VSL sklep I Cp 1030/93

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del odločbe, to je sodba na podlagi pripoznave, se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Ob reševanju pritožbe se razveljavijo tudi dejanja T.K. kot zastopnika drugotožene stranke na glavni obravnavi dne 18.11.1992. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je na podlagi pripoznave drugotožene stranke pod I. razsodilo, da mora drugotožena stranka izročiti tožeči stranki: avtomobil Renault "Trafic" T 1200 D, leto izdelave 1990, rdeče barve s številom sedežev 8 + 1, računalnik AT 286 s software-om, disketami in printerjem NEC p 70, veliki sesalec za prah znamke "Sloboda Čačak", dva stroja za čiščenje znamke Standard Kcesel, kotno brusilko znamke "Iskra", veliko brusilko znamke "Iskra", dve prenosni luči, dva transformatorja, dve električni reducirki 380 V, dva gorilnika, dve 10 kilogramski plinski bombi, dva rezervoarja za kemično čiščenje, štiri dihalne aparature z akvalungami in štampiljko tožeče stranke. Poleg tega je sklenilo, da ji mora drugotožena stranka povrniti tudi 55.800,00 SIT pravdnih stroškov. V zvezi z zahtevkom prvotožene stranke je odločalo meritorno in ga je pod II. zavrnilo ter pravdne stroške v znesku 44.600,00 SIT naložilo v plačilo tožeči stranki. Tako je odločilo zato, ker je na podlagi podatkov v registru podjetij ugotovilo, da je bil v času glavne obravnave dne 18.11.1992 vpisan kot zakoniti zastopnik drugotožene stranke - direktor T.K. in je bila sprememba pooblastila za zastopanje vpisana šele po sklenitvi glavne obravnave, dne 25.11.1992. Zato je po seji senata dne 26.3.1993 proti drugotoženi stranki izdalo sodbo na podlagi pripoznave. Proti prvotoženi stranki je po izvedenem dokaznem postopku tožbeni zahtevek zavrnilo.

Proti I. točki izreka sodbe, torej proti sodbi na podlagi pripoznave, se je iz vseh treh pritožbenih razlogov iz 353. člena Zakona o pravdnem postopku pritožil v imenu drugotožene stranke odvetnik D.M.

Navaja, da ni bilo podlage za izdajo take sodbe, ker je bil 18.11.1992 T.K. že razrešen s funkcije direktorja drugotožene stranke. Kljub temu, da je odvetnik na to opozoril in da je bila sprememba že 19.10.1992 priglašena registrskemu sodišču, je prvostopenjsko sodišče štelo, da sme pravno osebo zastopati le tisti, ki je vpisan v register. Toda načelo zaupanja velja le za tretje osebe, ne more pa se nanj sklicevati tisti, ki prav dobro ve, da je bil suspendiran. Zato pritožnik meni, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati suspenz bivšega direktorja, katerega pritožba ne zadrži izvršitve sklepa. Pritožba še navaja, da je bila pripoznava v registru vpisanega direktorja drugotožene stranke tudi v nasprotju z določilom 3. člena Zakona o pravdnem postopku, saj je šlo za prehod premoženja v privatno firmo, kjer je T.K. vodilni delavec. Ker torej sodišče ni upoštevalo pravnih dejanj pravega pooblaščenca za zastopanje, je podana bistvena kršitev določb Zakona o pravdnem postopku. Poleg tega pri izdaji sodbe dne 26.3.1993 sodišče tudi ni upoštevalo dejstva, da je Višje sodišče dne 22.3.1993 s sklepom zavrnilo pritožbo T.K. proti sklepu o vpisu v.d. direktorja M.B. v sodni register.

