VSL sklep VII Kp 38774/2013

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obdolženi se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Ljubljani pod točko I. zavrnilo predlog obdolženega za vrnitev v prejšnje stanje, pod točko II. pa je kot prepozno zavrglo, njegovo napoved pritožbe obdolženega zoper sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani VI K 38744/2013 z dne 16.5.2016.

2Zoper sklep se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi kršitev ustavnih pravic obdolženca, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu obdolženega za vrnitev v prejšnje stanje ugodi in se napoved pritožbe šteje kot pravočasna oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne Okrajnemu sodišču v ponovno sojenje, v obeh primerih je predlagal, da se stroški tega postopka naložijo v breme proračuna Republike Slovenije. Skupaj s pritožbo je zagovornik vložil tudi napoved pritožbe zoper sodbo.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po preizkusu izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb, pritožbeno sodišče pritrjuje izpodbijanemu sklepu, da razlogi, ki jih je navedel obdolženčev zagovornik v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, zaradi katerih je obdolženi zamudil zakonski rok za vložitev pritožbe zoper sodbo in ki jih zagovornik ponavlja v pritožbi, ni mogoče šteti kot opravičljiv razlog za zamudo po 89. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP), zato je prvostopenjsko sodišče predlog za vrnitev v prejšnje stanje utemeljeno zavrglo.

5Pritrditi je sicer pritožniku, da je bil obsojeni v postopku pred sodiščem prve stopnje brez zagovornika in da ni bil navzoč na razglasitvi sodbe, zaradi česar je bil o dolžnosti napovedi pritožbe zoper sodbo glede na to, da mu je bila izrečena pogojna obsodba, seznanjen zgolj pisno, saj pouk dan s strani zapisnikarice, kot je zabeležen v uradnem zaznamku z dne 16.5.2016 ni mogoče šteti kot ustrezen pouk obdolžencu po 362. členu ZKP. Vendar pa je zmotno stališče pritožnika, da vse navedeno pomeni, da obdolženi ni bil poučen o dolžnosti napovedi pritožbe zoper sodbo in o posledici, kolikor pritožba ne napove.

6Iz zapisnika o glavni obravnavi, čemer pritrjuje tudi pritožnik, izhaja, da je bil obdolženi navzoč na glavni obravnavi dne 16.5.2016, pri čemer pa se razglasitev sodbe, ki jo je sodnica razglasila istega dne, obdolženi ni udeležil. Obdolženemu je bila izrečena pogojna obsodba. Istega dne je obdolženi v prostorih Okrajnega sodišča v Ljubljani prevzel zapisnik o glavni obravnavi, na katerem je tudi zapisnik o razglasitvi sodbe in pouk po 362. členu ZKP. Navedeno pomeni, da je za obdolženega rok za napoved pritožbe začel teči prvi naslednji dan po razglasitvi sodbe in je iztekel 24. maja 2016. Obdolženi pa je po svojem zagovorniku napoved pritožbe vložil (oziroma jo je zagovornik oddal priporočeno po pošti) dne 25.5.2016, torej po poteku prekluzivnega osemdnevnega roka, v katerem je mogoče napovedati pritožbo.

7Pritrditi je sicer pritožniku, da obsojeni ni bil deležen pravnega pouka o dolžnosti napovedi pritožbe in posledici v kolikor pritožbe ne napove, s strani sodnice. Vendar pa je razlog za to izključno na strani obdolženega, ki po zaključku glavne obravnave ni počakal na razglasitev sodbe. Sodnica je sodbo skladno z določbo tretjega odstavka 360. člena razglasila v obdolženčevi nenavzočnosti. S tem, ko ni bil navzoč na razglasitvi sodbe, se je odpovedal pravici, da mu sodnica ustno obrazloži sodbo, kakor tudi ustno poda ustrezne pravne pouke. Zagovornik niti v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje niti v pritožbi ne navede nobenega (opravičljivega) razloga, zakaj se obdolženi razglasitve sodbe ni mogel udeležiti. Ni mogoče pritrditi pritožniku, da je krivda za obsojenčevo zamudo deloma tudi v krivdni sferi Okrajnega sodišča v Ljubljani, ker naj bi le to obdolženemu ne znalo natančno povedati, ob kateri uri bo razglasitev sodbe. Iz zapisnika o glavni obravnavi izhaja, da je bila razglasitev sodbe napovedana za 11.30 uro, dejansko pa je bila razglasitev ob 11.37 uri. Poleg navedenega iz zapisnika o glavni obravnavi izhaja, da se je le ta začela ob 9.30 uri, da je bila ob 10.15 uri zaslišana zadnja priča, za tem je bila beseda strank. Vse navedeno pomeni, da med zaključkom glavne obravnave in razglasitvijo sodbe ni večjega časovnega zamika in bi obdolženi na razglasitev sodbe lahko počakal na sodišču oziroma se vrnil ob uri, ki je bila napovedana kot čas razglasitve sodbe. Nenazadnje se je razglasitve sodbe udeležil državni tožilec, zato ni mogoče pritrditi pritožniku, da je obdolženi razglasitev sodbe zamudil brez svoje krivde. Pritožbene navedbe, da naj bi med zaključkom naroka in razglasitvijo sodbe poteklo manj časa, kot je običajno potreben čas od konca naroka do razglasitve sodbe, pa so irelevantne tako iz razloga, ker pritožnik uveljavlja, da je obdolženi pravni laik in torej ni mogel vedeti, koliko časa sodišče običajno potrebuje za odločitev o obtožbi, poleg tega pa je čas, ki poteče od zaključka glavne obravnave pa do razglasitve sodbe odvisen od številnih dejanskih okoliščin, zato ni mogoče govoriti o „običajno potrebnem času od konca naroka do razglasitve sodbe“.

