VSC sodba II Kp 14078/2010

I. Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca sta dolžna plačati sodno takso za pritožbo.

1S pritožbeno izpodbijano sodbo sta bila pod točko I. izreka obdolžena M. A. in E. B. spoznana za kriva storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 133. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) v zvezi s 25. členom KZ. Izrečeni sta jima bili pogojni obsodbi, v okviru katerih je bila obdolženemu M. A. določena kazen štirih mesecev zapora, s preizkusno dobo dveh let, obdolženemu E. B. pa kazen treh mesecev zapora, s preizkusno dobo enega leta od pravnomočnosti sodbe. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) jima je sodišče prve stopnje naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka, potrebnih izdatkov oškodovanca I. B., nagrade ter potrebnih izdatkov njegovih pooblaščencev, ter plačilo sodne takse. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je prvo sodišče oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 12.000,00 EUR napotilo na pravdo. Pod točko II. izreka sodbe je sodišče prve stopnje na podlagi prve točke 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo zoper obdolženega E. B. zaradi storitve kaznivega dejanja krive ovadbe po prvem odstavku 288. člena KZ.

2Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta se pravočasno pritožila zagovornika obeh obdolžencev. Uveljavljata pritožbene razloge bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zagovornik obdolženega E. B. pa graja še odločbo o kazenski sankciji. Zagovornik obdolženega E. B. predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zagovornik obdolženega M. A. pa primarno predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženega M. A. oprosti obtožbe oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Odgovor na pritožbi ni bil vložen.

4Pritožbi nista utemeljeni.

5Po pregledu kazenskega spisa in pritožbeno izpodbijane sodbe v smislu pritožbenih navedb obeh zagovornikov, sodišče druge stopnje zaključuje, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva. Zbrane dokaze in zagovora obdolžencev je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo ugotovilo, da sta v sostorilstvu storila kvalificirano obliko kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 133. člena KZ ter v zvezi s 25. členom KZ. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki napadene sodbe, v zvezi s pritožbenimi izvajanji pa še dodaja:

6Pritožnika bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP (kršitev pravice obrambe) zatrjujeta v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje, da kot nepotreben zavrne dokazni predlog obrambe za pridobitev izvedenskega mnenja, v katerem bi strokovno usposobljen organ podal oceno o tem, čigavi prstni in biološki sledovi se nahajajo na nožu, ki je bil najden na kraju kaznivega dejanja. Po prepričanju zagovornika obtoženega E. B. je bila zaradi napak policistov pri zavarovanju in zasegu noža kršena obdolženčeva pravica do poštenega sojenja. Nacionalni forenzični laboratorij je odgovor z dne 1. 3. 2016 podal le na podlagi navedb sodišča, ne da bi mu sploh bil omogočen preliminaren pregled noža. Zagovornik obdolženega M. A. še poudarja, da je ta odgovor sestavil eden od organov pregona, ne pa za to usposobljen neodvisen organ. Obrambi je bila odvzeta možnost, da bi dokazala, da je nož v rokah držal oškodovanec, kar bi dodatno potrdilo verodostojnost zagovorov obeh obdolžencev.

