VSRS Sodba I Ips 16472/2014-38

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se

zoper obdolženega M. T.,

sin M. in A., roj. M., rojen dne ... v B., stanujoč K., vdovec, samohranilec, oče dveh otrok starih 15 in 17 let, Slovenec, državljan Republike Slovenije, tekstilni tehnik, zaposlen M. T., s. p., izdelava in trgovina, letno zasluži približno 50.000,00 EUR, po podatkih IKE nekaznovan, po lastni izjavi ni v drugem kazenskem postopku, na prostosti,

iz razloga po 4. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku

z a v r n e o b t o ž b a

da je z namenom, da bi sebi pridobil večjo protipravno premoženjsko korist, dal v promet in z namenom dajanja v promet ponudil javnosti primerke avtorskega dela, za katere je vedel, da so bili neupravičeno reproducirani,

s tem, da je v letu 2001 v trgovini E. pred vhodom v Postojnsko jamo v Postojni, M. T. prodajal po ceni 100,00 SIT in prodal približno 650 razglednic, z določenimi motivi Postojnske jame, za katere ima izključno avtorsko pravico podjetje P., d. d., skenirane in predelane v nasprotju z določilom 21. člena Zakona o avtorskih pravicah (Ur. list. RS, št. 21/95), to je brez izrecnega dovoljenja upravičenca, ter v tiskarni Č., d. o. o. v Postojni 20. 7. 2001 natisnil omenjene motive v nakladi 12.000 razglednic in v primeru, da bi bili vsi izdelki prodani, podjetje J., d. d., oškodoval za cca. 1.200.000,00 SIT oziroma v tej višini skupno pridobil protipravno premoženjsko korist,

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje neupravičenega izkoriščanja avtorskega dela po prvem odstavku 159. člena Kazenskega zakonika.

II. Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika bremenijo proračun.

A.

1Okrajno sodišče v Postojni je s sodbo K 74/2002 z dne 7. 7. 2004 spoznalo obsojenega D. E. za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičenega izkoriščanja avtorskega dela po prvem odstavku 159. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), obsojenega M. T. pa storitve kaznivega dejanja neupravičenega izkoriščanja avtorskega dela po drugem odstavku 159. člena KZ. Obema obsojencema je izreklo pogojni obsodbi, v kateri je obsojenemu D. E. določilo kazen enega meseca in deset dni zapora, obsojenemu M. T. pa kazen tri mesece zapora, ki pa ne bosta izrečeni, če obsojenca, vsak v preizkusni dobi dveh let, ne bosta storila novega kaznivega dejanja; obsojenemu M. T. je odvzelo zasežene razglednice ter obsojencema v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Kopru je s sodbo Kp 402/2007 z dne 30. 1. 2008 pritožbo zagovornika obsojenega M. T. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka. Vrhovno sodišče je zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega M. T. ugodilo, izpodbijano pravnomočno sodbo glede tega obsojenca razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2V ponovljenem postopku je Okrajno sodišče v Postojni s sodbo I K 16472/2014 z dne 11. 12. 2014 obdolženega M. T. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičenega izkoriščanja avtorskega dela po drugem odstavku 159. člena KZ in mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen tri mesece zapora, s preizkusno dobo enega leta, ob tem pa odvzelo vse zasežene razglednice in obdolžencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Kopru je s sodbo II Kp 16472/2014 z dne 19. 3. 2015 pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obdolžencu pa naložilo plačilo sodne takse.

3Zoper navedeno pravnomočno sodbo je zagovornik obdolženega M. T., odvetnik S. K., vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in kršitev obdolženčevih ustavnih pravic ter Vrhovnemu sodišču predlagal, da pravnomočno sodbo spremeni in obdolženca oprosti obtožbe storitve kaznivega dejanja po drugem odstavku 159. člena KZ, podredno pa, da zaradi zastaranja izda zavrnilno sodbo.

