VSL sodba in sklep V Cpg 638/2016

1. Pritožba tožeče stranke proti tistemu delu II. točke izreka, s katerim je zavrnjen tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 40,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 9. 2013 do plačila, se zavrne in se izpodbijana sodba v tem delu potrdi.

2. V preostalem delu se pritožbi tožeče stranke proti II. točki izreka ugodi, izpodbijana sodba se v tem delu razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožbi tožene stranke proti I. točki izreka se ugodi, izpodbijana sodba se v tem delu razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Pritožbama pravdnih strank proti III. točki izreka se ugodi, izpodbijana sodba se v tem delu razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Odločitev sodišča prve stopnje, obrazložitev in pritožbi pravdnih strank

1Spor se je vodil zaradi uporabe fonogramov, na katerih obstajajo avtorski sorodne pravice. Če se fonogram, ki je bil izdan za komercialne namene, ali njegov posnetek uporabi za radiodifuzno oddajanje ali kakšno drugo obliko javne priobčitve, je dolžan uporabnik vsakokrat plačati proizvajalcu fonogramov enkratno primerno nadomestilo (prvi odstavek 130. člena ZASP). Tožeča stranka je kolektivna organizacija, ki za imetnike pravic uveljavlja denarna nadomestila za javno priobčevanje fonogramov. V tem sporu je od tožene stranke (radiodifuzne organizacije) zahtevala:

a) nadomestilo za „prizemeljsko“ radiodifuzno oddajanje za obdobje od aprila 2013 do junija 2013 in

b) nadomestilo za uporabo glasbe na internetu za obdobje od januarja 2013 do junija 2013.

2Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo:

- sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 149870/2013 z dne 24. 9. 2013 vzdržalo v veljavi v prvem in tretjem odstavku izreka tako, da je toženi stranki naložilo v plačilo glavnico v višini 350,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, razvidnih iz izreka izpodbijane sodbe, ter povrnitev stroškov izvršilnega postopka v višini 99,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 10. 2013 dalje do plačila (I. točka izreka);

- v preostalem delu (za znesek 2.324,91 EUR s pripadki) citirani sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka);

- odločilo, da je tožeča stranka dolžna v 15 dneh toženi stranki povrniti njene stroške postopka v višini 388,46 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje (III. točka izreka).

3Zoper to sodbo sta pravočasno pritožbo vložili obe pravdni stranki.

4Zoper zavrnilni del sodbe v II. točki izreka in proti odločitvi o pravdnih stroških (III. točka izreka) se je pritožila tožeča stranka. Uveljavljala je „vse pritožbene razloge“. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da ugodi zahtevku tožeče stranke tudi v zavrnjenem delu, s stroškovno posledico. Podredno pa je predlagala, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

5Tožena stranka je vložila pritožbo in pravočasno dopolnitev pritožbe zoper I. točko izreka ter proti odločitvi o pravdnih stroških (III. točka izreka). Uveljavljala je pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, s stroškovno posledico. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo tožene stranke predlagala zavrnitev njene pritožbe kot neutemeljene. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

K odločitvi o pritožbah

6Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožeče stranke pa je delno utemeljena.

7Sodišče bo zaradi večje preglednosti na obe pritožbi odgovarjalo hkrati.

Zahtevek za prizemeljsko radiodifuzno oddajanje v radijskem programu tožene stranke

Materialnopravni temelj za določitev višine primernega nadomestila

8Tožena stranka nadomestila v vtoževani višini ni plačevala prostovoljno. Zato predstavlja pravno podlago tožbenega zahtevka prvi odstavek 168. člena ZASP in prvi odstavek 131. člena OZ. Bistveno vprašanje v tej zadevi pa je, kakšna je višina zahtevka.

9Če reprezentativno združenje uporabnikov in kolektivna organizacija ne dosežeta sporazuma glede višine nadomestila, mora nadomestilo določiti sodišče. Pravni temelj za takšno stališče je v prvem odstavku 130. člena ZASP.

