VSRS Sklep II DoR 333/2016

Revizija se dopusti glede pravnega vprašanja, ali so zahtevki za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo, vloženi po preteku dveh let, odkar bi moral zrakoplov pristati, zastarani, oziroma ali je materialnopravno pravilna odločitev sodišča druge stopnje glede teka zastaralnih rokov za uveljavljane odškodnine za premoženjsko škodo v konkretnem primeru.

1Tožnica je bila potnica v balonu A., d. o. o., Ljubljana, ki je 23. 8. 2012 strmoglavil na B. Utrpela je nepremoženjsko in premoženjsko škodo. Povrnitev obeh je zahtevala v pravdi. O njenih zahtevkih je pravnomočno odločeno, tožena zavarovalnica pa je vložila predlog za dopustitev revizije (le) glede dela odškodnine, ki je bil tožnici pravnomočno prisojen iz naslova premoženjske škode in sicer glede več (manjših) denarnih zneskov, katerih vsota znaša 3.533,46 EUR ter predstavljajo izdatke za preiskavo z magnetno resonanco, nekatere zobozdravstvene storitve in prevozne stroške. Te zneske je zahtevala po tem, ko sta že potekli dve leti od nesreče, zato je sodišče prve stopnje ugovoru zavarovalnice, da je terjatev v tem obsegu zastarala, ugodilo in zahtevek zavrnilo. Ugovor zastaranja je rešilo na podlagi določbe prvega odstavka 162. člena Zakona o obligacijskih in stvarnopravnih razmerjih v letalstvu (v nadaljevanju ZOSRL), po kateri terjatve iz prevoznih pogodb ter regresne terjatve v zvezi s temi pogodbami zastarajo v dveh letih, ter določbe 1. točke četrtega odstavka 162. člena ZOSRL, po kateri pri pogodbah o prevozu potnikov v primeru smrti, okvare zdravja ali poškodbe potnikov ali zamude pri prevozu, prične teči zastaralni rok od dneva, ko je letalo prispelo ali bi moralo prispeti v namembni kraj; v konkretnem primeru bi moral balon prispeti v namembni kraj 23. 8. 2012, zastaralni rok je potekel 23. 8. 2014 in premoženjski zahtevki, vloženi kasneje, so zastarali. Poudarilo je, da tudi Uredba ES 889/2002 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. 5. 2002 o spremembi Uredbe Sveta št. 2027/97 o odgovornosti letalskih prevoznikov v primeru nesreč določa rok dveh let za vložitev tožbe po datumu prihoda zrakoplova ali po datumu, ko bi zrakoplov moral pristati. Stališče drugostopenjskega sodišča glede zastaranja je bilo drugačno: tožnici pritrdi, da presoja o zastaranju nasprotuje določbi tretjega odstavka 162. člena ZOSRL, po kateri terjatve iz zavarovalnih pogodb zastarajo v petih letih, tožnica kot potnica pa je uveljavljala od zavarovalnice odškodnino prav iz naslova obveznega zavarovanja odgovornosti (159. člen ZOSRL). Ker je bilo treba uporabiti petletni zastaralni rok, tožničin zahtevek ni zastaral ter je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo in zavrnilno sodbo spremenilo tako, da je zahtevku ugodilo.

2Tožena zavarovalnica je zoper tu obravnavani del odločitve pritožbenega sodišča vložila predlog za dopustitev revizije glede pravnega vprašanja, ali so zahtevki za premoženjsko škodo, vloženi po preteku dveh let, odkar bi moral zrakoplov pristati, zastarani oziroma ali je materialnopravno pravilna odločitev sodišča druge stopnje glede teka zastaralnih rokov za premoženjsko škodo.

