159. člen KZ

Izvršitveni ravnanji po drugem odstavku 159. člena KZ sta dajanje primerkov avtorskega dela v promet oz. ponujanje teh primerov javnosti z namenom dajanja v promet. S tem, ko je obdolženec uspešno prodal zgolj 650 razglednic po 100 SIT, ni uresničil namena pridobiti si večjo premoženjsko korist, ki je v kritičnem obdobju znašala 661.450,00 SIT. Glede drugega izvršitvenega ravnanja „ponujanja javnosti“ pa je razvidno, da glede preostanka (neprodanih) razglednic nikjer iz izreka sodbe niti iz obrazložitve ne izhaja, da je katerokoli izmed razglednic že ponujal v prodajo, zato se javnost niti ni mogla seznaniti o tem, kolikšno število razglednic ima obdolženec še na voljo v svojem skladišču, prav tako se ni seznanila s številom motivov, ki so še na voljo. S tem je obdolženčevo ravnanje ostalo na ravni pripravljalnih dejanj in ne more biti inkriminirano po drugem odstavku 159. člena ZKP.

Če obdolženec s svojim ravnanjem izpolni zakonske znake večih kaznivih dejanj ali večih z novelami spremenjenih oblik istega dejanja, bo v izreku sodbe le opis tiste zakonske določbe, po kateri bo spoznan za krivega, in v izrek ni potrebno vnašati elementov kaznivega dejanja po novelirani obliki KZ. V obrazložitvi sodbe pa mora sodišče ugotoviti zakonske znake, ki jih vsebuje tudi novelirani KZ.

Če gre pri kaznivem dejanju neupravičenega izkoriščanja avtorskega dela za množično kršitev avtorskih pravic velikega števila njihovih imetnikov, navajanje konkretnih avtorskih del v izreku ni nujno. Ob ugotovitvi, da so bila avtorska dela reproducirana neupravičeno, je tudi nepomembno, kdo so avtorji teh del - vsebina obsojenčevega ravnanja je namreč dovolj jasno ugotovljiva na podlagi ostalih okoliščin, opisanih v izreku sodbe, in obsojenec je imel možnost, da se proti takšnim očitkom brani.

Ime avtorja oziroma nosilca avtorske pravice, torej tistega, na škodo katerega so bile kršene avtorske pravice, ni zakonski znak kaznivega dejanja iz 2. odstavka 159. člena KZ. Prav tako v opisu tega kaznivega dejanja ni nujno navajanje konkretnih avtorskih del in je zahtevi po določnosti opisa zadoščeno tudi z navajanjem drugih okoliščin, na primer z opredelitvijo vrste avtorskih del in z navajanem katalogov, na podlagi katerih se je opravljal promet z neupravičeno reproduciranimi avtorskimi deli.

Ker je obsojenec priznal kaznivo dejanje po 2. odstavku 159. člena KZ in niti on sam, niti njegov zagovornik v rednem kazenskem postopku nista zatrjevala, da kateri od teh programov ali glasbenih del ne bi predstavljal avtorskega dela, sodišču, ko je ugotovilo predmete kaznivega dejanja, ni bilo potrebno za vsakega posebej dokazovati, da predstavlja avtorsko delo. S tem ko izrek izpodbijane sodbe ugotavlja, da je obsojenec ponujal v promet in prodajal neupravičeno reproducirana avtorska dela, ki so bila navedena v katalogih, avtorska dela s tem niso le določljiva, temveč v celoti konkretizirana in individualizirana, obsojenec pa je imel možnost, da se proti takšnim očitkom brani. Sodba mora biti razumljiva povprečno razgledani osebi, zato od sodišča ni mogoče zahtevati, da v njej pojasnjuje vsak splošno znan pojem. Enako velja za pojme, ki so razumljivi sami po sebi, kot je na primer izostanek dokumentacije, ki sodi k določenemu programu.