10Tožeča stranka je v času po uveljavitvi novele ZASP-B(1) enostransko sprejela Tarifo Zavoda IPF za radiodifuzno oddajanje in radiodifuzno retransmisijo fonogramov (v nadaljevanju T 2005)(2). Ta novela je v sistem vgradila določanje pogojev in načinov uporabe teh del ter višin nadomestil za njihovo uporabo preko skupnih sporazumov, ki jih kolektivne organizacije sklepajo z reprezentativnimi združenji uporabnikov. Gre za združenja, ki v skladu z zakonom predstavljajo večino tistih uporabnikov, ki uporabljajo varovana dela iz repertoarja kolektivnih organizacij (prvi odstavek 156. člena ZASP-B). Hkrati je takrat spremenjeni ZASP dal pooblastilo kolektivnim organizacijam, da same sprejmejo tarife (prvi odstavek 157. člena ZASP-B), če skupni sporazumi niso sklenjeni. V tem primeru pa tarife veljajo do sklenitve skupnih sporazumov iz 156. člena ZASP (drugi odstavek 156. člena ZASP-B).

11Zakon je torej sam omejil časovno veljavnost T 2005 do uveljavitve skupnega sporazuma za posamezno kategorijo uporabnikov. Tudi tožeča stranka je v drugem odstavku 1. člena T 2005 v smislu drugega odstavka 157. člena ZASP sama odkazala na veljavnost skupnega sporazuma.

12Skupni sporazum je bil kasneje tudi sprejet. Gre za Skupni sporazum o pogojih in načinu uporabe varovanih del iz repertoarja zavoda IPF v komercialnih radijskih programih v Republiki Sloveniji ter o višini nadomestil za njihovo uporabo (v nadaljevanju SS 2006)(3). SS 2006 je prenehal veljati 31. 12. 2011.(4)

13Kmalu po prenehanju veljavnosti SS 2006 je tožeča stranka sama sprejela Začasno tarifo za prizemeljsko radiodifuzno oddajanje komercialnih fonogramov v radijskih programih, ki nimajo statusa programa nacionalnega pomena (v nadaljevanju ZT 2012) in dosegla njeno objavo v Uradnem listu RS(5). ZT 2012 nikoli ni začela veljati. To je pritožbeno sodišče pojasnilo že v zadevi VSL V Cpg 1997/2014. Zato bo na pritožbene razloge v zvezi z veljavnostjo ZT 2012 odgovorilo le še zelo na kratko.

14Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo, Urad RS za intelektualno lastnino je 21. 1. 2014 izdalo sklep št. 31223-15/2013-3/101. S tem sklepom je ugotovilo, da je Zavod IPF (tožeča stranka) s sprejemom ZT 2012 kršil četrti odstavek 156. člena ZASP.

15To odločbo je Zavod IPF izpodbijal v upravnem sporu, v katerem je bil tožeča stranka (enako kot v tem sporu). Upravno sodišče RS je z odločbo I U 344/2014-17 z dne 9. 9. 2014 tožbo zavrnilo. ZT 2012 torej ne velja. Odločba Upravnega sodišča RS je že pravnomočna, nanjo pa je pritožbeno sodišče vezano tudi v tem sporu (prvi odstavek 13. člena ZPP).

16Očitno je, da po 31. 12. 2011 ni več veljal noben skupni sporazum ali enostransko določena tarifa. Zahtevek tožeče stranke je torej glede višine oprt neposredno na prvi odstavek 130. člena ZASP. Primerno nadomestilo mora določiti sodišče samo.

17Sodišče prve stopnje je presodilo, da ima pri določitvi višine primernega nadomestila največjo težo nadomestilo, ki je bilo dogovorjeno z zadnjim skupnim sporazumom oziroma z zadnjo (in edino) med strankama sklenjeno pogodbo(6). Ugotovilo je, da med pravdnima strankama ni sporno, da znaša po „veljavni tarifi“ iz SS 2006 mesečno povprečje zadnjega trimesečnega nadomestila v letu 2011 88,64 EUR. Tožena stranka je ta nesporni del nadomestila redno plačevala, tožeča stranka pa je znesek vtoževanih računov temu primerno zmanjšala. Zato je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožena stranka z mesečnimi plačili v znesku 88,64 EUR že poravnala svojo obveznost plačila nadomestila za „prizemeljsko“ radiodifuzno oddajanje, zato iz tega naslova tožeči stranki ne dolguje ničesar več.

Takšna presoja sodišča prve stopnje pa je po prepričanju pritožbenega sodišča materialnopravno zmotna.