7Pritožbeno sodišče ugotavlja, da uveljavljana kršitev pravice obrambe v konkretnem primeru ni podana. V prvem odstavku 18. člena ZKP je določeno, da pravica sodišča, da presoja ali je podano kakšno dejstvo ali ne, ni vezana na nobena formalna dokazna pravila ali z njimi omejena. Po ustaljeni ustavnosodni presoji sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. To mora storiti le tedaj, kadar je predlagani dokaz pravno relevanten, torej pomemben za ugotavljanje obstoja kaznivega dejanja in s katerim je izkazana verjetnost, da bi njegova izvedba lahko privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja. V dvomu je vsak dokazni predlog v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen. Predlagani dokaz je torej dopustno zavrniti tudi v primeru, če je očitno, da ne more biti uspešen. Kot izhaja iz odgovora Nacionalnega forenzičnega laboratorija z dne 1. 3. 2016 (list. št. 898), glede na dejstvo, da nož ni bil ustrezno zavarovan oziroma je bil kontaminiran, ni prav nobene možnosti, da bi forenzična preiskava dala kakršnekoli uporabne rezultate. Večkratno prijemanje predmeta s strani več oseb pomeni, da bi na predmetu lahko našli samo še njihove sledi. Res je sicer Nacionalni forenzični laboratorij odgovor podal na podlagi navedb razpravne sodnice, a po prepričanju sodišča druge stopnje te navedbe (list. št. 896) odražajo le povsem realen prikaz tega, kar se je z zaseženim nožem dogajalo tekom predkazenskega in kazenskega postopka, vse od njegovega zasega 6. 4. 2008. Dejstvo je, da nož ni bil ustrezno zavarovan oziroma na njem niso bili zavarovani in odvzeti relevantni prstni in biološki sledovi, nahaja se v papirnati kuverti v prilogi kazenskega spisa, skratka nobenega dvoma ni, da je bil tekom postopka kontaminiran. Tudi ni mogoče kar pavšalno trditi, da je bila storjena napaka policistov zaradi neustreznega postopanja z nožem pri odkrivanju kaznivega dejanja. Ne gre namreč pozabiti, da sta bila policista D. T. in B. S. na kraj dogodka 6. 4. 2008 poslana v zvezi s prijavljenim kaznivim dejanjem nasilništva po prvem odstavku 299. člena KZ, ki naj bi oškodovani I. B. storil zoper obdolženega E. B. Slednji je istega dne policistu D. T. podal na zapisnik kazensko ovadbo, v kateri je navajal, da je I. B. pri storitvi dejanja uporabil nož. Med ogledom kraja dejanja (list. št. 16) je bilo ugotovljeno, da sta policista pred na tleh ležečim moškim opazila preklopni žepni nož, ki sta ga zasegla. Na vhodnih vratih sta zaznala devetnajst vbodov. Glede na to, da sta bila policista prepričana (tudi na podlagi B. izjave, kot izpoveduje priča D. T.), da B. zgodba drži in da je bil oškodovani I. B. napadalec, ki je pri storitvi dejanja uporabil nož, je sprejemljivo, da nista zavarovala sledov na nožu, za katerega sta bila tedaj prepričana, da pripada oškodovancu. Neupravičeni so tudi dvomi zagovornika obdolženega M. A. o neodvisnosti Nacionalnega forenzičnega laboratorija. Neodvisnost forenzičnih strokovnjakov, ki so zaposleni v laboratoriju zagotavlja 19. člen Zakona o organiziranosti in delu v policiji (v nadaljevanju ZODPol), pa tudi sicer je ustaljena sodna praksa v številnih odločbah zavzela stališče, da v primeru, če je izvedenec zaposlen v Nacionalnem forenzičnem laboratoriju, to ne predstavlja okoliščine, ki bi sama po sebi vzbujala videz pristranskosti izvedenca. Sodišče prve stopnje je tako ravnalo povsem v skladu z načelom proste presoje dokazov, pri čemer je predmetni dokazni predlog obrambe zavrnilo in zavrnitev ustrezno pojasnilo v obrazložitvi sodbe pod točko 7 (sedmi odstavek 364. člena ZKP). Poleg vsega navedenega pa je potrebno poudariti še pravilno oceno prvega sodišča iz točke 15 obrazložitve, da tudi v primeru, če bi bila predlagana analiza noža mogoča in bi bili na njem najdeni sledovi oškodovanca, to ne bi pomenilo, da je on napadalec in bi bilo v vsakem primeru potrebno vsebino izvedenskega mnenja presojati v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi.

8Oba pritožnika sodišču prve stopnje očitata, da je zmotno sledilo izpovedbam oškodovanca, kljub temu, da je bil ob dogodku močno vinjen. Zatrjujeta, da so si njegove izjave nasprotujoče, tudi sam je zatrjeval, da je med dogodkom bil dvakrat nezavesten, čeprav iz medicinske dokumentacije ne izhaja, da bi utrpel poškodbe glave. Po prepričanju zagovornika obdolženega E. B., sodišče prve stopnje niti ni tozadevnih izpovedb oškodovanca podrobneje dokazno ocenilo.

