VSL sodba I Cp 1424/2016

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 138741/2013 z dne 5. 9. 2013, ostane v veljavi v prvem odstavku izreka za znesek 61.183,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 59.604,66 EUR od 1. 4. 2011 dalje in od zneska 1.578,67 EUR od 9. 9. 2011 dalje ter v tretjem odstavku izreka za stroške izvršilnega postopka v višini 313,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 9. 2013 dalje do plačila (I. točka izreka). Ugotovilo je, da ne obstaja terjatev toženke do tožnika v znesku 31.500,00 EUR (II. točka izreka). Toženki je naložilo, da je dolžna v roku 15 dni tožniku povrniti stroške postopka v višini 3.970,25 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2Zoper sodbo se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in (smiselno) izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Graja, da sodišče ni izvedlo dokaza, ki ga je predlagala v prvi pripravljalni vlogi z dne 10. 6. 2015, in sicer postavitev izvedenca gradbene stroke, z obrazložitvijo, da njegova postavitev ni potrebna. Toženka je izvedenca predlagala za ugotovitev obsega zatrjevanih napak in vrednosti del, potrebnih za sanacijo. Sodišče nima potrebnega znanja za opredelitev, za kakšne vrste napak gre, od tega pa je odvisna tudi utemeljenost pobotnega ugovora. Pravilnost izkazovanja izvedbe del je strokovno vprašanje, ki, razen v enostavnih primerih, terja postavitev izvedenca. Sodišče bi moralo za zavrnitev predloga navesti upravičene razloge. Posledično je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, kršilo načelo kontradiktornosti, kršilo pravico toženke do izjave v postopku, ki je tudi neposreden izraz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Sodišče tudi ne sme zavrniti izvedbe dokaza z argumentom, da se je že prepričalo o nasprotnem (sodba VSRS VIII Ips 167/2001), gre torej za nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno. Obrazložitev nima razlogov o tem, zakaj zaslišanje izvedenca ne bi moglo vplivati na drugačno odločitev v zadevi. Zaslišanje izvedenca je bilo predlagano v zvezi z odločilnim dejstvom, zato opustitev predstavlja tudi absolutno bistveno kršitev določb pravnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče ni upoštevalo komercialnega popusta, ki sta ga stranki dogovorili iz razloga povečanega obsega dela, v višini 10.000,00 EUR. S tem v zvezi se sklicuje na pripravljalno vlogo z dne 10. 6. 2015. Toženka ni podpisala Pogodbe o kratkoročnem blagovnem kreditu št. 1/2010 z dne 31. 10. 2010, ampak jo je sklenil njen bivši mož. Toženka iz tega razloga ne more prevzeti obveznosti iz te pogodbe, ni pasivno stvarno legitimirana. Toženka tudi ni podpisala Kompenzacije z dne 31. 12. 2010. Za upravljanje računa je bil pooblaščen njen takratni mož, zato je lahko plačila izvajal brez njenega soglasja. Tožnik pogodbe ni podpisal s toženko, ampak z njenim bivšim možem, zato toženka ni stvarno pasivno legitimirana. Dejstvo, da sta bila v času sklenitve pogodbe toženka in M. G. zakonca, samo po sebi ne zadošča za solidarno odgovornost zakonca za dolg drugega zakonca. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče prve stopnje je ugotovilo:

- gradbena dela v zvezi s predmetno nepremičnino so bila predmet Gradbene pogodbe št. 2/2010 z dne 16. 4. 2010, ki je bila sklenjena med tožnikom kot izvajalcem in toženko ter njenim takratnim možem M. G. kot naročnikoma;

- tožnik je svojo obveznost po predmetni gradbeni pogodbi izpolnil;

- med tožnikom kot kreditodajalcem in M. G. kot kreditojemalcem je bila sklenjena pogodba o kratkoročnem blagovnem kreditu št. 1/2010 z dne 31. 12. 2010;

- iz računa toženke je bilo tožniku aprila 2011 nakazano dvakrat po 20.000,00 EUR;

- toženka in M. G. sta bila v zadevnem obdobju v zakonski zvezi, ki je bila sklenjena ... 8. 1997 in razvezana ... 9. 2013.

