VSC sklep Cp 413/2016

I. Pritožbi se ugodi in se razveljavi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih, to je v točkah I/I, I/III in I/IV izreka sodbe sodišča prve stopnje in se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno sodbo.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo in sklepom pod I izreka razsodilo, da sta prvo in drugotožena stranka nerazdelno dolžna plačati tožeči stranki 11.186,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 4. 2013 dalje do plačila (točka I/I izreka), zavrnilo tožbeni zahtevek v presežku za še zahtevanih 38.813,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 9. 2011 dalje do plačila in za zakonske zamudne obresti od 11.186,60 EUR za čas od 29. 9. 2011 do 3. 4. 2013 (točka I/II izreka), ugotovilo neobstoj v pobot uveljavljane terjatve tožene stranke v znesku 29.588,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.234,40 EUR od 10. 12. 2014 dalje do plačila in od 24.354,53 EUR od 30. 9. 2015 dalje do plačila (točka I/III izreka) ter odločilo o stroških pravdnega postopka tako, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki 1.056,98 EUR, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dneva po vročitvi sodbe (točka I/IV izreka). Pod točko II odločitve pa je sklenilo, da se zavrže tožba v delu, v katerem je tožnik zahteval ugotovitev, da sta tožnik in tretja toženka živela v izvenzakonski skupnosti od leta 2008 do konca februarja 2011 in ugotovitev, da sta tožnik in tretja toženka v času izvenzakonske skupnosti vlagala v nepremičnino parc. št. 198/9 k.o. ... (ID ...), stanovanjsko stavbo v izmeri 127 m2 in dvorišče v izmeri 393 m2 ter kupila premičnine v podstrešnem stanovanju na naslovu Š., V. (točka II izreka). Toženci so s skupno pritožbo izpodbijali sodbo sodišča prve stopnje v delu glede odločitev pod točko I/I, I/III in I/IV izreka sodbe sodišča prve stopnje. Uveljavljali so vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlagali ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožniku naloži v plačilo vse pravdne stroške tožencev, vključno s pritožbenimi stroški. Navajali so, da iz predzadnjega odstavka na tretji strani zapisnika o glavni obravnavi z dne 28. 1. 2015 jasno izhaja, da sta postavila ugovor pobota v pravdi prvi toženec in druga toženka kot skrajno sredstvo svoje obrambe. Pobotni ugovor sta postavila eventualno, to pomeni, da naj sodišče o njem odloča le, če bo ugotovilo obstoj tožnikove terjatve kljub preostalim ugovorom. S takšnim ugovorom vlagatelj ugovora trdi, da ima zoper tožnika terjatev, ki naj jo sodišče le v primeru obstoja tožnikove terjatve do te višine ugotovi in uporabi za pobot. Sodišče prve stopnje pa je v nasprotju s procesno funkcijo pobotnega ugovora ugotovilo neobstoj pobotne terjatve preko višine tožbene terjatve, kar je nedopustno in pomeni zmotno uporabo materialnega prava ter kršitev pravice pritožnikov do enakega varstva pravic. S pobotnim ugovorom tožena stranka želi doseči le zavrnitev tožbenega zahtevka, zato je pobotna terjatev upoštevna le do višine terjatve, kolikor je potrebno za zavrnitev tožbenega zahtevka. Prvi toženec in druga toženka sta iz previdnosti postavila pobotni ugovor, ker sta odplačala tožnikov kredit in je bil tožnik s tem neupravičeno obogaten. Sodišče prve stopnje pa ju je z izpodbijano sodbo kaznovalo tako, da je ugotovilo neobstoj njune terjatve do tožnika v celotni višini ter jima onemogočilo uveljavljati to terjatev v drugem postopku. Tožniku pa sta poplačala ves njegov kredit v znesku slabih 30.000,00 EUR, iz katerega je bila dosežena večvrednost njune nepremičnine, ki jo morata torej še enkrat plačati tožniku. Da sta vložila pobotni ugovor prvi toženec in druga toženka, izhaja tudi iz obrazložitve pobotnega ugovora na drugi in tretji strani zapisnika, kjer je jasno in nedvoumno navedeno, da sta bila prvi toženec in druga toženka prisiljena nadaljevati z odplačevanjem kredita, ker je tožnik s tem prenehal, onadva pa sta bila tožniku poroka. Tretji toženki sta dajala denar, da je iz svojega računa izvajala plačilo obrokov kredita in teh navedb tožnik nikoli ni prerekal, zlasti jih ni prerekal pravočasno, toženci pa jih tudi nikoli niso umaknili, zato se štejejo kot nesporne. Zaključek izpodbijane sodbe, da so pobotni ugovor postavili vsi trije toženci, je protispisen in pomeni kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pomeni pa tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Pritožba navaja še, da je izrek v točki III nerazumljiv do te mere, da se ne da preizkusiti. S tem je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V njem sodišče prve stopnje ugotavlja neobstoj v pobot uveljavljane terjatve tožene stranke, ne pove pa, katere tožene stranke ter tudi ne, da so to vsi trije toženci. Ni jasno, zakaj je sodišče pri ugotavljanju, kdo je postavil pobotni ugovor, izhajalo zgolj iz vloge z dne 13. 10. 2015, ki je bila namenjena postavitvi vprašanj za izvedenca ter preciziranju višine postavljenega pobotnega ugovora, ne pa spremembi vlagatelja pobotnega ugovora. To je bilo obrazloženo in pojasnjeno tudi na zadnji glavni obravnavi, da sta zlasti prvi toženec in druga toženka odplačevala kredit po razpadu izvenzakonske skupnosti, ker sta to morala storiti, saj sta porokovala temu kreditu, ter da tretja toženka ni imela in nima toliko svojega denarja, da bi lahko kredit odplačevala. Predlagani so bili tudi dodatni dokazi ob opozorilu, da navedbe iz prve obravnave o tem, kdo je odplačal kredit in kdo vlaga pobotni ugovor, niso bile prerekane, ter da se zaradi tega te navedbe štejejo za nesporne. Sodišče prve stopnje bi v okviru materialnega procesnega vodstva moralo tožence pozvati, da se opredelijo, kdo je vlagatelj pobotnega ugovora, če je menilo, da je nejasen. Sodišče prve stopnje pa tega ni storilo, strinjalo se je z navedbami, da navedbe, podane na prvi glavni obravnavi niso bile prerekane, in