4Vrhovna državna tožilka je v odgovoru z dne 6. 1. 2016, podanim v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, zahtevo za varstvo zakonitosti ocenila kot neutemeljeno. Navedla je, da zagovornik v zahtevi sicer očita kršitev posamičnih zakonskih določb, kot je na primer pomanjkanje zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja, vendar pa te utemeljuje z nasprotovanjem dokaznim zaključkom sodišč nižjih stopenj, s čimer pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more uspeti. Prav tako sodišče v ponovljenem postopku ni nedopustno spremenilo obtožbe, saj je opis dejanja ostal enak, izpuščen je bil zgolj del opisa, ki se je nanašal na soobsojenega D. E. Sodišči nižjih stopenj v ponovljenem postopku s ponovnim izrekom pogojne obsodbe nista kršili obsojenčevih ustavnih pravic, v zvezi z zastaranjem pa je tožilka opozorila, da zagovornik tega ugovora ni materialnopravno izčrpal, saj ga ni uveljavljal že v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo, če pa bi ga, je ugovor v vsakem primeru neutemeljen, saj po njenem mnenju do zastaranja očitanega kaznivega dejanja ni prišlo.

5Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki se o odgovoru nista izjavila.

B.

6Kaznivo dejanje neupravičenega izkoriščanja avtorskega dela po prvem odstavku 159. člena KZ (Ur. l. RS 23/1999) stori, kdor z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil večjo protipravno premoženjsko korist, reproducira, distribuira, da v najem primerke, javno izvede, javno prenese, javno prikaže, radiodifuzno oddaja ali predela avtorsko delo ali ga kako drugače uporabi, pa za to nima dovoljenja avtorja ali drugega imetnika avtorske pravice, ko je tako dovoljenje po zakonu potrebno. Po drugem odstavku navedenega člena KZ stori kaznivo dejanje, kdor z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil večjo protipravno premoženjsko korist, da v promet ali z namenom dajanja v promet ponudi javnosti primerke avtorskega dela, za katere ve, da so bili neupravično reproducirani. Takšen zakonski opis drugega odstavka 159. člena KZ zahteva oceno, da je poleg storilčevega obarvanega naklepa (z namenom sebi ali komu drugemu pridobiti večjo protipravno premoženjsko korist) potrebno tudi storilčevo ravnanje, ki je zakonsko opredeljeno z dvema izvršitvenima načinoma – bodisi storilec da v promet primerke avtorskega dela bodisi jih z namenom dajanja v promet ponudi javnosti ali oboje hkrati.

7V konkretni kazenski zadevi je bil obdolženec spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičenega izkoriščanja avtorskega dela po drugem odstavku 159. člena KZ, ker je v letu 2001 v trgovini E. pred vhodom v Postojnsko jamo v Postojni prodajal po ceni 100,00 SIT in prodal približno 650 razglednic, z določenimi motivi Postojnske jame, za katere ima izključno avtorsko pravico podjetje P., d. d., skenirane in predelane v nasprotju z določilom 21. člena Zakona o avtorskih pravicah (Ur. l. RS, št. 21/95), to je brez izrecnega dovoljenja upravičenca, ter v tiskarni Č., d.o.o., v Postojni 20. 7. 2001 natisnil omenjene motive v nakladi 12.000 razglednic in v primeru, da bi bili vsi izdelki prodani, podjetje J., d. d., oškodoval za cca. 1.200.000,00 SIT oziroma v tej višini skupno pridobil protipravno premoženjsko korist.

