VSC vmesna sodba in sklep Cp 482/2016

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o podlagi tožbenega zahtevka (odškodninski odgovornosti toženih strank) z vmesno sodbo spremeni tako, da se ugotovi, da obstaja odškodninska obveznost toženih strank za škodo, ki jo je v škodnem dogodku dne 29. 12. 2007 utrpela tožeča stranka, v višini 70%, tožeča stranka pa je k škodnemu dogodku soprispevala v višini 30%, v odločitvi o pravdnih stroških pa se razveljavi.

II. Zaradi odločitve o višini tožbenega zahtevka in stroških postopka se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da sta dolžni toženi stranki plačati tožniku odškodnino iz naslova nepremoženjske škode v višini 36.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 3. 2011 dalje do plačila, v 15 dneh in njen tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki dolžni plačati tožeči stranki odškodnino za premoženjsko škodo v višini 7.981,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 3. 2011 dalje do plačila, v 15 dneh (točka I. 1. in 2. izreka sodbe) ter odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženima strankama nerazdelno povrniti 814,44 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku 15-dnevnega roka za plačilo pravdnih stroškov (točka II. izreka sodbe).

2Zoper to sodbo se je pritožila tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik), ki sodbo izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zahtevku tožnika ugodi v celoti, podredno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, v obeh primerih pa toženi stranki naloži plačilo njegovih stroškov pritožbenega postopka. Tožnik v pritožbi sodišču prve stopnje očita, da je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ti so nejasni in sami s seboj v nasprotju, hkrati pa so v nasprotju tudi z vsebinami listin v sodnem spisu. Ta očitek tožnik utemeljuje z navedbami, da se je sodišče prve stopnje opredelilo glede njegovih navedb o odgovornosti prvotožene stranke in zavarovanca tožene stranke za sam padec tožnika, za kar je ugotovilo, da prvotoženi stranki ni mogoče ničesar očitati, ni pa se ustrezno opredelilo do njegovih nadaljnjih navedb o tem, da je izključni vzrok za poškodbo tožnika pri zavarovancu tožene stranke, saj ni ravnal s potrebno skrbnostjo, t.j. s skrbnostjo dobrega strokovnjaka s tem, ko ni ustrezno, skladno pravilom stroke, zavaroval roba smučarske proge oz. njenega izteka in ograje, ki je označevala vstop na vlečnico, kar pa je bil izključni razlog za poškodbo. Tožnik še navaja, da sicer obsežna obrazložitev sodišča prve stopnje zajema predvsem povzetke navedb strank in povzetek dokaznega postopka, same obrazložitve odločitve sodišča pa skoraj ni najti. Ker se sodišče prve stopnje do zgoraj izpostavljenih navedb tožnika ni opredelilo na način, da bi bilo mogoče sodbo sodišče prve stopnje v tem delu tudi preizkusiti, je storilo bistveno kršitev določb postopka zlasti zaradi dejstva, ker gre za bistvene okoliščine in zatrjevanja tožnika. Iz same sodbe dejansko izhaja, da je sodišča prve stopnje zgrešilo bistvo zadeve. Sodišče prve stopnje se je pri svoji odločitvi in obrazložitvi izpodbijane sodbe skoncentriralo le na vzrok padca tožnika, pri čemer pa je prezrlo, da sam vzrok padca tožnika v predmetni zadevi ni bistvenega pomena, pač pa je v zadevi bistvenega pomena dejstvo, da rob smučarske proge in ograja ob robu oz. natančneje še na smučarski progi oz. na izteku smučarske proge, ni bila zavarovana, kar pa bi morala biti, tudi če bi smatrali, da se nahaja v vplivnem območju smučarske proge. Ta okoliščina pa je v obravnavani zadevi bistvena in ni bistven sam vzrok padca tožnika (na kar pa se je predvsem koncentriralo sodišče prve stopnje), bistveno je, zakaj se je tožnik poškodoval, to pa je bilo v sferi tožene stranke. Tožnik se ni poškodoval zaradi padca samega, pač pa se je poškodoval zaradi dejstva, da prvotožena stranka ni ustrezno opremila smučarske proge v posledici česar je tožnik po padcu trčil v leseno nezavarovano kompaktno ograjo in se poškodoval. Ker je sodišče prve stopnje prezrlo bistvo obravnavanega spora, je njegova odločitev, da naj ne bi obstajal temelj odškodninske odgovornosti tožene stranke, napačna. Sodišče prve. stopnje v izpodbijani sodbi po povzemanju navedb pravdnih strank tudi povzema večino ustrezne materialnopravne podlage, zlasti Zakona o varnosti na smučiščih (v nadaljevanju: ZVSmuč), v nadaljevanju pa žal sicer korektno povzete materialnopravne podlage ne uporabi pravilno, delno pa svoje odločitve zlasti v delu zakaj meni, da naj bi zavarovanec tožene stranke zagotovil vse kar mora, skladno zakonodaji in pravilom stroke in zakaj sodišče meni, da upravljavec smučišča konkretnega objekta ni bil dolžan zavarovati, ko pa je že laično jasno, da gre za objekt na nevarnem mestu, ki mora zagotovo biti ustrezno zaščiten, ne utemelji. Sodišče prve stopnje je v zvezi s strokovnimi vprašanji o tem, kako mora biti urejeno smučišče, pridobilo tudi mnenje izvedenke za šport - smučanje splošno ter varnost in reševanje na smučiščih, U. R. Izvedenka je tako