Navedene ugotovitve tudi pritožbeno niso sporne.

Pasivna legitimacija

5Neutemeljene so pritožbene navedbe, da ni podana toženkina pasivna legitimacija. Med tožnikom in toženko ter njenim (bivšim) možem je bila namreč sklenjena Gradbena pogodba št. 2/2010 z dne 16. 4. 2010. Podpisnica (naročnica) gradbene pogodbe je bila (nesporno) tudi sama toženka, kar jasno izhaja tudi iz same pogodbe (priloga A3). Tožnik je svojo obveznost po gradbeni pogodbi izpolnil, na strani toženke in njenega moža pa je po ugotovitvah sodišča prve stopnje prišlo do finančnih težav. Zato je bila 31. 12. 2010 sklenjena Pogodba o kratkoročnem blagovnem kreditu št. 1/2010, s katero je bil (po pritožbeno neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje) odobren odlog poplačila terjatve iz Gradbene pogodbe.

6Višje sodišče ne sledi pritožničinemu naziranju, ki vztraja, da je odločilno, da toženka ni podpisala Pogodbe o kratkoročnem blagovnem kreditu št. 1/2010. Odločilno je, da je toženka podpisala gradbeno pogodbo in da so bila dogovorjena gradbena dela izvršena, ne pa plačana (v vtoževanem obsegu). Neutemeljena je torej pritožbena navedba, da se toženka „ni zavezala“ za plačilo obveznosti. Za plačilo izvedbe gradbenih del se je namreč zavezala s podpisom Gradbene pogodbe. Kasnejši odlog plačila je bil naknadno dogovorjen (v njeno korist). Toženka ni poravnala svoje obveznosti po (s strani tožnika izvršeni) Gradbeni pogodbi in je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je to dolžna storiti.

7Toženka v pritožbi dodatno izpostavlja tudi, da ni podpisala Kompenzacije z dne 31. 12. 2010. Glede navedene Kompenzacije je tožnik navedel (druga stran list. št. 54), da je je bila ta sklenjena 31. 12. 2012, in sicer zaradi izpeljave finančnih tokov, z njo pa je bila dodatno potrjena sklenitev kreditne pogodbe z dne 31. 12. 2010, toženka pa je poudarila zgolj, da je ni podpisala. Glede podpisa navedene Kompenzacije torej velja enako kot glede Pogodbe o kratkoročnem blagovnem kreditu št. 1/2010. Gre za naknadni izvedbeni dogovor glede načina plačila Gradbene pogodbe, ki je bil tudi sicer sklenjen v korist toženke.

8V obrazložitvi je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo tudi aspekt skupnega premoženja zakoncev, in sicer da sta bila toženka in M. G. v letu 2010, ko so bile sklenjene predmetne pogodbe, v zakonski zvezi. Nepremičnina, na kateri je tožnik izvajal gradbena dela in je bila predmet gradbene pogodbe, predstavlja skupno premoženje zakoncev. Solidarna odgovornost toženke je tako podana na podlagi drugega odstavka 56. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih(1). Pritožbene navedbe, ki uveljavljajo nasprotno, so neutemeljene.

9Pritožnica samo višino s strani tožnika vtoževane terjatve graja (zgolj) z neutemeljeno navedbo, da sodišče ni upoštevalo komercialnega popusta zaradi povečanega obsega dela. Sodišče prve stopnje se je do navedb o komercialnem popustu, in sicer da toženka svojih navedb s tem v zvezi ni dokazala, pravilno opredelilo v 18. točki obrazložitve. Siceršnja odsotnost konkretiziranih pritožbenih razlogov s tem v zvezi (pritožnica se sklicuje zgolj na pripravljalno vlogo) pa ne terja dodatne obravnave.

