VSK sodba II Kp 18601/2014

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obtoženega M.P. in obtoženega V.J. spoznalo za kriva, da sta storila vsak po eno kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena KZ-1. Obtoženima je na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 izreklo pogojni obsodbi, s katerima jima je na podlagi tretjega odstavka 308. člena in 3. točke drugega odstavka 51. člena KZ-1 določilo vsakemu kazen šest mesecev zapora, ki se ne bo izrekla, če obtoženca v preizkusni dobi dveh let ne bosta storila novega kaznivega dejanja. Na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 jima je v določeni kazni vštelo čas pridržanja in pripora od 14.00 ure dalje dne 1.4.2014 do izpustitve dne 25.4.2014. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je odločilo, da sta obtoženca dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, kar jima bo odmerjeno s posebnim sklepom, pri čemer je odločilo, da sta obtoženca dolžna plačati sodno takso v znesku 56,00 EUR.

2Proti taki sodbi je vložila pritožbo okrožna državna tožilka iz razloga po 2. in 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 5. točko 372. člena ZKP, to je, zaradi kršitve kazenskega zakona in odločbe o izrečeni kazenski sankciji ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da obtoženima izreče pogojno obsodbo, v kateri jima določi kazen zapora eno leto in preizkusno dobo dveh let in denarno kazen 5.000,00 EUR.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožnica graja določeni zaporni kazni v okviru pogojne obsodbe s trditvijo, da sodišče prve stopnje kazni ne bi smelo omiliti, ker ni mogoče trditi, da gre za nizko kriminalno količino glede na to, da je bilo čez ozemlje države pripeljanih kar 25 tujcev. Pritožnica nima prav, da je sodišče prve stopnje določeni kazni omililo. Res je v izpodbijani sodbi nepravilno navedlo, da je upoštevalo 3. točko drugega odstavka 51. člena KZ-1, ki omogoča omilitev kazni, čeprav je določilo zaporno kazen v trajanju šestih mesecev, ki je v okviru predpisane za storjeno kaznivo dejanje in ne predstavlja omiljene kazni, saj je za obravnavano kaznivo dejanje mogoče izreči oz. določiti zaporno kazen od enega meseca do petih let. Sicer pa je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe kot obteževalno okoliščino upoštevalo v pritožbi izpostavljeno, da je šlo v obravnavanem primeru za 25 tujcev, ki so bili prepeljani v kombiniranem vozilu, pravilno pa je tudi ugotovilo, da so podane tudi olajševalne okoliščine, ki se kažejo v nizki kriminalni količini, saj sta bila obtoženca le izvidnica, izvršila sta le eno dejanje in ni izkazano, da bi prejela posebej visoko premoženjsko korist. Pravilno je tudi upoštevalo, da sta obtoženca kaznivo dejanje priznala, ko sta se prvič izrekla o krivdi.

5Pritožnica nadalje trdi, da je sodišče zagrešilo kršitev kazenskega zakonika zato, ker obtožencema ni izreklo denarne kazni. Prav ima, da sta bila obtoženca spoznana za kriva kaznivega dejanja, za katerega je predpisana tako zaporna kot tudi denarna kazen, vendar njen predlog, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtožencema izreče denarni kazni v višini 5.000,00 EUR, ne more biti uspešen, saj je denarna kazen odvisna od dnevnega zneska, ki ga sodišče določi glede na premoženjske razmere storilca (prvi odstavek 47. člena ZKP). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da višina dnevnega zneska za oba obtoženca znaša 0,00 EUR, kar pritožnica ne izpodbija. Tudi če bi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi določilo število dnevnih zneskov, bi glede na okoliščino, da znaša višina dnevnega zneska 0,00 EUR, vedno prišlo do zmnožka, ki bi bil enak 0,00 EUR. Sodišče prve stopnje torej denarne kazni ni moglo izreči, zato pritožnica tudi v tem delu ne more uspeti. Pritožbeno sodišče je zato njeno pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP), potem ko tudi preizkus izpodbijane sodbe v mejah 383. člena ZKP ni pokazal nepravilnosti.

6Odločitev pritožbenega sodišča je v korist obtožencema, zato izrek o stroških pritožbenega postopka kot nepotreben odpade (drugi odstavek 98. člena ZKP).