so nesporne, v ta namen je celo pregledalo spis za nazaj in v posledici tega zavrnilo dokazne predloge v tej smeri. Z izdajo izpodbijane sodbe pa je postavilo prvega toženca in drugo toženko v položaj popolnega presenečenja, kar je nedopustno in pomeni kršitev njune ustavne pravice. Pobotni ugovor je bil postavljen solidarno, to je, kakor je bil postavljen tudi tožbeni zahtevek. Če je sodišče prve stopnje tožniku priznalo solidarnost na dolžniški strani, čeprav sta prvi toženec in druga toženka lastnika nepremičnine vsak do ½ celote, ni jasno, zakaj ni priznalo solidarnosti na upniški strani za njuno terjatev do tožnika. Vsak solidarni upnik ima pravico zahtevati od dolžnika izpolnitev cele obveznosti, četudi bi sodišče štelo, da solidarnosti med njimi ni, bi moralo odločati o utemeljenosti zahtevka po vsebini, moralo bi šteti, da je vsak od njih postavil celoten zahtevek s pripadki v pobot. Če pa je štelo, da je zahtevek neopredeljen, da ni sklepčen, ker ni navedeno, koliko kdo zahteva, potem bi moralo pobotni ugovor zavreči. Po mnenju tožencev ni dopusten izrek o ugotovitvi neobstoja pobotne terjatve, ker ima v pravdi nesamostojno naravo. Pobot je akcesoren odločitvi o obstoju tožbene terjatve, o neobstoju pobotne terjatve ali delnem neobstoju pobotne terjatve se sodišča opredelijo le v razlogih sodbe, če tožbenemu zahtevku tožnika ugodijo ali delno ugodijo. Pritožba dalje še trdi, da četudi bi kredit po razpadu izvenzakonske skupnosti odplačala tretja toženka, bi lahko prvi toženec in druga toženka zgolj s svojim pobotnim ugovorom pobotala celotno terjatev. Iz njunih navedb na prvi glavni obravnavi in tudi na zadnji glavni obravnavi izhajajo trditve o njunem položaju kot porokov, na podlagi drugega odstavka 313. člena Obligacijskega zakonika (OZ) pa je mogoč pobot tudi, če ni vzajemnosti. Porok lahko pobota dolžnikove obveznosti nasproti upniku z dolžnikovo terjatvijo do upnika. Ni pomembno ali je predmetni kredit po razpadu skupnosti odplačala tretja toženka ali sta ga odplačala poroka, ki sta bila to dolžna storiti, da sta se izognila izvršbi. Pomembno je le, da lahko prvi toženec in druga toženka uspešno uveljavljata to terjatev iz naslova odplačila tožnikovega kredita v pobot, četudi ga sama ne bi odplačala, ker sta bila poroka. Brezpredmeten in nepomemben za ugotavljanje utemeljenosti pobotnega ugovora je zaključek izpodbijane sodbe, da navedbe, da tretja toženka ni imela denarja za poplačilo, ne zadoščajo. Toženci bi morali uspeti že z drugimi ugovori, saj je tožnik v tožbenem zahtevku zahteval, da sta prvi toženec in druga toženka nerazdelno dolžna plačati tožniku na račun njegovih vlaganj v nepremičnino glavnico 50.000,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi obrestmi. Tožbenega izreka oziroma zahtevka tožnik ni nikoli spremenil, oziroma popravil. Popravilo ga je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi kljub temu, da je tožnika k popravi predhodno pozvalo. Tožnik v svoji trditveni podlagi kljub pozivu sodišča ni popravil in ni navedel, za koliko se je povečala vrednost nepremičnine, trditve o vrednosti opravljenih vlaganj pa še ne pomenijo trditev o več vrednosti nepremičnine. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi moral biti tožbeni zahtevek ugotovljen kot nesklepčen. Tožnik je postavil tožbeni zahtevek na temelju vrnitvenega principa, zato je v izpodbijani sodbi zmotno uporabljeno materialno pravo, to je 190. člen OZ, ki lahko temelji le na obogatitvenem principu. Če je tožnik zahteval plačilo njegovega deleža večvrednosti nepremičnine, pa za takšen zahtevek nima aktivne legitimacije. Skupno premoženje tožnika in tretje toženke še ni bilo razdeljeno, kar pomeni, da ima vtoževana terjatev do prvega toženca in druge toženke kolektivno naravo. Bivša izvenzakonska partnerja sta pri njenem uveljavljanju v položaju nujnega sosporništva in bi morala tožiti oba, oziroma bi moral tožnik najprej doseči delitev skupnega premoženja, to je ugotovitev obsega skupnega premoženja, deležev na tem skupnem premoženju, delitev tega skupnega premoženja in šele nato izplačilo vrednosti dela skupnega premoženja, ki predstavlja več vrednost nepremičnine. Tožnik nikjer v svojih navedbah ni navedel, kaj vse spada v skupno premoženje, sodišče prve stopnje je zato po uradni dolžnosti ugotovilo obseg skupnega premoženja. S tem je kršeno načelo kontradiktornosti, tožencem je bila odvzeta možnost izjave o obsegu skupnega premoženja. Kršeno je bilo tudi načelo odločanja o mejah postavljenih zahtevkov, to pa je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Tudi ne drži navedba v izpodbijani sodbi, da je tretja toženka v odgovoru na tožbo navedla, da je vrednost opreme, to je pohištva, 16.968,44 EUR, ker tretja toženka ni navedla. Zgolj delno odločati o skupnem premoženju, kot je to storilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, ko je naložilo prvemu tožencu in drugi toženki izplačilo določene vrednosti določenega dela skupnega premoženja, pomeni zmotno uporabo materialnega prava in kršitev ustavne pravice pritožnikov do enakega varstva pravic. Po uveljavljeni sodni praksi se upošteva načelo pravne celovitosti skupnega premoženja, to pomeni enotno obravnavanje celotnega skupnega premoženja in določitev enotnih deležev na vseh predmetih skupnega premoženja. Sodišče je tudi zmotno odločilo o teku zamudnih obresti, spregledalo je, da tožnik niti z izvensodnim opominom niti s tožbo ni navedel, koliko znaša večvrednost nepremičnine, toženci pa pred prejemom izvedenskega mnenja o večvrednosti nepremičnine po cenah na dan 15. 1. 2016 niso prišli v zamudo. Prezrlo je tudi, da je izvedenec ovrednotil večvrednost nepremičnine po cenah na dan ocenjevanja 15. 1. 2016. Sodba nima razlogov o tem, zakaj naj bi tožniku pripadale poleg valorizacije še obresti za tri leta nazaj, kar pomeni kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