pojasnila vse dolžnosti upravljavca smučišča, presojo dejanskega stanja pa je seveda prepustila sodišču, ki bi lahko po skrbni presoji vsakega dokaza posebej in vseh skupaj ugotovilo le, da je tožbeni zahtevek v celoti utemeljen. Sodišče prve stopnje pa je spregledalo bistvo tega spora in se osredotočilo le na sam padec tožnika, ne pa tudi na nadaljnje dogajanje, mnenje izvedenke pa je tudi zelo „selektivno" bralo in ga ni bralo kot celoto, pač pa je določene izjave izvedenke iztrgalo iz konteksta. Izvedenka je namreč delno tudi korektno pojasnila dolžnosti upravljavcev smučišča, katere objekte je potrebno zavarovati, napačno pa je uporabila uporabno dovoljenje, kar bi seveda sodišče moralo samo zaznati in odločiti skladno z zakonom. Kot je bilo izpostavljeno zgoraj, v konkretni zadevi ni toliko pomemben vzrok samega padca, razen morebiti pri ugotavljanju morebitnega soprispevka tožnika k nastanku škode (ki ga realno ni), saj tožnik ni trdil, da se je poškodoval pri samem padcu, pač pa pri tem, ko je po tem, ko mu je prednost odvzela neznana smučarka, ki je dejansko povzročila obravnavano nesrečo (kar izrecno ugotovi tako sodišče prve stopnje, kot tudi postavljena izvedenka in čemur tožnik ne ugovarja), v posledici preprečevanja trka tožnik padel, pri čemer je seveda tudi izgubil kontrolo nad gibanjem in nato z nogo trčil v nezavarovano leseno ograjo v izteku smučarske proge. Sodišče prve stopnje v sicer na videz obsežni obrazložitvi dejansko le povzame navedbe strank, izpovedbe prič in del izvedeniškega mnenja, samo odločitev o tem, da tožena stranka za škodo tožniku ne odgovarja, pa utemelji s svojim zaključkom, da je „leseni steber ob izstopni postaji v katerega se je zaletel tožnik glede na veljavno zakonodajo pričakovan pojav na smučišču na katerega morajo smučarji računati oziroma ga predvideti in temu prilagoditi svoje smučanje, zato se na smučišču ne označuje niti zavaruje." Takšen zaključek pa je po mnenju tožnika materialnopravno napačen (pri čemer gre verjetno zapis „steber ob izstopni postaji" pripisati pisni napaki sodišča, saj gre za ograjo pri vstopni postaji na vlečnico J.). Izdelano izvedeniško mnenje dejansko v celoti potrjuje navedbe tožnika o tem, kakšne so bile dolžnosti zavarovanca tožene stranke, zlasti o tem, kako bi morala biti smučarska proga zavarovana. Tožena stranka je skladno določilom 5. člena ZVSmuč dolžna zagotoviti (citirane so le alineje, ki se nanašajo na konkretno zadevo): zaščito ob prepadnih in drugih nevarnih in smučišču neprilagojenih mestih; zaščito ob stebrih žičniških naprav na smučišču, na drugih posebno nevarnih in smučišču neprilagojenih mestih na njihovi trasi; urejenost in zavarovanje čakajoče vrste pred žičniškimi napravami; urejenost odprtih smučarskih prog z vplivnim območjem. Skladno 3. odstavku 11. člena ZVSmuč pa morajo posebej biti označena in zavarovana neprilagojena mesta na smučišču. Tožnik je tako skozi celoten postopek posebej izpostavljal, da bi bil dolžan zavarovanec tožene stranke skladno 5. členu v zvezi z 11. točko 4. člena ZVSmuč, ustrezno zavarovati tudi objekte na vplivnem območju smučarske proge, kot tudi na sami progi, kakor tudi vsa neprilagojena mesta (kar ograja sredi izteka smučarske proge zagotovo je). Vplivno območje smučarske proge je pas ob smučarski progi, v katerem morajo biti ustrezno zaščiteni vsi objekti in naprave ter naravne danosti, ki lahko ogrožajo varnost smučarjev. Nesporno v obravnavani zadevi je, da je tožnik padel na smučarski progi in oddrsel preko izteka smučarske proge in trčil v leseno ograjo, ki se nahaja v izteku smučarske proge. Ne glede na to, ali interpretiramo, da se ograja bila locirana na sami smučarski progi ali pa v vplivnem območju smučarske proge, v vsakem primeru pridemo do zaključka, da bi morala biti zaščitena. Tudi izvedenka smučarske stroke je navedla (oglej odgovor pod čt. 2), da gre za območje, ki je v upravljavčevi domeni oz. ga je slednji dolžan urejati, označevati, zavarovati in nadzorovati. Izvedenka se je sicer opredelila, da gre za smučarsko pot, ki jo je upravljavec dolžan označiti in zavarovati. Pri tem tožnik sicer ne soglaša v celoti s samo izvedenko, saj je potrebno poudariti, da gre za smučarko pot za tiste smučarje, ki se nahajajo v vrsti za vstop na žičnico, z vidika smučarja na smučarski progi pa gre za mejo smučišča. Izvedenka sicer nadalje v drugem odstavku iste točke tudi navede glede zavarovanja objektov v vplivnem območju smučarske proge, da morajo tam biti zavarovani: „vsi objekti in naprave, ki jih je na tem mestu postavil človek." Kakorkoli torej na ograjo gledamo, ali gre za mejo dostopne poti, mejo smučišča, neprilagojeno mesto ali pa objekt v vplivnem območju smučišča, v vsakem primeru gre za objekt, ki bi ga upravljavec smučišča bil dolžan zavarovati (kar je nenazadnje tožena stranka po škodnem dogodku tudi storila). Tožnik ni med smučanjem trčil v nek objekt, za katerega bi trdil, da ga ni mogel pričakovati, pač pa je trčil v objekt, za katerega je seveda vedel, da se tam nahaja, vendar objekt ni bil ustrezno zavarovan, pa