VSL sodba I Cp 708/2016

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnika sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo, s katero je tožbenemu zahtevku tožnikov ugodilo le deloma, in sicer je odločilo, da je toženec vsakemu od tožnikov dolžan plačati 46.797,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 11. 2014 dalje do plačila. V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo (za vsakega tožnika višini 186.868,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2014 dalje do plačila, ter zakonske zamudne obresti od zneska 46.797,77 EUR od 1. 11. 2014 do 24. 11. 2014). Sodišče je zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrglo ugotovitveni del tožbe. Tožencu je naložilo, da tožnikoma nerazdelno poravna njune pravdne stroške v višini 1353,47 EUR.

2Zoper zavrnilni del sodbe se pritožujeta tožnika, navajata, da zaradi nepravilne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni, tako da odloči, da jima je toženec dolžan plačati vsakemu še znesek 186.868,02 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 11. 2014 dalje ter mu naloži povrnitev njunih pritožbenih stroškov oziroma podrejeno, da v izpodbijanem delu sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navajata, da iz posojilne pogodbe in sporazuma II R 113/1992 z dne 15. 1. 1992 izhaja volja strank, da bo toženec vrnil dolg v 90 dneh od podpisa pogodbe, da znašajo zamudne obresti 13% ter da lahko, v primeru toženčeve zamude s plačilom, posojilodajalec sproži izvršilni postopek. Vse to sta tudi v tožbi zatrjevala. Nadalje navajata, da velja domneva, da toženec, ki je skupaj s tožbo prejel tudi opozorilo na pravne posledice, pa kljub temu ni podal odgovora, priznava zahtevek, ne glede na sodbi Ustavnega sodišča, ki ju citira sodišče. Poudarjata, da dogovorjene obresti niso oderuške. Če bi toženec menil, da gre za oderuške obresti, bi nedvomno podal odgovor na tožbo in takšnim obrestim ugovarjal.

3Toženec na pritožbo ni odgovoril.

4Pritožba ni utemeljena.

5Izpodbijana sodba je pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava.

6Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so za izdajo zamudne sodbe le delno izpolnjeni vsi pogoji iz 1. odst. 318. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP); toženec na tožbo, ki mu je bila pravilno vročena, ni odgovoril, ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne bi mogle razpolagati, dejstva, na katera tožnik opira svoj zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam ali z dejstvi, ki so splošno znana, toda iz dejstev, ki so navedena v tožbi, le delno izhaja utemeljenost zahtevka. Delno je tožba tožnikov nesklepčna, kot je to prvostopenjsko sodišče popolnoma pravilno ugotovilo, odločilo in obrazložilo.

7Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem upoštevalo odločbo Ustavnega sodišča U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006,(1) da se v primeru obligacijskih razmerij, nastalih pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika (OZ), pri določanju teka zamudnih obresti upošteva ureditev Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) do 31. 12. 2001, z začetkom veljave OZ (z dnem 1. 1. 2002) pa ureditev po OZ, ki je v 376. čl. določal, da zamudne, pa neplačane obresti prenehajo teči, ko dosežejo glavnico (prepoved anatocizma). Iz izračuna sodišča izhaja, da so v obravnavanem primeru zamudne obresti do 1. 1. 2002 že (večkrat) presegle glavnico, zato se je njihov tek, kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, s tem dnem po samem zakonu ustavil.(2) Tožbeni zahtevek tožnikov je v delu, s katerim uveljavljata plačilo višjih zamudnih obresti, v nasprotju z materialnim pravom in zato nesklepčen, te nesklepčnosti pa tudi ni bilo mogoče odpraviti (4. odst. 318. čl. ZPP). Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da so izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe iz 318. čl. ZPP le za plačilo terjatve v višini glavnice in obresti, ki so se natekle do 1. 1. 2002, v preostalem delu pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

8Pravilna in zakonita je tudi odločitev prvostopenjskega sodišča, da začnejo zakonske zamudne obresti od dolgovanega zneska teči z dnem vložitve tožbe, tj. 25. 11. 2014 in ne 1. 11. 2014, kot sta zahtevala tožnika. V tožbi namreč nista navedla, katerega dne sta toženca opozorila na zamudo s plačilom, zato je sodišče pravilno uporabilo 2. odst. 299. čl. OZ in štelo, da je toženec prišel v zamudo z dnem vložitve tožbe in jima od tega dne dalje dolguje zakonske zamudne obresti (1. odst. 378. čl. OZ).

9Pritožbene navedbe, da dogovorjene obresti niso bile oderuške in da jim toženec kot takim tudi ni ugovarjal, so nerelevantne, saj nimajo nobene zveze z zgoraj povzetim relevantnim materialnim pravom. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo zatrjevana dejstva za priznana ter pravilno uporabilo veljavno materialno pravo, ki je določalo omejitev teka zamudnih obresti.

10Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP) pritožbeno sodišče v sodbi ni našlo nobenih napak, jo je v izpodbijanem delu potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. člen ZPP).

11Tožnika s pritožbo nista uspela, zato sama krijeta stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. čl. ZZP v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP).

-------------

Op. št. (1): S to ustavno odločbo je bil razveljavljen 1060. čl. OZ, kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1. 1. 2002, uporablja 277. čl. ZOR, čeprav so že dosegle ali presegle glavnico.

Op. št. (2): Prim. tudi odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 300/2014. Z novelo OZ-A (22. 5. 2007) je bil 376. čl. OZ črtan, s čimer je bilo odpravljeno pravilo „ne ultra alterum tantum“. Vendar to ne pomeni, da je uveljavitev novele OZ-A, sprožila nadaljnji tek zamudnih obresti v zadevah, v katerih so že nehale teči. Zaradi prepovedi retroaktivnosti se OZ-A ne more uporabiti za primere, ko so zamudne in neplačane obresti v obdobju od uveljavitve OZ do uveljavitve OZ-A že dosegle glavnico, ker so prenehale teči po samem zakonu. Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-227/05-19.