseca zamuja s plačilom svojih obveznosti do ločitvenih upnikov, ki so nastale pred začetkom postopka prisilne poravnave ali poenostavljene prisilne poravnave. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava s trditvijo, da sklep sodišča druge stopnje nepravilno uporabi določbo druge alineje 2. točke 14. člena v zvezi z 19., 20. in 46. členom ter 212. do 214. členom ZFPPIPP. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v ponovno odločanje.

4Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena stečajnemu dolžniku in njegovim družbenikom ter upnikom - predlagateljem stečajnega postopka.

5Stečajni dolžnik ter njegova družbenika B., d. o. o. in C., d. o. o. v svojih odgovorih (katerih del sta tudi pravni mnenji, ki ju je po naročilu družbenika B., d. o. o. izdelal Z. dne 2. 9. 2015 in 24. 2. 2016) podpirajo stališče, ki ga uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti. Poleg tega uveljavljajo še nekatere druge razloge, iz katerih je po njihovem mnenju izpodbijani sklep pritožbenega sodišča nezakonit. Družbenik C., d. o. o. zahteva tudi povrnitev stroškov postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti.

6Na zahtevo za varstvo zakonitosti sta odgovorila tudi upnika Družba za upravljanje terjatev bank, d.d. in K., d. o. o., Ljubljana. V odgovoru predlagata, naj Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrže, podrejeno pa, naj jo zavrne.

7Po določbi drugega odstavka 121. člena ZFPPIPP se v postopku zaradi insolventnosti glede vprašanj, ki s tem zakonom niso urejena drugače, smiselno uporabljajo pravila zakona, ki ureja pravdni postopek. Zato je Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti postopalo po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

8Po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP lahko vloži državno tožilstvo zahtevo za varstvo zakonitosti, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP, torej enaki pogoji kot za dopustitev revizije. Vprašanje, ki ga je oblikovalo Vrhovno državno tožilstvo, izpolnjuje kriterij iz prvega odstavka 367.a člena ZPP, zato je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti vsebinsko obravnavalo.

9Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

10Po določbi prvega odstavka 391. člena ZPP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus kršitev, ki jih v njej uveljavlja državno tožilstvo. Zaradi tega se Vrhovno sodišče ni spustilo v obravnavanje nekaterih kršitev procesnega in materialnega prava, ki jih zatrjujejo stečajni dolžnik in družbenika v odgovorih na zahtevo za varstvo zakonitosti. To velja tudi za očitane kršitve ustavnopravne narave, na katere bo odgovorilo Ustavno sodišče, ko bo odločilo o že vloženi ustavni pritožbi zoper sklep pritožbenega sodišča, ki jo je sprejelo v obravnavo.

11Z določbo 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP sta predpisani dve izpodbojni domnevi trajnejše nelikvidnosti kot stečajnega razloga pri dolžniku, nad katerim je tekel postopek prisilne poravnave, ki je bil končan z njeno potrditvijo, pomembni za odločanje o zahtevi za varstvo zakonitosti v obravnavani zadevi:

- če za več kot dva meseca zamuja s plačilom svojih obveznosti na podlagi potrjene prisilne poravnave ali

- če za več kot dva meseca zamuja s plačilom svojih obveznosti do ločitvenih upnikov, ki so nastale pred začetkom postopka prisilne poravnave.

V takem primeru ima dolžnik, ki se upira začetku stečajnega postopka, v postopku odločanja o tem dve možnosti. Lahko izpodbije obstoj domneve ali pa dokaže, da ni trajneje nelikviden. V obravnavanem primeru je dolžnik neuspešno poskusil oboje.

12Pritožbeno sodišče je na podlagi ugotovitve, da dolžnik po potrditvi prisilne poravnave ločitvenim upnikom ni plačal svojih nesporno obstoječih obveznosti, ugotovilo, da je izpolnjena domneva njegove trajnejše nelikvidnosti. Ugotovilo je še, da dolžniku ni uspelo izpodbiti te domneve in da mu ni uspelo niti navesti dovolj dejstev, iz katerih bi izhajalo, da ni trajneje nelikviden. Zato je odločilo, da so izpolnjeni pogoji za začetek stečajnega postopka.

13Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa torej izhaja, da obstaja dolžnikova trajnejša nelikvidnost kot predpostavka za začetek stečajnega postopka. To pomeni, da je podan glavni dejanski stan (obstoj trajnejše nelikvidnosti), od katerega je odvisna odločitev o predlogu za začetek stečajnega postopka. Za odločitev torej ne more biti pomembno, ali je podana tudi domneva obstoja tega dejanskega stanu. Ravno obstoj domneve pa izpodbija vrhovno državno tožilstvo z zahtevo za varstvo zakonitosti. Taka zahteva ne more biti utemeljena že zato, ker od odgovora na vprašanje, ki ga postavi, v tem primeru ni odvisna pravilnost in zakonitost z njo izpodbijanega sklepa.

14Vrhovno sodišče pa se je zaradi pomembnosti vprašanja, ki ga je postavilo vrhovno državno tožilstvo v zahtevi za varstvo zakonitosti, vseeno odločilo, da nanj (na kratko) odgovori.

15Ločitvena pravica je v insolvenčnem pravu pravica upnika do plačila njegove terjatve iz določenega premoženja insolventnega dolžnika pred plačilom terjatev drugih upnikov tega dolžnika iz tega premoženja (prvi odstavek 19. člena ZFPPIPP). Upnik, ki tako pravico uveljavlja, je ločitveni upnik (drugi odstavek 19. člena ZFPPIPP). V praksi se ločitvena pravica največkrat pojavi kot zastavna pravica in tako je tudi v obravnavanem primeru. Terjatev, zavarovana z ločitveno pravico, je po določbi tretjega odstavka 20. člena ZFPPIPP zavarovana terjatev. Terjatev, ki s tako pravico ni zavarovana, se imenuje nezavarovana terjatev (četrti odstavek 20. člena ZFPPIPP. Že v teh uvodnih določbah zakon jasno predvideva, da premoženje, s katerim je zavarovana upnikova terjatev, morda ne bo zadoščalo za njeno poplačilo. Za tak primer je z določbo petega odstavka 20. člena ZFPPIPP predpisano, da se tisti del zneska terjatve, ki presega vrednost premoženja, ki je predmet ločitvene pravice, obravnava kot nezavarovana terjatev. To pa pomeni, da je treba upnika, ki ima terjatev, zavarovano z ločitveno pravico, pa vrednost premoženja, danega v zavarovanje, ne dosega vrednosti njegove terjatve, obravnavati kot ločitvenega upnika glede tistega dela zneska terjatve, ki je enak vrednosti v zavarovanje danega premoženja, glede preostalega dela zneska terjatve pa kot navadnega upnika.

16Potrjena prisilna poravnava ne učinkuje za zavarovane terjatve (1. točka prvega odstavka 213. člena ZFPPIPP). V povezavi s tistim, kar je bilo povedano v prejšnjem odstavku obrazložitve, torej prisilna poravnava ne učinkuje za tisti del zneska terjatve ločitvenega upnika, ki je enak vrednosti v zavarovanje danega premoženja, učinkuje pa za preostali del njegove terjatve. V tem kontekstu določbe tretjega odstavke 213. člena ZFPPIPP(1) ni mogoče razumeti tako, kot jo razume vrhovno državno tožilstvo v zahtevi za varstvo zakonitosti in kot mu v obširnih odgovorih pritrjujejo dolžnik in njegova družbenika. Najpomembnejši argumenti za to izhajajo iz razlogov v naslednjih točkah te obrazložitve.

17Izhodišče pravilne razlage obravnavanega vprašanja je v načelu enakega obravnavanja upnikov iz 46. člena ZFPPIPP: „V postopku zaradi insolventnosti je treba vse upnike, ki so v razmerju do insolventnega dolžnika v enakem položaju, obravnavati enako.“ To načelo za ločitvene upnike pomeni, da jih je treba vse obravnavati enako. Zato ne more biti pomembno, ali imajo svoje terjatve zavarovane v celoti ali samo deloma. V delu, v katerem je terjatev zavarovana, so pač ločitveni upniki tudi tisti upniki zavarovanih terjatev, pri katerih vrednost zavarovanja ne dosega višine celotne terjatve. Za ta, zavarovani del njihove terjatve, zato prisilna poravnava ne učinkuje. Učinkuje samo za nezavarovani del zneska terjatve.

18Kolikšen je zavarovani in kolikšen nezavarovani del terjatve, je dejansko vprašanje, ki ga je treba rešiti v vsakem primeru posebej. V postopku prisilne poravnave mora dolžnik kot predlagatelj že v poročilu o finančnem položaju in poslovanju, ki je po določbi 1. točke prvega odstavka 141. člena ZFPPIPP sestavni del predloga za začetek postopka prisilne poravnave, v seznamu ločitvenih upnikov navesti ocenjeno vrednost premoženja, ki je predmet ločitvene pravice, ki jo po merilih tržne vrednosti izdela pooblaščeni ocenjevalec vrednosti premoženja (glej četrto alinejo 5. točke prvega odstavka in peti odstavek 142. člena ZFPPIPP). To pomeni, da mora biti vrednost zavarovanj ves čas postopka prisilne poravnave znana; iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je dolžnik sam (v načrtu finančnega prestrukturiranja) ocenil vrednost zavarovanj na nekaj več kot 55.000.000,00 EUR, pri čemer je vrednost s tem premoženjem zavarovanih terjatev nekaj preko 120.000.000,00 EUR.

