VSRS sklep II Ips 241/2015

I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v I. in III. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne temu sodišču v novo sojenje.

II: Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Tožnica je zahtevala varstvo svoje (so)lastninske pravice na nepremičninah, ki so v naravi komunalna infrastruktura (vodovod, kanalizacija), dvorišče in dovozna pot do toženkinih objektov. Želela je odstranitev kontejnerjev, lesene lope, betonskega objekta, zunanjih stopnic in transportnega traku, pa tudi prepoved uporabe vodovodnega in kanalizacijskega sistema ter poti (hoje, vožnje in parkiranja).

2Sodišče prve stopnje je toženki naložilo odstranitev kontejnerjev s tožničinih nepremičnin ter prepovedalo posege v tem delu, v preostalem pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

3Sodišče druge stopnje je tožničini pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je toženki prepovedalo uporabo vodovodnega in kanalizacijskega sistema ter poti (hoje, vožnje in parkiranja) in posege vanje. V ostalem je pritožbo zavrnilo ter izpodbijano sodbo v nespremenjenem delu potrdilo.

4Revizija je bila dopuščena s sklepom Vrhovnega sodišča II DoR 63/2015 z dne 23. 4. 2015 glede vprašanja pravilne uporabe določb tretjega in četrtega odstavka 333. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ter 99. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ).

5Tožena družba vlaga dopuščeno revizijo. Vrhovnemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da tožničino pritožbo zavrne, oziroma razveljavitev obeh sodb sodišč nižjih stopenj. Povzema obe sodbi in svoj predlog za dopustitev revizije. Pritožbenemu sodišču očita spregled okoliščine, da sta se pogodbenici že v prodajni pogodbi dogovorili o uporabi funkcionalnega zemljišča za namene hoje, vožnje in parkiranja, odstop od pogodbe pa ne pove, na katero pogodbo se nanaša. Zaradi tega po njeni oceni tožničina odpoved ni bila veljavna. Pa tudi zato ne, ker ne določa primernega roka in je bila podana ob neprimernem času. Zgolj dejstvo, da je rok potekel v času sodnega postopka, po njeni oceni še ne pomeni, da je primeren, sodišče ga mora presojati glede na položaj in okoliščine ter glede na čas, ki je potreben, da se stranki pripravita na prenehanje medsebojnega razmerja. Sodišče druge stopnje ni upoštevalo roka, ki ga je določila tožnica in ga je tudi samo označilo kot neprimernega, pač pa ga je presojalo le glede na čas, ki je potekel v času postopka. Izpostavlja, da takšna razlaga pripelje do tega, da vsaka odpoved, tudi z enodnevnim odpovednim rokom, postane veljavna, če se prične sodni postopek, v katerem bi minil dodatni čas. Zmotno je po njeni oceni tudi dajanje prednosti varstvu lastninske pravice pred nastankom škode, saj je pri presoji primernosti roka treba upoštevati načelo prepovedi zlorabe pravic in dati ključen pomen prejemniku odpovedi. Poudarja, da ji izpodbijana odločitev onemogoča uporabo njenih nepremičnin ter poslovanje, s čimer ogroža tudi poslovanje vseh ostalih subjektov v industrijski coni Stol, ki so odvisni od njenih dobav, ter omogoča nastanek velike gospodarske škode. Meni, da je pritožbeno sodišče spregledalo postopke, ki jih je sprožila za določitev nujne poti in vzpostavitev etažne lastnine, pa tudi samo dejstvo, da je predmet pogodbe edini dostop do nepremičnine, torej nujni dostop do poti in vodovoda ter kanalizacije. Opozarja, da je odstopilo od odločbe istega sodišča II Cp 540/2010, česar ni obrazložilo. Na koncu zatrjuje še absolutno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka, saj izpodbijana sodba nima razlogov o tem, zakaj sodišče ni upoštevalo dogovora v kupoprodajni pogodbi in tudi ne tožničinega namena izposlovati višje nadomestilo ter sproženih postopkov. Zahteva povračilo stroškov postopka.

6Tožnica na vročeno revizijo odgovarja. Predlaga njeno zavrnitev in zahteva povračilo stroškov odgovora.

7Revizija je utemeljena.

