VSM sodba I Cp 1156/2016

I. Pritožbi se zavrneta in v točki I (prvi in drugi odstavek) in v točki III izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki in stranski intervenient sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je v točki I izreka (prvi odstavek) z vmesno sodbo odločilo, da je podana odgovornost tožene stranke (v nadaljevanju toženke) iz naslova odvetniške odgovornosti za škodo, ki jo je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) utrpela v škodnem dogodku dne 30. 4. 2005. Iz drugega odstavka točke I izreka izhaja, da bo sodišče prve stopnje o višini tožbenega zahtevka iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo odločilo po pravnomočnosti vmesne sodbe. V točki II izreka je sodišče prve stopnje izdalo delno sodbo, s katero je tožbeni zahtevek na plačilo 5.102,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 3. 2015 do plačila, zavrnilo. Iz točke III izreka odločbe izhaja, da si je sodišče prve stopnje odločitev o pravdnih stroških pridržalo za končno odločbo.

2Toženka in stranski intervenient z odločitvijo sodišča prve stopnje v točki I izreka (vmesna sodba) in posledično tudi z odločitvijo v točki III izreka (odločitev o stroških postopka), ne soglašata. Pritožbo vlagata iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

3Toženka ne soglaša z zaključkom izpodbijane sodbe, da ni sporno, da je stranski intervenient zamudil rok za vložitev tožbe. To je zanjo in za stranskega intervenienta sporno. Sodišče prve stopnje je takšno presojo sprejelo na podlagi izvedenskih mnenj izvedencev nevrološke in psihiatrične stroke, ki so bila izdelana v pravdnih postopkih P 347/2010 in P 619/2012 Okrajnega sodišča v Celju. V teh postopkih je tožnik trdil, da je njegovo zdravljenje po prometni nezgodi, do katere je prišlo 30. 4. 2005, trajalo vse od leta 2006 do leta 2009 (zaključeno je bilo 5. 3. 2009). Iz sodbe v zadevi P 347/2010 z dne 16. 2. 2012 izhaja celo trditev tožnika, da je njegovo zdravljenje trajalo tudi v letu 2010 in 2011. Tožnik je stranskemu intervenientu še meseca avgusta 2009 zatrjeval, da njegovo zdravljenje ni zaključeno in da mu še ni treba vložiti odškodninskega zahtevka. V njegove trditve ni podvomil. Vedeti tudi ni mogel, kako bo kasneje o tem odločilo sodišče oziroma kakšno stališče bodo zavzeli izvedenci. Šele v postopkih Okrajnega sodišča v Celju je bilo ugotovljeno, da so bile posledice nezgode v aprilu 2006 pri tožniku v tolikšni meri stabilizirane, da izboljšanja zdravstvenega stanja ni bilo mogoče pričakovati. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz teh ugotovitev, na drugi strani pa je zaključilo, da bi moral stranski intervenient predvideti, kdaj se je tožnikovo zdravstveno stanje stabiliziralo. Takšna zahteva je nerealna, saj stranski intervenient ustreznega strokovnega znanja s tega področja nima. Razloga tudi ni imel, da tožniku glede na vsebino zdravstvene dokumentacije, s katero je razpolagal, ne bi verjel, da zdravljenje še ni zaključeno. Zaradi tega ga tudi ni bil dolžan posebej opozarjati na posledice nepravočasno vložene tožbe. Nelogična je tudi ugotovitev sodišča, da bi moral stranski intervenient glede na dolgoletne izkušnje in sodno prakso predvideti rok za vložitev tožbe. Dolgoletne izkušnje mu pri tem ne morejo pomagati, pomaga pa mu lahko tisto, kar mu pove stranka, in kar izhaja iz zdravstvene dokumentacije.

- Toženka predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano vmesno sodbo spremeni, tako da tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne. Podrejeno se zavzema, da se odločba v tem delu razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne v novo sojenje.

