VSK sodba I Cp 680/2014

Pritožbi se ugodi, sodba se v izpodbijanem delu (prvem odstavku izreka) spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: “Toženec je dolžan tožniku povrniti nastalo premoženjsko škodo v višini 368.901,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.1.2006 dalje do plačila, s tem da zakonske zamudne obresti v obdobju o 26.1.2006 do 1.1.2007 tečejo od tolarske vrednosti dosojenega zneska - 88.403.435,64 SIT, od 1.1.2007 dalje pa od dosojenega everskega zneska 368.901,00 EUR, v roku 15 dni.“.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati stroške pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje v višini 6.388,22 EUR in stroške pritožbenega postopka v višini 1.163,56 EUR, v petnajstih dneh po prejemu te sodbe.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) dolžna tožniku povrniti nastalo premoženjsko škodo v višini 368.901,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.1.2006 dalje do plačila, s tem da zakonske zamudne obresti v obdobju o 26.1.2006 do 1.1.2007 tečejo od tolarske vrednosti dosojenega zneska - 88.403.435,64 SIT, od 1.1.2007 dalje pa od dosojenega evrskega zneska 368.901,00 EUR, v roku 15 dni (prvi odstavek izreka); višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (drugi odstavek izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna tožniku plačati 9.029,78 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

2Toženka navedeno sodbo izpodbija v ugodilnem delu, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga, da se navedena sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožniku pa naloži plačilo vseh njenih pravdnih stroškov. Podrejeno predlaga, da se sodba v izpodbijanem delu razveljavi in zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se z odločitvijo, da je ravnanje upravnega organa – izdaja odločbe o prekinitvi postopka zaradi reševanja predhodnega vprašanja (sklep z dne 22.11.2003) in pasivnost UE, šteti kot protipravno ravnanje državnega organa, pri čemer naj tožnik ne bi imel na voljo učinkovitega pravnega sredstva. Upoštevati je treba, da je bila vloga za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo avtopralnice s kava barom z odločbo z dne 6.11.2012 zavrnjena. Razlogi, zaradi katerih je bila navedena vloga za izdajo gradbenega dovoljenja zavrnjena, so po oceni pritožnice odločilna dejstva, za presojo vseh ostalih odškodninskih predpostavk. Tako je nepravilna ugotovitev, da je podana vzročna zveza, saj da je zgolj zaradi takega predolgega odločanja tožniku nastala škoda. Sodišče se ni opredelilo do odločilnega dejstva, da je bilo tožniku gradbeno dovoljenje zavrnjeno. Dejstvo je, da predloženi projekt očitno že ob sami vložitvi ni bil izdelan v skladu s pogoji lokacijskega dovoljenja UE z dne 11.1.1999 in odločbe o spremembi citiranega lokacijskega dovoljenja z dne 21.2.2000. To dejstvo kaže na to, da tožnik ves čas ni imel pogojev za pridobitev gradbenega dovoljenja. Vlogo za pridobitev gradbenega dovoljenja z vso potrebno (neskladno) dokumentacijo je podal tožnik sam, oziroma v njegovem imenu gradbeni strokovnjak. Ne prvotno ne spremenjeno lokacijsko dovoljenje pa ni dovoljevalo gradnje objekta takšnega tlorisa (12,5 x 20 m), kot ga je kasneje za gradbeno dovoljenje zahteval tožnik oz. kolikor so znašale mere njegove že predhodno kupljene avtopralnice, pri čemer tolerance izrecno niso bile dopustne. Po mnenju pritožnice je tožnik s takšnim ravnanjem prekinil vzročno zvezo z nastalo škodo – pričakovanim dobičkom, ali pa vsej v pretežni meri prispeval k škodi. Zaključek sodišča, da je tožniku (izključno) zaradi negotovega in predolgega čakanja nastala škoda, saj bi v primeru opravljanja dejavnosti ali pravočasne preusmeritve dejavnosti na drug kraj ali v drugo dejavnost pridobival visok dobiček, je tako posledica nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in v nasprotju z listinami, predloženimi v dokaznem postopku. V posledici navedenega so napačne ugotovitve, da je tožnik lahko realno pričakoval dobiček iz opravljanja predvidene dejavnosti. Za negativno odločitev o izdaji gradbenega dovoljenja za predvideno gradnjo avtopralnice je torej vzrok, kot tudi odgovornost, izključno na strani tožnika. Sama dolgotrajnost odločanja upravnega organa ne more biti izključni pravno relevantni vzrok dosojeni odškodnini za izgubljeni dobiček. Prav tako so napačne ugotovitve, da bi lahko tožnik v primeru, da bi pravočasno izvedel za negativno odločitev glede izdaje gradbenega dovoljenja, preusmeril svojo dejavnost na drug kraj oz. drugo dejavnost. Take ugotovitve sodišča so zgolj hipotetični izgovori za utemeljitev priznanja odškodnine za izgubljeni dobiček. Tožnik namreč med postopkom navedb v smeri, da je imel pripravljeno drugo lokacijo, ali pripravljeno drugo dejavnost ni niti zatrjeval, niti dokazoval. Po oceni pritožnice ni podana niti škoda. Tožnik je uveljavljal izgubljeni dobiček za dejavnost, ki je nikoli prej ni opravljal in ki je na željeni lokaciji (glede na do sedaj navedeno) niti ne bi mogel opravljati. Nedovoljena dejavnost pa ne more ustvariti gotove bodoče škode v obliki izgubljenega dobička, saj to ni dobiček, ki bi ga oškodovanec utemeljeno pričakoval (II Ips 37/2003). Pritožnica se ne strinja nit s samo odločitvijo glede višine škode. Najprej opozarja na to, da je sodišče bistveno kršilo določbe postopka, ko je zavrnilo postavitev drugega izvedenca finančne stroke s skopo utemeljitvijo, da je eno in edino izdelano izvedensko mnenje ustrezna in zadostna podlaga za sprejem odločitve. Pritožnica je z vlogo z dne 12.12.2013 podala obsežen in vsebinske pripombe na izdelano mnenje, ki jih je izvedenec na dodatnem zaslišanju pravzaprav tudi sam potrdil. Navedel je namreč, da je osnovni problem izdelanega mnenja, da ni mogoče vedeti, ali bi bil ocenjeni dobiček tudi dejansko dosežen in da bi bilo mogoče do končne kvantifikacije uspeha priti z dodatnima dvema preveritvama. Sodišče kljub temu ni sledilo predlogu pritožnice, temveč se je kar samo odločilo za eno do ponujenih variant hipotetično izračunanega dobička. Mnenje temelji zgolj na poslovnem načrtu iz leta 2005, ki je bil evidentno narejen za potrebe postavitve (visokega) tožbenega zahtevka in ne preden se je tožnik sploh lotil aktivnosti v smeri opravljanja dejavnosti avtopralnice. Sodišče bi kot izgubljeni dobiček lahko priznalo dobiček cca. 8.000,00 EUR letno, kolikor ga izkazuje najbolje poslujoča avtopralnica na obali, ne pa kar 80.000,00 EUR letno, kar je kar 10 kratnik najboljšega dobička. Pritožnica se ne strinja niti z odločitvijo o stroških postopka. Meni, da so previsoko odmerjeni, izpostavlja postavko drugi materialni stroški potrebni za pravdo in DDV, ki prav gotovo ne dosegajo skoraj 15.000,00 EUR.