V pritožbenem postopku je sodišče druge stopnje upoštevalo določila Zakona o pravdnem postopku, ki vsebuje poleg določil o splošnem postopku, še določila o nekaterih posebnih postopkih, katerih uporabe ni mogoče izključiti. Posebni postopki so predpisani za nekatere spore, ki se po svoji specifiki bistveno razlikujejo od drugih sporov. Zato se v takih sporih splošna pravila pravdnega postopka uporabljajo le subsidiarno, če v določilih primarnega izvora, ki urejajo posebni postopek, ni drugače urejeno (lex specialis). To pomeni, da določila posebnega postopka ki spreminjajo fizionomijo nekaterih pravnih institutov, preprečujejo uporabo tistih splošnih pravil, ki jih nadomeščajo pravila za posebni postopek, obenem pa ožijo prilagajanje splošnih pravil posebnemu postopku. Za gospodarske spore je to izrecno predpisano v 488. členu Zakona o pravdnem postopku, ki dopušča uporabo splošnih pravnih norm samo v primeru, ko v posebih določbah, ki urejajo postopek v gospodarskih sporih, ni določeno kaj drugega. Postopek v gospodarskih sporih je predpisan glede na stranke in glede na predmet spora. Po določilu 1. točke 489. člena ga je treba uporabljati v vseh sporih, v katerih sta obe stranki družbenopolitični skupnosti, (slovenski) podjetji oz. gospodarski družbi, organizaciji združenega dela ali drugi (samoupravni) organizaciji ali skupnosti. Poleg tega je postopek v gospodarskih sporih razširjen še na druge osebe, če je tako določeno in/ali če gre za spore iz medsedojnih gospodarskih razmerij (npr. plovbo na morju, spore med imetniki obratovalnic in drugimi posamezniki, spore med domačimi pravnimi osebami ter tujimi fizičnimi in pravnimi osebami, pa tudi če gre za materialno sosporništvo. V določilu 491. člena Zakona o pravdnem postopku je namreč zapisano, da veljajo pravila v gospodarskih sporih tudi, kadar so v sporu poleg oseb iz 1. točke 489. člena in iz 490. člena zakona kot sosporniki iz 1. točke prvega odstavka 196. člena tega zakona udeležene še druge fizične ali pravne osebe. Glede na to, da pravila, ki urejajo postopek v gospodarskih sporih, urejajo tudi vprašanja atrakcije v mejnih primerih, ni mogoče nekritično uporabljati splošnih določil postopka v zvezi s tem. Tako npr. ni mogoče uporabiti določil o atrakciji pri materialnem sosporništvu v obratni smeri, torej tudi za primere formalnega sosporništva, ki v določilih postopka v gospodarskih sporih niso omenjeni - torej združevanje takih postopkov ne pride v poštev. Zato ni mogoče uporabiti načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča Republike Slovenije na občni seji dne 27.6.1988 (glej Poročilo VSS 1-2/88 str.33). Gre namreč za primer materialnega sosporništva, ki je urejeno v določilih posebnega postopka in kjer zakon že od samega začetka dalje predvideva atrakcijo, in ne za formalno sosporništvo, za katero določila postopka o gospodarskih sporih ne predvidevajo atrakcije. Poleg tega je združitev postopkov pri formalnem sosporništvu mogoča le v mejah, ki jih dopušča zakon v 313. členu. Razlogi, ki omogočajo atrakcijo pri materialnem sosporništvu ne obstojijo pri formalnem sosporništvu.

Subjektivna kumulacija je pri slednjem dovoljena samo v primeru, če je za vsakega od tožencev podana stvarna in krajevna pristojnost istega sodišča.

Ker gre v danem primeru za spor med dvema podjetjema, zanj ni mogoče izključiti določb za postopek v gospodarskih sporih. Ker pa je poleg podjetja tožena še fizična oseba, bi moralo sodišče prve stopnje glede fizične osebe ugotoviti, kateri postopek mora uporabiti, ne glede na to, da je bila zadeva tehnično sprejeta v enega od P - vpisnikov. Zato bi moralo ugotoviti ali sta toženi stranki formalna ali materialna sospornika. Če bi ugotovilo, da gre za materialno sosporništvo, bi moralo uporabiti določilo 491. člena in ravnati po postopku v gospodarskih sporih (kjer je npr. predviden osemdevni rok za pritožbo). Če pa bi ugotovilo, da gre za formalno sosporništvo, potem bi moralo tožbi proti tožencema, ki se morata obravnavati v različnih postopkih, razdružiti in zadevi ločeno obravnavati tako, da bi o tožbenem zahtevku proti prvotožencu odločalo po pravilih splošnega postopka, proti drugotožencu pa po pravilih v gospodarskih sporih.