čeprav bi to moral biti. In prav ta objekt bi moral biti zaščiten tako, da se tožnik ob trku vanj ne bi mogel poškodovati. Dejstvo namreč je, da bi upravljavec smučišča kot dober strokovnjak moral predvideti, da je objekt v sredini izteka smučarske proge, takšen objekt, v katerega lahko smučarji trčijo (ob tem je seveda v vidika odgovornosti razlika ali smučar v objekt trči, ker ga „ni videl" ali ker je pred tem padel in je le pridrsel do tega nezavarovanega objekta (kar pa je obravnavani primer). Skratka nezavarovana trdna lesena ograja v sredini izteka relativno strme smučarske proge je nedvomno objekt, ki ga mora skrben upravljavec smučišča zavarovati tako, da ob trku smučarja v tak objekt ne pride do poškodovanja smučarja oz. da se vsaj poškodbe minimizirajo. Nenazadnje gre za mesto na smučišču, kjer mora skrben upravljavec predvideti povečano škodno nevarnost in povečano možnost za padce smučarjev (konec smučišča, drastična zožitev,...). V zvezi z navedbami tožene stranke, da se je tožnik zavestno odločil za povečano možnost poškodbe s tem, ko je sploh odšel na smučanj, pa tožnik izpostavlja del sodbe Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 3728/2009, kjer je zapis: „Smučanje je sicer šport, ki je zaradi okoliščin, v katerih se odvija, že v svojem bistvu povezan s tveganjem, vendar pa je na urejenem smučišču obseg običajnih nevarnosti, ki zadevajo smučarja samega in ki jih je dolžan prevzeti sam, nujno zamejen z dolžnostmi, ki jih upravljavcu v zvezi z urejanjem in pripravo smučarskih prog nalagajo predpisi, ki imajo namen zagotoviti, da za smučarje na smučišču ni posebnih nevarnosti." In prav te svoje dolžnosti po mnenju tožnika v tem konkretnem primeru tožena stranka ni izpolnila in ni zagotovila, da na smučišču ni posebnih nevarnosti in tudi ni uredila smučišča tako, da bi bilo skladno pravilom stroke primerno, saj mora biti smučišče urejeno tako, da so zavarovane potencialne nevarnosti, ki bi lahko ogrozile smučarja v primeru padca. Zgolj z izpolnitvijo pogojev obratovalnega dovoljenja, upravljavec še ne izpolni vseh svojih dolžnosti, skladno omenjenim pravilom. Tožnik še meni, da je ob tem seveda potrebno uporabiti zdravo mero razuma in ob zavarovanju smučarskih prog za normalno obratovanje ni potrebno zaščititi npr. vsake smreke ipd., vendar pa je postavljen objekt - trdna lesena ograja v izteku smučarske proge - prav tako kot stebri žičniških naprav (ki so mimogrede tudi pričakovani objekti na smučišču) takšen objekt, ki mora biti ustrezno zavarovan. Očitno je nesporno, da stebri žičniških naprav morajo biti oblazinjeni in zavarovani, zato se tožnik sprašuje, zakaj bi veljal drugačen tretma za trdo ograjo v izteku smučišča. Dolžnost vsakega upravljavca smučišča je, da zavaruje tudi vplivno območje smučarskih prog, torej rob smučišča in poskrbi, da vsaj na razdalji do 5 metrov, ni nobenih nevarnih objektov oz. so le ti ustrezno zaščiteni. Do poškodbe tožnika je prišlo prav zaradi te opustitve zavarovanca tožene stranke, saj se je poškodoval, ko je udaril v ograjo na robu smučarske proge ali vsaj v vplivnem območju smučarske proge. Sami predpisi so torej jasni, da mora biti smučarska proga ne glede na vzrok padca, ne glede na smučarsko znanje ali neznanje smučarja, zavarovana tako, da na smučarski progi, kot tudi v vsaj 5 metrskem pasu ob njej, oz. po potrebi tudi v širšem pasu ni nevarnih objektov (drevesa, skale, stebri,...), ki ne bi bili zavarovani in za katere obstoji možnost, da lahko smučar ob padcu vanje tudi trči. Če se povsem zanemari vzrok za padec tožnika (ob katerem do poškodbe ni prišlo) in v celoti verjame toženi stranki in njenemu zavarovancu, da je do padca tožnika prišlo zaradi neznane smučarke, še vedno ne bi smel upravljavec dopustiti, da bo smučar po padcu zdrsel do nezavarovane ograje in da bo obstajala možnost, da bo v nezavarovano ograjo trčil in se prav na tej ograji poškodoval. Ograja bi morala biti zavarovana in zgolj dejstvo, da konkretna ograja ni bila zavarovana, je povzročilo hudo poškodbo tožnika. Kot je tožnik izpostavljal celotno pravdo (sodišče pa je navedeno okoliščino bolj kot ne prezrlo), res ni mogoče preprečiti vsakega padca samega po sebi, dolžnost upravljavca smučišča pa je, da v primeru da do padca pride, da ne pride nato do poškodbe tekmovalca izven smučišča ali na robu smučišča ob trku v nezavarovan objekt. Da do tega ne sme priti pa v svojem mnenju izpostavi tudi izvedenec smučarske stroke. Dejstvo je, da tudi če vzrok za padec tožnika ni pri toženi stranki, pa je izključni vzrok za poškodbo zagotovo pri toženi stranki, saj ni ravnala s potrebno skrbnostjo, t.j. s skrbnostjo dobrega strokovnjaka in zavarovala objektov, ki bi jih morala zavarovati. Tožnik očita sodišču prve stopnje, da se v zvezi z potrebo po zavarovanju konkretne ograje opre bolj kot ne le na uporabno dovoljenje za toženo stranko, ki izrecno ne predvideva zavarovanja konkretne ograje in opozarja, da pri tem dovoljenju ne gre za takšen dokument, katerega upoštevanje bi pomenilo, da je upravljavec smučišča izpolnil vse svoje