489. člen ZPP

Pritožba ne more uspeti z navedbami, da blago ni bilo plačano z bančno kartico tožeče stranke in da blaga tožena stranka ni osebno prevzela na sedežu podjetja A. d.o.o., gre namreč za lastno dokazno oceno pritožbe (zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje), ki ni dopusten pritožbeni razlog v gospodarskih sporih majhne vrednosti (458. člen ZPP).

Z iztekom razumnega roka za zamenjavo stvari z napako (ali za odpravo napake v primeru izbire take sankcije) po presoji revizijskega sodišča tveganje za poškodovanje (ali uničenje) stvari z napako, ki jo je kupec upravičen uporabljati, preide na prodajalca.

Po 1. odstavku 941. člena ZOR lahko ZPIZ zahteva plačilo za škodo, nastalo z zavarovalnim primerom tudi neposredno od zavarovalnice. Ta pravica neposredne tožbe pa ne temelji na zavarovalnem razmerju iz obveznega zavarovanja oz. prostovoljnega zavarovanja za dodaten obseg pravic po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, zato je za sojenje o takšnem sporu pristojno sodišče splošne pristojnosti.

Pravilo sočasne izpolnitve v dvostranskih pogodbah je dispozitivne narave, saj že 1. odstavek 122. člena ZOR napotuje na možnost drugačne rešitve na podlagi zakona, dogovora ali same narave posla. Iz skladnih navedb pravdnih strank izhaja, da ni bila dogovorjena sočasna izpolnitev. Pobotni ugovor ni utemeljen, ker ni izkazana vzajemnost medsebojnih terjatev kot eden temeljnih pogojev za pobot. Razveljavitev izreka pod točko 3 sodbe prve stopnje pomeni ugoditev toženčevi pritožbi, čeprav samo delno, ker za spremembo izpodbijanega dela sodbe prve stopnje niso bili izpolnjeni potrebni pogoji. Zato taka odločitev sodišča druge stopnje ne predstavlja kršitve prepovedi reformatio in peus oziroma odločitve v škodo toženca kot edinega pritožnika.

Povedano je že bilo, da je mogoče po določbah ZPP/77 vložiti revizijo, ki je izredno pravno sredstvo, le proti pravnomočni sodbi, ki je bila izdana na drugi stopnji. Tožena stranka pa je vložila revizijo proti sodbi sodišča prve stopnje. Taka revizija ni dovoljena.

Primarno tožena krajevna skupnost spada med osebe iz 1. točke 489. člena ZPP, tožnik pa med osebe iz 489.a člena ZPP. Zato je njun spor potrebno obravnavati kot gospodarski spor, za odločanje o teh sporih pa je stvarno pristojno okrožno in ne okrajno sodišče.

Po določbi 2. točke 5. člena ZDSS je socialno sodišče pristojno odločati v socialnih sporih iz zdravstvenega zavarovanja, če gre za spor o pravici do in iz zdravstvenega zavarovanja, za spor v zvezi s prostovoljnim zavarovanjem ali za spor v zvezi s plačevanjem prispevkov za zdravstveno zavarovanje. Pravice, ki jih uveljavlja zavarovanec so: pravica do plačila zdravstvenih storitev, pravica do denarnega nadomestila, pravica do pogrebnine in posmrtnine in pravica do povračila potnih stroškov v zvezi z uveljavljanjem zdravstvenih storitev. Povračilo nadomestil izplačanih za čas bolniške odsotnosti ni našteto med pravicami. Povračilo izplačanih nadomestil tudi ne sodi med vire sredstev (45. člen ZZVZZ), saj ne gre niti za plačilo prispevka niti ne za obveznost iz prostovoljnega zavarovanja. Zato ne gre za socialni spor v smislu določb prvega odstavka 5. člena ZDSS. Ne gre tudi za spor o odgovornosti za škodo po drugem odstavku 5. člena ZDSS, saj mora biti škoda povzročena zavarovancu (ne delodajalcu) ali zavodu v zvezi z zavarovalnim razmerjem. Zato tudi po tej določbi ne gre za spor, za katerega obravnavo bi bilo pristojno specializirano sodišče.

