VSL sklep II Cp 1763/2016

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da se tožencema v njun dedni delež po pokojnem A. A. vštejejo darila, ki jih je njuna pravna prednica B. B. med leti 1935 in 1941 prejela v dar od zapustnika v obliki izročenih denarnih zneskov oziroma premičnin v skupni vrednosti 696.000,00 takratnih DIN ter 5.000,00 takratnih RM, in sicer vsakemu od tožencev v znesku 348.000,00 takratnih DIN ter 2.500,00 RM, oboje v evrski protivrednosti na dan vložitve tožbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 8. 1955 dalje do plačila (I. točka izreka); zavrnilo podredni tožbeni zahtevek, da se tožencema v njun dedni delež po pokojnemu A. A. vštejejo darila, ki jih je njuna pravna prednica B. B. med leti 1935 in 1941 v dar prejela od zapustnika v obliki izročenih denarnih sredstev oziroma premičnin v skupni vrednosti 696.000,00 takratnih DIN ter 5.000,00 takratnih RM, sedaj v skupni vrednosti 844.807,58 EUR in sicer vsakemu od tožencev v znesku 348.000,00 takratnih DIN ter 2.500,00 takratnih RM, sedaj 400.000,00 EUR (pravilno 422.403,79 EUR), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.8.1955 dalje do plačila (II. točka izreka); odločilo, da so tožniki dolžni tožencema nerazdelno plačati njune stroške postopka v znesku 3.506,59 EUR v roku 15 dni, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku paricijskega roka do plačila (III. točka izreka).

2Zoper sodbo so se pravočasno pritožili prva tožnica ter drugi in četrti tožnik. Ker pa so v pravdi po tožbi na vračunanje darila zakonitemu dediču v dedni delež, zakoniti dediči kot tožniki enotni sosporniki in se štejejo za enotno pravdno stranko, se razteza, če zamudijo posamezni sosporniki kakšno pravdno dejanje, tudi nanje učinek pravdnih dejanj, ki so jih opravili drugi sosporniki (196. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP). V konkretnem primeru se torej učinek pritožbe ostalih tožnikov, razteza tudi na tretjega tožnika, zato bo pritožbeno sodišče v nadaljevanju kot pritožnike štelo vse tožnike. Pritožujejo se „iz vseh pritožbenih razlogov“ in predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, s stroškovno posledico, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je izvedencu za področje financ postavilo nalogo, da ugotovi vrednost pravni prednici tožencev izročenih denarnih zneskov na dan smrti pokojnega A. A., to je na dan 4. 8. 1955, tako izračunane zneske pa naj skladno z načelom denarnega nominalizma, brez upoštevanja revalorizacije, preračuna na dan izdelave izvedenskega mnenja. Po takšnem preračunu so prejeti zneski na dan 4. 8. 1955 predstavljali 23.790,00 FLRJ DIN, na dan izdelave mnenja pa 0,00009927 EUR, torej vrednost nič. Takšen preračun pa je pravno zmoten in v nasprotju z načelom enakosti med dediči. Pri podarjenem denarju je namreč treba upoštevati kupno moč, ki jo je denar imel ob daritvi (gre za stanje ob daritvi) in na tej podlagi oceniti njegovo vrednost ob zapustnikovi smrti. Pri tem gre za upoštevanje vrednosti denarja (zunanja realna vrednost denarja), ki pa se ne more meriti zgolj v nominalnem znesku oziroma v njegovi zunanji nominalni vrednosti, saj je namen zakonodajalca brez dvoma, da se doseže enako obravnavanje zakonitih dedičev glede vsega, kar so neodplačno dobili od zapustnika. Povsem utemeljeno so se tožniki v zvezi s tem sklicevali na sodbo in sklep I Cp 1015/2012. V konkretni zadevi gre za dedovanje kasneje najdenega (zaplenjenega) premoženja. Vrednost vrnjenega premoženja se je v postopku pred Okrajnim sodiščem v Radovljici N 37/2002 ocenjevala na podlagi takrat veljavnega Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, ki je določal, da če vrnitev zaplenjenega premoženja stvarno ali pravno ni več mogoča, se povrne dejansko vrednost tega premoženja po času izdaje sklepa o vrnitvi in po stanju v času zaplembe. Ta zakon pa glede vrednotenja premoženja napotuje na določbe Zakona o denacionalizaciji in na njegovi podlagi sprejete podzakonske predpise, ki prav tako določajo, da se vrednost podržavljenega premoženja določi v času premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. Ob podržavljenju ugotovljene denarne vrednosti v podržavljenih podjetjih pa se valorizirajo z upoštevanjem paritete dinarja do ZDA dolarja v času podržavljenja premoženja in paritete tolarja do ZDA dolarja na dan izdaje odločbe, ob upoštevanju povprečnega povečanja dolarskih cen tega premoženja, ki ga določi minister za finance. Pritožniki se ne strinjajo s stališčem sodišča, da analogija postopkov za konkretni primer ni primerna. Načelo monetarnega nominalizma je mogoče uporabiti le, kadar je predmet denarne obveznosti določen, torej, kadar je izražen z določenim številom denarnih enot in to v isti valuti, v kateri je treba tudi opraviti plačilo (kar izhaja tudi iz odločb VSL II Cp 1202/2014, II Cp 1829/2009). V konkretnem primeru so zneski opredeljeni v DIN in RM, torej v različnih valutah, zato je šteti, da denarne vrednosti niso določene, ampak zgolj določljive, zaradi česar je potrebno za ugotovitev njihove prave vrednosti uporabiti valorizacijo. Tožniki so angažirali sodno izvedenko ekonomske stroke C. C., ki je kot sedanjo vrednost smatrala vrednost na dan 1. 9. 2009, ko je postal pravnomočen sklep o odškodnini N 37/2002 in ugotovila, upoštevajoč revalorizacijo, da vrednost denarnih sredstev in premičnin podarjenih B. B., znaša na ta dan 844.807,58 EUR. Hkrati so tožniki tako pridobljene rezultate primerjali še s cenitvijo nepremičnine – štiri stanovanjske hiše v ... Oboje izkazuje realno sedanjo vrednost zneskov, ki so bili pravni prednici tožencev izročeni v letih 1935 do 1941 s strani njenega očeta. Z odločitvijo sodišča prve stopnje je bila tožnikom kršena pravica do zasebne lastnine in dedovanja (33. in 67. člen Ustave RS), sodišče je kršilo načelo pravne države (2. člen Ustave RS), načelo enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave RS) in načelo enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS).

