VSL sodba II Kp 30388/2013

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Zasebna tožilca morata nerazdelno plačati stroške pritožbenega postopka in sicer sodno takso v višini 360,00 EUR ter potrebne izdatke in nagrado zagovornika obtožene A. A.

1Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani obtoženi A. A. in mag. B. B. ter obtoženo pravno osebo X., na podlagi 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo očitka iz zasebne tožbe zasebnega tožilca Y. d.o.o. in zasebnega tožilca C. C. z dne 26. 6. 2013, da naj bi obtožena A. A. o zasebnih tožilcih Y. d.o.o. ter C. C. trdila in raznašala nekaj, kar najmanj lahko škoduje časti in dobremu imenu obeh zasebnih tožilcev, ko je za oddajo Z. 25. 3. 2013 na X. pripravila prispevek z naslovom Trgovanje z delavci, mag. B. B. kot urednica informativnega programa takšen prispevek odobrila, X. pa opustila nadzorstvo nad zakonitostjo ravnanja obeh in prispevek javno objavila, s čimer naj bi obtoženci storili kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po drugem in prvem odstavku 160. člena KZ-1 v zvezi s 4. in 25. členom ZOPOKD v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Odločeno je bilo tudi, da morata na podlagi drugega odstavka 96. člena ZKP zasebna tožilca povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke obtožencev, potrebne izdatke in nagrado njihovih zagovornikov in plačati sodno takso.

2Zoper sodbo sta se po svojem pooblaščencu pritožila oba zasebna tožilca in sicer v delu, ki se nanaša na prvoobtoženo A. A. Sodbo sodišča prve stopnje v tem delu izpodbijata zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev kazenskega zakona in zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in predlagata, da drugostopenjsko sodišče pritožbi zasebnih tožilcev ugodi, izpodbijano sodbo delno razveljavi in obtoženo A. A. spozna za krivo kaznivega dejanja žaljive obdolžitve oziroma kaznivega dejanja razžalitve, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi v delu glede obtožene A. A. in zadevo v tem obsegu vrne v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču pred spremenjenim senatom.

3Zagovornik obtožene A. A., odvetnik D. D. iz ... je v odgovoru na pritožbo navajal, da so pritožbeni razlogi zasebnih tožilcev v celoti neutemeljeni in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbo zasebnih tožilcev kot neutemeljeno zavrne ter jima v plačilo naloži stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba zasebnih tožilcev ni utemeljena.

5Zasebna tožilca neutemeljeno zatrjujeta, da je bila modifikacija zasebne tožbe pravočasna. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pisnima vlogama zasebnih tožilcev z dne 14. 10. 2013 in 16. 12. 2013 (gre za odgovora na ugovore zoper zasebno tožbo) zasebna tožilca izreka zasebne tožbe nista spreminjala, četudi slednje zatrjujeta v pritožbi. Kot to izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 26. 2. 2016 na list. št. 206 spisa pa je evidentno tudi, da je pooblaščenec zasebnih tožilcev zasebno tožbo spremenil oz. dopolnil v začetku svoje zaključne besede, to je v okviru besede strank in po tem, ko je sodišče prve stopnje že razglasilo sklep o zaključku dokazovanja, kar pa je glede na določbo 344. člena ZKP prepozno, saj tožilec lahko obtožni akt spremeni do zaključka dokazovanja, kar je v izpodbijani sodbi pravilno zaključilo tudi sodišče prve stopnje.

