VSL sklep I Cp 49/2000

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Z izpodbijanim sklepom in popravnim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo obseg zapustnikovega premoženja, ki mu je bil vrnjen z delno odločbo o denacionalizaciji, njegovo vrednost, dediče, za dediča razglasilo K. A. do 17/30, ker naj bi vrnjena zemljišča spadala v sklop zaščitene kmetije, ostalim dedičem pa priznalo denarno vrednost nujnih dedičev ter ga naložilo v plačilo prevzemniku K. A. v roku 30 dni oziroma v sporazumu z dediči dogovorjenem roku.

Zoper tak sklep se pritožujejo nujni dediči M. J., J. K. in A. K.. V pritožbi navajajo, da v zapuščino spadata tudi parceli 82/2 in 89 k.o. .... Mnenje upravne enote ..., ki navaja, da parceli 189 in 108 spadata v sklop zaščitene kmetije, je zavajajoče, saj to tudi ne more biti res, saj se o zaščitenih kmetijah govori 20 let. V času zaplembe ti dve parceli nista mogli spadati v zaščiteno kmetijo.

Zapuščina obsega le 4 parcele in ne kmetijskega gospodarstva. Zaradi tega je napačna odločitev o dedovanju po ZDKZ, saj to ne more veljati za vse preostalo premoženje. Za spuščeni parceli velja, da ne spadata h kmetiji, saj se ne obdelujeta, prevzemnik pa tudi ne skriva, da jih bo prodal najboljšemu ponudniku in bi šlo v tem primeru lahko za običajni način dedovanja. Sodišče tudi v ničemer ne omenja postopka denacionalizacije za ostale nacionalizirane parcele, ki so v lasti tretjih oseb in predlagajo dopolnitev sklepa o načinu dedovanja preostalega premoženja. Sklep naj se izvede v zemljiški knjigi šele, ko bo prevzemnik predložil dokazilo o izplačilu nujnih dedičev.

Pritožba je utemeljena.

Pritožba je neutemeljena v delu, ko trdi, da v konkretnem primeru ni možno dedovanje po Zakonu o dedovanju kmetijskih gospodarstev (Ur.list RS 70/95; v nadaljevanju besedila ZDKG), saj je Ustavno sodišče v odločbah Up 190/95 in Up 62/94 zavzelo stališče, da je možno predpise o dedovanju zaščitenih kmetij uporabiti tudi za dedovanje zemljišč, vrnjenih v postopku denacionalizacije, če so ta zemljišča ob podržavljenju pripadala kmetijsko-gozdarsko gospodarski enoti, ki je bila kasneje določena kot zaščitena kmetija in bi bila lahko tudi ta zemljišča, kolikor bi prišlo do dedovanja po letu 1973, predmet dedovanja po posebnih predpisih, če ne bi bila podržavljena.

Pri tem pa je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je oprlo odločitev zgolj na dopis Upravne enote ... z dne 7.4.1999, ki samo sporoča, da bi parceli v k.o. ... spadali k zaščiteni kmetiji ..., kar ne zadostuje. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotoviti, ali je bil zapustnik ob podržavljenju leta 1946 lastnik kmetijsko-gozdarsko-gospodarske enote, ki je po letu 1973 postala zaščitena kmetija in kaj je predstavljalo to enoto. Isto velja tudi za parcele v k.o. ... Samo v takem primeru pride v poštev uporaba določb ZDKG. Sodišče prve stopnje je tudi zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz čl. 339/2 tč. 14 ZPP, saj obstaja nasprotje med izrekom in obrazložitvijo. Iz obrazložitve izhaja, da postane prevzemnik A. K. lastnik vrnjenih nepremičnin, medtem ko iz izreka izhaja da postane le solastnik spornih nepremičnin do 17/30. Izpodbijani sklep je bilo ne glede na nepopolno dejansko stanje razveljaviti že iz teh razlogov, zaradi absolutne bistvene kršitve določb postopka. Brez pravne podlage je tudi odločitev o plačilu nujnega deleža v tuji valuti, ko pa je v državi Sloveniji plačilno sredstvo domača valuta (slovenski tolar). Poleg tega bi moralo sodišče prve stopnje v izreku določiti vrednost in rok za izplačilo nujnega deleža v skladu s čl. 14 in 15 ZDKG, kar nerazumljivo in v nasprotju z ZDKG ni bilo storjeno.

Glede na navedeno je bilo utemeljeni pritožbi ugoditi in izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti v ponovno odločanje (čl. 365 tč. 2 ZPP v zvezi s čl. 163 ZD). Šele po dopolnitvi postopka v nakazani smeri in odpravi zgoraj navedenih pomanjkljivosti bo mogoče pravilno odločiti o zadevi.