obveznosti skladno ZVSmuč in skladno smučarski stroki. Gre za minimum zaščite, brez katere obratovanje smučišča sploh ni dovoljeno, izpolnitev zahtev uporabnega dovoljenja pa ne pomeni, da je upravljavec storil vse, kar zakonodaja od njega zahteve. Upravljavec smučišča je strokovnjak, ki se mora držati vseh predpisov iz tega področja in ti predpisi zahtevajo, kar je bilo izpostavljeno že zgoraj. Tožnik še izpostavlja, da skladno ZVSmuč, vplivno območje ni opredeljeno z neko razdaljo od roba smučišča, pač pa ga zakon definira kot „pas ob smučarski progi, v katerem morajo biti ustrezno zaščiteni vsi objekti in naprave ter naravne danosti, ki lahko ogrožajo varnost smučarjev." Gre torej za pravni standard, katerega vsebino mora natančno oblikovati sodišče. V konkretnem primeru, je ob vedenju, kaj se je tožniku zgodilo povsem jasno, da se je ograja nahajala vsaj v vplivnem območju smučarske proge (če ne že na sami progi), saj je bil povsem mogoč in pričakovan scenarij, da bo smučar, ki bo padel na tem mestu (torej v izteku smučišča oz. pred izrekom za zadnjo prelomnico), lahko zdrsnil do ograje. Sodišče prve stopnje se v izpodbijani sodbi s temi vprašanju niti ne ukvarja, in se (vsaj obrazloženo ne) niti ne opredeli do tega, zakaj meni, da je bila konkretna smučarska proga na konkreten dan in ob konkretnem dogodku ustrezno zavarovana, pač pa se ukvarja bolj kot ne zgolj in samo z vzrokom padca tožnika, ne pa z vzrokom poškodbe tožnika. Nenazadnje sodišče prve stopnje tudi v 23. odstavku izpodbijane sodbe jasno zapiše: „Vzrok za tožnikov padec je po zaključku sodišča iskati v smučanju neznane smučarke v modrem kombinezonu in v njegovi sferi, saj je pomanjkljivo opazoval dogajanje na smučišču in ni prilagodil hitrosti in načina smučanja danim razmeram na smučišču ter ravnanju neznane smučarke, za kar pa ne moreta odgovarjati toženi stranki. Ker je prva tožena stranka kot upravljavec smučišča dokazala, da ni zakrivila tožnikovega padca in je tako uspela z ekskulpacijo svoje krivde glede na 131. člen OZ, bi bilo potrebno tožbeni zahtevek zoper njo zavrniti." Iz citiranega bistvenega dela obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje je povsem jasno razvidno, da je sodišče prve stopnje popolnoma zgrešilo bistvo spora in temelja odgovornosti tožene stranke, hkrati pa tudi pokazalo nepoznavanje osnovnih pravil smučanja. Skrajno deplasirano je očitati tožniku, da je: »pomanjkljivo opazoval dogajanje na smučišču in ni prilagodil hitrosti in načina smučanja danim razmeram na smučišču ter ravnanju neznane smučarke" ob sicer nesporni ugotovitvi, da je neznana smučarka pripeljala od zadaj (kar pomeni, da je v vsakem primeru skladno pravilom FIS imel tožnik „prednost" - glej FIS pravilo št. 3), saj je to podobno, kot bi vozniku avtomobila, ki normalno pelje po cesti po tem, ko nekdo trčil vanj od zadaj, očitali pomanjkljivo opazovanje dogajanja na cesti in neprilagojeno hitrost vožnje... Tožnik niti ni mogel videti smučarke, ki je pripeljala za njim in je v trenutku, ko jo je opazil (to pa je bil tudi prvi trenutek, ko jo je sploh lahko opazil) tudi ustrezno odreagiral in preprečil trčenje s smučarko, pri tem pa je sam izgubil ravnotežje, padel in trčil v nezavarovan objekt na/ob smučišču, ki bi definitivno moral biti zavarovan. Tožnik ni nikoli toženi stranki očital, da je “kriva” za njegov padec, pač pa da je njena opustitev zavarovanja objekta na robu smučišča povzročila njegovo poškodbo. Ne glede na vzrok padca tožnika, je dejstvo, da je do poškodb tožnika prišlo kasneje ob robu smučarske proge oz. vsaj v vplivnem območju proge, kjer se je tožnik poškodoval. Tožnik se ni poškodoval, ko je padel, pač pa šele, ko je oddrsel do roba proge in trčil v nezavarovan objekt ob/na progi. Tožnik je še mnenja, da je odločitev sodišča prve stopnje, da v zadevi ne more biti podana objektivna odgovornost zavarovanca tožene stranke, prav tako napačna. Res je, da smučišče samo po sebi ni nevarna stvar, ter da tudi smučanje ni nevarna dejavnost. Skladno stališču Vrhovnega sodišča pa je odgovornost upravljavca smučišča lahko objektivna takrat, ko obratuje s smučiščem, ki zaradi posebnih okoliščin postane posebej nevarno. Okoliščine, kot so bile opisane že zgoraj, torej obratovanje smučišča v izteku katerega se nahaja nezavarovana trdna lesena ograja, je zagotovo dejavnost iz katere izhaja povečana škodna nevarnost, kar pa utemeljuje tudi objektivno odgovornost tožene stranke. Po mnenju tožnika je tako v obravnavanem primeru podana tako objektivna, kot tudi subjektivna odgovornost tožene stranke za škodo, ki jo je utrpel tožnik. Tožena stranka zavarovanja smučarske proge J. ni izvedla s skrbnostjo dobrega strokovnjaka in je malomarno poskrbela za varnost smučarjev, saj ni izpolnil svoji dolžnosti skladno ZVSmuč in skladno pravilom smučarske stroke in ni ustrezno zavarovala roba smučarske proge in objektov ob/na njej. Tožena stranka je tako ravnala malomarno in ni izpolnila svoji dolžnosti, ki ji jih nalaga zakon in pravila stroke, zaradi česar odgovarja za škodo, ki jo je utrpel tožnik.