8Tožnica zahteva varstvo pred vznemirjanjem lastninske pravice. Takšno tožbo ima na voljo lastnik oziroma domnevni lastnik zoper tistega, ki ga protipravno vznemirja kako drugače, ne pa z odvzemom stvari (prvi odstavek 99. člena SPZ). Predpostavka utemeljenosti lastnikovega zahtevka je, da je toženčevo vznemirjanje ne zgolj izkazano, ampak tudi protipravno; da do tega torej nima stvarne ali obligacijske pravice.

9Tožena družba svojo pravico do ugotovljenega vznemirjanja tožničine lastninske pravice veže na obstoj (in s tem veljavnost) njunega pogodbenega razmerja.(1) Tožnica pa na drugi strani njegovo prenehanje pripiše svoji podani izjavi o odpovedi pogodbenega dogovora.

10Vrhovno sodišče povzema po njegovi oceni za revizijski spor izhodiščno dejansko stanje:

- tožena družba oziroma njena pravna prednica je s prodajno pogodbo z dne 31. 1. 2000 kupila nekaj nepremičnin od tožeče stranke;

- s to pogodbo sta se stranki zavezali, da bosta po končanem denacionalizacijskem postopku odmerili funkcionalno zemljišče tem nepremičninam ter sklenili pogodbo o njegovem odkupu;

- tožnica je v njej do odkupa dovolila kupcu tudi uporabo poti za hojo in vožnjo po tistem delu, ki je bil predviden kot funkcionalno zemljišče;

- do odkupa funkcionalnega zemljišča ni prišlo;

- leta 2000 in 2002 sta pravdni stranki sklenili še pogodbi o uporabi infrastrukture, s prvo sta se dogovorili za uporabo tovarniškega dvorišča, kanalizacije in vodovodnega omrežja, z drugo pa za uporabo cestišča, zelenice in parkirišča;

- tožeča družba je z dopisom 5. 2. 2010 odstopila od dogovora o uporabi infrastrukture.

11Sodišči nižjih stopenj sta kot izhodišče za presojo veljavnosti tožničine odpovedi uporabili določbo 333. člena OZ o odpovedi trajnega dolžniškega razmerja. Ta stranki, ki ne želi več nadaljevati pogodbenega razmerja, omogoča, da ga prekine z odpovedjo, ki jo mora vročiti nasprotni stranki. Za odpoved mora izbrati primeren čas, za prenehanje razmerja pa mora preteči s pogodbo, zakonom ali običaji določen ali primeren odpovedni rok.(2)

12Sodbi sodišč nižjih stopenj pa se razhajata v oceni, ali je tožnica dala toženi družbi na voljo primeren odpovedni rok in ali je odpoved podala v primernem času. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da tožnica ni mogla odpovedati pogodbe, saj tožena družba drugega dostopa nima in si ga ne more urediti. Zanjo bi odpoved pomenila nepopravljivo škodo (ugotovilo je namreč, da toženka zagotavlja toplotno energijo celotni industrijski coni A., kar bi povzročilo škodo tudi drugim subjektom v njej) in da je že leta 2009 sprožila ustrezne postopke za določitev nujne poti oziroma po Zakonu o vzpostavitvi etažne lastnine (v nadaljevanju ZVEtL), ki še niso končani. Sodišče druge stopnje pa je ocenilo, da za prenehanje pogodbe zadošča čas dveh let, ki je pretekel v letu 2012, ki ga je tudi tožena družba ocenila kot primeren odpovedni rok. Nezmožnost odstopa od pogodbe, dokler si tožena družba ne uredi nujne poti oziroma pripadajočega zemljišča k objektom v drugih postopkih, po njegovi oceni ne ustreza namenu sklenjenega dogovora, tožničinega negatornega varstva pa tudi ne more preprečiti zatrjevana poslovna škoda.