9Drugače kot pritožnika, sodišče druge stopnje ugotavlja, da se je prvostopenjsko sodišče do oškodovančeve verodostojnosti izčrpno in s tehtnimi argumenti, ki jih kot pravilne sprejema tudi pritožbeno sodišče, opredelilo pod točkami 9 do 11 obrazložitve izpodbijane sodbe. Kljub izkazani alkoholiziranosti, je bil oškodovanec, med podajanjem prvih izjav tako policistom kakor tudi zdravnikom, orientiran. Na podlagi strokovne ocene izvedenke sodnomedicinske stroke, ki je po prepričanju sodišča druge stopnje pritožbene trditve ne morejo ovreči (list. št. 855), je oškodovanec v času pregleda 6. 4. 2008 ob 21.20 uri, kljub izmerjenim koncentracijam etanola v krvi, dogodek opisal, pri tem pa ni navajal motenj spomina. Povedal je, kje ga boli in kako naj bi poškodbe nastale. Enako kot sodišče prve stopnje, tudi pritožbeno sodišče ocenjuje oškodovančeve izpovedbe kot jih je podajal na zaslišanju 8. 4. 2009 ter glavnih obravnavah 7. 9. 2010, 4. 9. 2013, 24. 6. 2014, 3. 9. 2015 in 13. 11. 2015, za skladne in prepričljive. Res je sicer na zapisniku Policijske postaje v ... o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon z dne 7. 4. 2008 med ostalim zapisano, da je oškodovanec navajal, da naj bi se obravnavani dogodek zgodil pred trgovino T. v naselju N., a se je tudi do tega neskladja sodišče prve stopnje pravilno opredelilo pod točko 14 obrazložitve izpodbijane sodbe. Gre za očitno napačen zapis oškodovančeve izjave, saj je ta že na dan dogodka, torej 6. 4. 2008 ob 18.10 zatrjeval, da se je obravnavani dogodek pripetil na naslovu C. (list. št. 31). Da naj bi na vhodna vrata oškodovanec potrkal, pa nista zatrjevala niti obdolženca. Navajala sta oškodovančevo razbijanje po vratih in vpitje.

10Zagovornik obdolženega E. B. zatrjuje, da na podlagi izpovedb oškodovanca I. B. ter ostalih izvedenih dokazov, obdolženemu E. B. ni dokazan obtožbeni očitek, da naj bi v sostorilstvu s soobdolženim vrgel oškodovanca na tla. Že zgolj zaradi tega predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe, saj naj bi bilo v tem delu dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Oškodovanec je res v svojih izpovedbah v preiskavi in na glavni obravnavi skladno navajal, da ga je na tla podrl obdolženi M. A. in sicer na ta način, da ga je od zadaj brcnil v predel kolen, zaradi česar je oškodovanec klecnil in padel na tla. Vendar pa je pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja podan, če je sodišče kakšno odločilno dejstvo ugotovilo zmotno ali ga sploh ni ugotovilo (prvi odstavek 373. člena ZKP). Obdolženca sta obtožena storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe, ko se jima očita, da sta na tleh ležečemu oškodovancu z brcami v predel telesa povzročila številne udarnine prsnega koša in udarnine trebušne stene ter zlom devetega rebra na levi strani. Kot razlog za nastanek lahke telesne poškodbe se torej obdolžencema ne očita tudi oškodovančevo zbitje na tla, kar pomeni, da ne gre za eno izmed odločilnih dejstev. Ker pa je bil skupni cilj obdolžencev, da z brcami v telo oškodovanca lahko telesno poškodujeta, saj sta predmetno kaznivo dejanje storila s krivdno obliko direktnega naklepa, kot pravilno razloguje sodišče prve stopnje pod točko 21 obrazložitve, je bilo zbitje oškodovanca na tla v skupnem interesu obeh obdolžencev pri doseganju zastavljenega cilja.