3Toženi stranki na pritožbo tožnika nista odgovorili.

4Pritožba je utemeljena.

5Pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6V tej pravdni zadevi je tožnik od prvotožene stranke kot upravljavca smučišča in od drugotožene stranke kot zavarovalnice, pri kateri je le-ta imel sklenjeno zavarovanje svoje odgovornosti, zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki mu je nastala v škodnem dogodku dne 29. 12. 2007. Trdil je, da si je tega dne pri nočni smuki na smučišču X.(smučarska proga J.) poškodoval desno nogo. Okoli 20.00 ure se je približal zaključku smučarske proge z namenom, da se z vlečnico ponovno zapelje po hribu navzgor. V trenutku, ko je bil že neposredno pri leseni ograji pri vhodu na začetek vlečnice, ga je prehitela neznana smučarka in mu zaprla pot tako, da se ji je moral izogniti v desno, ni pa se mogel pri tem izogniti ograji in je z nogo zadel neposredno v nezaščiten lesen steber in si poškodoval nogo. Prvotoženi stranki je očital tako krivdno kot tudi objektivno odškodninsko odgovornost. Krivdno odgovornost je utemeljeval z navedbami, da prvotožena stranka ni zaščitila ograje oziroma lesenega stebra, saj do takšnih posledic ne bi prišlo, če bi bila lesena ograja in steber oblečena v penasto prevleko oziroma če bi prvotožena stranka poskrbela, da bi namesto masivne lesene ograje postavila ograjo s tankimi plastičnimi stebrički, povezanimi v mrežo. Prvotoženi stranki je očital tudi neprimerno imobilizacijo zlomljene noge s strani zaposlenih pri prvotoženi stranki takoj po njegovi poškodbi, saj noga ni bila negibna, očital pa jim je tudi, da niso poskrbeli za primeren transport tožnika z reševalnim vozilom v bolnišnico, zaradi česar je tožnik trpel nepotrebne hude bolečine in prikrajšanje desne noge, saj je med transportom prišlo še do dodatnih poškodb kosti, krušenja, noga pa je zato krajša. Objektivno odgovornost prvotožene stranke pa je tožnik utemeljeval z navedbami, da predstavlja nezaščitena lesena ograja na sredi smučišča, kjer se stikajo tri proge nevarna stvar in pomeni povečano nevarnost, saj obstaja neobičajno velika možnost, da pride do nastanka

znatnejše škode.

7Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku(1) v točki 8. obrazložitve izpodbijane sodbe zaključilo, da je ugovor zastaranja terjatve tožeče stranke, ki sta ga podali toženi stranki, neutemeljen, saj je na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke ortopeda J. K. ugotovilo, da je bilo zdravljenje tožnika zaključeno 5. 8. 2010 in je takrat začel teči triletni zastaralni rok za vložitev tožbe. Ker je tožnik tožbo vložil dne 6. 10. 2011, jo je vložil pred potekom tega triletnega zastaralnega roka. V točki 9. obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje zaključilo, da objektivna odškodninska odgovornost toženih strank ni podana, saj se v skladu s sodno prakso odškodninska odgovornost upravljavca urejenega smučišča nasproti uporabniku smučišča presoja po načelu krivdne odgovornosti, izjemoma je odgovornost objektivna tedaj, ko obratuje s smučiščem, ki zaradi izjemnih okoliščin predstavlja nevarno stvar v smislu 150. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), takšnih izjemnih okoliščin (npr. smučišče s snežnim plazom, izredno poledenelo smučišče,...) pa tožnik v tem postopku ni zatrjeval. Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju v točki 23. obrazložitve izpodbijane sodbe še zaključilo, da tudi krivdna odškodninska odgovornost prvotožene stranke ni podana, saj je dokazala, da ni zakrivila tožnikovega padca in ni opustila dolžne skrbnosti, ker dejansko stanje dela proge, na katerem je tožnik padel, ni predstavljalo izdatne nevarnosti za smučarje, na katero bi moral upravljavec posebej opozoriti in jo zaščititi, za leseni steber oziroma ograjo v izteku smučarske proge J. pa ni bila zahtevana nikakršna zaščita oziroma namestitev zaščitne blazine na leseni steber. Zaključilo je še, da je iskati vzrok za padec tožnika v smučanju neznane smučarke v modrem kombinezonu in v njegovi sferi, saj je pomanjkljivo opazoval dogajanje na smučišču in ni prilagodil hitrosti in načina smučanja danim razmeram na smučišču in ravnanju neznane smučarke, za kar pa toženi stranki ne moreta odgovarjati. V točki 26. obrazložitve izpodbijane sodbe pa je nadalje sodišče prve stopnje na podlagi mnenja izvedenca medicinske stroke še zaključilo, da zaradi ravnanja delavcev prvotožene stranke po tožnikovi poškodbi ni prišlo do hujših poškodb tožnika oziroma se zaradi tega njegovo zdravljenje in okrevanje ni podaljšalo, čeprav je imela primarna oskrba tožnika na smučišču nekaj vrzeli in sicer je bila škodljiva in boleča vleka tožnika pri dvigu in prijemanju pod pazduho, pa tudi prevoz v bolnišnico z osebnim vozilom sedeč na zadnjem sedežu z nogami na podlagi zadnjega sedeža je bil neprimeren, zato je v točki 27. obrazložitve izpodbijane sodbe zaključilo, da tožbeni zahtevek tudi v tem delu ni utemeljen. Ker je zaključilo, da ni podan že temelj tožbenega zahtevka tožnika, je njegov tožbeni zahtevek zavrnilo v celoti.