19Ločitvena pravica je pravica in ne dolžnost ločitvenega upnika. Na obstoj terjatve in zavarovanja prisilna poravnava sama po sebi v ničemer ne vpliva. Pri tem zavarovanje z zastavno pravico vedno pomeni pravico upnika, da se v primeru zamude dolžnika z izpolnitvijo njegove obveznosti poplača iz vrednosti zastavljene stvari. To pomeni, da je razlog za poplačilo iz zastavljene stvari zapadlost terjatve, ki je dolžnik kljub temu, da je zapadla, ne plača. Trditev, da mora ločitveni upnik po potrditvi prisilne poravnave najprej sam poskusiti z unovčenjem stvari, danih v zavarovanje in da šele, ko ali v kolikor mu to ne uspe, pride dolžnik v zamudo, je v nasprotju s temeljnimi pojmi zavarovanja terjatev. Potrjena prisilna poravnava zato ne more vplivati na položaj upnika in dolžnika tako, da bi spremenila osnovni pravni položaj glede zapadlosti terjatve, ki je nastal s pogodbo o zavarovanju terjatve. Iz tega pa sledi, da mora dolžnik tudi po potrditvi prisilne poravnave skrbeti za to, da zapadle obveznosti vsem ločitvenim upnikom plačuje iz vseh svojih sredstev (in to predvideti že v načrtu finančnega prestrukturiranja) in ne samo iz vrednosti stvari, danih v zavarovanje. Stališče dolžnika, da ločitvenim upnikom ne bo plačal nič, češ da do trenutka unovčenja zavarovanj ne ve, koliko mora plačati, se pokaže za povsem zgrešeno.

20Enako zgrešeno je tudi stališče iz zahteve za varstvo zakonitosti, da domneva iz druge alineje 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP velja samo, če dolžnik ločitvenim upnikom ne plačuje svojih obveznosti v delu, v katerem niso zavarovane. To bi pomenilo, da je taka domneva za primere, kakršen je obravnavani, predpisana dvakrat enako - po prvi in drugi alineji navedene zakonske določbe. Zamuda s plačevanjem obveznosti, za katere prisilna poravnava učinkuje (in take so obveznosti do ločitvenih upnikov, kolikor njihov znesek presega vrednost zavarovanja) namreč pomeni zamudo s plačilom obveznosti na podlagi potrjene prisilne poravnave vsem upnikom nezavarovanih obveznosti, za katere učinkuje prisilna poravnava, in pomeni domnevo iz prve alineje 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP. Nobenega smisla ne bi imelo, če bi bila taka domneva posebej predpisana za navadne, posebej pa za ločitvene upnike za tisti del obveznosti, v katerem ta ni zavarovana. Ravno nasprotno: v drugi alineji 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP je zelo jasno predpisano, da domneva trajnejše nelikvidnosti velja za zamudo s plačilom obveznosti ločitvenim upnikom. V povezavi z načelom enakosti upnikov iz 46. člena ZFPPIPP to pomeni vsem ločitvenim upnikom, tudi tistim, pri katerih vrednost zavarovanja ne dosega višine zneska zavarovane terjatve.

21Vrhovno sodišče je tako ugotovilo, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, zato jo je na podlagi določbe 378. člena v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP zavrnilo.

22V postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ne pride do uporabe določb ZPP o povrnitvi stroškov glede na uspeh in udeleženci postopka, ki odgovorijo na zahtevo, v nobenem niso upravičeni do povrnitve svojih stroškov. Zato je Vrhovno sodišče odločilo, da družbenik C., d. o. o. sam nosi svoje stroške odgovora na zahtevo.

----

(1) Tretji odstavek 213. člena ZFPPIPP se glasi: „Če ločitveni upnik z uresničitvijo ločitvene pravice iz vrednosti premoženja, ki je predmet te pravice, ne doseže plačila celotne terjatve, ki je bila zavarovana s to pravico, za neplačani del te terjatve učinkuje potrjena prisilna poravnava po prvem odstavku 214. člena tega zakona.“