3Toženca sta na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4Pritožba je utemeljena.

5Zapuščinski postopek po pokojnem A. A., umrlem ..., se vodi pri Okrajnem sodišču v Radovljici (še) glede premoženja, ki je bilo zapustniku vrnjeno v denacionalizacijskem postopku in v nepravdnem postopku vrnitve zaplenjenega premoženja. Pravni nasledniki zapustnikovih pokojnih sinov D. D. in E. E. (tožniki) so na podlagi določb 46. člena v zvezi z drugim odstavkom 56. člena Zakona o dedovanju (ZD) zahtevali, da se sodedičema, pravnima naslednikoma zapustnikove pokojne hčerke B. B. (tožencema), v njun zakoniti dedni delež vračuna vse, kar je B. B. dobila v dar od zapustnika. Ker je od dejstev, od katerih je odvisna velikost dednega deleža med dediči obstajal spor, je zapuščinsko sodišče postopek prekinilo in pravne naslednike zapustnikovih sinov napotilo na pot pravde. V tožbi tožniki trdijo, da je zapustnik hčerki B. B. v letih 1935 do 1941 izplačal denarne zneske v višini 696.000,00 takratnih DIN in 5.000,00 Reichmark (v nadaljevanju RM), kar toženca (njena pravna naslednika) zanikata. Po trditvah tožnikov naj bi vsota podarjenih denarnih zneskov ustrezala vrednosti štiristanovanjske hiše na naslovu ..., pri čemer njeno sedanjo vrednost ocenjujejo na 800.000,00 EUR oziroma 844.807,58 EUR. S primarnim tožbenim zahtevkom tako zahtevajo, da se tožencema v njun dedni delež vštejejo darila dana njuni pravni prednici v skupni vrednosti 696.000,00 DIN (veljavnih v letih 1935 do 1941) ter 5.000,00 RM, oboje v evrski protivrednosti na dan vložitve tožbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 8. 1955 dalje do plačila; podredno pa naj se v njun dedni delež vštejejo darila v sedanji skupni vrednosti 844.807,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 8. 1955 dalje. Sodišče prve stopnje je sprejelo kot dokazane trditve tožnikov, da je zapustnik hčerki v letih 1935 do 1941 podaril 696.000,00 DIN in 5.000,00 RM. S pomočjo izvedenca je ugotovilo, da na dan smrti zapustnika (4. 8. 1955) navedena zneska predstavljata 23.790,00 DIN FLRJ, na današnji dan pa 0,00009927 EUR, in v posledici tožbena zahtevka zavrnilo. Odločitev je preuranjena.

6V tej fazi postopka je pritožbeno sodišče vezano na zaključek sodišča prve stopnje, da so tožniki izkazali, da je zapustnik hčerki v letih 1935 do 1941 izplačal skupaj 696.000,00 takratnih DIN in 5.000,00 RM.(1) Vsakemu zakonitemu dediču se vračuna v dedni delež vse, kar je na kakršenkoli način dobil v dar od zapustnika (prvi odstavek 46. člena ZD). Darila dana tistemu, namesto katerega vstopi dedič zaradi njegove smrti ali zaradi tega, ker se je odpovedal dediščini, se vračunajo dediču v dedni delež (drugi odstavek 56. člena ZD).(2) Pri vračunanju darila dediču v njegov dedni delež se darilo oceni po vrednosti ob zapustnikovi smrti in po stanju ob daritvi (52. člen ZD). Ta določba je jasna in jo kot takšno, brez izjeme, sprejema tudi sodna praksa. Tudi iz odločbe VSL I Cp 1015/2012 na katero se sklicujejo tožniki, izhaja, da je relevanten datum ugotavljanja vrednosti darila, datum zapustnikove smrti. Ob takšni ugotovitvi je torej pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ne pride v poštev nobena od metod revalorizacije na sedanji čas.