Po oceni pritožbenega sodišča uveljavljata obe tožeči stranki nasproti toženkama odškodninsko terjatev s to razliko, da je odškodninska terjatev drugega tožnika neposredna, terjatev prve tožnice pa posredna, saj je pridobljena na podlagi zakonske subrogacije (1. odst. 939. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Na podlagi zakonske subrogacije preidejo z izplačilom odškodnine iz zavarovanja do višine izplačane odškodnine po samem zakonu na zavarovalnico vse zavarovančeve pravice nasproti tistemu, ki je kakorkoli odgovoren za škodo (oz. nasproti zavarovalnici, pri kateri ima ta zavarovano odgovornost). Odškodninska terjatev drugega tožnika do obeh toženk je torej v obsegu izplačane odškodnine prešla na prvo tožečo stranko. Pravna narava terjatve se tako zaradi subrogacijskega učinka ni spremenila, spremenil se je le upnik (prva tožeča stranka je vstopila v pravice drugotožnika). Materialno sosporništvo med tožečima strankama je tako podano, zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje da je potrebno obravnavani spor presojati po pravilih o postopku v gospodarskih sporih (491. čl. ZPP) pred krajevno pristojnim okrožnim sodiščem.

Za odločitev o pristojnosti je odločilno dejansko stanje v času vložitve tožbe. Pozneje nastale spremembe se ne upoštevajo (perpetuatio fori) in ostane stvarno pristojno sodišče, ki je pristojno v času vložitve tožbe, čeprav bi te spremenjene okoliščine (status toženca), kazale na to, da bi na njihovi osnovi postalo stvarno pristojno drugo redno sodišče iste ali nižje (okrajno) vrste.

Ko je sodišče druge stopnje reševalo toženčevo pritožbo, je pravilno opozorilo, da gre v tej zadevi za spor, o katerem je potrebno odločati po predpisih o postopku v gospodarskih sporih (dvaintrideseto poglavje zakona o pravdnem postopku - ZPP). Tožeča stranka je namreč družba z omejeno odgovornostjo in sodi med osebe, za katere veljajo pravila v postopku v gospodarskih sporih (1. točka 489. člena ZPP), toženec pa je bil po lastni izjavi v času sklenitve in izpolnitve v tej zadevi obravnavane špediterske pogodbe obrtnik, torej oseba iz 489.a člena ZPP, sam spor pa izvira iz gospodarskega razmerja pravdnih strank.

Za odločanje v gospodarskih sporih iz najemnih razmerij so stvarno pristojna okrožna sodišča.

Krajevna skupnost je lahko subjekt gospodarskega spora, če je pravna oseba.

Okrožna sodišča so po določilu 101. člena Zakona o sodiščih (Ur.l.RS štev. 19/94 - v nadaljevanji ZS) stvarno pristojna ne-le za reševanje gospodarskih sporov ( 3. točka 101. člena ZS ), temveč tudi za sojenje v civilnih zadevah - spori v zvezi s stečaji in likvidacijami( 5.točka 101. člena ZS). Znotraj tako določene stvarne pristojnosti pa bo po določilih 489. do 491. člena še veljavnega Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 35/91) potrebno presoditi, ali bo okrožno sodišče postopalo po posebnih določilih, ki veljajo za gospodarski spor.

Po še veljavnem Zakonu o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 35/91) v sporih med domačimi osebami temeljijo pravila za gospodarski spor na personalnem kriteriju iz 489. člena, kavzalnem kriteriju iz 489a člena in mešanem kriteriju iz 491. člena. Kriteriji za določitev gospodarskega spora so taksativno našteti - torej jih ni dovoljeno širiti.

Pritožbene novote se v postopku zavarovanja lahko uveljavljajo toliko časa kot v izvršilnem oz. pravdnem postopku. Če gre za subjekta redne pravde, se lahko uveljavljajo tudi v pritožbi. Če pa gre za subjekta gospodarskega spora, se lahko uveljavljajo samo do konca postopka na prvi stopnji (tj. do izdaje sklepa sodišča prve stopnje, ki se izpodbija s pritožbo).

