UPRS sodba I U 230/2016

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Toženka je z izpodbijanim sklepom na podlagi drugega odstavka 67. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zavrgla tožničino zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo male hidroelektrarne ... - faza 2, na zemljiščih parc. št. 432/11, 360, 254/1, 254/4 in 421/19, vse k.o. ..., in parc. št. 751/1 in 427, obe k.o. ... V obrazložitvi navaja, da je tožnica 10. 11. 2014 po pooblaščencu vložila zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja, v zvezi s katero je tožničinega pooblaščenca z dopisom z dne 28. 11. 2014 (med drugim) seznanila, da na vseh zemljiščih nameravane gradnje nima izkazane pravice graditi. Tožnica je 7. 1. 2015 in 28. 4. 2015 dopolnila projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja, pri tem pa pravice graditi za vsa zemljišča še vedno ni izkazala, o čemer jo je toženka na zaslišanju 16. 6. 2015 seznanila in jo ponovno pozvala, naj zahtevo dopolni z izkazano pravico graditi do 31. 8. 2015. Hkrati jo je opozorila na pravne posledice opustitve tega dejanja. Tožnica je dne 1. 9. 2015 dopolnila projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja, 22. 9. 2015 in 9. 11. 2015 pa je toženki poslala dopise s prilogami, iz katerih izhaja obrazložitev, kako poteka pridobivanje pravice graditi. V nadaljevanju se je toženka opredelila le do zemljišč gradnje, ki so navedena v zahtevku za pridobitev gradbenega dovoljenja in po vpogledu v zemljiško knjigo ugotovila, da tožnica na zemljiščih parc. št. 751/1 in 427, obe k.o. ..., ter parc. št. 432/11, 254/1, 254/4 in 421/19, vse k.o. ..., še vedno nima izkazane pravice graditi. Ker je tožničina vloga kljub pozivu na dopolnitev ostala nepopolna, tožnica pa je v roku, ki ji je bil določen, ni dopolnila z dokazili o pravici graditi za vsa zemljišča, ta pa tudi ni izkazana iz zemljiške knjige, je toženka tožničino vlogo zavrgla.

2Drugostopenjski organ je zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijani sklep.

3Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je napačen zaključek toženke, da vloge ni dopolnila v roku, ki ji je bil določen. Vlogo je dopolnila trikrat, tudi dopolnitev 1. 9. 2015 je bila opravljena pravočasno, saj ji je organ ustno, po telefonu, 31. 8. 2015 podaljšal rok za dopolnitev, o čemer mora obstajati uradni zaznamek v upravnem spisu. Po dopolnitvi z dne 1. 9. 2015 je toženka ni več pozivala na dopolnitev vloge, sama pa je poslala še dva dopisa, in sicer dopis z dne 21. 9. 2015 in dopis z dne 6. 11. 2015, v katerih je navedla točne časovne okvire pridobivanja zahtevanih dokumentov v zvezi z izkazovanjem pravice graditi. Zaradi časovne opredelitve postopka glede pridobivanja pravice graditi je jasno, da je v obeh dopisih smiselno zaprosila za določitev oziroma podaljšanje roka, vendar toženka o tej prošnji ni izdala sklepa. Zato ni imela zakonite podlage za zavrženje njene vloge. S tem je bila kršena njena pravica do izjave, posledično pa je bilo napačno in nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje in napačno uporabljen predpis. Iz njenega dopisa z dne 14. 11. 2015 izhaja, da je pridobila že skoraj vso zahtevano dokumentacijo. Navaja, da ni bila pasivna in da si je ves čas prizadevala zagotoviti popolnost vloge, o čemer je obveščala organ. Meni tudi, da je nezakonit sklep drugostopenjskega organa. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve toženki v ponovni postopek ter povrnitev stroškov postopka.

4Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

5Tožba ni utemeljena.

6Po prvem odstavku 66. člena ZUP mora biti vloga razumljiva in mora obsegati vse, kar je treba, da se lahko obravnava.

7Če je vloga nepopolna ali nerazumljiva, je samo zaradi tega ni dovoljeno zavreči (prvi odstavek 67. člena ZUP), ampak mora organ v roku petih delovnih dni zahtevati, da se pomanjkljivosti odpravijo, in določiti vložniku rok, v katerem jo mora popraviti. Zahtevo v obliki dopisa za odpravo pomanjkljivosti se pošlje ali izroči vložniku, če je podal vlogo neposredno pri organu. Drugi odstavek istega člena določa, da če stranka pomanjkljivosti odpravi v roku, se šteje, da je vloga vložena takrat, ko je bila vložena vloga, s katero so pomanjkljivosti odpravljene. Če pa stranka v tem roku pomanjkljivosti ne odpravi, organ s sklepom zavrže vlogo. Zoper ta sklep je dovoljena pritožba.

8ZGO-1 v drugem odstavku 54. člena določa, da morajo biti zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja priloženi najmanj dva izvoda projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja in druge listine, če tako določa zakon, četrti odstavek istega člena pa določa, da mora investitor zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja priložiti tudi dokazilo o pravici graditi, če ta še ni vpisana v zemljiško knjigo. Iz navedenega izhaja, da je dokazilo o pravici graditi, če ta pravica še ni vpisana v zemljiško knjigo, sestavni del zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja, kar pomeni, da do predložitve take listine vloga za izdajo gradbenega dovoljenja ni popolna in je treba z njo ravnati po 67. členu ZUP.