Tožena stranka poudarja, da bo revizijska odločitev o tem vprašanju izrednega pomena za razvoj prava preko sodne prakse in za enotno uporabo prava. Navaja, da v postopku pred sodiščema prve in druge stopnje ni bilo sporno, da se balon klasificira kot zrakoplov in da so obligacijska razmerja glede obravnavane balonarske nesreče urejena v ZOSRL. Ta zakon pa glede odgovornosti napotuje na predpise Evropske unije o odgovornosti prevoznikov zrakoplovov. Poudarja, da je pri tem potrebno upoštevati pravila o hierarhiji med pravnimi akti, konkretno da je Uredba Evropske unije kot nadnacionalni predpis pravno sistematično nad ZOSRL in da Uredba ES 898/2002 o spremembi Uredbe Sveta (ES) št. 202/97 o odgovornosti letalskih prevoznikov v primeru nesreč do potnikov in njihove prtljage določa, da je treba vse odškodninske zahtevke vložiti na sodišču v dveh letih po datumu prihoda zrakoplova ali po datumu, ko bi zrakoplov moral pristati (v konkretnem primeru isti dan, 23. 8. 2012). Uredba torej za odškodninske zahtevke potnikov za škodo izključuje zastaralni rok, daljši od dveh let. Ta ureditev je povzeta tudi v ZOSRL. ZOSRL v prvem odstavku 159. člena določa, da se iz zavarovanja odgovornosti povrnejo zneski, ki jih mora zavarovalec plačati osebam za škodo, za katero je odgovoren. Ta določba torej ureja pravico zavarovalca, da lahko terja povračilo iz naslova odgovornosti za zneske, ki jih mora plačati oškodovancem. V drugem odstavku 159. člena ZOSRL pa je urejena direktna tožba oškodovanca do zavarovalnice.

Zastaralni roki so urejeni v 162. členu ZOSRL in znašajo: po prvem odstavku dve leti za terjatve iz prevoznih pogodb ter regresne terjatve v zvezi s temi pogodbami; eno leto po drugem odstavku za terjatve iz pogodbe o posebnih storitvah z letalom, za terjatve iz pogodbe o zakupu letala in odškodninske terjatve iz naslova odgovornosti iz 130. člena (ta ureja odgovornost lastnika letala) in regresne terjatve v zvezi s temi terjatvami ter po tretjem odstavku pet let za terjatve iz zavarovalne pogodbe. Nato je v četrtem odstavku določeno, kdaj prične teči zastaralni rok za posamezne terjatve.

Stališče tožene zavarovalnice je, da petletni zastaralni rok po tretjem odstavku 162. člena ZOSRL velja le za terjatve zavarovalca proti zavarovalnici za povrnitev zneskov, ki jih je plačal oškodovancem. V 8. točki četrtega odstavka 162. člena ZOSRL je namreč določeno, da prične teči zastaralni rok pri zavarovalnih pogodbah v primeru odškodninskih terjatev za škodo, povzročeno drugim osebam, od dneva, ko zavarovalec prejme od druge osebe odškodninski zahtevek, drugega pričetka teka zastaralnega roka za odškodninske terjatve pa ne določa. Če bi obveljala razlaga, da za direktno terjatev oškodovanca do zavarovalnice velja petletni zastaralni rok po tretjem odstavku 162. člena ZOSRL, zastaranja praktično ne bi bilo: pogoj za pričetek teka zastaranja je, da zahtevek prejme zavarovalec in ne zavarovalnica. Po mnenju tožene stranke je treba upoštevati tudi določbo petega odstavka 357. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki določa, da neposredni zahtevek oškodovanca proti zavarovalnici zastara v enakem času, v katerem zastara njegov zahtevek proti zavarovancu, ki je odgovoren za škodo. ZOSRL kot specialen predpis te določbe namreč ne izključuje. Vprašanje, kateri zastaralni rok velja za direktne zahtevke oškodovancev proti zavarovalnici po ZOSRL je pomembno tudi zaradi jasnosti stališča o pričetku teka zastaralnega roka ter o skladnosti ZOSRL z Uredbo. Dodaja, da je zoper toženo stranko vloženih več tožb, ki se nanašajo na podobno dejansko stanje, pa o njih še ni odločeno, prakse Vrhovnega sodišča o predlaganem vprašanju pa še ni.

3Predlog tožene stranke je utemeljen.

4Predpostavke za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) so izpolnjene. Vrhovno sodišče je zato odločilo, kot je navedeno v izreku sklepa.