2Tožnik na pritožbo ni odgovoril.

3Pritožba je utemeljena.

4Ob neizpodbijanih ugotovitvah, da sta tožnik in tretja toženka bivša izvenzakonska parterja in da sta vlagala v nepremičnino, ki je v solasti prvega toženca in druge toženke, je zaradi teh vlaganj povečana vrednost nepremičnine njuno skupno premoženje, ki sta ga pridobila v času trajanja izvenzakonske skupnosti. V njunem medsebojnem razmerju se za ugotavljanje obsega skupnega premoženja in njunih deležev na tem premoženju uporabljajo določbe 51. in 58. člena v zvezi z 12. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), v razmerju do prvega toženca in druge toženke, kot tretjih oseb, pa se uporabljajo zakonske določbe o neupravičeni pridobitvi (148. člen Stvarnopravnega zakonika in 190. člen OZ). V obravnavanem sporu tožnik uveljavlja denarno terjatev iz naslova svojih vlaganj v nepremičnino prvega toženca in druge toženke, ker je izvenzakonska skupnost s tretjotoženko prenehala in se je iz nepremičnine izselil, prvemu tožencu in drugi toženki pa je ostala povečana vrednost nepremičnine zaradi vlaganj, torej sta prvi toženec in druga toženka za to povečano vrednost obogatena, tožnik pa prikrajšan. Zato lahko tožnik od prvega toženca in druge toženke zahteva povračilo s tožbenim zahtevkom zoper prvega toženca in drugotoženko, nima pa zahtevka zoper tretjotoženko, ker sta z vlaganji obogatena le prvi toženec in druga toženka.