13Določba 333. člena OZ (ali 358. člena ZOR) je vezana na trajnost pogodbenega razmerja. Če to ni trajno, odpoved razmerja z enostransko izjavo volje ne pride v poštev,(3) razen če bi se pogodbeni stranki drugače dogovorili.(4) Odpovedano dolžniško razmerje (če ni dogovorjeno drugače, saj je odpovedni rok pravica stranke, ki se ji lahko tudi odpove,(5) kar pa ni bilo ugotovljeno) tudi ne preneha že s samo vročitvijo odpovedi, pač pa, ko preteče s pogodbo določen odpovedni rok, če takšen rok ni določen s pogodbo, pa po preteku z zakonom določenega, običajnega oziroma primernega roka. Njegov namen je, dati strankama, natančneje nasprotni stranki, ki prenehanja pogodbenega razmerja ne želi, na voljo določen čas, da se pripravi na njegovo prenehanje.

14Čeprav zakon za prenehanje pogodbenega razmerja ob odsotnosti pogodbenega, zakonskega, ali običajnega roka določa le potek primernega roka in se njegova primernost vedno presoja za nazaj, njegove primernosti ni mogoče vezati na čas, ki je potekel med sodnim postopkom.(6) Vsak odpovedni rok mora biti kot čas, ki naj preteče, da bo pogodbeno razmerje prenehalo, opredeljen vnaprej, ali v pogodbi ali v zakonu, morebiti v siceršnjem (običajnem) poslovanju strank oziroma okolice, sicer pa vsaj v podani odpovedi. Le tedaj lahko nasprotna stranka ve, koliko časa ima na voljo, da se prilagodi prenehanju medsebojnega razmerja, in oceni, ali je ta primeren (ali se bo torej prilagodila prenehanju ali pa bo ocenila, da se ji zaradi neprimernega roka ni treba, saj v tem primeru pogodbeno razmerje ne bo prenehalo). Zakonitost odpovedi se tako presoja le glede na okoliščine, ki so obstajale v času, ko je bila dana, ne pa glede na okoliščine, ki so nastopile pozneje. Neveljavna odpoved, torej odpoved, ki v trenutku, ko je bila dana, ni bila v skladu z določbo četrtega odstavka 333. člena OZ oziroma 358. člena ZOR, pa ne more postati veljavna zgolj s pretekom daljšega časa. Nasprotna razlaga vsakršni odpovedi, ne glede na določen rok, zgolj zaradi poteka primernega časa pripiše veljavnost in s tem prenehanje pogodbenega razmerja, kot opozarja tudi revidentka. Takšna razlaga je v nasprotju z namenom zakonske določbe, pravno predvidljivostjo in z načelom vestnosti in poštenja. Ta pogodbeniku nalaga tudi, da skrbi za interese nasprotne stranke,(7) te pa bi tovrstna razlaga povsem zanemarila, saj se pred odpovedjo nikoli ne bi mogla ubraniti zaradi neprimernega roka, ki ji je bil dan na voljo.

15Iz razlogov sodišča druge stopnje izhaja tudi presoja primernosti desetdnevnega roka, ki pa glede na obseg in naravo v uporabo danih stvari po njegovi oceni ni primeren. Nasprotnega ne nalagajo tožničina opozorila, da tožena družba ne bi prenehala uporabljati njene infrastrukture oziroma si ne bi zgradila lastne infrastrukture ne glede na čas, ki bi ji bil dan na voljo. Ni pomembno, ali bi se tožena družba v roku prilagodila in pripravila na prenehanje pogodbenega razmerja, pač pa, ali bi se lahko. Primeren rok je pravni standard, ki ga sodišče napolni v vsakem konkretnem primeru posebej glede na okoliščine pogodbenega razmerja pravdnih strank. Če bi zaključilo, da je bil dan odpovedni rok primeren, bi se tožena družba v njem morala prilagoditi na prenehanje pogodbenega razmerja, to pa bi nastopilo ne glede na to, ali je to res storila. Zaradi zmotnega izhodišča pritožbenega sodišča pa je neodgovorjeno ostalo tožničino pritožbeno sklicevanje na najemno naravo njunega razmerja.(8) Zakon za odpoved zakupnega razmerja ob odsotnosti drugačnega dogovora določa odpovedni rok 8 dni (drugi odstavek 616. člena OZ in 597. člena ZOR), kar pritrjuje njeni tezi o ustreznosti odpovednega roka v trajanju 10 dni. Ker pa ni ugotovljeno, kdaj je tožena družba odpoved prejela(9) in ali je ta čas pretekel do tedaj, ko naj bi razmerje prenehalo, torej ali je tožena družba ta rok res imela na voljo, Vrhovno sodišče ne more samo opraviti zaključka o njegovem točnem trajanju in posledično tudi ne ocene njegove zakonitosti tudi, če bi samo presojalo, ali je bil med strankama dogovorjen najem.

