VSL sklep I Cp 1791/2016

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je hipotekarna posojilna pogodba, ki sta jo toženca sklenila 5. 3. 2009 v notarskem zapisu notarja AA št. SV-144/09 navidezna in zato nična. Nična je tudi zato, ker po presoji sodišča prve stopnje nasprotuje prisilnim predpisom in moralnim načelom (86. člen OZ) in zato, ker ima nedopustno podlago (četrti odstavek 39. člena OZ). Z izpodbijano sodbo je zato ugodilo zahtevku na ugotovitev ničnosti te pogodbe (točka I/1 izreka), posledično pa tudi zahtevku, da je vpis hipotek v zemljiški knjigi neveljaven in se izbriše (točki I/2 in 3). Tožencema je še naložilo, da tožnici nerazdelno plačata 2.906,25 EUR pravdnih stroškov.

2Zoper takšno odločitev toženca vlagata pravočasni pritožbi. Oba uveljavljata vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlagata spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo zahtevek tožnice zavrnjen, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Prvi toženec predlaga, da o zadevi v ponovljenem postopku odloča drug sodnik.

3Prvi toženec v pritožbi navaja, da sodba nima obrazložitve, saj je sodišče le kopiralo navedbe tožnice in tožencev, nato pa pavšalno zaključilo, da so tožničine trditve dokazane s sosledjem dogodkov in z drugimi okoliščinami, ki jih ne obrazloži. Sodba nima ožje obrazložitve in dokazne ocene in je zato ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče se je odkrito postavilo na stran tožnice le na podlagi njenih navedb, ne da bi izvedlo en sam dokaz, ki je bil predlagan s strani tožencev. Tudi strank postopka ni zaslišalo. Prišlo je do neenakega obravnavanja pred sodiščem in zato do kršitve ustavne pravice do enakega varstva po 22. členu Ustave in kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker predlaganih dokazov ni izvedlo, je tudi dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovilo. V nadaljevanju to konkretneje opredeli in opozori na svoje trditve in dokaze.

4Drugi toženec v pritožbi sodišču očita izdajo sodbe presenečenja. Navaja, da je sodišče le nekritično prepisalo nekatere tožbene navedbe, do navedb tožencev pa se ni opredelilo. Pri odločitvi ni upoštevalo niti tistih navedb tožencev, ki jih tožnica ni prerekala in bi se morale šteti za resnične. S tem je kršilo njuno pravico do izjave (kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev pravic iz 22. člena Ustave). Meni tudi, da se sodbe, ki zgolj povzema tožbene navedbe, sploh ne da preizkusiti. Odločitve o zavrnitvi izvedbe predlaganih dokazov, ki je bila pravočasno grajana, ni obrazložilo tako, da bi jo bilo mogoče preizkusiti. S tem je tožencema odvzelo možnost učinkovitega uveljavljanja pravice do pritožbe ter storilo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Dokaznih predlogov sodišče ne bi smelo zavrniti. Poudarja, da je večji del navedb tožencev mogoče dokazovati le z zaslišanjem strank in prič, ne pa na način kot je to storilo sodišče (tako je izročitev denarja v gotovini na roke ugotavljalo z vpogledom v promet na transakcijskem računu, premoženjsko stanje drugega toženca le z dohodninskimi odločbami). Posebej izpostavlja odločitev o zavrnitvi dokaza z zaslišanjem strank. Meni, da je sodišče s tem kršilo 258. člen ZPP. Ko je vpogledalo v spis Okrajnega sodišča v Cerknici K 17871/2014 (v listine in zapisnike o zaslišanju pravdnih strank in prič P. M, S. J., D. K. in T. G.), je kršilo načelo neposrednosti. Dokaz z vpogledom v spis v drugi zadevi ne more nadomestiti neposredne izvedbe dokazov. S takšnim ravnanjem je strankam odvzelo možnost obravnavanja. V nadaljevanju se podrobneje opredeljuje do posameznih dejanskih ugotovitev, ki jih označi za zmotne, deloma ponudi svojo dokazno oceno ter opozarja na svoje (spregledane) trditve in (neizvedene) dokaze. Opozarja še, da je notarski zapis javna listina, za katero velja domneva, da je tisto, kar se v njej potrjuje ali določa, resnično. Dokazno breme, da so v listini dejstva neresnično potrjena, nosi tožnica.

