VSRS Sodba VIII Ips 184/2016

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 22. 9. 2014, poziv na delo, prijavo v obvezna zavarovanja in obračun ter izplačilo plač, kot če bi delal. Po izvedenem dokaznem postopku je ugotovilo, da je zaradi spremembe strukture kupcev prišlo do zmanjšanja potreb po delu, ki ga je opravljal tožnik na delovnem mestu skladiščnik – prodajalec (delo, ki se nanaša na tehtanje, pakiranje in izdajanje blaga v manjše pakirne enote). Tožnikove naloge sta prevzela A. A. in B. B. – direktor in prokuristka toženke. Sodišče je nadalje ugotovilo, da C. C., ki se je pri toženki zaposlila 8. 9. 2014, ni opravljala enakega dela, kot ga je opravljal tožnik.

2Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da tožnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka. Zavrnilo je tožnikove pritožbene navedbe o bistvenih kršitvah določb postopka, zmotni ali nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja in zmotni uporabi materialnega prava. Sodišče ni sprejelo pritožbenih navedb tožnika, da toženka poslovnega razloga ni dokazala, ker ni predložila listin o poslovanju, iz katerih bi točno izhajal upad prodaje blaga, saj je dejstvo glede obstoja zatrjevanega poslovnega razloga dokazala z drugimi dokazi.

3Tožnik se v pravočasni reviziji sklicuje na revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka in predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje oziroma v nadaljevanju smiselno spremembo teh sodb in ugoditev tožbenemu zahtevku. Navaja, da naj bi sodišči druge in prve stopnje kot dokaz zakonite odpovedi šteli izjavi toženke (izjavi direktorja in prokuristke), ne da bi toženka ponudila pisni dokaz z listinami ali s pričevanjem strank, ki jim je toženka ponujala svoje produkte, in iz česar bi bil razviden upad prometa. Na ta način naj bi sodišči kršili določbe materialnega prava – drugega odstavka 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1) ter prvega odstavka 84. člena istega zakona. Iz 83. člena ZDR-1 namreč izhaja, da mora biti odpoved pogodbe podana iz utemeljenih razlogov, iz 84. člena ZDR-1 pa, da je dokazno breme na strani delodajalca. Pri tem ne zadoščajo lastne izjave delodajalca oziroma njegovih zastopnikov, temveč ostali dokazi, ki morajo biti prepričljivi, zlasti listinski. V nasprotnem primeru bi prišlo do popolne izvotljenosti smisla pravil delovnega prava. Revident trdi tudi, da toženka ni uspela dokazati obstoj poslovnega razloga in je njegov zahtevek utemeljen.

4V odgovoru na revizijo toženka prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije. Med drugim navaja, da je predlagala izvedbo dokazov tudi z vpogledom na spletne strani kupcev toženke, sicer pa naj bi v dokaznem postopku prepričljivo ovrgla trditve tožnika, da potreba po njegovem delu ni prenehala. Predlagala je tudi zaslišanje delavke D. D.; tudi C. C. (ki naj bi bila sicer pristranska in naj bi pričala za tožnika) ni potrdila tožnikovih navedb.

5Revizija ni utemeljena.

6Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7V zvezi s tožnikovimi revizijskimi navedbami je treba najprej pojasniti, da sodbi sodišč druge in prve stopnje glede obstoja poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku dejansko temeljita predvsem na izpovedi zakonitega zastopnika in sedanje prokuristke toženke, vendar to samo po sebi ne pomeni, da je dokazna ocena neprepričljiva ali pomanjkljiva. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, zakaj ni izvedlo še ostalih predlaganih dokazov in zakaj toženki ni naložilo predložitve še ostale dokumentacije, na katero se je sklicevala. Tožnik v reviziji tega izrecno ne izpodbija, saj le na splošno trdi, da le zaslišanje stranke in priče ne zadošča za dokaz obstoja poslovnega razloga.

8Pojasniti je tudi treba, da dokaz z zaslišanjem strank, v konkretnem primeru A. A., kot direktorja toženke (ne tudi B. B., ki je sedaj prokuristka - prokurista pa se zasliši kot pričo in ne kot stranko) ni subsidiaren dokaz, ker so stranke kot dokazno sredstvo popolnoma enakovredne drugim dokaznim sredstvom. Dokaz z zaslišanjem stranke tudi sam po sebi ni neprepričljiv dokaz. Revizijske navedbe, da sodba ne bi smela temeljiti predvsem na izpovedi zakonitega zastopnika toženke in njene prokuristke, temveč bi za to morali zadostovati „tudi prepričljivi dokazi“, tudi zato niso utemeljene (1).

9Stranke so torej enakopravno in lahko tudi pomembno dokazno sredstvo. Dokaz z njihovim zaslišanjem sodišče izvede ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera. Načeloma je v primeru dokazovanja obstoja poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi res pričakovati, da bo delodajalec dejstva o ekonomskih, strukturnih, organizacijskih in drugih razlogih prvenstveno dokazoval predvsem z listinskimi dokazi, kar pa ne pomeni, da spornih dejstev o tem ni mogoče dokazovati tudi z zaslišanjem strank in prič. To tudi ne pomeni, da se (glede na okoliščine konkretnega primera) sodišče o obstoju teh dejstev ne more prepričati že na podlagi izvedbe teh dokazov, ne da izvede tudi ostale predlagane (listinske) dokaze (2). V tem sporu je sodišče prepričljivo ugotovilo obstoj poslovnega razloga zaradi spremembe strukture kupcev in posledično zmanjšanja potreb po tehtanju, pakiranju in izdajanju blaga v manjših prepakirnih enotah (3).

10Revident se neutemeljeno sklicuje na določbo drugega odstavka 83. člena ZDR-1 o obstoju utemeljenega razloga za redno odpoved, saj utemeljitev sodbe (predvsem) na izpovedi zakonitega zastopnika toženke in njene prokuristke sama po sebi še ne pomeni, da toženka obstoja utemeljenega razloga ni dokazala.

11Revident se tudi neutemeljeno sklicuje na obrnjeno dokazno breme, ki izhaja iz prvega odstavka 84. člena ZDR-1. Gre za določbo o materialnem dokaznem bremenu, ki predstavlja pravilo, v čigavo korist ali v čigavo škodo je treba upoštevati krizo spoznanja določenega pravno pomembnega dejstva. Sodišče pravila o dokaznem bremenu upošteva le, če na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti kakšnega dejstva (215. člen ZPP). Pogoj za sojenje po pravilih o dokaznem bremenu je torej spoznavna kriza, ki pa v tej zadevi ni obstajala; sodišče je odločilna dejstva zanesljivo in prepričljivo ugotovilo ter ustrezno obrazložilo.

12Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno. Odločitev o stroških revizije oziroma odgovora na revizijo je odpadla, ker stranki stroškov nista priglasili.

----

(1) Revident s tem v zvezi tudi neutemeljeno zamenjuje navedbe oziroma izjave strank in dokaz z zaslišanjem stranke.

(2) Kot navedeno tožnik v reviziji niti ne izpodbija postopanje sodišč v zvezi z zavrnitvijo ostalih dokaznih predlogov.

(3) Revident v reviziji tudi ne uveljavlja neupoštevanja metodološkega napotka za oblikovanje dokazne ocene iz 8. člena ZPP.