6V nadaljevanju pritožba trdi, da je sodišče prve stopnje zagovor obtoženke napačno povzelo, čemur pritožbeno sodišče ne more pritrditi. Prvostopenjsko sodišče je namreč zagovor obtoženke povzelo v samem uvodu obrazložitve izpodbijane sodbe, nato pa ga skozi obrazložitev sodbe tudi povsem korektno analiziralo, pri čemer pritožbeno sodišče ne ugotavlja nikakršne kršitve določb kazenskega postopka, ki bi jo bilo mogoče opredeliti kot zatrjevano absolutno bistveno kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Slednjega ne ugotavlja tudi glede zatrjevanja pritožbe v nadaljevanju, ko pritožba sodišču prve stopnje očita pristranskost, ki naj bi bila izkazana z navedbo sodišča o nepotrebno povišanih tonih zasebnega tožilca na naroku za glavno obravnavo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zasebni tožilec C. C. na naroku za glavno obravnavo govoril glasno in ga je predsednica senata glede slednjega morala opozarjati, kar izhaja iz prepisa izpovedi zaslišanega zasebnega tožilca (list. št. 129 spisa). Sodišče druge stopnje v nadaljevanju ugotavlja tudi, da je prvostopenjsko sodišče natančno ugotovilo dejansko stanje in izvedene dokaze korektno ocenilo ter napravilo pravilne zaključke. Zato pritožnika z navedbami o pristranskosti sodišča, ki ob tem niti niso z ničemer podprta in ki ne predstavljajo kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ne moreta biti uspešna in s takšnimi pritožbenimi trditvami ne moreta omajati pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje.

7Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba v razlogih natančno pojasni, na podlagi katerih informacij in dokumentov je obtoženka A. A. kot novinarka pripravila prispevek z naslovom Trgovanje z delavci, zato sodbi sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ne pove, v katerih delih in zakaj je zagovor obtoženke potrjen. Sodišče prve stopnje je zaslišalo nekdanje delavce zasebnih tožilcev E. E., F. F., G. G. in H. H., prav tako tudi predstavnika njihovega sindikata I. I., prebralo je listine v spisu in se do vsakega dokaza posebej in nato do vseh skupaj v svoji obrazložitvi tudi izčrpno opredelilo ter dokaze ovrednotilo. Povsem neutemeljene so pritožbene navedbe, da gre za sramoten, nepreverjen, invaziven in skrajno žaljiv prispevek obtoženke. Upoštevaje vsebino vseh izvedenih dokazov, predvsem pa glede na vsebino posnetka oddaje v Z., tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da ne gre za „medijski teror nad zasebnima tožilcema“, temveč za korekten in profesionalno izdelan prispevek, ki pa je zaradi izrazite problematike oblikovan na način, da opozarja na pereče težave delavcev migrantov in na hkratno prešibko odzivanje državnih institucij v zvezi z njimi. Do slednjega se je opredelilo tudi sodišče prve stopnje, ko je skozi celotno obrazložitev argumentirano pojasnilo, zakaj zaključuje, da je obtožena A. A. imela utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je v prispevku objavila, zato tudi v tem delu sodba ni obremenjena z zatrjevano bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

8Prav tako pritožba neutemeljeno zatrjuje, da so delavci dobili vse plače in da so samovoljno zapustili delo ter jim je bilo nato izredno odpovedano delovno razmerje, kar izhaja tudi iz zasebni tožbi priloženih listin. Da delavci zadnjih plač niso prejeli in da postopek izrednih odpovedi ni bil pravilno izveden, je v izpodbijani sodbi v točkah 17, 18 in 19 prepričljivo obrazložilo prvostopenjsko sodišče, ko je ocenilo izpovedi zaslišanih prič E. E., F. F., G. G. in H. H. kot prepričljivih, pri čemer se takšnim ugotovitvam v celoti pridružuje tudi drugostopenjsko sodišče, saj gre za skladne izpovedi prič, ki so smiselno potrjene z izpovedjo I. I., predvsem pa z listinsko dokumentacijo, med drugim tudi z odgovorom in odločbo Inšpektorata RS za delo z dne 9. 2. 2016, nenazadnje pa tudi z izpovedjo zasebnega tožilca C. C., ko je povedal, da so zapisnike o zaslišanju delavcev v postopku njihove izredne odpovedi sestavili v družbi Y. brez navzočnosti istih delavcev. Zato je po oceni pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče tudi utemeljeno zavrnilo dokazni predlog zasebnih tožilcev za angažiranje izvedenca grafološke stroke, saj se je sodišče prve stopnje glede ugotavljanja, ali so kot priče zaslišani delavci listine, ki se nanašajo na izplačilo plač in odpoved delovnega razmerje podpisali ali ne, oprlo na izvedene dokaze in o tem navedlo tudi prepričljive razloge.