11Ni se mogoče strinjati s pritožbenimi trditvami zagovornika obdolženega E. B., da naj bi sodišče prve stopnje dokazno oceno gradilo le v povezavi z zagovorom obeh obdolžencev. Sodišče prve stopnje je predvsem ocenilo verodostojnost zagovorov v luči vseh ostalih izvedenih dokazov, še zlasti izpovedb oškodovanca in izvedenskega mnenja izvedenke sodnomedicinske stroke, in šele na tej podlagi prišlo do zaključkov, ki jih je pospremilo z neomajnimi argumenti. Sodišče prve stopnje je postopalo v skladu z določbo sedmega odstavka 364. člena ZKP in določno ter popolnoma navedlo, katera dejstva šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov. Obrazložilo je kako presoja verodostojnost protislovnih dokazov. Dodati velja, da je sicer res zagovor obdolženčeva pravica in ne dolžnost, kot zatrjuje pritožnik, a je v skladu z uveljavljeno sodno prakso tudi obdolženčev zagovor, dan v preiskavi ali na glavni obravnavi, dokazno sredstvo, na podlagi katerega se ugotavljajo dejstva, ki so pomembna za pravilno razsojo stvari.

12Zagovornik obdolženega M. A. po sodišču prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje izpodbija s trditvami, da ni logičnega razloga, da bi obdolženi M. A. fizično obračunal z oškodovancem, nato pa na kraju počakal prihod policije. Sodišče prve stopnje neupravičeno ni sledilo izpovedbi priče E. M., da obdolženi M. A. ni zapustil stanovanja. Zagovornik opozarja, da je soobdolženi E. B. povedal, da je sam obračunal z napadalcem. Priča K. S. je potrdila, da tam ni bilo nobene tretje osebe. Priča D. D. pa je izpovedala, da mu je zvonil neznani moški, ki je iskal B. Ni verjeti oškodovančevi izpovedbi, da sta ga obdolženca pričakala pred vozilom.

13Sodišče prve stopnje se je po oceni pritožbenega sodišča izčrpno in prepričljivo opredelilo do vseh zgoraj povzetih pomislekov pritožnika. Pod točko 15 obrazložitve je glede na izvedene dokaze in ugotovitev, da je bil oškodovanec žrtev, ne pa napadalec, ravnanje obdolženega M. A. v času pred, med in po storitvi predmetnega kaznivega dejanja pravilno označilo, kot dobro premišljeno ravnanje z namenom, da se poskrbi za dokaze, ki bodo potrdili zgodbi obeh obdolžencev. Na podlagi uradnih zaznamkov policije o času dveh A. klicev na policijo, je uspešno izključilo povezavo med predmetnim dogodkom in navzočnostjo moškega z brki o katerem je izpovedovala priča D. D. Prav tako se je sodišče s trdnimi argumenti, ki so povsem sprejemljivi za sodišče druge stopnje, opredelilo do verodostojnosti izpovedb voznika taksija K. S. (točka 15 obrazložitve) ter partnerke obdolženega E. B. priče E. M. (točka 17 obrazložitve). Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo nelogičnost zagovorov obeh obdolžencev in izpovedb priče E. M. o agresivnem nastopu oškodovanca ob prihodu na kraj dogodka, ko naj bi vpil, razbijal po vratih, vanje zabadal nož in obdolženemu E. B. grozil. Nobena od prič, ki so pred obravnavanim dogodkom videle oškodovanca (D. A., E. M., K. S.) ni izpovedovala o tem, da je bil oškodovanec agresiven. Voznik taksija K. S. je navajal, da je bil oškodovanec sicer alkoholiziran, a ni bil nesramen. Na zaslišanju na glavni obravnavi 15. 12. 2015 je K. S. celo dopustil možnost, da mu je bilo med vožnjo naročeno, da če želi oškodovanec videti vnukinjo, da se lahko vrne, kar naj bi sporočil E. V vsakem primeru pa je z gotovostjo moč trditi, da je bil oškodovanec, ko je bil taksi preusmerjen nazaj v C. na naslov E. B., prepričan, da je to povezano z njegovo željo, da vidi vnukinjo. In če je domneval, da mu bo ta želja morebiti uresničena, ni nobenega logičnega razloga, da bi ob samem prihodu takoj začel z agresivnim obnašanjem, kot ga opisujeta obdolženca, ne da bi sploh pred tem z obdolženim E. B. govoril.

