VSL sklep II Kp 47708/2011

Ob ugoditvi pritožbam obtoženega A. A., njegovega zagovornika, odvetnika C. C. ter zagovornika obtoženega B. B., odvetnika D. D. in po uradni dolžnosti, se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

1Okrožno sodišče v Kranju je s sodbo I K 47708/2011 z dne 22. 1. 2016 obtoženega B. B. spoznalo za krivega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem in drugem odstavku 240. člena KZ-1 v zvezi s 7. členom KZ-1C, obtoženega A. A. pa za krivega kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem in drugem odstavku 240. člena KZ-1 v zvezi s 38. členom KZ-1 in s 7. členom KZ-1 ter vsakemu od njiju izreklo kazen zapora dve leti in šest mesecev ter stranski denarni kazni in sicer obtoženemu B. B. 100 dnevnih zneskov v višini 4.733,00 EUR, obtoženemu A. A. 150 dnevnih zneskov v višini 4.974,50 EUR. Obtoženemu B. B. je sodišče izreklo varnostni ukrep prepovedi opravljanja dolžnosti predsednika X. z.o.o in obtoženemu A. A. odvzelo premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem na način, da mora plačati znesek 353.102,26 EUR, glede stroškov pa odločilo, da sta jih dolžna nerazdelno plačati oba obtoženca, obtoženi A. A. tudi krivdno povzročene stroške v višini 9,66 EUR ter sodni taksi, ki bosta odmerjeni po pravnomočnosti sodbe.

2Zoper sodbo so pritožbe vložili:

- obtoženi A. A. iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da Višje sodišče v Ljubljani izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje,

- zagovornik obtoženega A. A., odvetnik C. C. zaradi kršitve kazenskega zakona po prvem in četrtem odstavku 372. člena KZ-1, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 373. členu KZ-1 s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje,

- zagovornik obtoženega B. B., odvetnik D. D. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji, s predlogom, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženega B. B. oprosti očitanega kaznivega dejanja oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje in

- okrožna državna tožilka Okrožnega državnega tožilstva v Kranju zaradi odločbe o kazenski sankciji s predlogom, da Višje sodišče v Ljubljani spremeni sodbo sodišča prve stopnje in obtoženima B. B. in A. A. izreče vsakemu po štiri leta zapora ter jima izreče 1500 dnevnih zneskov stranske denarne kazni.

3Pritožbe obtoženega A. A., njegovega zagovornika odvetnika C. C. in zagovornika obtoženega B. B., odvetnika D. D. so v delu, v katerem se nanašajo na bistvene kršitve določb kazenskega postopka utemeljene, sodišče druge stopnje pa je ob odločanju o navedenih pritožbah opravilo preizkus po uradni dolžnosti in ugotovilo, da je potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti tudi po uradni dolžnosti.

4Pritožbi obtoženega A. A. in njegovega zagovornika v delu, v katerem se izpodbijani sodbi očitata kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP s trditvijo, da je ravnanje obtoženega A. A. v izreku sodbe nekonkretizirano in da dejanje, ki se mu očita, ni kaznivo dejanje, nista utemeljeni. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da je opis kaznivega dejanja, ki se očita obtoženemu B. B. kot glavnemu storilcu povsem jasen, očitana mu dejanja pa tudi v zadostni meri konkretizirana. Prav tako je v ustrezni meri opisana pomoč h kaznivemu dejanju zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem in drugem odstavku 240. člena KZ-1 v zvezi s 38. členom KZ-1, kot se očita obtoženemu A. A., saj sodbeni izrek vsebuje tako abstrakten opis kot tudi konkretnega in je torej njegovo ravnanje ustrezno in dovolj konkretizirano. Neutemeljene so zato pritožbene trditve obtoženega A. A., da iz izreka sodbe ne izhaja in ni mogoče ugotoviti, ali je ravnanje pomagača sploh objektivno pomenilo podporo, omogočanje in olajševanje izvrševanja kaznivega dejanja. Slednjemu pritožbeno sodišče ne more pritrditi, saj je, kot to izhaja iz izreka, obtoženi A. A. obtoženemu B. B. poleg tega, da je z njim kot zastopnikom X. z.o.o. (v nadaljevanju: X.) sklenil pogodbo o upravljanju z denarnimi sredstvi, dal slednjemu na razpolago kar dva svoja računa, kamor sta bila nakazana zneska iz sodne poravnave ter nato opravljal gotovinske dvige oz. nakazila iz obeh in je tako s temi ravnanji, ko si je posamezne zneske prilastil, v tolikšni meri prispeval k izvršitvi kaznivega dejanja, da obtoženi B. B. brez njegovega sodelovanja tega kaznivega dejanja sploh ne bi mogel izvršiti. Pritožbeno sodišče zato zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP ni ugotovilo, saj bi v nasprotnem primeru izpodbijano sodbo spremenilo tako, da bi izreklo oprostilno sodbo.