4Stranski intervenient poudarja, da je tožniku nudil stroškovno pomoč, pri čemer je slednji ves čas zatrjeval, da zdravljenje še ni zaključeno. Zanemariti tudi ni mogoče dejstva, da se je med ravnanjem stranskega intervenienta in kasnejšimi „dogajanji“, ki jih je opravil novi pooblaščenec tožnika, pretrgala vzročna zveza. Zmotno je stališče izpodbijane sodbe v točki 11 obrazložitve oziroma je ta obrazložitev v popolnem nasprotju z obrazložitvijo v točki 9, v kateri sodišče pojasnjuje, kdaj začne zastaranje teči in da je pri tem odločilna okoliščina, kdaj je lahko oškodovanec pri potrebni skrbnosti ugotovil, da mu je zaradi ravnaj prevzemnika posla, ki niso bila opravljena s potrebno skrbnostjo, nastala škoda. Glede na takšno obrazložitev je tožnik lahko oziroma bi moral ugotoviti, da je rok za vložitev tožbe potekel že v času preklica pooblastila. Opisani razlogi o odločilnih dejstvih so si v nasprotju, tako da odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Stranski intervenient graja tudi dokazno presojo izpodbijane sodbe (ne drži, da je tožniku dejal, da je tožbo vložil, pa je v resnici ni, da ga je tožnik klical po telefonu, tožnik je njemu in v postopkih Okrajnega sodišča v Celju zatrjeval, da zdravljenje še ni zaključeno).

5Tožnik v odgovoru na obe pritožbi nasprotuje pritožbenim navedbam in predlaga potrditev odločbe v izpodbijanem delu.

6Pritožbi nista utemeljeni.

7Sodišče druge stopnje je zadevo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po tak opravljenem preizkusu najprej ugotavlja, da sodišče prve stopnje med sojenjem ni storilo nobene procesne kršitve.

8Razlogi sodbe v točkah 9 in 11 obrazložitve med seboj niso v nasprotju, tako da je odločbo v tem delu objektivno mogoče preizkusiti in ni podana procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vključno z razlogi v točki 10 si sledijo v logičnem zaporedju. Njihovo bistveno „sporočilo“ je, da je za presojo, ali je tožnik pravočasno vložil obravnavano tožbo, odločilna okoliščina, kdaj je ob potrebni skrbnosti lahko ugotovil, da mu je zaradi neskrbnega ravnanja prevzemnika posla (njegovega odvetnika) nastala škoda. Kdaj je to lahko ugotovil oziroma kdaj je bil s (tako zatrjevano) škodo seznanjen, pa izhaja iz razlogov v točki 11 obrazložitve, s katerimi pritožbeno sodišče v celoti soglaša.

9Sodišče prve stopnje je glede na dejanske ugotovitve v postopku, v pravilnost katerih pritožbeno sodišče ne dvomi, utemeljeno presodilo, da obstoji odškodninska odgovornost toženke v zvezi s škodnim dogodkom z dne 30. 4. 2005. Razloge odločbe sodišče druge stopnje v celoti povzema glede na pritožbene ugovore pa še dodaja:

10Odvetnik odškodninsko odgovarja za škodo, če zamudi rok in vloži tožbo po izteku (zastaralnega) roka ali pa tožbe (pravočasno) sploh ne vloži, pri čemer se, ob upoštevanju konkretnih okoliščin primera ugotavlja, ali je ravnal s potrebno (profesionalno) skrbnostjo. Predpostavka odškodninske odgovornosti odvetnika je ugotovitev, da bi bil zahtevek njegovega mandanta utemeljen. Sodišče hipotetično presodi, kako bi se postopek po tožbi (če bi bila pravočasno vložena) po materialnem pravu s pretežno verjetnostjo končal (presojo, da bi se postopek s pretežno verjetnostjo končal v korist tožnika, je sodišče prve stopnje opravilo v točkah 32, 33 in 34 obrazložitve, nobena od pritožb pa te presoje ne graja). Glede vzročne zveze mora tožnik (mandant) dokazati dejstvo, da bi spor dobil, če ne bi bilo odvetnikovega (mandatarjevega) nedopustnega ravnanja (povzeto iz odločbe II Ips 299/2009 z dne 8. 11. 2012).

11Bistvo pritožbe toženke, pa tudi stranskega intervenienta, je predvsem v trditvi, da stranski intervenient s tem, ko vse do preklica pooblastila (30. 9. 2009), ob upoštevanju medicinske dokumentacije, s katero je razpolagal in glede na odzive tožnika, da zdravljenje še ni zaključeno (da tožniku ne bi zaupal, ni imel razloga), ni vložil tožbe, ni ravnal v nasprotju s profesionalno skrbnostjo, ki se od njega kot kvalificiranega pooblaščenca pričakuje.