18Mogoče si je predstavljati precejšnje število različnih okoliščin, na katere bi bilo mogoče vezati višino nadomestila, na primer resnični prihodek, mogoči prihodek glede na slišnost radijske postaje, dohodek kot razliko med prihodki in izdatki, itn. Dogovor o vsebini SS, in predvsem, na katere okoliščine je potrebno vezati višino nadomestila, je odvisna od volje strank. Če je nekoč že obstajal SS, to pomeni, da se je reprezentativno združenje uporabnikov z nadomestilom iz tega SS strinjalo. Sodišče bo težko samo določilo boljše merilo kot je tisto, s katerim sta se nekoč obe stranki že prostovoljno strinjali. Takšnemu načinu določanja višine nadomestila je zato treba dati prednost pred drugimi in ga je praviloma treba vzeti kot primernega tudi za čas po prenehanju veljavnosti SS 2006. Drugače bi bilo sicer lahko v primeru naknadno nastalih nepreprečljivih, neodpravljivih in neogibnih okoliščin (prim. 240. člen OZ). Tožeča stranka pa glede takšnih okoliščin ni zadostila že svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu (212. člen ZPP). Njene pritožbene trditve, da se v „aktualnih razmerah“ dogovorov med strankama iz preteklega in ne več veljavnega Skupnega sporazuma ni mogoče več uporabiti, ker gre za „nove prenose materialnih avtorski sorodnih pravic na fonogramih, „običajnost“ katerih je potrebno presojati glede na aktualno stanje“, so ostale presplošne in so za odločanje nepomembne.

Odmera primernega nadomestila

19Merilo za določitev nadomestila je bilo določeno v III. členu SS 2006. Kot temelj za določitev nadomestila sta se uporabljala 1) prihodek (iz radijske dejavnosti), izkazan v poslovnem izidu in 2) delež glasbe. Glede na to, da so se fonogrami predvajali v letu 2013, pa je, upoštevajoč dosedanjo enotno sodno prakso(7), potrebno določiti višino nadomestila na temelju prihodka za leto 2013 in ne prihodka iz leta 2011, saj je bilo tudi predvajanje fonogramov v letu 2013 eden od razlogov za nastanek prihodka v tem letu. Tožeča stranka v pritožbi to utemeljeno izpostavlja.

20Zato pritožbeno sodišče v nasprotju s stališčem sodišča prve stopnje poudarja, da mesečno plačilo v znesku 88,64 EUR, ki je vezano na prihodke tožene stranke v letu 2011, ni tisto, ki ustreza višini primernega nadomestila. To pa pomeni, da je tožeča stranka lahko upravičena do drugačnega nadomestila za vtoževano obdobje, kot ga je tožena stranka že doslej sama prostovoljno plačala.

21Tožeča in tožena stranka sta podali različne navedbe glede prihodkov tožene stranke (iz radijske dejavnosti) v letu 2013 ter glede dogovorjenih popustov.(8) Sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava glede merila za odmero višine nadomestila teh trditev in v zvezi z njimi predloženih dokazov ni presojalo. Torej je ostalo dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno.

Zahtevek glede nadomestil za uporabo glasbenih posnetkov na internetu

Materialnopravni temelj za določitev višine primernega nadomestila

22Tožeča stranka je od tožene stranke vtoževala tudi nadomestilo za uporabo glasbe na internetu. Zatrjevala je, da je tožena stranka od januarja 2013 do junija 2013 svoj radijski signal oddajala tudi preko interneta, in sicer preko spletnega naslova www.....com. Višino tožbenega zahtevka je utemeljevala s sklicevanjem na Tarifo Zavoda IPF za uporabo glasbenih posnetkov na internetu (v nadaljevanju T-INT)(9).

23Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka svoj radijski signal oddaja tudi preko interneta, kar je sama priznala. Pojasnilo je, da gre za drugo sredstvo priobčevanja fonogramov. Zato je presodilo, da je tožena stranka dolžna plačevati nadomestilo za radijsko predvajanje glasbenih posnetkov preko interneta ne glede na to, da je obenem zavezana plačevati nadomestilo za radiodifuzno oddajanje.