5Tožnica je na obe pritožbi odgovorila. Meni, da sta neutemeljeni in predlaga njuno zavrnitev.

6Pritožbi sta utemeljeni.

7Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da okoliščina, da prvi toženec, ki mu je sodišče dovolilo obročno plačilo takse za pritožbeni postopek, le-te še ni v celoti plačal, ne pomeni ovire za obravnavanje njegove pritožbe. Obročno plačilo sodne takse je namreč ena od oblik taksne oprostitve. Če pa je stranka oproščena plačila takse, njeno plačilo ni več procesna predpostavka za procesno dejanje, ampak sodišče v primeru neplačila od dolžnika takso izterja. Takšna je tudi ustaljena sodna praksa(1). Ovire, da bi pritožbeno sodišče obravnavalo pritožbo prvega toženca, zato ni.

8Ker je v konkretnem primeru spor mogoče rešiti samo na enak način za oba toženca, se štejeta za enotna sospornika in s tem za enotno pravdno stranko (196. člen ZPP(2)). Posledično se učinki (koristnih) pravdnih dejanj posameznega od tožencev raztezajo tudi na drugega. To je pritožbeno sodišče upoštevalo tudi pri presoji utemeljenosti pritožb in ju zato ni ločeno obravnavalo.

9Pritožnika v pritožbi utemeljeno opozarjata, da se sodišče prve stopnje do njunih navedb ni z ničemer opredelilo. Celotna ožja obrazložitev sodbe je zgolj povzetek (prepis) navedb tožnice in njenih pravnih zaključkov in tožencema ne daje odgovora, kako (oziroma ali sploh) je sodišče presojalo njune trditve. Ni se izreklo niti do z njune strani predlaganih in izvedenih listinskih dokazov. Tako ni jasno, ali je ocenilo, da so nerelevantni ali pa jih je morda spregledalo. S takšnim ravnanjem je poseglo v pravico tožencev do izjave, ki jo varuje 22. člen Ustave in storilo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V okvir strankine pravice do izjave namreč sodi tudi obveznost sodišča, da se z njenimi navedbami seznani in se do njih, če so dopustne in za odločitev relevantne ter niso očitno neutemeljene, v svoji odločbi ustrezno opredeli.(3) Kršitev, ki jo je sodišče prve stopnje storilo s svojim (drugačnim) ravnanjem, že sama po sebi terja ugoditev pritožbama in razveljavitev sodbe (354. člen ZPP).

10Ne glede na to, da je bilo treba pritožbama ugoditi iz že navedenega razloga, pa pritožbeno sodišče opozarja, da je sodišče prve stopnje enako kršitev storilo tudi pri odločanju o predlaganih dokazih. Pravica do njihove izvedbe sicer ni absolutna, saj sodišče izvedbo dokaza, za katerega misli, da ni pomemben za odločbo, lahko zavrne (drugi odstavek 287. člena ZPP). Vendar pa pri tem ne sme ravnati arbitrarno in mora paziti, da s svojo odločitvijo ne poseže v strankino pravico do izjave, ki jo varuje 22. člen Ustave. Do takšne kršitve lahko pride, če dokaz zavrne brez upravičenega razloga(4), pa tudi v primeru, da ne navede razlogov, zakaj je to storilo. Stranka mora vedeti in razumeti, zakaj njen dokazni predlog ni bil upoštevan.(5) Med upravičene razloge za zavrnitev dokaznega predloga se (med drugim) uvrščajo nesubstancirani dokazni predlogi, dokazni predlogi, ki so nerelevantni (saj dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, ni pravno odločilno) ali neprimerni (predlagan dokaz je za ugotovitev določenega dejstva neprimeren), pa tudi nepotrebni dokazni predlogi (to so predlogi, s katerimi bi se na primer dokazovala dejstva, ki jih ni treba dokazovati, dejstva, ki so bila prepozno navedena ali dejstva, ki so že dokazana - ne pa obratno: če je glavni dokaz uspel, bo moralo ugoditi dokaznemu predlogu za nasprotni dokaz).

11Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru s strani pritožnikov predlagane dokaze (to je zaslišanje strank in vseh prič) zavrnilo kot nepotrebne. Glede na to, da zaključka o nepotrebnosti ni z ničemer konkretiziralo(6), je pritožnikoma treba pritrditi, da ju sodišče prve stopnje z vsebinskim razlogom za zavrnitev izvedbe teh dokazov ni seznanilo in je s tem poseglo v njuno pravico do (učinkovitega) pravnega sredstva ter kršilo načelo kontradiktornosti, kar pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ob tem, glede na navedbe tožnice v odgovorih na obe pritožbi(7), dodaja, da se do razlogov, ki bi morda lahko pomenili (upravičeno) podlago za zavrnitev izvedbe posameznega dokaza, v tej fazi postopka ne opredeljuje, saj bo to presojo ob ponovnem odločanju moralo opraviti sodišče prve stopnje.

12Pritožnika utemeljeno opozarjata tudi na kršitev načela neposrednosti (prvi odstavek 4. člena ZPP), saj je sodišče odločitev oprlo tudi na izpovedbi tožencev in priče T. G. v kazenskem postopku, čeprav je sočasno dokaz z njihovih neposrednim zaslišanjem zavrnilo. Toženca se (ponovnemu) neposrednemu zaslišanju nista odpovedala, ampak sta ravnanje sodišča celo grajala.

13Pritožbi sta glede na obrazloženo utemeljeni. Pritožbeno sodišče jima je ugodilo in na podlagi 354. člena ZPP sodbo razveljavilo. Zaradi zagotovitve učinkovitega poteka sojenja, ki je glede na naravo in obseg storjenih kršitev vprašljivo, je pritožbeno sodišče odredilo, da se novo sojenje opravi pred drugim sodnikom (356. člen ZPP).

14O drugih pritožbenih očitkih se pritožbeno sodišče v tej fazi postopka ne izjavlja, ker to ni potrebno. Dodaja zgolj to, da se z razveljavitvijo odločbe zaradi storjenih postopkovnih kršitev v nobenem pogledu ni opredelilo do utemeljenosti ali neutemeljenosti zahtevka, saj to, glede na pomanjkljivosti izpodbijane sodbe niti ni mogoče.

-------------

Op. št. (1): Glej odločbe VSL I Cpg 633/2011, I Cp 1751/2011, II Cp 44/2012, II Cp 1396/2014 in druge.

Op. št. (2): 196. člen ZPP določa, da se v primeru, če je mogoče po zakonu ali po naravi pravnega razmerja spor rešiti samo na enak način za vse sospornike (enotni sosporniki), ti štejejo za enotno pravdno stranko, tako da se razteza, če zamudijo posamezni sosporniki kakšno pravdno dejanje, tudi nanje učinek pravdnih dejanj, ki so jih opravili drugi sosporniki.

Op. št. (3): Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča Up 373/97.

Op. št. (4): Sklep US RS Up 77/2001.

Op. št. (5): Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča Up 90/98 z dne 10. 10. 2000 ter odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 368/2004 in II Ips 720/2003.

Op. št. (6): Tako ni pojasnilo niti tega, v zvezi z katerimi dejstvi je bil posamezen dokaz predlagan, niti tega, zaradi česa konkretno je dokaz nepotrebno izvesti. Kot je bilo pojasnjeno, je dokaz lahko nepotreben iz različnih razlogov – lahko gre za nesporna dejstva, prepozno navedena dejstva, že dokazana dejstva. Glede slednega velja ponovno opozoriti, da se predlagan dokaz s tem argumentom lahko zavrne le, če je glavni dokaz uspel, ne pa obratno ter na to, da obrazložitev zavrnitve dokaza ne sme pomeniti vnaprejšnje dokazne ocene (več o tem glej v J. Zobec in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem 2. knjiga, stran 358). Stališče, da zgolj pavšalna navedba, da so predlagani dokazi nepotrebni, ne zadošča za ustrezno obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga, je sprejeto tudi v sodni praksi (glej odločbo II Ips 720/2003 in III Ips 25/2012).

Op. št. (7): Tožnica v odgovoru na tožbo meni, da so bili dokazni predlogi premalo substancirani, trditve pa pomanjkljive (premalo konkretne), česar po njenem prepričanju z izvedbo dokazov ni mogoče sanirati.