12Takšni pritožbeni ugovori niso utemeljeni. Že zgolj dejstvo, da je stranski intervenient na tožnika zadnji dopis naslovil 21. 6. 2006 (da bi ga kasneje, vse do konca septembra 2009, pozival k predložitvi manjkajoče medicinske dokumentacije, k temu, da se izjasni, ali je zdravljenje zaključeno, da bi ga opozoril na posledice nepravočasno vložene tožbe, ni izkazal), dopušča zaključek, ki izhaja (že) iz razlogov izpodbijane sodbe, da stranski intervenient ni ravnal z ustrezno profesionalno skrbnostjo, ki se od njega pričakuje. Prevzemnik naročila (mandatar) mora namreč posel izvršiti ne le po prejetih navodilih naročnika (mandanta), ampak tudi kot dober gospodar, torej kot strokovnjak na svojem področju. Z zatrjevanji, da mu je tožnik v letu 2006 izročil le nekaj zdravstvene dokumentacije, da se na pozive na njeno dopolnitev ni odzval (vseskozi je zatrjeval, da zdravljenje še ni zaključeno), se stranski intervenient ni uspel razbremeniti svoje odgovornosti. Sodišče prve stopnje je v točki 24 obrazložitve utemeljeno zaključilo, da zgolj telefonski klici in pisni pozivi tožniku v letu 2006 brez opozoril na pravne posledice, če se nanje ne bo odzval (tožnik je stranskemu intervenientu pooblastilo preklical konec septembra 2009, rok za vložitev tožbe pa je potekel že 1. 5. 2009), ne dopuščajo zaključka, da je slednji ravnal dovolj skrbno - da je storil vse za ustrezno pravno varstvo tožnika in da je zgolj zaradi pasivnosti slednjega prišlo do zastaranja odškodninske terjatve.

13Sodišče druge stopnje soglaša tudi z zaključkom v točki 29 obrazložitve, da se stranski intervenient s sklicevanjem na okoliščino, da je tožniku zaupal, da zdravljenje še ni zaključeno, ne more razbremeniti svoje odgovornosti. V zvezi z zatrjevano pasivnostjo tožnika pa je treba opozoriti na izpovedbi prič N.P. in predvsem M.M. (v spornem obdobju zaposlene pri stranskem intervenientu), ki sta potrdili, da se je tožnik zanimal za zadevo in se je oglašal v odvetniški pisarni. Nobena od pritožb ne oporeka verodostojnosti izpovedb zaslišanih prič. Pravilno je tudi stališče izpodbijane sodbe v isti točki obrazložitve, da bi moral stranski intervenient glede na dolgoletne izkušnje, ob upoštevanju sodne prakse na tem področju, predvideti (z zakonom določen) rok za vložitev tožbe. Odgovornosti se ne more (uspešno) razbremeniti s trditvami, da mu pri tem dolgoletne izkušnje ne morejo pomagati, da mu lahko pomaga le tisto, kar mu pove stranka in kar izhaja iz zdravstvene dokumentacije. Sicer pa je imel stranski intervenient, če je bil tožnik res tako pasiven, kot zatrjuje, možnost slednjemu odpovedati pooblastilo, pa tega (vse do preklica pooblastila s strani tožnika) ni storil.

14Ker je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da stranski intervenient ni ravnal v skladu s profesionalno skrbnostjo (11. člen Zakona o odvetništvu, drugi odstavek 6. in prvi odstavek 768. člena Obligacijski zakonik (OZ) in 41., 43. in 44. člen Kodeksa odvetniške etike), je zahtevek pravilno zavrnilo.

15Odločba sodišča druge stopnje temelji na 353. členu ZPP.

16Ker toženka in stranski intervenient s pritožbo nista uspela, nista upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tudi tožnik ni upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov. V odgovoru na pritožbo ni navedel ničesar takega, kar bi v bistveni meri vplivalo na odločitev sodišča druge stopnje. Njegovi pritožbeni stroški niso bili potrebni (155. člen ZPP).