8Ni pritrditi tožniku, da ima sodba sodišča prve stopnje takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, da nima razlogov o odločilnih dejstvih, da so ti nejasni in sami s seboj v nasprotju, saj ima izpodbijana sodba razloge o vseh odločilnih dejstvih, je razumljiva, razlogi si ne nasprotujejo, kot to zatrjuje tožnik, sodba pa ima vsekakor dovolj razlogov, da se da preizkusiti, zato očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana.

9Prav tako tudi ni pritrditi tožniku, da se je sodišče prve stopnje ukvarjalo zgolj z ugotavljanjem vzroka samega padca tožnika, ni pa se opredelilo do navedb tožnika o tem, da je vzrok za tožnikovo poškodbo pri prvotoženi stranki oz. zavarovancu drugotožene stranke, ker ni ravnal s potrebno skrbnostjo s tem, ko ni ustrezno zavaroval roba smučarske proge oz. njenega izteka in ograje, ki je označevala vstop na vlečnico, saj se je sodišče prve stopnje do teh navedb tožnika ustrezno opredelilo v točki 23. obrazložitve izpodbijane sodbe, ko je zaključilo, da prvotožena stranka ni opustila dolžne skrbnosti, ker lesena ograja ni predstavljala izdatne nevarnosti za smučarje, na katero bi moral upravljavec posebej opozoriti in jo zaščititi in zanjo ni bila zahtevana nikakršna dodatna zaščita oziroma namestitev zaščitne blazine na leseni steber. Sodišče prve stopnje tožniku tako ni kršilo njegove pravice do izjave, absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo s svojimi pritožbenimi navedbami smiselno zatrjuje tožnik, pa ni podana.

10Prav tako tudi ni pritrditi tožniku, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, t.i. protispisnost. Tožnik očita sodišču prve stopnje protispisnost z navedbo, da so razlogi v sodbi v nasprotju z vsebinami listin v sodnem spisu, pri čemer pa tega očitka ne konkretizira, zato je ta njegov očitek povsem neutemeljen. Na tem mestu pa ni odveč pojasnilo, da bi lahko šlo za protispisnost samo v primeru, če bi sodišče določen podatek iz spisa nepravilno preneslo (napačno povzelo iz listinskega gradiva) v sodbo. V tem primeru pa tožnik sodišču prve stopnje ne očita nepravilnosti prenosa podatka, temveč napačnost sklepanja o obstoju določenega odločilnega dejstva oz. napačnost sprejetih materialnopravnih zaključkov sodišča prve stopnje, kar pa bi lahko predstavljalo zgolj pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja oziroma zmotne uporabe materialnega prava.

11Tožnik v pritožbi sodišču prve stopnje očita zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja z navedbami, da je sodišče prve stopnje spregledalo bistvo tega spora in se je ukvarjalo samo z ugotavljanjem vzroka padca tožnika, ne pa tudi z vzrokom poškodovanja tožnika, torej, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo tudi teh odločilnih dejstev, vendar so tudi ti očitki tožnika, kot je bilo že zgoraj obrazloženo, neutemeljeni. Sodišče prve stopnje je namreč ugotavljalo tudi dejstva, ki se nanašajo na mesto poškodovanja tožnika (lesena ograja), na stanje lesene ograje v času poškodovanja in na (ne)zaščitenost lesene ograje oz. lesenega stebra v času škodnega dogodka, pa tudi na vzročno zvezo med nastalo škodo in zatrjevano opustitvijo zaščite lesene ograje, medtem, ko je sam nastanek škode tožnika v tem škodnem dogodku med pravdnima strankama tako ali tako nesporen. Teh dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje pa tožnik s pritožbo niti ne izpodbija, zato tudi pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni podan.

12Pritožba pravzaprav v pretežni meri konkretizirano izpodbija le materialnopravne zaključke sodišča prve stopnje v delu, ki se nanašajo na obstoj odškodninske odgovornosti toženih strank, kar pa lahko predstavlja le pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava.

13Kot izhaja iz razlogov sodbe je sodišče prve stopnje ugotovilo naslednja odločilna dejstva:

- da se je tožnik poškodoval dne 29. 12. 2007 okoli 20.00 ure na smučišču J. prvotožene stranke oz. zavarovanca drugotožene stranke,

- da se je tožnik tega dne pred škodnim dogodkom smučal po obeh nočnih progah, po progi, na kateri se je kasneje poškodoval, pa cca 4.5 krat,

- da se je pred škodnim dogodkom vozil z normalno hitrostjo ob desnem robu, ko pa je prišlo do zoženja, je hotel na levo stran, da bi potem zavil desno proti vstopni postaji,

- da je, ko je zavil v levo, zagledal smučarko v modrem kombinezonu, zato je, da se ne bi zaletela, zavil desno in pri ograji padel, potem pa „zahaklal“ steber ograje, ki je bila iz lesenih stebrov in tramov in tam obležal,