5Neutemeljeno pritožba obtoženega A. A. zatrjuje kršitev kazenskega zakona in hkrati uveljavlja tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki se nanaša na izvršitveni čas kaznivega dejanja, medtem ko pritožba njegovega zagovornika slednje opredeljuje kot absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Po oceni pritožbenega sodišča zatrjevani kršitvi nista podani. Časovna opredelitev izvrševanja obeh kaznivih dejanj je v izreku sodbe povsem ustrezno navedena, zato tudi očitek obtoženemu A. A., da si je prilastil tudi 353.102,26 EUR, ni izven polja kaznivosti. Prvostopenjsko sodišče sicer res v razlogih sodbe časovno komponento obeh kaznivih dejanj opredeljuje nekoliko nespretno, predvsem pa je takšna časovna opredelitev, kot izhaja iz 10. in 20. točke obrazložitve izpodbijane sodbe povsem nepotrebna – toliko bolj ob dejstvu, da čas storitve obeh kaznivih dejanj ni hkrati tudi znak posameznega kaznivega dejanja, ki ju obtožba očita obtožencema. Zato pritožbeno sodišče ob navedenem ne ugotavlja niti kršitve kazenskega zakona, niti kršitev procesnega zakona, kot ju zatrjujeta pritožbi.

6Pritožba obtoženega A. A. in pritožba zagovornika obtoženega B. B. neutemeljeno uveljavljata bistveno kršitev določb kazenskega zakona, ker da je podano nasprotje med vsebino listin, to je pogodbo o upravljanju z denarnimi sredstvi in sporazumom ter predpogodbo o nakupu nepremičnine in zaključki sodišča. Takšne trditve pritožnikov nimajo podlage v razlogih izpodbijane sodbe, saj slednja dogovora med obtožencema in narave slednjega ne utemeljuje le v točki 12 obrazložitve, pač pa tudi v nadaljnjih, predvsem v točki 20, prav tako pa se je sodišče prve stopnje v točkah 26 in 27 obrazložitve izčrpno opredelilo do predpogodbe o nakupu nepremičnine z dne 24. 1. 2013, zato zatrjevane kršitve niso podane.

7Neutemeljeno pritožba obtoženega A. A. opozarja na izostanek razlogov o odločilnih dejstvih glede zaključka o nastalem oškodovanju zadruge in višine le-tega, saj se je sodišče prve stopnje tako glede nastanka, kot tudi glede višine škode, nastale X., izčrpno opredelilo, zato v tem delu zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

8Utemeljena pa je pritožba obtoženega A. A. v delu, v katerem uveljavlja kršitev kazenskega zakona in hkrati absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodišče niti v izreku, niti v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni navedlo podlage za izrek stranske denarne kazni. Smiselno enako pa tudi pritožba njegovega zagovornika zatrjuje, da sodba ne vsebuje razlogov, povezanih z motivom tako za koristoljubnost, kot pri obtoženem B. B. tudi za namen oškodovati X. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje sicer na netipičen način, predvsem pa nepregledno v zadnjem odstavku sodbenega izreka in nato v točkah 43, 45 in 57 navaja splošno določbo 47. člena KZ-1 kot podlago za izrek denarne kazni. Hkrati pa sodišče prve stopnje nikjer – torej niti v izreku niti v obrazložitvi, ne navaja določbe drugega odstavka 45. člena KZ-1, ki prestavlja podlago za izrek denarne kazni iz koristoljubnosti, četudi obema obtožencema očita, da sta ravnala iz koristoljubnosti. Zlasti pa v izpodbijani sodbi koristoljubnost pri nobenem od obeh obtožencev sploh ni obrazložena, prav tako tudi ne namen obtoženega B. B. oškodovati X., s čimer je zaradi izostanka razlogov o odločilnih dejstvih izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