16Nezakonitost odpovedi lahko narekuje tudi neprimeren čas, v katerem je bila dana (tretji odstavek 333. člena OZ ali drugi odstavek 616. člena OZ oziroma tretji odstavek 358. člena ZOR ali drugi odstavek 597. člena ZOR). Sama poslovna škoda res ne prepreči negatornega varstva in še ne pomeni, da je že zaradi njenega nastanka odpoved dana ob neprimernem času, saj z vsako odpovedjo lahko (in tudi praviloma) nastane določena škoda. Nasprotno stališče bi povsem izjalovilo tožničino pravico do odpovedi. Če bi tožena družba imela na voljo ustrezen čas in možnost, da bi si zagotovila svoj dostop in svojo infrastrukturo, in bi si to zagotovila, ji tovrstna škoda sploh ne bi nastala. Tudi če si ne bi, bi ta šla na njen račun. Prav tako sami sproženi sodni postopki toženi družbi ne dajo podlage za poseg v tožničino lastninsko pravico.(10) Primernost časa odpovedi pa je po oceni revizijskega sodišča mogoče vezati na tek sodnih postopkov in škodo, ki bi toženi družbi v tem času nastala. Tudi pravni pojem neprimernega časa je namreč treba napolniti v vsakem primeru posebej, upoštevajoč okoliščine konkretnega primera in položaj obeh strank, kot opozarja tožena družba. Upoštevajoč temeljna načela pogodbenih razmerij (predvsem načelo vestnosti in poštenja ter prepoved zlorabe pravic) je treba opraviti tehtanje, čigava pravica je v tistem trenutku bolj potrebna varstva. Če tožena družba druge možnosti dostopa in infrastrukture nima, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je lahko primeren čas tudi le tisti, ki seže izven sodnih postopkov glede nujne poti oziroma vzpostavitve etažne lastnine. Neprimeren čas pa vsak trenutek do njihovega konca, če ji lahko povzroči neupravičeno škodo, ki je ni mogoče vezati zgolj na nenadomestljivo oziroma nepremoženjsko škodo, kot meni tožnica v odgovoru na revizijo. Tudi na tem mestu velja, da morebiten konec in izid teh postopkov po vročitvi odpovedi (tožnica se v odgovoru na revizijo sklicuje tudi na to, da je tožena družba v teh postopkih propadla) ne more vplivati na njeno zakonitost. Ta se presoja v trenutku, ko je bila odpoved podana. Pri tehtanju ima določeno težo lahko tudi izpostavljena okoliščina, da tožnice ni toliko motila uporaba njene infrastrukture, pač pa premajhno nadomestilo za njeno uporabo. Pa tudi določeno trajanje odpovednega roka; če je ta kratek, je treba toliko bolj skrbno izbrati čas odpovedi. Na drugi strani je pri ocenjevanju primernosti časa odpovedi treba preprečiti tudi zlorabe, saj bi lahko tisti, ki vznemirja, sodne postopke sprožil le zato, da bi preprečil odpoved. Na zakonitost odpovedi pa ne more vplivati s strani tožnice ponujena sklenitev nove pogodbe. Za to, da bi jo bila tožena družba najprej dolžna skleniti, nato pa zahtevati povračilo škode, kot trdi tožnica v odgovoru na revizijo, Vrhovno sodišče ni našlo podlage.