9Glede zatrjevane nerazumljivosti in nezakonitosti sodbe v 20. točki obrazložitve pritožba ne navaja nobenih konkretnih dejstev in okoliščin, ki bi pritožbeno trditev potrjevala, pač pa zgolj pavšalno zatrjuje, da sodišče sklepa povsem napačno in nerazumljivo. Zato se do takšnih neargumentiranih pritožbenih trditev sodišče druge stopnje tudi ni moglo opredeliti.

10Zatrjevanju pritožbe, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo kazenski zakon, saj da zasebna tožilca evidentno in ves čas postopka zatrjujeta, da sta zaradi dejanja obtoženke utrpela posledice na časti in dobremu imenu, ne gre pritrditi, saj tudi sodišče druge stopnje ugotavlja, da izrek zasebne tožbe takšnega opisa ne vsebuje. Sodišče prve stopnje je slednje prepričljivo utemeljilo, prav tako pa se je v ustrezni meri opredelilo do vseh relevantnih okoliščin in odločilnih dejstev, zato očitana kršitev postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP tudi ni podana. Pritožnika pa spregledata, da je potrebno očitke konkretizirati v izreku zasebne tožbe in da obrazložitev zasebne tožbe in kasnejše pritožbene navedbe pomanjkljivega opisa ne morejo nadomestiti.

11V nadaljevanju pritožba sodišču prve stopnje očita, da je napačno uporabilo četrti dostavek 160. člena KZ-1 kot primarnega in da bi moralo primarno uporabiti drugi in prvi odstavek tega člena. Takšna pritožbena trditev ni utemeljena, saj ima pri kaznivem dejanju žaljive obdolžitve po 160. členu KZ-1 obtoženec pravico, da v kazenskem postopku uveljavi dokaz resnice, kadar zatrjuje, da je trditev, ki jo je izrekel, resnična. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe natančno in prepričljivo obrazložilo, da je obtoženka dejansko dokazala, da je imela razlog verjeti v resničnost navedb iz svojega novinarskega prispevka z naslovom Trgovanje z delavci, zato sodba tudi v tem delu ni obremenjena z bistveno kršitvijo pravil postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče druge stopnje se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje zlasti na 28. točko obrazložitve izpodbijane sodbe in ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče utemeljeno zaključilo, da obtoženki ni mogoče očitati storitve kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po drugem in prvem odstavku 160. člena KZ-1, temveč je skladno z določbo četrtega odstavka 160. člena KZ-1 v nadaljevanju pravilno presojalo, ali je obtoženka s pripravljenim prispevkom uresničila znake kaznivega dejanja razžalitve po drugem in prvem odstavku 158. člena KZ-1.

12Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba ni obremenjena s kršitvijo po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, kar uveljavljata pritožnika, ko zatrjujeta, da sodišče napačno zaključuje, da v obravnavani zadevi ni šlo za negativno vrednostno sodbo. Pri tem pritožnika ne pojasnita, zakaj naj bi bil sporni televizijski prispevek skoncentriran na zasebna tožilca in da posega v njune kazenskopravno varovane pravice in dobrine, temveč glede vsega navedenega ponujata zgolj drugačno oceno, kot jo je napravilo sodišče prve stopnje. Po oceni pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi natančno obrazložilo, zakaj ugotavlja, da obtoženka s svojim ravnanjem ni storila niti kaznivega dejanja razžalitve. Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje namreč izhaja, da obtoženka nikoli ni bila v kakšnem osebnem odnosu do obeh zasebnih tožilcev, da ni šlo za njen prvi tovrstni prispevek na temo izkoriščanja delavcev in pritrditi je zaključkom sodišča prve stopnje, da obtoženka kot novinarka tega prispevka ni sestavila z namenom zaničevanja zasebnih tožilcev. Namen zaničevanja namreč ni razviden niti iz pregledanega prispevka niti iz kakšnega drugega dokaza, pri tem pa tudi pritožba sama nasprotne argumentacije ne ponuja. Glede pritožbene trditve o zatrjevani nepooblaščeni objavi poslovnih in osebnih podatkov obeh zasebnih tožilcev pa pritožbeno sodišče zgolj pripominja, da posnetek v prispevku prikaže, da sta na Zavodu za zaposlovanje zasebna tožilca v času priprave prispevka še vedno iskala delavce za delo v tujini, kar je bilo opremljeno s podatki o zasebnem tožilcu, to je družbi Y. d.o.o. in zapisano telefonsko številko direktorja te družbe, to je zasebnega tožilca C. C., zaradi česar ne gre za objavo varovanih osebnih podatkov zasebnih tožilcev, temveč podatkov, ki so bili v času nastajanja prispevka objavljeni v vitrini Zavoda za zaposlovanje in torej javno dostopni. Izpodbijana sodba prepričljivo opiše tudi, na podlagi česa ugotavlja, da je obtoženka želela pridobiti izjavo zasebnih tožilcev ob samem pripravljanju posnetka in zakaj ne sledi izpovedi zasebnih tožilcev, čemur se v celoti pridružuje tudi pritožbeno sodišče. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je obtoženka s pripravo prispevka kršila tudi številne člene Kodeksa novinarske etike, kar predstavlja povzetek zaključne besede zasebnih tožilcev, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se do slednjih ni opredeljevalo, ker domnevne kršitve le-teh ne predstavljajo razlogov za izpodbijanje sodbe po 370. členu ZKP.

13Sodišče druge stopnje tako ob vsem navedenem ocenjuje, da niti iz vsebine televizijskega prispevka, niti iz obtoženkinega načina izražanja ali iz drugih okoliščin ni razvidno, da bi obtožena A. A. prispevek pripravila z namenom zaničevanja obeh zasebnih tožilcev. Ob vsem pa vendarle tudi ni prezreti, da prispevek obtoženke ni bil uperjen zgolj v zasebna tožilca, temveč je kot že navedeno, opozarjal na širšo problematiko zaposlovanja in izkoriščanja tujih delavcev in zasebna tožilca izpostavil le kot konkreten primer tovrstnega poslovanja. Pritožbeno sodišče se ob oceni vsebine prispevka, ki ga je upoštevaje ustaljeno sodno prakso potrebno ocenjevati skozi kontekst celotnega prispevka, tako pridružuje zaključkom prvostopenjskega sodišča, da ne gre za takšne trditve, ki predstavljajo negativno vrednostno oceno zasebnih tožilcev, temveč za utemeljeno kritiko (tudi) njunega načina poslovanja, najemanja in (ne)plačevanja delavcev migrantov. Hkrati pa ugotavlja tudi, da bi bil morebiten poseg v osebnost in dostojanstvo zasebnih tožilcev - če bi slednjega sodišče prve stopnje ugotovilo - glede na vsebino obtoženkinega novinarskega prispevka in ob spoštovanju pravice javnosti, da je o takšnih pojavih obveščena ter ob pravici do svobode izražanja, dopusten. Iz navedenih razlogov zato sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tudi v delu, ki se nanaša na obtoženo A. A., v dvomu utemeljeno izdalo oprostilno sodbo.

14Ker sodišče druge stopnje ni ugotovilo nobene od zatrjevanih kršitev, ki jih izpostavlja pritožba in ker tudi ni našlo kršitev, ki jih na podlagi 383. člena ZKP preizkuša po uradni dolžnosti, je pritožbo obeh zasebnih tožilcev zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdilo.

15Na podlagi 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 96. člena ZKP pa morata zasebna tožilca nerazdelno plačati tudi stroške pritožbenega postopka in sicer sodno takso, ki je odmerjena po Zakonu o sodnih taksah (ZST-1) in znaša 360,00 EUR (tarifna številka 7222). Plačati pa morata tudi potrebne izdatke in nagrado zagovornika obtožene A. A., ki so nastali v tem pritožbenem postopku ob sestavi odgovora na pritožbo obeh zasebnih tožilcev.