9Niso utemeljene pritožbene trditve zagovornika obtoženega B. B., češ da izrek sodbe ni razumljiv in da sodišče prihaja tudi v razlogih sodbe do nasprotij, saj je pritožbeno sodišče že obrazložilo, da je po oceni sodišča druge stopnje izrek izpodbijane sodbe v celoti razumljiv in da obrazložitev ni v nasprotju z izrekom, zaradi česar pritožbeno sodišče ugotavlja, da na ta način zatrjevanih napak sodba sodišča prve stopnje nima. Pritožbene trditve, da izpodbijana sodba razloge o odločilnih dejstvih zmotno povzema in da so razlogi nejasni in v nasprotju sami s seboj, pa so navedene zgolj pavšalno, zato se pritožbeno sodišče do takšnih navedb – v kolikor se slednje ne nanašajo na kršitve, ki jih izpostavljajo ostale pritožbe in do katerih se je pritožbeno sodišče v gornji obrazložitvi že izrecno izjavilo, tudi ne more opredeliti.

10Ob odločanju o pritožbah pa pritožbeno sodišče v mejah preizkusa, ki ga opravi po uradni dolžnosti, to je na podlagi 383. člena ZKP, ugotavlja, da izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o odločilnem dejstvu, to je opravljanju gospodarske dejavnosti X., četudi iz izreka izpodbijane sodbe izhaja, da je bilo kaznivo dejanje, ki se očita obtoženemu B. B., storjeno pri vodenju gospodarske dejavnosti. Nobenega dvoma namreč ni, da je slednje, torej opravljanje gospodarske dejavnosti pri X., eno izmed odločilnih dejstev pri izvrševanju kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem in drugem odstavku 240. člena KZ-1, kot se očita obtoženemu B. B., zaradi česar izostanek razlogov o odločilnih dejstvih predstavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in terja razveljavitev izpodbijane sodbe.

11Ker so tako pritožbe, s katerimi obtoženi A. A., njegov zagovornik in zagovornik obtoženega B. B. izpodbijajo prvostopenjsko sodbo v izrecno navedenih delih utemeljene in ker je pritožbeno sodišče absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka ugotovilo tudi po uradni dolžnosti, je ugodilo pritožbam obtoženega A. A., njegovega zagovornika, odvetnika C. C. ter zagovornika obtoženega B. B., odvetnika D. D. in tudi po uradni dolžnosti sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

12Zaradi ugotovljenih kršitev se zato sodišče druge stopnje ni opredeljevalo do drugi pritožbenih navedb, zlasti ne tistih, ki se nanašajo na nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in odločb o kazenskih sankcijah, ki jih uveljavljajo pritožbe obtoženega A. A., njegovega zagovornika in zagovornika obtoženega B. B. Prav tako pa pritožbeno sodišče tudi ni odločalo o pritožbi okrožne državne tožilke, ker se slednja nanaša zgolj na odločbe o kazenskih sankcijah.

13V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje že izvedene dokaze ponovno izvesti ter dodatno ugotoviti obseg dolgov X. v obravnavanem času in obseg poplačil le-teh ter s ponovnim zaslišanjem izvedenke ugotoviti obseg škode, nastale X. Nato bo moralo sodišče navesti prepričljive razloge o vseh odločilnih dejstvih, tudi o teh, na katere opozarja ta odločba. V primeru ponovnega izreka obsodilne sodbe pa bo moralo prvostopenjsko sodišče navesti tudi prepričljive razloge glede izreka stranske denarne kazni ter pri določitvi višine dnevnega zneska za slednje uporabiti tudi zakonito pravno podlago.