8V zvezi z objektivnimi zakonskimi znaki obsega konkretni del opisa kaznivega dejanja dva očitka. Prvi se nanaša na to, da je obdolženec prodajal predelane razglednice po 100,00 SIT in jih prodal približno 650, medtem ko se drugi nanaša na to, da je v tiskarni natisnil določene motive Postojnske jame v nakladi 12.000 razglednic. Obe izvršitveni ravnanji sta sodišči nižjih stopenj zaobjeli z obdolženčevim namenom, da bi vse razglednice prodal in s tem oškodoval podjetje J., d. d., za približno 1.200.000,00 SIT oziroma si v tej višini pridobil protipravno premoženjsko korist. Na podlagi takšnega opisa je razvidno, da obdolženec ni dal v promet vseh 12.000 predelanih razglednic, temveč zgolj približno 650, s čimer je, upoštevajoč ceno 100,00 SIT za eno razglednico, zaslužil približno 65.000,00 SIT. Glede preostanka predelanih razglednic pa iz konkretnega dela izreka sodbe ni razvidno, da bi jih obdolženec bodisi že dal v promet bodisi ponujal javnosti z namenom dajanja v promet. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti v zvezi s tem utemeljeno navaja, da zgolj dejstvo, da je bilo natisnjenih 12.000 razglednic še ne pomeni, da je obdolženec te razglednice tudi dal v promet ali jih kako drugače zaradi prodaje ponudil javnosti.

9Vrhovno sodišče je že v prvotnem postopku presodilo, da o obsojenčevem namenu pridobitve večje premoženjske koristi, glede na obtožbeni očitek, da je dejansko prodal le približno 650 predelanih razglednic, sodbi sodišč prve in druge stopnje nista imeli razlogov. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku obrazložilo, da je obdolženec imel uskladiščenih 12.000 razglednic, ki so bile pripravljene za nadaljnjo prodajo, ko bo prva serija 900 razglednic prodana, pri čemer jih glede na tako veliko količino ni mogel ponuditi v prodajo vse naenkrat. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da tako velike količine razglednic obdolženec ni naročil za lastne potrebe, temveč z izključnim namenom, da jih bo prodajal v lastnem kiosku, brž ko bo uspešno prodana prva serija. Ob tem je dodalo, da je obdolžencu prodaja očitno stekla zelo dobro, saj je do vložitve kazenske ovadbe v približno dveh mesecih uspel prodati 650 razglednic, in bi, v kolikor ne bi prišlo do kazenske ovadbe in zasega razglednic, obdolženec uspešno nadaljeval s prodajo, tako da bi prvo prodano serijo razglednic nadomestil z naslednjo, prodajo pa bi nadaljeval tudi v letu 2002 in v naslednjih letih, glede na to, da tako velike količine razglednic ni mogoče prodati v eni ali dveh turističnih sezonah. Višje sodišče je razloge sodišča prve stopnje o namenu pridobitve večje premoženjske koristi ocenilo kot razumne in prepričljive ter jim v celoti pritrdilo. Po presoji Vrhovnega sodišča obrazložitev pravnomočne sodbe v ponovljenem postopku sicer vsebuje razloge o namenu pridobitve večje premoženjske koristi, vendar pa se takšen namen pripisuje v pogojniku – obsojenec bi torej pridobil večjo premoženjsko korist (ki je po kazenski materialni zakonodaji v času storitve kaznivega dejanja presegala znesek 661.450,00 SIT, kar je predstavljal petkratnik povprečne mesečne neto plače na zaposleno osebo), vendar le, če do vložitve kazenske ovadbe in posledično do zasega predelanih razglednic ne bi prišlo in bi jih v nadaljnjih turističnih sezonah prodal vseh 12.000. Šele preko nanizanja hipotetičnih dejstev (z opisom obdolženčeve nadaljnje prodaje v prihodnjih turističnih sezonah, s tem pa njegovim izpolnjevanjem objektivnih zakonskih znakov) sta sodišči nižjih stopenj sklepali o obstoju obdolženčevega namena pridobitve večje protipravne premoženjske koristi, pri tem pa je obtožbeni očitek ostal enak (da je po ceni 100,00 SIT prodal približno 650 predelanih razglednic, pred tem pa natisnil 12.000 razglednic). Takšna konstrukcija kaznivega dejanja, pri katerem bi ugotavljali nastanek prepovedane posledice (pridobitev večje protipravne premoženjske koristi) na podlagi domnevne izpolnitve njegovih zakonskih znakov (dajanja v promet oziroma ponujanja javnosti), ko torej storilec sploh še ni pričel uresničevati zakonskih znakov in jih sodišče zgolj domneva, pa je pojmovno nemogoča in v nasprotju z načelom zakonitosti v kazenskem pravu.