ZST (do novele, ki je bila objavljena v Ur.l. RS št. 14/91) obveznosti, ki jih je za vloge oziroma odločbe predpisoval v tarif. št. 1 in 2, ni urejal ločeno glede na pravdni in izvršilni postopek. Po noveli pa jih je urejal ločeno (s 100 % povečanjem) glede na postopek v gospodarskih sporih. Določbi 4. odst. tarif. št. 1 in 5. odst. tarif. št. 2 ZST sta povsem jasni in ne potrebujeta dodatne razlage. Zato se uporabljata tako, kot se glasita. ZST 100 % povečanja obveznosti za vloge oziroma odločbe iz tarif. št. 1 in 2 ZST ni vezal na subjekte iz 1. točke 489. čl. in iz 489.a čl. ZPP, ampak na postopek v gospodarskih sporih, ki pa se začne šele s pravnomočnostjo sklepa, s katerim je sodišče prve stopnje po ugovoru dolžnika odločilo o razveljavitvi sklepa o izvršbi (izdanega na podlagi verodostojne listine) v tistem delu, s katerima je bila dovoljena izvršba.

I. Pravno razmerje med tožečo stranko in tožencem ni bilo vzpostavljeno neposredno, ampak posredno preko bivše komanditne družbe glede na to, da odgovarja toženec za njene obveznosti že po zakonu samem kot komplementar. Zato je treba kot podlago za ocenitev značaja pravnega razmerja med tožečo stranko in tožencem vzeti pravno razmerje med tožečo stranko in bivšo komanditno družbo. To pa je bilo gospodarsko pravno razmerje. Zato je tudi spor med tožečo stranko in tožencem spor iz njunega medsebojnega gospodarskega razmerja. Za takšen spor pa veljajo pravila o postopku v gospodarskih sporih tudi v primeru, če je stranka v sporu fizična oseba (490. člen ZPP). Zato se tožena stranka pri uveljavljanju 15 dnevnega pritožbenega roka v reviziji ne more z uspehom sklicevati na okoliščino, da je toženec fizična oseba. II. Okoliščina, da overjeni prepis sodbe, vročen pravnemu zastopniku toženca, ni vseboval pouka o pravici vložitve pritožbe (3. odst. 337. člena ZPP), ni razlog za podaljšanje pritožbenega roka (primerjaj: 111. člen ZPP).

Če gre za spor med dvema podjetjema, mora sodišče uporabiti postopek v gospodarskih sporih. Če je na strani tožene stranke tožena tudi fizična oseba, pa mora ugotoviti, ali sta toženi stranki materialna ali formalna sospornika. Če gre za materialno sosporništvo, mora uporabiti določilo 491. člena in ravnati po postopku v gospodarskih sporih; če pa gre za formalno sosporništvo, potem mora tožbi proti tožencema, ki se morata obravnavati v različnih postopkih, razdružiti in zadevi ločeno obravnavati. Vpis v sodni register ni vedno konstitutivnega pomena. Nedvomno je vpis bistven za ustanovitev, združitev, organiziranje in prenehanje subjekta vpisa ter statusne in druge spremembe tega subjekta (prvi odstavek 184. člena tedaj veljavnega Zakona o podjetjih). Drugače pa je v primeru podatkov, ki niso namenjeni sami možnosti izvajanja pravnega prometa, marveč so namenjeni varnosti pravnega prometa (med slednje spada pooblastilo v pravnem prometu s tretjimi osebami). Ti podatki po določilu drugega odstavka 186. člena Zakona o podjetjih res učinkujejo nasproti tretjim osebam šele od dneva vpisa; toda v notranjih razmerjih ni ovire, da ne bi sodišče pri svojem odločanju upoštevalo li

S sklenitvijo najemne pogodbe sta stranki uredili medsebojna razmerja v zvezi z uporabo poslovnih prostorov v stavbi. Glede na to pogodbo se izkaže kot nepomembno vprašanje, ali je imelo pravno razmerje med pravnim prednikom tožeče stranke in toženo stranko značilnosti osebne služnosti oziroma, ali je šlo za kakšno drugo pravno razmerje.