14Kršitev kazenskega zakona zagovornik obdolženega E. B. vidi v tem, da naj bi bili zaključki sodišča prve stopnje o sostorilstvu obdolžencev s skupnim delovanjem pri storitvi obravnavanega kaznivega dejanja napačni. Pri tem izhaja iz izvedenskega mnenja izvedenke sodnomedicinske stroke, ki ugotavlja, da udarnine oškodovanca v medicinski dokumentaciji niso podrobno dokumentirane. Zato izvedenka ni mogla podati odgovora, ali so udarnine vsaka zase predstavljale lahko telesno poškodbo. Lahko telesno poškodbo predstavljajo le v seštevku z zlomom rebra. Izvedenka ni mogla opredeliti števila silovitih topih udarcev z obuto nogo ali pestjo v predel prsnega koša, ki bi lahko povzročili prelome reber oziroma hudo telesno poškodbo. Pojasnila je, da je bil udarec, kjer je bila ugotovljena fraktura rebra, zagotovo intenziven. Zagovornik tako meni, da če gre le za en udarec, se pod vprašaj postavi stališče sodišča, da sta oba obdolženca uresničila vse zakonske znake kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem in prvem odstavku 133. člena KZ-1. Te je uresničil kvečjemu eden od njiju. Zmotno naj bi bilo stališče, da sta se zavedala, da lahko zaradi njunih brc pride tudi do hudih telesnih poškodb. Eno silovito brco gre šteti za eksces.

15Obtožba je obdolžencema očitala sostorilstvo s skupnim delovanjem pri izvršitvi kaznivega dejanja (sostorilstvo v ožjem smislu), ko sta na tleh ležečega oškodovanca oba večkrat brcnila po telesu in na način, ko bi mu z brcami lahko povzročila tudi hude telesne poškodbe, povzročila številne udarnine prsnega koša in udarnine trebušne stene ter zlom devetega rebra na levi strani, kar so poškodbe, ki so začasno oslabile oškodovančev prsni koš in začasno zmanjšale njegove zmožnosti za delo. Po obtožbi sta torej oba uresničevala znake predmetnega kaznivega dejanja ter na ta način povzročila prepovedano posledico. Sodišče druge stopnje se ne strinja z interpretacijo izvedenskega mnenja izvedenke sodnomedicinske stroke, kot jo je podal pritožnik. Iz tega izvedenskega mnenja, ki ga je prvo sodišče po prepričanju sodišča druge stopnje upravičeno sprejelo kot verodostojnega in strokovno pravilnega, namreč izhaja, da kriterije lahke telesne poškodbe, kot jih opredeljuje določba 133. člena KZ izpolnjujejo, ne le zlom devetega rebra na levi strani, temveč tudi udarnine prsnega koša in udarnine trebušne stene. Čeprav dimenzije in lokacija udarnin oziroma podplutb niso bili natančno opredeljeni, pa iz medicinske dokumentacije izhaja, da so bile locirane spredaj in zadaj na prsnem košu, ena udarnina pa je bila opisana na trebušni steni, zgoraj v področju žličke. Izvedenka ni mogla ugotoviti števila silovitih udarcev (brc z obuto nogo), jih je pa bilo glede na objektivne podatke iz medicinske dokumentacije zagotovo več. Iz izvedenskega mnenja pa tudi zanesljivo izhaja, da silovite brce z obuto nogo lahko povzročijo tudi prelome treh in več reber, kar je poškodba, ki se uvršča med hude telesne poškodbe. Ob takšnih udarcih lahko pride do preloma reber s premaknitvami in s poškodbo pljučnih tkiv. Takšen značaj imajo tudi udarci v trebušno steno, kjer je oškodovanec utrpel udarnino v področju epigastrija. Povzročijo lahko hude telesne poškodbe notranjih organov s posledično krvavitvijo v trebušno votlino. Tako gre ugotoviti, da izvedenka govori o večjem številu silovitih brc v oškodovančevo telo, ki so vsaka zase predstavljale način, s katerim se lahko telo tudi hudo poškoduje, zaradi česar posledično ni mogoče pritrditi pritožnikovi tezi, da naj bi šlo le za en ekscesni udarec, ki bi ga lahko oškodovancu prizadejal le eden izmed obdolžencev. Pa ne le objektivni element sostorilstva, tudi subjektivni element te oblike udeležbe, ko se za sostorilca šteje le oseba, ki se je zavedala, da skupaj z drugimi sodeluje pri storitvi določenega kaznivega dejanja in je štela to kaznivo dejanje za svoje, je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo pod točko 21 obrazložitve izpodbijane sodbe.