24Po pritožbenem stališču tožene stranke je bila s SS 2006 in s Pogodbo določena tarifa „za vse platforme oz. retransmisijo matičnega programa, vključno z oddajanjem preko interneta“. T-INT naj bi bila z uveljavitvijo SS 2006 razveljavljena. Zato ne more predstavljati pravne podlage za odmero vtoževanega nadomestila. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo temu nasprotuje in navaja, da je bila s SS 2006 določena zgolj tarifa za „prizemeljsko“ radiodifuzno oddajanje ter da toženi stranki v obdobju veljavnosti SS 2006 nadomestila za dodatno javno priobčevanje fonogramov na internetu pač ni zaračunavala.

25Ni dvoma, da je tožena stranka dolžna plačevati pravično nadomestilo za radiodifuzno oddajanje ali kakšno drugo obliko javne priobčitve fonogramov. Sporno pa je, kolikšna je višina tega nadomestila.

26Pritožbeno sodišče je že obrazložilo, da T 2005 zaradi sprejema SS 2006 ne velja več (glej 10. točko obrazložitve te odločbe). Zakon je namreč omejil časovno veljavnost enostransko sprejetih tarif do uveljavitve skupnega sporazuma za posamezno kategorijo uporabnikov. Vprašanje, ki se postavlja na tem mestu, pa je, ali enako velja tudi za T-INT v delu, ki določa nadomestilo za radijsko predvajanje glasbenih posnetkov na internetu. Bistveno za odgovor na to vprašanje je, ali je nadomestilo po SS 2006 že vključevalo tudi to nadomestilo.

27SS 2006 je v VI. členu določal, da se šteje, da s plačilom zneska iz III. člena tega sporazuma člani združenja plačujejo nadomestilo za radiodifuzno oddajanje in radiodifuzno retransmisijo komercialno izdanih fonogramov v programu, ki ga izdajajo. Kriterija za izračun nadomestila sta, kot rečeno, prihodek iz radijske dejavnosti ter delež glasbe.

28Pravica radiodifuznega oddajanja je izključna pravica, da se delo priobči javnosti s pomočjo radijskih ali televizijskih programskih signalov, namenjenih javnosti, in sicer brezžično (vključno s satelitom) ali po žici (vključno s kablom ali mikrovalovnim sistemom; prvi odstavek 30. člena ZASP). Zakon torej šteje za radiodifuzno oddajanje vsako priobčitev radiodifuznih signalov javnosti, ne glede na tehnični postopek.(10) Radiodifuzno oddajanje radijskega programa po internetu pa se od „prizemeljskega“ razlikuje prav glede na tehnično sredstvo, s katerim se varovana dela dajejo na voljo javnosti.

29Pritožbeno sodišče meni, da nadomestilo po SS 2006 vključuje tudi nadomestilo za radijsko predvajanje glasbenih posnetkov na internetu. To izhaja iz dejstva, da je višina nadomestila po SS 2006 vezana na vse prihodke iz radijske dejavnosti, torej tudi na prihodke, ki jih radiodifuzna organizacija ustvari s predvajanjem internetnega radia. Drugačno tolmačenje bi bilo v nasprotju s pojmom enkratnega primernega nadomestila po 130. členu ZASP. V primeru drugačnega tolmačenja bi se torej toženi stranki, poleg nadomestila za „prizemeljsko“ radiodifuzno oddajanje, posebej obračunalo še nadomestilo za spletno predvajanje istega radijskega programa (ki je po T-INT vezano na število poslušalcev, ki so obiskali spletno stran in na število skladb, ki so bile predvajane v določenem časovnem obdobju).Navedenega stališča pritožbenega sodišča ne more spremeniti dejstvo, da gre za drugo sredstvo priobčevanja fonogramov.

30T-INT v delu, ki določa nadomestilo za radijsko predvajanje glasbenih posnetkov na internetu, torej ne velja, ker je takšno nadomestilo zajeto že v nadomestilu, odmerjenemu po merilih iz SS 2006. Pritožba tožene stranke je v tem delu zato utemeljena.

Dejansko stanje glede predvajanja glasbe po internetu

31Tožena stranka v pritožbi opozarja, da je nepravilno tolmačenje sodišča prve stopnje, da se program tožene stranke lahko posluša na internetu, zaradi česar je tožena stranka zavezana k plačilu nadomestil. Tožena stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala in poudarjala, kar izpostavlja tudi v pritožbi, da na internetu ne oddaja, da ni internetni radio ter da je www.....com le predstavitvena stran medija X s povezavami do drugih strani in operaterjev.