Kljub temu, da sodišče prve stopnje tega ni storilo, je vendarle odločalo v pravilni sestavi senata, saj ni predvidena nobena razlika.

Drugače je pri odločanju na drugi stopnji, kjer je v gospodarskih postopkih predviden drugačen senat in je višje sodišče odločalo v senatu dveh sodnikov in enega sodnika porotnika. V primeru materialnega sosporništva med toženima strankama je taka odločitev edina mogoča; v primeru formalnega sosporništva, za katerega gre v danem primeru, pa je zadeva bolj zamotana, ker zahteva ločeno obravnavanje. Toda v konkretnem primeru je vložena pritožba samo proti tistemu delu sodbe, s katerim je odločeno o obveznosti drugotožene stranke, torej podjetju, odločitev proti prvotožencu, torej fizični osebi, pa je pravnomočna. Tako gre v pritožbeni fazi postopka samo še za spor med dvema podjetjema, kar je nedvomno gospodarski spor.

Ko je sodišče druge stopnje v postopku, ki je predviden za gospodarske spore, odločalo o pritožbi, se je odločilo, da bo preizkusilo izpodbijani del sodbe, čeprav je pritožba vložena po izteku 8 dni od prejema sodbe. Toda pritožnica je upoštevala v sodbi naveden pouk o pravnem sredstvu in ne sme trpeti škodnih posledic, če sodba ni bila pravilno vročena njenemu pooblaščencu in če je bila drugotožena stranka zavedena.

Pritožba je utemeljena.

Vpis v sodni register namreč ni vedno konstitutivnega pomena.

Nedvomno je vpis bistven za ustanovitev, združitev, organiziranje in prenehanje subjekta vpisa ter statusne in druge spremembe tega subjekta (prvi odstavek 184. člena tedaj veljavnega Zakona o podjetjih). Drugače pa je v primeru podatkov, ki niso namenjeni sami možnosti izvajanja pravnega prometa, marveč so namenjeni varnosti pravnega prometa (med slednje spada pooblastilo v pravnem prometu s tretjimi osebami). Ti podatki po določilu drugega odstavka 186. člena Zakona o podjetjih res učinkujejo nasproti tretjim osebam šele od dneva vpisa, toda v notranjih razmerjih je drugače. Tu sodišče odloča brez procesnih ovir in dokazovanje s prilogami in vlogo za spremembo vpisa v sodni register mora biti dopustno, sicer bi lahko prišlo do absurdnih situacij. Ker v danem primeru iz predloženih listin in registrskih podatkov (zapisnik zbora delavcev, predlog za vpis spremembe pooblaščenih oseb za zastopanje) izhaja, da na glavni obravnavi prisotni T.K. od 12.10.1992 ni bil več direktor drugotožene stranke, na glavni obravnavi dne 18.11.1992 ni mogel odvetniku D. M. odvzeti pooblastila, ki mu ga je 16.10.1992 dal tedanji v.d. direktorja, še manj pa je bil upravičen preprečiti pooblaščenčeva pravna dejanja za drugotoženo stranko. Zato pritožba pravilno izpodbija sodbo na podlagi pripoznave zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj drugotoženi stranki zaradi nezakonitega postopanja ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče po določilu 369. člena Zakona o pravdnem postopku razveljavilo izpodbijano sodbo in zastopanje drugotožene stranke s strani T.K. kot njenega direktorja.

Hkrati z izpodbijano sodbo je razveljavilo tudi v njej vsebovani izrek o povrnitvi pravdnih stroškov, o katerem bo sodišče prve stopnje odločilo na koncu, glede na uspeh v postopku. Tedaj bo odločilo tudi o pritožbenih stroških (prvi odstavek 166. člena in 154. člen Zakona o pravdnem postopku).

Sodišče druge stopnje je pri svojem odločanju uporabilo določila Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ št. 4/77 do 27/90 in RS št. 55/92) in Zakona o podjetjih (Ur.l. SFRJ št. 77/88 in 40/89) na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I), v zvezi s 1. členom Ustavnega zakona za izvedbo ustave Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 33/91-I).