10Primerjava konkretnega dela opisa in obrazložitev obdolženčevega namena pokaže, da v opisu ravnanja niso podani vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja po drugem odstavku 159. člena KZ. Poudariti je potrebno, da v zvezi z izpolnitvijo zakonskih znakov zadošča že storilčev namen pridobitve večje protipravne premoženjske koristi in torej ni potrebno, da bi bila že pridobljena takšna korist. Sodišče prve stopnje je obdolženčev namen pridobitve večje protipravne premoženjske koristi sicer obrazložilo, vendar v konkretnem delu opisa manjka konkretizacija zakonskega znaka ponujanja javnosti z namenom dajanja v promet. Iz konkretnega dela opisa je namreč razvidno zgolj to, da je obdolženec dejansko prodal približno 650 predelanih razglednic, ko jih je predhodno natisnil 12.000, pri čemer je sodišče prve stopnje obrazložilo, da vseh 12.000 predelanih razlednic obdolženec naenkrat niti ni mogel ponuditi. Takšen manjkajoč obtožbeni očitek, skupaj s hipotetično obrazložitvijo sodbe, da bi obdolženec v prihodnjih turističnih sezonah lahko prodal vse predelane razglednice, kaže na odsotnost objektivnega zakonskega znaka v smislu, da je obdolženec zaradi dajanja v promet javnosti ponudil vseh 12.000 predelanih razglednic. Iz pravnomočne sodbe obeh nižjih sodišč izhaja kvečjemu nasprotno – obdolženec je izbral od 15 motivov Postojnske jame zgolj 3 motive, ki jih je, vsakega v nakladi 300 razglednic, skupno torej 900 razglednic, javnosti ponujal naprodaj pred svojim lokalom in je iz prodajne serije prvih 900 razglednic uspešno prodal približno 650 razglednic, za katere je skupno prejel približno 65.000,00 SIT. Iz tega je torej očitno, da obdolženec javnosti ni ponudil niti ene od preostalih 11.100 predelanih razglednic kot primerkov avtorskega dela, ki so predstavljale preostalih 12 motivov Postojnske jame. Kot je bilo že zgoraj omenjeno, za storitev kaznivega dejanja zadošča že storilčev namen pridobitve večje premoženjske koristi, ki pa se lahko doseže z dvema izvršitvenima ravnanjema, t.j. dajanjem v promet ali ponujanjem javnosti zaradi dajanja v promet. Upoštevaje ceno 100,00 SIT za predelano razglednico in očitek, da je obdolženec prodal približno 650 predelanih razglednic, je po matematičnem izračunu logično, da s takšno prodajo (kot prvim izvršitvenim načinom) in pridobitvijo 65.000,00 SIT, obdolženčev namen pridobitve večje protipravne premoženjske ni bil uresničen. Iz konkretnega dela opisa nikjer ne izhaja očitek, da je obdolženec z namenom dajanja v promet ponudil javnosti (kot drugi izvršitveni način) 12.000 predelanih razglednic. Iz konkretnega dela opisa izhaja zgolj to, da je natisnil 12.000 razglednic, pri tem pa ni z ničimer konkretizirano, na kakšen način je te razglednice javnosti sploh ponudil oziroma iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja celo nasprotno, t.j. da jih javnosti niti ni ponudil vse naenkrat, temveč jih je uskladiščil in imel pripravljene za nadaljnjo prodajo. Povedano drugače, od skupno 15 motivov Postojnske jame je obdolženec ponudil javnosti zgolj 3 motive, vsakega v nakladi 300 razglednic. Javnost se je na ta način lahko seznanila z navzven razvidnim podatkom oziroma obdolženčevo namero, da pred svojim lokalom ponuja naprodaj 3 motive Postojnske jame in je posamičen motiv natisnjen na 300 razglednicah, tako da je bilo pred obdolženčevim lokalom skupno ponujenih naprodaj 900 razglednic. Preostalih 12 motivov Postojnske jame pa se je nahajalo na ostalih 11.100 razglednicah, ki jih obdolženec še ni ponudil naprodaj, temveč jih je imel uskladiščene in zato je torej logično, da se javnost z njimi ni mogla seznaniti. V primeru, da bi obdolženec od preostalih 12 motivov Postojnske jame na kakršenkoli način (npr. s postavitvijo v izložbi oziroma pred svojim lokalom ali kako drugače) javnosti ponudil naprodaj iz vsake skupine posamičnega motiva zgolj eno razglednico, bi bil položaj drugačen. Javnosti bi bilo torej znano, da obdolženec ne ponuja naprodaj zgolj 3 motive, temveč vseh 15 motivov Postojnske jame, obdolženec pa bi šele v tem primeru izpolnil objektivni zakonski znak ponujanja javnosti in s tem uresničitev namena pridobitve večje protipravne premoženjske koristi. Kot že zapisano, obdolženec preostalih 12 motivov Postojnske jame v skupni nakladi 11.100 razglednic še ni ponujal javnosti in jih je imel zgolj pripravljene za nadaljnjo prodajo. Takšno ravnanje storilca pa po drugem odstavku 159. člena KZ ni inkriminirano. Vrhovno sodišče namreč ocenjuje razloge pravnomočne sodbe o obstoju obdolženčevega namena pridobitve večje protipravne premoženjske koristi za razumljive in logične, vendar brez uresničitve objektivnih zakonskih znakov takšna obrazložitev ostaja zgolj na ravni obdolženčevega golega naklepa, ki pa nikoli ni zajeta v cono kriminalnosti in zanj storilec kazensko ne odgovarja. Tudi obdolženčevo skladiščenje predelanih razglednic še ne pomeni uresničitve objektivnih zakonskih znakov ponujanja javnosti po drugem odstavku 159. člena KZ. Obdolženec zgolj s tem, ko je preostanek predelanih razglednic skladiščil, z nobenim zunaj zaznavnim ravnanjem ni uresničil zakonskega znaka, da jih ponuja javnosti zaradi prodaje. Povedano drugače, obdolženec je sicer z navzven razvidnimi dejanji (skladiščenjem predelanih razglednic) že pričel uresničevati neko svojo notranjo odločitev, pri čemer niti ni nujno in še manj dokazano, da je bila njegova odločitev vezana na storitev obravnavanega kaznivega dejanja, kar tudi pomeni, da pri tem še ni uresničeval njegovih objektivnih zakonskih znakov. Takšna ugotovitev izhaja tudi iz obrazložitve pravnomočne sodbe v delu, da je obdolženec imel predelane razglednice pripravljene za prodajo, to pa pomeni, da je njegovo ravnanje ostalo na ravni pripravljalnega dejanja, ki v konkretnem primeru prav tako ne spada v cono kriminalnosti in zanj storilec ne more kazensko odgovarjati.