32Po presoji pritožbenega sodišča je zmotna presoja sodišča prve stopnje, da je tožena stranka priznala, da svoj signal oddaja tudi preko interneta. Tožena stranka je v 4. pripravljalni vlogi z dne 30. 11. 2015 (l. št. 91) navedla le, da „se radijski program „X“ poleg „v etru“ sliši tudi na drugih platformah, v kabelskih sistemih, kot zvočna kulisa video strani in tudi na internetu, ker je že v osnovi javno predvajan program in dostopen vsem in vsakomur“. Poudarila pa je, da sama na internetu programa ne oddaja; da je njena spletna stran zgolj predstavitvena in ne omogoča poslušanja glasbe; da v kolikor kakšna druga spletna stran omogoča poslušanje radia prek spleta, imajo imetniki te strani internetni radio in mora tožeča stranka pravice urejati z njimi; da lahko kdorkoli „distribuira“ njen javni signal na tujih internetnih straneh.(11) Povzetih navedb tožene stranke pa po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče razumeti kot priznanja dejstva, da radijski signal preko interneta oddaja ona sama. Le v tem primeru pa bi se lahko štela za uporabnika fonogramov „na internetu“ in s tem za zavezanca za plačilo nadomestila. Če radijski program tožene stranke spletno oddaja tretji (prim. tudi 31. člena ZASP), tožena stranka ne predstavlja uporabnika (za tovrstno uporabo fonogramov) v smislu 130. člena ZASP. Zato je sodišče prve stopnje na podlagi zmotne uporabe prvega odstavka 214. člena ZPP napačno presodilo, da fonograme dejansko priobčuje tožena stranka. Upoštevajoč, da je tožena stranka to dejstvo tekom celotnega prvostopenjskega postopka dosledno zanikala, je bilo vprašanje, ali tožena stranka oddaja svoj radijski program tudi preko interneta, med pravdnima strankama sporno. Ker sodišče prve stopnje v zvezi s tem ni izvedlo dokaznega postopka, je dejansko stanje zmotno ugotovljeno, kar tožena stranka utemeljeno graja v pritožbi.

Glede zahtevka po ZPreZP-1

33Zmotno je pritožbeno stališče tožeče stranke, da je na podlagi ZPreZP-1 upravičena zahtevati, da ji tožena stranka povrne 40,00 EUR stroškov izterjave. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeča stranka ni imela s toženo stranko sklenjene nikakršne pogodbe. Že zato njen zahtevek ni utemeljen (prim. prvi odstavek 3. člena ZPreZP-1). Poleg tega se ZPreZP-1 uporablja le v primeru pogodb, sklenjenih med gospodarskimi subjekti ali med gospodarskimi subjekti in javnimi organi (prvi odstavek 3. člena ZPreZP-1). Za gospodarske subjekte veljajo gospodarske družbe, samostojni podjetniki posamezniki in druge pravne in fizične osebe, ki so vpisane v Poslovni register Slovenije in opravljajo pridobitno dejavnost in gre za pogodbe, ki so v zvezi s to dejavnostjo (prvi odstavek 6. člena ZPreZP-1), za javne organe pa štejejo Republika Slovenija ali samoupravna lokalna skupnost, javni sklad, javna agencija, javni zavod, javni gospodarski zavod, in druga javna oseba (drugi odstavek 6. člena ZPreZP-1). Tožeča stranka je organizacija za kolektivno upravljanje avtorskih pravic, ki svoja pooblastila izvršuje nepridobitno in kot edino dejavnost (prvi odstavek 146. člena ZASP). Ker tožeča stranka zaradi zakonsko določene nepridobitnosti njene izključne dejavnosti ne ustreza definiciji gospodarskega subjekta po ZPreZP-1, prav tako pa ne spada med javne organe(12), ta zanjo ne velja.