17Zaradi zmotnega izhodišča, da zgoraj izpostavljene okoliščine ne vplivajo na oceno primernosti časa odpovedi, pritožbeno sodišče ni opravilo vrednotenja med položajema pravdnih strank. Utemeljeno je tudi toženkino opozorilo, da je morebiti spregledalo dogovor, ki sta ga njena pravna prednica in tožnica glede uporabe poti sklenili že v prvotni prodajni pogodbi leta 2000, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje (in je povzet zgoraj). Ugotovljena vsebina uporabe poti do odkupa funkcionalnega zemljišča in s tem do ureditve lastnega dostopa ni časovno neomejen dogovor, če ga nista kasnejši pogodbi o uporabi infrastrukture nadomestili. O tem pritožbeno sodišče ni podalo konkretnih razlogov. Pa tudi ne o tem, ali je tožnica podala odpoved glede obeh kasnejših dogovorov o uporabi. Za popolno ugotovitev dejanskega stanja je treba torej opraviti tudi presojo okoliščin, ki omogočajo zaključek, ali gre za trajno razmerje in ali je bilo to v celoti odpovedano. Kot rečeno je izostala tudi presoja njegove narave v luči pritožbeno izpostavljene narave najemnega razmerja v povezavi s časom, ki je pretekel od vročitve odpovedi do predvidenega konca pogodbenega razmerja, ki bi omogočil zaključek o dolžini danega odpovednega roka.

18Zato je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in odločbo sodišča druge stopnje v delu, s katerim je to spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in tožničinemu tožbenemu zahtevku še dodatno ugodilo, ter glede stroškov postopka razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo temu sodišču v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP).

19Po določbi drugega odstavka 371. člena ZPP revizijsko sodišče v primeru dopuščene revizije izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Izven tega okvira revizija ni dovoljena (tretji odstavek 374. člena ZPP). Ker vprašanji obstoja razlogov o odločilnih dejstvih in ustrezne obrazložitve izpodbijane sodbe sežeta izven dopuščenega vprašanja, revizijsko sodišče nanju ni odgovarjalo.

20Odločitev o revizijskih stroških je pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

----

(1) Toženkino sklicevanje na naravo funkcionalnega zemljišča ali nujne poti, kar bi ji dajalo pravico uporabljati stvar kot svojo, v okviru dopuščenega vprašanja ne more biti uspešno. Če meni, da bi morali sodišči presojati tudi njeno pravico uporabe, ki jo črpa iz svoje stvarne pravice, bi to lahko uveljavljala le v okviru procesne kršitve (da sta sodišči nižjih stopenj to spregledali), glede katere pa revizija ni bila ne predlagana, ne dopuščena.

(2) Določba 333. člena OZ o odpovedi trajnega dolžniškega razmerja (enako tudi določba 358. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki ga je treba glede na ugotovljen čas sklenitve dogovorov delno uporabiti):

1Če trajanje dolžniškega razmerja ni določeno, ga vsaka stranka lahko prekine z odpovedjo.

2Odpoved mora biti vročena drugi stranki.

3Odpoved se sme dati ob vsakem, vendar ne ob neprimernem času.

4Odpovedano dolžniško razmerje preneha, ko preteče s pogodbo določeni odpovedni rok, če takšen rok ni določen s pogodbo, pa po preteku z zakonom določenega, običajnega oziroma primernega roka.

5Stranki se lahko dogovorita, da bo njuno dolžniško razmerje prenehalo s samo vročitvijo odpovedi, če za določen primer zakon ne odreja kaj drugega.

6Upnik ima pravico zahtevati od dolžnika tisto, kar je zapadlo, preden je obveznost prenehala s pretekom roka ali z odpovedjo.

(3) Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 205/2015.

(4) Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 97/2012.

(5) Primerjaj M. Juhart v Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 442 in naslednja.

(6) Tožnica je tožbo vložila leta 2010, rok dveh let pa je potekel v letu 2012, torej med sodnim postopkom.

(7) Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča 7. Up-824/14 z dne 7. 4. 2016.

(8) Z zakupno (najemno) pogodbo se zakupodajalec (najemodajalec) zavezuje, da bo zakupniku (najemniku) izročil določeno stvar v rabo, ta pa se zavezuje, da mu bo za to plačeval določeno zakupnino (najemnino), prvi odstavek 587. člena OZ in prvi odstavek 567. člena ZOR.

(9) Določba drugega odstavka 333. člena OZ in 587. člena ZOR narekuje, da mora biti odpoved nasprotni stranki vročena, torej prejemno teorijo. Primerjaj tudi M. Juhart, prav tam.

(10) Tožena družba se sicer sklicuje na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp

540/2010, v kateri naj bi bilo zavzeto nasprotno stališče, kar pa ne drži, saj je bila nujna pot že določena.