9V obravnavani zadevi ni sporno, da v času izdaje izpodbijanega sklepa tožničina pravica graditi na prej navedenih zemljiščih v k.o. ... in k.o. ... ni bila vpisana v zemljiško knjigo, niti tožnica do izdaje tega sklepa zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja ni priložila nobenega od dokazil o pravici graditi, ki so taksativno našteta v prvem odstavku 56. člena ZGO-1, čeprav je bila k temu večkrat pozvana. Prav tako ni sporno, da je toženka tožnici rok za dopolnitev zahteve – med drugim z dokazili o pravici graditi – podaljšala do 31. 8. 2015, pri čemer je bil tožničin pooblaščenec v zapisniku izrecno opozorjen, da bo v primeru, da ugotovljene pomanjkljivosti do tega datuma ne bodo odpravljene, o zadevi odločeno brez njegove predhodne seznanitve.

10Ker ni sporno, da tožnica do izdaje izpodbijanega sklepa dokazil o pravici graditi na celotnem zemljišču nameravane gradnje ni predložila, je odločitev toženke o zavrženju tožničine vloge pravilna in skladna s prej navedenim drugim odstavkom 67. člena ZUP.

11Sodišče pritrjuje toženki, da je investitor dolžan že ob vložitvi vloge za izdajo gradbenega dovoljenja izkazati pravico graditi z listinami, ki jih določa drugi odstavek 56. člena ZGO-1, če ta ne izhaja iz zemljiške knjige. Če teh listin niti po pozivu organa ne predloži, je to razlog za zavrženje vloge po drugem odstavku 67. člena ZUP. Rok, ki ga organ določi po prvem odstavku 67. člena ZUP, je namreč namenjen zgolj odpravi formalnih pomanjkljivosti v vlogi, ki preprečujejo njeno vsebinsko obravnavanje, ne pa temu, da bi stranka šele v tem roku poskrbela za izpolnjevanje vsebinskih pogojev za izdajo odločbe, ki jo zahteva s svojo vlogo. Povedano drugače, rok iz prvega odstavka 67. člena ZUP ni namenjen čakanju na uresničitev bodočih negotovih dejstev. Zato se sodišče strinja tudi z ugotovitvijo toženke, da so bili v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za zavrženje tožničine vloge že po izteku prvega roka za dopolnitev, toženka pa je ta rok kljub temu podaljšala še do 31. 8. 2015, kar ni sporno.

12Sodišče pritrjuje tudi stališču toženke glede ugovora, da bi morala dopisa z dne 22. 9. 2015 in 9. 11. 2015 šteti kot prošnjo za podaljšanje roka. Tudi če bi toženka navedena dopisa po vsebini res morala šteti kot prošnji za podaljšanje roka, bi bili prošnji vloženi prepozno, saj sta bili vloženi po izteku roka za dopolnitev vloge, določenega v zapisniku o zaslišanju z dne 16. 6. 2015 (31. 8. 2015). Tretji odstavek 99. člena ZUP namreč med drugim določa, da je rok, ki ga je določila uradna oseba, ki vodi postopke, mogoče podaljšati na prošnjo prizadete osebe, ki jo vloži pred iztekom roka, če so za to podani opravičeni razlogi. Očitana kršitev določb postopka (ker naj toženka o navedenih prošnjah ne bi odločila s sklepoma) torej sploh ne bi mogla vplivati na odločitev, tudi če bi do nje prišlo, saj bi organ tožničini prošnji za podaljšanje roka za dopolnitev vloge moral zavreči kot prepozni. Tudi sicer pa mora prošnja za podaljšanje roka izrecno izhajati iz vloge, kar za tožničina dopisa z dne 22. 9. 2015 in 9. 11. 2015 ne drži. V njiju tožnica zgolj opisuje, kako poteka pridobivanje pravice graditi (za vse faze gradnje skupaj), ki bi jo, kot rečeno, tožnica morala imeti že v času vložitve zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja.

13Glede na tožničine navedbe, da naj bi ji toženka po telefonu dne 31. 8. 2015 podaljšala rok za dopolnitev, pa sodišče ugotavlja, da iz upravnega spisa kaj takega ne izhaja (o tem ni nobenega uradnega zaznamka ali zapisnika), tožnica pa svoje navedbe ni z ničemer dokazala. Prav tako ni izkazala, da bi vložila ustno vlogo za podaljšanje roka po telefonu. Tudi sicer sodišče pripominja, da ZUP take vloge niti ne omogoča, saj v sedmem odstavku 63. člena sicer določa, da lahko vlada z uredbo določi seznam vlog, ki se lahko vložijo tudi po telefonu ali elektronski poti brez varnega elektronskega podpisa s kvalificiranim potrdilom, in način identifikacije strank v teh primerih, vendar pa vlada take uredbe še ni izdala. Tak način vlaganja vlog torej še ni mogoč.

14Sodišče pripominja še, da ne dvomi, da si je tožnica ves čas postopka aktivno prizadevala zagotoviti popolnost vloge, vendar pa to glede na povedano ni moglo vplivati na odločitev. Ob tem izpodbijani sklep tožnici ne preprečuje, da bi ponovno zaprosila za izdajo gradbenega dovoljenja, ko bo razpolagala s pravico graditi za vsa zemljišča gradnje.

15Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnica, niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), kar izhaja iz obrazložitve.

16Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.