Glede izvršilnih stroškov

34Utemeljen je tudi pritožbeni očitek tožene stranke glede odločitve o stroških izvršilnega postopka. Prvostopenjski postopek, ki se je začel s predlogom za izvršbo na temelju verodostojne listine in se je po ugovoru nadaljeval kot gospodarski spor, predstavlja celoto. Zato je treba tudi o izvršilnih stroških odločiti na podlagi uspeha strank v postopku (154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Tega sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Določbe 38. člena ZIZ namreč ne izključujejo uporabe splošnega pravila odločanja o stroških po merilu uspeha in tudi niso neskladne z njim, temveč dodatno regulirajo posamične stroškovne obveznosti strank v določenih fazah izvršilnega postopka z upoštevanjem njegovih posebnosti. Krivdnega principa za odločanje o stroških vsega postopka pa ni mogoče uporabiti neodvisno od njegovega izida, torej v nasprotju z uspehom strank v postopku.(13) To naj sodišče prve stopnje upošteva v novem sojenju.

Sklepno

35Pritožba tožeče stranke v delu, ki se nanaša na 40,00 EUR stroškov izterjave, ni utemeljena. Zato jo je pritožbeno sodišče v tem delu zavrnilo in II. točko sodbe sodišča prve stopnje v tem delu na temelju 353. člena ZPP delno potrdilo.

36V preostalem delu pa sta pritožbi obeh pravdnih strank utemeljeni. Zato jima je pritožbeno sodišče ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi določila 355. člena ZPP razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče namreč v takšnem primeru, glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, ali bo postopek dopolnjevalo samo ali pa bo izjemoma sodbo razveljavilo. Vendar sodišče ne more prvič ugotavljati celih sklopov pravno odločilnih dejstev šele na pritožbeni stopnji, kar pa bi v konkretnem primeru moralo, da bi lahko popolno ugotovilo dejansko stanje. Če bi to storilo, bi pravdnima strankama odvzelo ustavno zagotovljeno pravico do pritožbe (25. člen Ustave RS).

37V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje obravnavati trditve in dokaze pravdnih strank 1) glede prihodkov tožene stranke v letu 2013 ter morebitno dogovorjenih popustov in 2) glede predvajanja radijskega programa na spletni strani tožene stranke. Na podlagi ugotovljenih dejstev bo moralo, upoštevajoč merila iz SS 2006, določiti višino primernega nadomestila za uporabo fonogramov v radijskem programu tožene stranke za vtoževano obdobje. V kolikor bo ugotovilo, da je tožena stranka v spornem obdobju predvajala radijski program tudi preko interneta, naj upošteva, da je nadomestilo za tovrstno uporabo fonogramov že zajeto v nadomestilu po SS 2006. Glede na različnost vtoževanih obdobij za „prizemeljsko“ in „internetno“ predvajanje radijskega programa tožene stranke pa po moralo v okviru materialnega procesnega vodstva razčistiti še vprašanje, ali je tožena stranka že plačala (del) nadomestila po SS 2006 za obdobje od januarja 2013 do marca 2013. O tožbenem zahtevku bo nato moralo ponovno odločiti.

Stroški pritožbenega postopka

38Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

-------------

Op. št. (1): Ur. l. RS, št. 43/2004.

Op. št. (2): Ur. l. RS, št. 53/2005.

Op. št. (3): Ur. l. RS, št. 83/2006.

Op. št. (4): Glej SS 2006, člen IX.

Op. št. (5): Ur. l. RS, št. 8/2012.

Op. št. (6): Gre za Pogodbo o pogojih nadomestila za uporabo varovanih del iz repertoarja zavoda IPF v komercialnih radijskih programih (v nadaljevanju Pogodba, priloga B25) z dne 13. 9. 2006, ki je veljala do 31. 12. 2006.

Op. št. (7): Prim. odločbe VSL V Cpg 1555/2015, V Cpg 1237/2015, V Cpg 1378/2015, V Cpg 825/2016.

Op. št. (8): Glej pripravljalno vlogo tožene stranke z dne 30. 11. 2015, l. št. 90 in zapisnik o glavni obravnavi z dne 15. 2. 2016, l. št. 106 in 107.

Op. št. (10): Ur. l. RS, št. 4/2005.

Op. št. (11): Prim. Trampuž, Oman, Zupančič, ZASP s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1997, str. 106.

Op. št. (12): Glej npr. l. št. 64, 65, 78, 91.

Op. št. (13): Iz vpogleda v AJPES izhaja, da je njena pravnoorganizacijska oblika zavod.

Op. št. (14): Prim. sklep VSRS II Ips 454/2007 z dne 18. 3. 2010.