- da so ga po dogodku delavci prvotožene stranke prijeli pod pazduhami in prestavili na levo stran izstopne postaje,

- da ga je nato pregledal reševalec, zaradi hujših poškodb pa so ga nato na vrh smučišča peljali z reševalnim teptalcem za sneg, pred tem pa so mu še naredili opornico za nogo kar preko smučarskega čevlja,

- da so ga nato prijatelji namestili na zadnji sedež osebnega avtomobila in ga odpeljali v bolnišnico,

- da leseni steber oziroma lesena ograja, ki se nahaja na koncu proge J. oziroma predstavlja vstopno mesto na vlečnico J., predstavlja območje, ki je v domeni upravljavca smučišča, saj predstavlja del smučarskega prostora,

- da predstavlja navedena ograja oziroma steber smučarsko pot,

- da navedena lesena ograja oz. lesen steber ni bil zaščiten oz. zavarovan,

- da je imelo smučišče X. s strani Ministrstva za promet izdano Dovoljenje za obratovanje št. 2672-35/2003-8-0006110 (v nadaljevanju: Dovoljenje), ki pa ni vseboval zahteve po dodatni zaščiti oziroma namestitvi zaščitne blazine na sporno leseno ograjo oz. leseni steber,

- da leseni steber oziroma lesena ograja ni predstavljala nepričakovane nevarnosti za uporabnike smučarske proge J., saj gre za smučarjem poznan in predvidljiv način označitve vstopa na žičniško napravo,

- da pri lesenem stebru ni mogoče govoriti o vplivnem območju smučarske proge, ki bi ga bilo potrebno posebej varovati,

- da do poškodbe tožnika verjetno ne bi prišlo, če bi lesena ograja oz. steber bila zaščitena z blazinami po celotni dolžini lesene ograje oziroma vstopnega mesta na žičnico,

- da so bile v času škodnega dogodka, upoštevajoč tako vremenske, terenske razmere, kot tudi z vidika števila uporabnikov, razmere pričakovane in običajne.

14Na podlagi takšnih dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno zaključilo, da prvotožena stranka in zavarovanec drugotožene stranke za nastalo škodo tožniku ne odgovarja po pravilih o objektivni odškodninski odgovornosti, saj je zatrjevana večja škodna nevarnost na smučišču lahko le posledica opustitve odgovorne osebe, kar pa utemeljuje zgolj presojo odškodninske odgovornosti po pravilih o krivdni odškodninski odgovornosti. Sodišče prve stopnje je v točki 9. obrazložitve izpodbijane sodbe namreč pravilno pojasnilo, da je lahko podana objektivna odgovornost upravljavca smučišča le izjemoma, kadar obstajajo kakšne izjemne okoliščine, kot so npr. smučišče s snežnim plazom, izredno poledenelo smučišče, itd. Takšnih izjemnih okoliščin, t.j. izjemnih vremenskih ali terenskih razmer, pa tudi izjemnih razmer z vidika števila uporabnikov smučišča, pa po ugotovitvah sodišča prve stopnje v točki 21. obrazložitve izpodbijane sodbe, ki jih pritožba niti ne izpodbija, v času škodnega dogodka ni bilo, saj so bile povsem običajne.

15Tožnik ne izpodbija zaključkov sodišča prve stopnje, da zaradi ravnanja delavcev prvotožene stranke v delu, ki se nanaša na pomanjkljivo primarno oskrbo tožnika na smučišču po škodnem dogodku, na neustrezno imobilizacijo in neustrezen transport tožnika v bolnišnico, ni utrpel hujših poškodb oziroma se zaradi navedenega njegovo zdravljenje oz. okrevanje ni podaljšalo, zato je pravilen tudi materialnopravni zaključek sodišče prve stopnje, da zaradi navedenih ravnanj delavcev prvotožene stranke odškodninska odgovornost toženih strank ni podana.

16Je pa sodišče prve stopnje, na kar pravilno opozarja tožnik v svoji pritožbi, zmotno uporabilo materialno pravo v zvezi z zatrjevano krivdno odškodninsko odgovornostjo prvotožene stranke oz. zavarovanca drugotožene stranke. Kot izhaja iz 10. in 11. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, v katerih sodišče prve stopnje povzema materialnopravno podlago za razsojo v tej zadevi, je sodišče prve stopnje ob 131. členu OZ, ki splošno ureja odškodninsko odgovornost, pravilno uporabilo tudi določila v času škodnega dogodka veljavnih ZVSmuč in Pravilnika o tehničnih pogojih za obratovanje smučišč in zaščitnih sredstvih (v nadaljevanju: Pravilnik). Iz celotne obrazložitve izpodbijane sodbe pa izhaja, da pri svoji odločitvi sodišče prve stopnje ni uporabilo tudi določil 13. člena Pravilnika, ki ureja zavarovanje stebrov žičniških naprav, drugih objektov, naravnih ovir in prepadov. 1. odstavek 13. člena Pravilnika tako določa, da morajo biti nosilni stebri žičniških naprav za prevoz smučarjev in drugih oseb, drugi objekti, naravne ovire in strma pobočja znotraj smučišča ali znotraj smučarske proge v širini vplivnega območja od roba smučišča ali smučarske proge zavarovani z ustreznimi ograjami, blazinami ali mrežami, ki bodo varovale smučarja pred poškodbami. Zaščitna sredstva stebrov žičniških naprav za prevoz smučarjev in drugih oseb ter drugih objektov in naravnih ovir pa morajo v skladu z 2. odstavkom istega določila Pravilnika segati najmanj 2 m nad višino teptanega snega. Leseno ograjo z lesenimi stebri je kot ureditev vstopnega mesta na žičnico potrebno šteti med t.i. „druge objekte znotraj smučišča“ glede na to, da smučarske poti, med katere sodi tudi lesena ograja kot vstopno oz. dostopno mesto na žičnico, predstavljajo v skladu s 5. točko 1. odstavka 4. člena ZVSmuč druge smučarske površine znotraj smučišča. Takšne druge objekte znotraj smučišča pa je potrebno že na podlagi 1. odstavka 13. člena Pravilnika ustrezno zavarovati. Gre torej za obveznost upravljavca smučišča, ki jo predpisuje že sam Pravilnik in obstaja ne glede na to, ali jo posebej predvideva in natančneje ureja tudi Dovoljenje.