Napake izvršenega dela

10Pritožnica graja neizvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca gradbene stroke, ki naj bi ugotovil obseg zatrjevanih napak in vrednost del, potrebnih za sanacijo. Sodišče prve stopnje je dokaz z izvedencem zavrnilo z obrazložitvijo, da ob že izvedenih dokazih in zaključkih sodišča glede zatrjevanih napak izvedba dokaza z izvedencem gradbene stroke ni potrebna (5. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje).

11Toženka je v svoji trditveni podlagi navedla napake na na izvršenem delu. Tožničine trditve je sodišče prve stopnje obravnavalo. Izhajalo je iz pravilnih materialno pravnih izhodišč in

- glede zatrjevane napake slabe namestitve „knauf“ plošč in posledičnih razpok v stenah ugotovilo, da so bile te napake pravočasno odpravljene;

- glede napake zastajanja vode na terasi je ugotovilo, da je odgovornost tožnika izključena, saj je tožnik pravočasno in pravilno obvestil toženko in njenega nekdanjega moža o nevarnosti nastanka škode zaradi pomanjkanja enega sloja hidroizolacije, slednja pa sta to sprejela (objekt je po primopredaji ostal nedokončan na željo naročnikov) in nase prevzela odgovornost s tem v zvezi (drugi odstavek 664. člena Obligacijskega zakonika);

- glede napake slabe namestitve okvirja vrat v zgornjem apartmaju in razpok v asfaltu je ugotovilo, da toženka ni niti zatrjevala, da je o teh napakah predhodno obvestila tožnika.

12Navedenih dejanskih zaključkov pritožnica ne izpodbija, niti se do njih ne opredeljuje. Prav tako pred sodiščem prve stopnje ni grajala nepostavitev izvedenca gradbene stroke (286.b člen ZPP).

13Posplošeno in neutemeljeno pritožnica očita nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno, kršitev načela kontradiktornosti, pravice do izjave in kršitev načela enakosti, vse izključno zato, ker ni bil postavljen izvedenec gradbene stroke.

14Glede „knauf“ plošč je bilo namreč ugotovljeno, da je bila napaka odpravljena, kar je materialnopravno odločilno. Dokazna ocena s tem v zvezi izčrpno temelji na preverljivih listinskih dokazih in zaslišanjih prič, tudi priče na strani tožene stranke, in sicer A. A., ki je opravljal gradbeni nadzor pri gradnji stanovanjske hiše in je delal za toženko in je izpovedal, da so bile te napake februarja 2011 v njegovi prisotnosti sanirane. Poleg tega pritožnica tudi ne navaja, da bi izvedenec lahko ugotovil, da napake niso bile odpravljene.

15Glede zastajanja vode na terasi je tožnik kot izvajalec ustrezno opozoril, da delo še ni ustrezno izvedeno, po volji naročnikov pa je ostalo tako, glede česar pritožba nima pripomb in so upoštevajoč uporabljena pravilna materialnopravna izhodišča morebitne nadaljnje ugotovitve izvedenca s tem v zvezi povsem brezpredmetne.

16Glede slabe namestitve okvirja vrat v zgornjem apartmaju in razpok v asfaltu pa je tudi, ob pritožbeno neizpodbijani ugotovitvi, da glede morebitne napake tožnik sploh ni bil obveščen, kar bi, kot to zahteva materialno pravo, moral biti, morebitne nadaljnje ugotovitve izvedenca nerelevantne.

17Ugotovitev sodišča, da v pobot uveljavljena terjatev toženke ne obstoji, se tako izkaže za pravilno, graja nepostavitve izvedenca gradbene stroke s tem v zvezi pa za neutemeljeno.

18Sodišče druge stopnje, ki ni zasledilo ne očitanih in tudi ne kakšne od kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), odločitev o tem pa izhaja iz izreka te sodbe.

-------------

Op. št. (1): Primerjaj odločbo VSRS II Ips 913/2007 z dne 28. 5. 2009