11Vrhovno sodišče glede na navedeno ugotavlja, da niso podani zakonski znaki kaznivega dejanja neupravičenega izkoriščanja avtorskega dela po drugem odstavku 159. člena KZ in obdolženi M. T. zanj ne more kazensko odgovarjati. Vendar pa iz konkretnega dela opisa izhajajo vsi zakonski znaki obravnavanega kaznivega dejanja po prvem odstavku 159. člena KZ, kar je ugotovilo Vrhovno sodišče že v prvotnem postopku s sodbo I Ips 16472/2014 z dne 11. 9. 2014. Glede na opis dejanja sta namreč oba soobdolženca (M. T. in D. E.) posel od ideje (predelave avtorsko zaščitenih fotografij, motivov Postojnske jame) do realizacije (tiskanja 12.000 komadov tako predelanih razglednic) in začetka prodaje (prodaja predelanih razglednic v trgovini E.) izvedla v sodelovanju po medsebojnem dogovoru, pri čemer je vseh 15 motivov na spornih razglednicah predstavljalo avtorsko delo, na katerem je imelo izključno pravico razpolaganja podjetje P., d. d. V ponovljenem postopku je zato Vrhovno sodišče v izreku pravnomočne sodbe opisano ravnanje obdolženega M. T. pravno kvalificiralo po prvem odstavku 159. člena KZ.