17Ker je bilo med pravdnima strankama nesporno, da lesena ograja oz. lesen steber ograje, ki predstavlja kot vstopno mesto na žičnico smučarsko pot, ni bil zaščiten (zavarovan) z blazinami ali na kakšen drug ustrezen način, se ob pravilni uporabi materialnega prava, t.j. 1. odstavka 13. člena Pravilnika izkaže, da je prvotožena stranka ni ravnala s potrebno skrbnostjo, ker tega objekta ni ustrezno zavarovala. Ta opustitev prvotožene stranke je tudi v vzročni zvezi s samo poškodbo tožnika, saj je sodišče prve stopnje (na podlagi izvedenskega mnenja izvedenke smučarske stroke U. R.) ugotovilo, da do poškodbe tožnika, ki je med pravdnima strankama prav tako nesporna, verjetno ne bi prišlo, če bi bila sporna lesena ograja zaščitena oziroma obložena z zaščitnimi blazinami po celotni dolžini. Toženima strankama tako ni uspelo dokazati, da do tožnikove poškodbe ni prišlo po krivdi prvotožene stranke in zavarovanke drugotožene stranke, saj ni ravnala z zahtevano večjo skrbnostjo dobrega strokovnjaka in je opustila dolžno zavarovanje lesene ograje kot dostopnega mesta na žičnico, s čimer bi se zmanjšala možnost naleta smučarja v ograjo, ki je sicer predvidljiv dogodek, zato je podana krivdna odškodninska odgovornost toženih strank za škodo, ki je tožniku nastala v obravnavanem škodnem dogodku (1. odstavek 131. člena OZ).

18Do poškodbe tožnika pa glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje ni prišlo le zaradi opustitve prvotožene stranke, ampak tudi zaradi samega padca tožnika. Do samega padca tožnika pa je prišlo, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v točki 23. obrazložitve izpodbijane sodbe, tako zaradi ravnanja neznane smučarke v modrem kombinezonu, kot tudi zaradi ravnanja samega tožnika. Sodišče prve stopnje je ob dejanskih ugotovitvah, ki jih tožnik ne izpodbija, da se je pred škodnim dogodkom vozil z normalno hitrostjo ob desnem robu, ko pa je prišlo do zoženja, je hotel na levo stran, da bi potem zavil desno proti vstopni postaji, da je, ko je zavil v levo, zagledal smučarko v modrem kombinezonu, in je, da se ne bi zaletela, zavil desno in pri ograji padel, potem pa „zahaklal“ steber ograje, namreč sprejelo pravilen materialnopravni zaključek, da je vzrok za padec tožnika iskati tudi v njegovem pomanjkljivem opazovanju dogajanja na smučišču in neprilagoditvi hitrosti in načina smučanja razmeram na smučišču ter ravnanju neznane smučarke, saj je zavil levo še preden je preveril varnost takšnega premika in preden je ustrezno zmanjšal hitrost smučanja, kar bi bil dolžan storiti že zaradi samega zoženja terena. S tem svojim ravnanjem je tudi tožnik soprispeval k nastanku škodnega dogodka, njegov delež pa je v skladu s 1. odstavkom 171. člena OZ oceniti na 30%.

19Čeprav je eden od vzrokov za nastanek škodnega dogodka tudi nepravilno ravnanje neznane smučarke v modrem kombinezonu, pa to na ugotovljeno odškodninsko odgovornost prvotožene stranke in posledično v skladu z 965. členom OZ tudi drugotožene stranke nima nobenega vpliva. Na nepravilnost ravnanja neznane smučarke bi se namreč lahko toženi stranki sklicevali samo v primeru, če ne bi bilo eden izmed vzrokov za nastali škodni dogodek tudi ravnanje oz. opustitev prvotožene stranke. Ker dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje ne omogočajo pravne presoje o razdelitvi v smislu deljene odgovornosti toženih strank in neznane smučarke, pa je v skladu s 186. členom OZ odgovornost toženih strank solidarna.(2)

20Pritožbeno sodišče je tako moralo utemeljeni pritožbi tožnika ugoditi in izpodbijano sodbo v odločitvi o temelju tožbenega zahtevka na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP z vmesno sodbo spremenilo tako, da je ugotovilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke po podlagi utemeljen do 70% (da je podana odškodninska odgovornost toženih strank za škodo, ki jo je v škodnem dogodku dne 29. 12. 2007 utrpela tožeča stranka, v višini 70%, tožeča stranka pa je k škodnemu dogodku soprispevala v višini 30%), v odločitvi o pravdnih stroških pa razveljavilo. Zaradi odločitve o višini tožbenega zahtevka in o stroških postopka je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

21Odločitev o pritožbenih stroških se v skladu z 2. in 3. odstavkom 165. člena in 164. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

-----

Op. št. (1): Dokazi, ki jih je sodišče izvedlo so navedeni v točki 5. obrazložitve izpodbijane sodbe.

Op. št. (2):Primerjaj sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 352/2003 z dne 3. 6. 2004.