Inkriminacija dejanja po 2. odstavku 159. člena KZ ne zahteva, da bi sodišče ugotavljalo (ne)obstoj dovoljenj avtorjev za dajanje avtorskih del v promet. V primerih, ko so bile množično kršene avtorske pravice velikega števila njihovih imetnikov (sodba ugotavlja, da je obsojenec 268 kupcem prodal CD-ROMe z računalniškimi programi), zadostuje očitek v izreku, da je obsojenec s katalogi ponujal in vsaj 268 kupcem prodal neupravičeno reproducirane računalniške programe. Navajanje slehernega od avtorskih del ali avtorjev v izreku sodbe v takem primeru ni potrebno. S tem ko je sodišče iz obtožnega predloga izpustilo del opisa, skladno s katerim naj bi obsojenec del protipravne premoženjske koristi pridobil "zaenkrat natančneje neugotovljeni osebi", ni bila kršena identiteta med obtožnim aktom in sodbo. Identiteta obdolženca je namreč po spremembi ostala enaka. V primeru kaznivega dejanja po 2. odstavku 159. člena KZ bi bila ugotovitev, kolikšno protipravno premoženjsko korist si je obsojenec pridobil na škodo posameznega oškodovanca, potrebna zgolj, če bi sodišče odločalo o njihovih morebitnih premoženjskopravnih zahtevkih.

Zagovornik obdolženca uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/II ZKP, ker meni, da obdolžencu očitano dejanje, ni kaznivo dejanje. V izreku napadene sodbe namreč pogreša navedbo neupravičeno reproduciranih avtorskih del ter trdi, da se zaradi tega obdolženec ni mogel uspešno zagovarjati. Navedena kršitev pa ni podana, saj navedba, na škodo katerih avtorjev so bile kršene avtorske pravice, ni znak kaznivega dejanja izkoriščanja avtorskega dela po določilu člena 159 KZ. To kaznivo dejanje je tako imenovano avtorsko piratstvo, ki se nanaša na uporabo tujega avtorskega dela brez dovoljenja avtorja oziroma drugega imetnika avtorske pravice. Bistveni znak kaznivega dejanja po 159. členu KZ pa je podan, če za izkoriščanje avtorskega dela ni dovoljenja avtorja ali drugega imetnika avtorske pravice, ko je tako dovoljenje po zakonu potrebno. Za obstoj kaznivega dejanja po členu 159 KZ torej ni nujno, da je v opisu kaznivega dejanja tudi ime avtorja oziroma tistega, ki ima avtorsko pravico, pač pa zadostuje, da pri izvršitvenem dejanju storilec nima potrebnega dovoljenja, ne pa izrecne prepovedi avtorja, kot to poskuša prepričati pritožba zagovornika, zato ta ne

Za obstoj kaznivega dejanja po 159. členu KZ ni nujno, da je v opisu kaznivega dejanja tudi ime avtorja oziroma tistega, ki ima avtorsko pravico, pač pa zadostuje, da pri izvršitvenem dejanju storilec nima potrebnega dovoljenja. Višina protipravno pridobljene koristi ni znak kaznivega dejanja neupravičenega izkoriščanja avtorskega dela po 2. odstavku 159. člena KZ, pač pa je to znak kaznivega dejanja po 3. odstavku navedenega člena. Po določilu 2. odstavka 159. člena KZ namreč zadostuje namen in za storitev tega kaznivega dejanja ni potrebno, da bi bila že pridobljena večja protipravna premoženjska korist. Kaznivo dejanje po 159. členu KZ je mogoče storiti le z direktnim naklepom.

Dejanje, ki je povzeto v izrek napadene sodbe vsebuje zadosten opis vseh zakonitih znakov kaznivega dejanja neupravičenega izkoriščanja avtorskega dela iz drugega odstavka 159. člena KZ. Le ob odsotnosti okoliščin, ki se nanašajo na katerega izmed znakov obravnavanega kaznivega dejanja, bi bilo moč govoriti o kršitvi kazenskega zakona, ki jo nakazuje pritožba.