7Konkretni primer je specifičen primer. Prvič, ker je od smrti zapustnika minilo že več kot 61 let; ker gre delno za dedovanje denacionaliziranega premoženja, glede katerega velja, da zapuščina preide na dediče s pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji, kot to določa drugi odstavek 78. člena Zakona o denacionalizaciji (Zden),(3) kar pomeni obračun vrednosti daril na ta datum in ne na datum zapustnikove smrti; ker gre delno za dedovanje vrnjenega zaplenjenega premoženja, v katerem se določbe ZDen ne uporabijo, temveč določbe ZD,(4) kar pomeni vrednotenje daril na dan zapustnikove smrti. Drugič, ker gre za darovana denarna sredstva, pri čemer se postavi vprašanje vrednosti denarja ob zapustnikovi smrti. Ali je odločilna nominalna vrednost, ali pa je treba upoštevati spremembe v vrednosti denarja, nastale od daritve do uvedbe dedovanja.

8Pritožbeno sodišče bo najprej zavzelo stališče do drugega vprašanja. Meni, da je načelo enakosti med dediči, ki je temeljno načelo za vračunanje, mogoče izpeljati le, če se upošteva kupna moč darovanega denarja ob daritvi, izražena v denarnih enotah, ki so v obtoku ob zapustnikovi smrti. Takšno stališče je zavzeto tudi v odločbi VSL I Cp 1015/2012, takšno pa je stališče tudi pravne teorije.(5) Po trditvah tožnikov so denarni zneski v času daritve zaradi njihove kupne moči pomenili veliko,(6) zapustnikova hči naj bi prejela od zapustnika denarna sredstva v vrednosti hiše v ... To so dokazovali z izjavo zapustnika z dne 4. 4. 1948 (list. št. 87), s ponudbami iz časopisa „Posest – osrednji vestnik za nepremičninski promet“ z dne 1. 8. 1940 in se sklicevali na okoliščino, da je celotni proračun Občine za leto 1937/38 znašal skupaj 238.000,00 DIN. Po povedanem gre za pravnorelevantno trditev. Zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča, se sodišče prve stopnje do te trditve in do dokazov, ki naj bi jo potrjevali, ni opredelilo, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovoljeno. Že iz tega razloga je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj je glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenilo, da samo ne more dopolniti postopka (355. člen ZPP), pravdnim strankam pa bi tudi odvzelo pravico do pritožbe. Sodbo je razveljavilo v celoti, ker so tožniki, kot povedano, enotni sosporniki.

9V nadaljevanju naj sodišče prve stopnje torej najprej presodi ali so tožniki zadostili svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu glede kupne moči darovanega denarja. Če bo presodilo, da ne, bo lahko tožbena zahtevka že na tej podlagi zavrnilo. Če bo presodilo, da so, pa bo moralo upoštevati ugotovljeno kupno moč, ki jo je denar imel ob daritvi in na tej podlagi oceniti njegovo vrednost ob smrti zapustnika. Kot rečeno je glede na različen status premoženja, ki sodi v zapuščino, to lahko datum zapustnikove smrti 4. 8. 1955 ali dan pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Po mnenju pritožbenega sodišča je relevanten kasnejši datum, torej dan pravnomočnosti (zadnje) denacionalizacijske odločbe. Če je to datum v obdobju veljavnosti SIT, bo moralo opraviti še preračun iz SIT v EUR po tečaju zamenjave.(7)

10Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

-------------

Op. št. (1): Ker je sodišče prve stopnje tožbena zahtevka zavrnilo iz drugih razlogov, pritožba zoper takšen zaključek ni bila možna.

Op. št. (2): Ne gre samo za dedovanje na temelju vstopne pravice, temveč za vse primere, ko namesto prvotnega dediča deduje druga oseba – glej dr. Karel Zupančič, Dedno pravo, Druga spremenjena in dopolnjena izdaja, ČZ Uradni list RS 1991, točka 198.

Op. št. (3): in ne s trenutkom smrti (132. člen ZD).

Op. št. (4): ZIKS posebnih določb v zvezi z dedovanjem nima.

Op. št. (5): Kreč, M., Pavič, D., Komentar Zakona o nasleđivanju (sa sudskom praksom), Zagreb, 1964, str. 93 do 95; Finžgar, Vračunavanje daril in volil v dedni delež, Pravnik 1-2, Ljubljana, 1961, str. 19 do 20.

Op. št. (6): Danes pa, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje s pomočjo izvedenca, pomenijo ne samo mnogo manj, temveč nič.

Op. št. (7): V nadaljevanju bo moralo zapuščinsko sodišče na isti datum oceniti tudi ostalo premoženje, ki tvori zapuščino, saj mora biti vse ocenjeno po enotnem merilu, saj sicer vračunanje v dedni delež ne bi bilo realno.