12Glede na spremenjeno pravno kvalifikacijo je sodišče upoštevalo tudi drugače predpisani kazenski sankciji, saj se storilec po prvem odstavku 159. člena KZ kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do treh mesecev. Po 5. točki prvega odstavka 111. člena KZ zastara kazenski pregon v roku treh let od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor do enega leta ali denarna kazen, v vsakem primeru pa na podlagi šestega odstavka 112. člena KZ kazenski pregon zastara, če preteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zakon zahteva za zastaranje kazenskega pregona. S pravnomočnostjo sodbe preneha teči zastaranje kazenskega pregona. Če se po zahtevi za varstvo zakonitosti pravnomočna sodba razveljavi in se zadeva vrne v novo razsojo, se v postopku nove razsoje praviloma ne uporabljajo določbe Kazenskega zakona in Zakona o kazenskem postopku o zastaranju pregona, razen v primeru, ko bi ob pravilni uporabi zakona kazenski pregon zastaral že pred pravnomočnostjo sodbe, ki je bila po zahtevi za varstvo zakonitosti razveljavljena (načelno pravno mnenje Občne seje Vrhovnega sodišča z dne 16. 6. 1999). Glede na to, da je zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti utemeljeno grajal kršitev kazenskega zakona zaradi pomanjkanja zakonskih znakov kaznivega dejanja po drugem odstavku 159. člena KZ in glede na to, da je Vrhovno sodišče obdolženčevo ravnanje, kakor mu očita izrek pravnomočne sodbe, pravno kvalificiralo po prvem odstavku 159. člena KZ, bi ob pravilni uporabi zakona kazenski pregon zastaral že pred pravnomočnostjo sodbe, ki je bila po zahtevi za varstvo zakonitosti v prvotnem postopku razveljavljena. Kaznivo dejanje neupravičenega izkoriščanja avtorskega dela po prvem odstavku 159. člena KZ je bilo po opisu ravnanja v izreku sodbe storjeno dne 20. 7. 2001, s čimer je absolutno zastaranje kazenskega pregona nastopilo čez šest let, t.j. dne 20. 7. 2007, medtem ko je sodba, ki je bila z zahtevo za varstvo zakonitosti v delu zoper obdolženega M. T. razveljavljena, postala pravnomočna pozneje, dne 30. 1. 2008. Z izpodbijano sodbo je bil kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je kazenski pregon zastaran (3. točka 372. člena ZKP), kar z navedbami v zahtevi za varstvo zakonitosti in zahtevo po izdaji zavrnilne sodbe uveljavlja tudi zagovornik. Glede na konkretni del opisa kaznivega dejanja sta sodišči prve in druge stopnje napačno pravno kvalificirali kaznivo dejanje in posledično prekršili kazenski zakon pri uporabi določb o zastaranju kazenskega pregona (4. točka prvega odstavka 111. člena KZ v zvezi s šestim odstavkom 112. člena KZ).

13Po navedenem je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo ter izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP spremenilo tako, da je obtožbo zoper obdolženega M. T. na podlagi 4. točke 357. člena ZKP zavrnilo, saj kazenski pregon ni več dopusten zaradi zastaranja. Iz tega razloga se do vseh ostalih zagovornikovih navedb Vrhovno sodišče ni opredeljevalo, saj je ugotovilo kršitev kazenskega zakona in že na tej podlagi njegovi zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo.

C.

14O stroških kazenskega postopka je Vrhovno sodišče odločilo na podlagi določbe prvega odstavka 96. člena ZKP.