8Prvostopenjsko sodišče je po tem, ko je skladno z določbo tretjega odstavka 360. člena ZKP sodbo razglasilo v obdolženčevi nenavzočnosti, skladno z istim zakonskim določilom obdolženemu zapisnik o razglasitvi sodbe vročilo pisno. Na strani 5 zapisnika o glavni obravnavi je naveden popoln pravni pouk po 362. členu ZKP. Napisano je, da je potrebno pritožbo zoper sodbo napovedati najkasneje v roku 8 dni od dneva razglasitve sodbe, kakor tudi, da v kolikor v tem roku pritožbe ne bo napovedal, se bo štelo, da se je pravici do pritožbe odpovedal. Pritožbene navedbe, da obdolženi pouka ni prebral, so neupoštevne. S temi pritožbenimi navedbami pritožnik ne more uspeti, saj je bil z dolžnostjo napovedi pritožbe in posledico v kolikor tega ne stori, seznanjen s tem, ko mu je bil vročen prepis zapisnika o glavni obravnavi. V kolikor pa obdolženi zapisnika ni v celoti prebral, pa navedenega ni mogoče šteti kot opravičljiv razlog za zamudo roka oziroma za vrnitev v prejšnje stanje. Vrnitev v prejšnje stanje je institut, ki predstavlja izjemo od pravila o prekluzivnosti zakonskih rokov, zato ga je treba razlagati ozko. Neupoštevno je tudi pritožbeno navajanje, (ki je sicer nasprotno prejšnjemu navajanju o tem, da obsojeni pravnega pouka sploh ni prebral), da obdolženi kot pravni laik ni razumel kaj pomeni napoved pritožbe in kakšne so pravne posledice nevložitve le te. Pritožnik s tem uveljavlja t.i. pravno zmoto po 31. členu Kazenskega zakonika (KZ-1). Pojem „napoved pritožbe“ je termin, ki ga razume vsaka povprečna oseba, zato ga prav gotovo razume tudi obdolženi, ki ima končano srednjo šolo. Tudi posledice nenapovedi pritožbe so v zapisniku na list. št. 118 (stran 5 zapisnika) napisane tako, da jih razume vsaka povprečna oseba. V kolikor obdolženi navedenega pouka ne bi razumel, pa je imel možnost, da bi se lahko pod enakimi pogoji, kot drugi v njegovem širšem okolju, z dejansko vsebino pravnega pravila seznanil (drugi odstavek 31. člena ZKP).

9Brezuspešno je pritožbeno uveljavljanje, da prvostopenjsko sodišče dejanskega stanja v smeri, ali je obdolženi bil deležen pravnega pouka in ali ga je razumel, ni popolno raziskalo, ker o navedeni okoliščini obdolženega ni zaslišalo. Iz listin v spisu izhaja, da je bil obdolženi s pravnim poukom seznanjen, zato v tem delu ni potrebno njegovo zaslišanje. Vprašanje, ali je obdolženi zapisnik na katerem je bil tudi pravni pouk v celoti prebral in razumel, je za odločanje o pravočasnosti napovedi pritožbe, irelevantno, pomembno je, da je bil obdolženi z zapisnikom seznanjen. Navedeno izhaja iz listin v spisu, nenazadnje temu tudi pritožnik ne nasprotuje.

10Prav tako ni mogoče pritrditi pritožniku, da naj bi prvostopenjsko sodišče v postopku kršilo 2. člen Ustave Republike Slovenije, v katerem je določeno, da je Slovenija pravna država. Zmotno je pritožnikovo razlogovanje, da navedeni člen narekuje, „da bo obdolženi na ustrezen in poljuden način obveščen o vseh njegovih procesnih pravicah in obveznostih, pa tudi o pravnih posledicah le teh“. Pravno državo opredeljujejo trije bistveni elementi in sicer načelo sorazmernosti, načelo varstva zaupanja v pravo in načelo jasnosti in določnosti predpisov. S tem, ko je prvostopenjsko sodišče ob obdolženčevi nenavzočnosti skladno z določbo tretjega odstavka 360. člena razglasilo sodbo in obdolženemu pisno vročilo pravni pouk po 362. členu ZKP, pri čemer je navedena zakonska določba napisana jasno in določno, obdolženemu ni bila kršena njegova pravica do pravne države iz drugega člena Ustave.

11Glede na vse navedeno sodišče druge stopnje ugotavlja, da je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna in zakonita in zatrjevane kršitve niso podane, zato pritožnik s predlogom za razveljavitev oziroma spremembo sklepa o zavrženju predloga za vrnitev v prejšnje stanje, ne more uspeti. Zato je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

12Čeprav obdolženčev zagovornik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče obdolženega oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka. Ocenilo je, da bi plačilo le te, upoštevaje obdolženčeve premoženjske razmere, kot izhajajo iz podatkov kazenskega spisa, to je, da je brez zaposlitve in brez premoženja ter ima preživninsko obveznost za enega nepreskrbljenega otroka, ogrozilo njegovo preživljanje in preživljanje oseb, ki jih je dolžan vzdrževati.