3Tožnik je na pritožbo odgovoril. Prereka vse pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe ter priglaša strošek pritožbenega postopka.

4Pritožba je utemeljena.

5V obravnavani zadevi tožnik vtožuje plačilo odškodnine za materialno škodo – izgubljeni dobiček, ki mu je nastala zaradi protipravnega ravnanja organa tožene stranke pri odločanju o njegovi vlogi za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo avtopralnice s kava barom z dne 11.1.1999. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je upravni organ nepravilno prekinil upravni postopek zaradi pridobitve uradnega tolmačenja občinskega Odloka o prostorskih pogojih za območje Vanganela. Vprašanje interpretacije splošnega upravnega akta (Odloka) ni predhodno vprašanje. Zaradi takega postopanja upravnega organa pa je nastal popoln zastoj v reševanju tožnikove upravne zadeve od prekinitve 22.11.2003 do izdaje odločbe z dne 26.9.2012, s katero je bilo odločeno, da se sporno lokacijsko dovoljenje in odločba o spremembi tega pustita v veljavi. Zaključilo je, da kršitev procesne določbe prvega odstavka 147. člena Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP), ki jasno opredeljuje pojem predhodnega vprašanja in na kateri temelji ustaljena sodna praksa, v povezavi s popolno pasivnostjo upravnega organa, ki je trajala od prekinitve postopka dalje, izpolnjuje standard protipravnosti ravnanja upravnega organa. S takimi razlogi in ostalimi podanimi v točkah od 18 do 20 obrazložitve se strinja tudi pritožbeno sodišče in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje in jih pritožba s svojimi navedbami ne more omajati (primerjaj odločbo VS RS II Ips 645/2009 z dne 17.5.2012).

6V nadaljevanju je ugotovilo, da je bilo gradbeno dovoljenje dne 6.11.2012 zavrnjeno in zaključilo, da bi bilo v primeru, če bi bilo o izdaji gradbenega dovoljenja pravočasno odločeno in v primeru če bi mu bilo ugodeno, tožnik lahko pričel z opravljanjem predvidene dejavnosti, v primeru negativne rešitve (do česar je dejansko prišlo) pa bi jo lahko (pravočasno) preusmeril na kakšen drug kraj oz. se preusmeril v drugo dejavnost. Tako pa je tožnik, pričakujoč odločitev upravnega organa, zgolj čakal, nameravane dejavnosti ni mogel opravljati, zaradi negotovosti glede odločitve se pa tudi ni mogel polotiti česa drugega ali drugje. Zaključilo je, da je podana vzročna zveza med neutemeljeno dolgim odločanjem upravnega organa in zatrjevano škodo - izgubljenim dobičkom za obdobje od 22.12.2003 do 26.9.2012.

