491. člen ZPP

Pritožba ne more uspeti z navedbami, da blago ni bilo plačano z bančno kartico tožeče stranke in da blaga tožena stranka ni osebno prevzela na sedežu podjetja A. d.o.o., gre namreč za lastno dokazno oceno pritožbe (zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje), ki ni dopusten pritožbeni razlog v gospodarskih sporih majhne vrednosti (458. člen ZPP).

Z v pritožbi večkrat ponovljenimi trditvami o dogovarjanjih med pravdnima strankama za morebitno mirno rešitev spora tožeča stranka na pravilnost sprejete odločitve sodišča prve stopnje o zavrženju njenih predlogov ne more vplivati. Morebitna pogajanja in dogovarjanja pravdnih strank tekom postopka za mirno rešitev spora strank ne odvezujejo dolžnosti navajanja dejstev, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlaganja dokazov zanje in to na način in v rokih, določenih z zakonom. Tožeča stranka zato z neutemeljenimi očitki sodišču prve stopnje ne more opravičiti lastne pasivnosti in nezadostne skrbnosti v postopku, ko se kljub obrazloženim opozorilom tožene stranke o pomanjkanju trditvene in dokazne podlage in kljub ponovljenim pozivom sodišča prve stopnje na pozive po več kot šestih letih od vložitve tožbe ni odzvala.

Če želi stranka doseči preložitev naroka mora storiti dvoje, in sicer sodišču poslati opravičilo ter za svoj izostanek predstaviti opravičljiv razlog. Preložitev naroka namreč ni obligatorna, pač pa predstavlja izjemo, saj utegne nekritično prelaganje narokov ogroziti pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Narok se lahko preloži le, če je to potrebno za izvedbo dokazov, ali če so za to podani drugi upravičeni razlogi (prvi odstavek 115. člena ZPP). Ker je tožena stranka v obravnavani zadevi predlog za preložitev opirala na možnost sklenitve sodne poravnave, bi se tudi po mnenju pritožbenega sodišča toliko bolj za neutemeljeno izkazala preložitev poravnalnega naroka (in nadalje prvega naroka za glavno obravnavo), na katerem bi pravdni stranki tudi sicer imeli priložnost mirno urediti medsebojna razmerja in zaključiti spor. Pritožbeno sodišče tako pritrjuje sodišču prve stopnje, da takšno postopanje tožene stranke ni predstavljalo opravičljivega razloga za preložitev naroka za glavno obravnavo.

Pravilo sočasne izpolnitve v dvostranskih pogodbah je dispozitivne narave, saj že 1. odstavek 122. člena ZOR napotuje na možnost drugačne rešitve na podlagi zakona, dogovora ali same narave posla. Iz skladnih navedb pravdnih strank izhaja, da ni bila dogovorjena sočasna izpolnitev. Pobotni ugovor ni utemeljen, ker ni izkazana vzajemnost medsebojnih terjatev kot eden temeljnih pogojev za pobot. Razveljavitev izreka pod točko 3 sodbe prve stopnje pomeni ugoditev toženčevi pritožbi, čeprav samo delno, ker za spremembo izpodbijanega dela sodbe prve stopnje niso bili izpolnjeni potrebni pogoji. Zato taka odločitev sodišča druge stopnje ne predstavlja kršitve prepovedi reformatio in peus oziroma odločitve v škodo toženca kot edinega pritožnika.

Tožena stranka v pritožbi pojasnjuje, da je zaprosila za preložitev naroka za glavno obravnavo zaradi uskladitve medsebojnih obveznosti obeh pravdnih strank. Preložitev iz tega razloga pa bi tožena stranka lahko izposlovala le v primeru, če bi obe pravdni stranki sporazumno predlagali, naj se narok preloži, da poskusita poravnavo (primerjaj člen 491 ZPP). Do takega sporazuma pa očitno ni prišlo. Sicer pa iz prošnje tožene stranke za preložitev obravnave (list. št. 14) izhaja kot razlog za preložitev neurejena računovodska evidenca pri toženi stranki. To pa ni opravičljiv razlog za preložitev naroka po 1. odstavku 115. člena ZPP, niti tisti ekskulpacijski razlog, ki bi opravičeval presojo pritožbenih novot.

Po oceni pritožbenega sodišča uveljavljata obe tožeči stranki nasproti toženkama odškodninsko terjatev s to razliko, da je odškodninska terjatev drugega tožnika neposredna, terjatev prve tožnice pa posredna, saj je pridobljena na podlagi zakonske subrogacije (1. odst. 939. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Na podlagi zakonske subrogacije preidejo z izplačilom odškodnine iz zavarovanja do višine izplačane odškodnine po samem zakonu na zavarovalnico vse zavarovančeve pravice nasproti tistemu, ki je kakorkoli odgovoren za škodo (oz. nasproti zavarovalnici, pri kateri ima ta zavarovano odgovornost). Odškodninska terjatev drugega tožnika do obeh toženk je torej v obsegu izplačane odškodnine prešla na prvo tožečo stranko. Pravna narava terjatve se tako zaradi subrogacijskega učinka ni spremenila, spremenil se je le upnik (prva tožeča stranka je vstopila v pravice drugotožnika). Materialno sosporništvo med tožečima strankama je tako podano, zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje da je potrebno obravnavani spor presojati po pravilih o postopku v gospodarskih sporih (491. čl. ZPP) pred krajevno pristojnim okrožnim sodiščem.

Okrožna sodišča so po določilu 101. člena Zakona o sodiščih (Ur.l.RS štev. 19/94 - v nadaljevanji ZS) stvarno pristojna ne-le za reševanje gospodarskih sporov ( 3. točka 101. člena ZS ), temveč tudi za sojenje v civilnih zadevah - spori v zvezi s stečaji in likvidacijami( 5.točka 101. člena ZS). Znotraj tako določene stvarne pristojnosti pa bo po določilih 489. do 491. člena še veljavnega Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 35/91) potrebno presoditi, ali bo okrožno sodišče postopalo po posebnih določilih, ki veljajo za gospodarski spor.

Po še veljavnem Zakonu o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 35/91) v sporih med domačimi osebami temeljijo pravila za gospodarski spor na personalnem kriteriju iz 489. člena, kavzalnem kriteriju iz 489a člena in mešanem kriteriju iz 491. člena. Kriteriji za določitev gospodarskega spora so taksativno našteti - torej jih ni dovoljeno širiti.

Izrek odločbe, ki dolžniku nalaga plačilo tolarske protivrednosti določenega zneska tuje valute, mora vsebovati tudi odločitev o tečaju, po katerem bo tuja valuta obračunana v tolarje, in odločitev o banki, katere (ustrezni) tečaj se bo pri obračunu upošteval. Ker ni izkazano, da bi toženi stranki glede na sporni predmet bili v pravni skupnosti oz. da se njuna obveznost opira na isto dejansko in pravno podlago, ne gre za materialno sosporništvo, ampak kvečjemu za formalno sosporništvo. Torej tudi ne gre za gospodarski spor. Če gre za formalno sosporništvo, pa sodišče prve stopnje ne bi smelo o zahtevku zoper oba toženca odločati v istem postopku - glede na to, da bi bilo treba samo v enem izmed obeh pravnih razmerij uporabiti procesna pravila, ki urejajo postopek v gospodarskih sporih, v drugem pa ne.