16Zmotno je prepričanje zagovornika obdolženega E. B., da naj bi sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi bili pod točko 21 obrazložitve, pri obrazložitvi direktnega naklepa kot krivdne oblike, ki se jo pripisuje obdolžencema, razlogi o odločilnih dejstvih sami s seboj v nasprotju. V skladu z določbo 17. člena KZ je kaznivo dejanje storjeno z direktnim naklepom, če se je storilec zavedal svojega dejanja in ga je hotel storiti. Ta oblika krivde je sestavljena in zavestne in voljne komponente, ki pa ju je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo. Pri definiranju zavestne sestavine je zapisalo, da sta se obdolženca zavedala, da lahko zaradi njunih brc z obuto nogo v prsni in trebušni del oškodovanca pride tudi do hudih telesnih poškodb. Ob zavedanju kakšno posledico obdolženca lahko oškodovancu povzročita s tem, da sta ga na tleh ležečega brcala v predel telesa, pa je po pravilnih zaključkih prvega sodišča bil to njun skupni namen in cilj, kar pomeni, da sta ravnala hote, pri čemer jima sodišče prve stopnje pripisuje še motiv za takšno ravnanje. Glede na navedeno sodišče druge stopnje zaključuje, da so razlogi sodbe o direktnem naklepu kot obliki krivde popolnoma jasni in ne vsebujejo pomanjkljivosti, kot jih pritožbeno uveljavlja pritožnik.

17Pritožbeno sodišče je odločbo o kazenski sankciji preizkusilo po uradni dolžnosti. Zagovornik obdolženega M. A. je namreč ni posebej izpodbijal, zagovornik obdolženega E. B., pa kljub uvodoma napovedanem izpodbijanju tega dela sodbe, uveljavljanega pritožbenega razloga ni konkretiziral. Določba 386. člena ZKP pa predpisuje, da pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zoper ta del sodbe. Pri uradnem preizkusu je sodišče druge stopnje ugotovilo, da ni prav nobenega razloga za spremembo kazenskih sankcij v korist obdolžencev. Sodišče prve stopnje jima je za obravnavano kaznivo dejanje izreklo po vrsti in višini povsem ustrezni kazenski sankciji, to je taki, ki ustrezata teži kaznivega dejanja, stopnji krivde obeh obdolžencev, okoliščinam, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno ter tudi njuni osebnosti. V obdolženemu E. B. določeni kazni treh mesecev zapora, z najkrajšo možno preizkusno dobo enega leta, ter obdolženemu M. A. določeni kazni štirih mesecev zapora, s preizkusno dobo dveh let, so se po prepričanju sodišča druge stopnje dovolj odrazile ugotovljene olajševalne okoliščine in zato bosta tudi po prepričanju pritožbenega sodišča izrečeni kazenski sankciji zadostili vsem smotrom kazenskopravnega varstva. Nekoliko višje odmerjena kazen zapora ter daljša preizkusna doba sta pri obdolženemu M. A. ustrezen odraz njegove večkratne obsojenosti, tudi zaradi kaznivih dejanj z elementi nasilja.

18Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, niti ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbi zagovornikov obeh obdolžencev zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

19Obdolženca s pritožbo nista uspela in zato morata, po določbi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, plačati sodno takso po tarifni št. 7122 Zakona o sodnih taksah (ZST-1), kot strošek pritožbenega postopka, ki bo odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.