7Po določbi 132. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) je izgubljeni dobiček preprečitev povečanja premoženja, po določbi tretjega odstavka 168. člena OZ pa se pri oceni izgubljenega dobička upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega ravnanja ni bilo mogoče doseči.

8V konkretnem primeru pa zatrjevanega dobička na navedeni lokaciji, za katero je bil izdelan tudi poslovni načrt, na katerem je izvedenec ekonomske stroke temeljil svojo oceno izgubljenega dobička, ki je bila podlaga sodišču za obravnavno odločitev, nikoli ne bi mogel realizirati, saj je bila njegova vloga za izdajo gradbenega dovoljenja zavrnjena, kar pomeni, da na navedeni lokaciji ne bi mogel postaviti želene avtopralnice s kava barom, v posledici česar tudi ne bi mogel ustvarjati dohodka in zatrjevanega (izgubljenega) dobička (1). Samo dejstvo čakanja na izdajo gradbenega dovoljenja, ob upoštevanju, da je bila vloga za izdajo gradbenega dovoljenja zavrnjena, pa ni relevantna okoliščina, ki pripelje do logičnega zaključka, da je tožnik dobiček sploh izgubil. Ne gre spregledati dejstva, na katerega opozarja pritožnica, da tožnik v postopku na prvi stopnji ni zatrjeval, da bi v primeru, da bi bilo o njegovi vlogi za izdajo gradbenega dovoljenja prej odločeno (četudi negativno), na drug način ustvarjal dobiček (da bi lahko dobil drugo enakovredno lokacijo) oz. da bi odprl drugo dejavnost (2). Glede na navedeno ima po oceni pritožbenega sodišča pritožba prav, ko zatrjuje, da ni podana ena od predpostavk odškodninske odgovornosti, to je vzročna zveza med zatrjevano škodo in ravnanjem upravnega organa in torej ni podana odškodninska odgovornost toženke. Tožnik bi bil sicer upravičen do izgubljenega dobička, ki bi ga ustvarjal z avtopralnico s kava barom na lokaciji za katero je podal vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja, če bi bilo njegovi vlogi ugodeno. Vendar je bila njegova vloga zvrnjena, s tem pa je bila pretrgana tudi vzročna zveza med ugotovljenim protipravnim ravnanjem upravnega organa in škodo. Tožnik bi bil upravičen do izgubljenega dobička tudi v primeru, da bi podal ustrezne trditve in dokaze, da bi v primeru, če bi prejel prej negativno odločitev upravnega organa, svojo nameravano (novo) dejavnost preusmeril na drugo (enakovredno) lokacijo, na kateri bi ustvarjal prihodke in zatrjevani izgubljeni dobiček, pa tega ni storil, ker je čakal na odločbo o gradbenem dovoljenju. Vendar kot že rečeno, teh trditev tožnik ni podal. V tej smeri tožba torej ni sklepčna. Odškodninska odgovornost toženke tako ni podana.

9Upoštevaje navedeno je bilo potrebno utemeljeni pritožbi ugoditi, izpodbijano sodbo spremeniti in tožbeni zahtevek zavrniti (peta alineja 358. člena ZPP).

10Ker je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev o glavni stvari, je moralo spremeniti tudi odločitev o pravdnih stroških (drugi odstavek 165. člena ZPP). Glede na odmero toženkinih stroškov, ki jo je opravilo sodišče prve stopnje, in ki jih pritožba ne prereka, je pritožbeno sodišče odločilo, da je tožnik dolžan toženki povrniti 6.388,22 EUR stroškov postopka na prvi stopnji.

11Ker pa je toženka uspela s pritožbo, je upravičena tudi do pritožbenih stroškov, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo upoštevaje do sedaj veljavno Odvetniško tarifo (41. člen Zakona o odvetniški tarifi) na znesek 1.163,56 EUR, ki predstavlja nagrado za sestavo pritožbe (1.147,50 EUR - tarifna št. 21) in materialne stroške (16,06 EUR - tretji odstavek 13. člena Odvetniške tarife).

---------------------------------------------------

op. št. 1: Zato ne more biti v osnovi niti merodajno izdelano izvedensko mnenje, saj je izvedenec upošteval lokacijo, na kateri tožnik nikoli ne bi mogel poslovati.

op. št. 2: Sodišče prve stopnje je te ugotovitve podale torej brez ustrezne trditvene podlage.