Odločitev sodišča prve stopnje, da je utemeljen tožnikov zahtevek za povračilo tistega dela sporne terjatve, ki ustreza njegovemu deležu na skupnem premoženju v obsegu povečane vrednosti nepremičnine, ima učinek v pravdi opravljene delitve tega dela skupnega premoženja. Vendar pa s tem sodišče prve stopnje ni že pravnomočno uredilo premoženjskega razmerja med bivšima izvenzakonskima partnerjema v zvezi s tem delom skupnega premoženja (v obsegu povečane vrednosti nepremičnine), niti ni odločilo o njunih deležih na tem delu premoženja z učinkom pravnomočnosti. Delitev skupnega premoženja izvenzakonskih partnerjev se vselej opravlja le v razmerju med njima. V obravnavani zadevi pa ne gre za takšno razmerje in namen te pravde ni bila ureditev premoženjskih razmerij in delitev skupnega premoženja bivših izvenzakonskih partnerjev, to je tožnika in tretje toženke, temveč povrnitev tistega tožniku, za kar sta bila prvi toženec in druga toženka obogatena zaradi njegovih vlaganj (tako tudi Vrhovno sodišče RS v odločbi II Ips 225/2015).

Tako pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje zmotno uporabo materialnega prava, ko je o utemeljenosti tožbenega zahtevka zoper prvega toženca in drugotoženko odločilo na podlagi 190. člena OZ in neutemeljeno trdi, da tožnik nima aktivne legitimacije za uveljavljan zahtevek zoper njiju.

5Trditve v zadnjem odstavku točke II odgovora na tožbo pa potrjujejo ugotovitev sodišča prve stopnje, da so toženci (torej tudi tretja toženka) navedli vrednost opreme, oziroma pohištva v znesku 16.968,44 EUR, zato je nasprotna pritožbena navedba neutemeljena. Ugotovitev o višini vrednosti stanovanjske opreme pa sploh ni pravno relevantno dejstvo za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka zoper prvega toženca in drugotoženko, niti za presojo njunega pobotnega ugovora, ker tožnik nikoli ni trdil, da prvi toženec in druga toženka imata to opremo v posesti, da sta obogatena tudi za vrednost te opreme in tudi iz razloga, ker sodišče prve stopnje pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka vrednosti te opreme ni upoštevalo. Upoštevalo je izključno ugotovljeno povečano vrednost nepremičnine, to izhaja iz razlogov v izpodbijani sodbi, navedenih v točkah 14, 18 in 19 obrazložitve.

6Po določbi 1018. člena OZ preide na poroka upnikova terjatev z vsemi stranskimi pravicami in jamstvi za njeno izpolnitev, če je poravnal upnikovo terjatev. Po določbi 1028. člena OZ ima porok pravico zahtevati od dolžnika povrnitev vsega, kar je zanj plačal, če je plačal upnikovo terjatev. Po določbi 1020. člena OZ pa več porokov za nek dolg odgovarja solidarno ne glede na to ali so se zavezali kot poroki skupaj ali pa se je vsak od njih zavezal upniku posebej, razen v primeru, če je s pogodbo njihova obveznost urejena drugače. To je materialnopravna podlaga za odločanje o utemeljenosti uveljavljenega pobotnega ugovora.

7Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbeno trditvijo, da sta v tej pravdi glede na trditveno podlago uveljavljala v pobot svojo terjatev prvi toženec in druga toženka. To potrjuje zapisnik o prvem naroku za glavno obravnavo, saj iz njega izhaja, da sta v pobot tožnikovi iztoževani denarni terjatvi ugovarjala obstoj svoje terjatve do tožnika in ugovor pobota v pravdi utemeljila z navedbami, da uveljavljata v pobot svoj zahtevek iz naslova odplačevanja anuitet kredita po razpadu skupnosti (tožnika in tretje toženke), da znaša njun zahtevek trenutno 5.234,40 EUR z obrestmi od 10. 12. 2014 do plačila in da tožnik teh navedb ni prerekal. Iz zapisnika o drugem naroku za glavno obravnavo pa izhaja, da so toženci zatrjevali nadaljnja odplačila kredita, ki ga je tožnik najel pri H., v znesku 2.967,42 EUR in še 30. 9. 2015 plačan znesek 21.387,11 EUR, s čimer je bil tožnikov kredit v celoti poplačan, ter da je tožnik kot nesporno priznal prvo navedeni znesek (torej 2.967,42 EUR). Iz pripravljalne vloge tožencev z dne 14. 10. 2015 izhaja postavljen ugovor pobota v višini 29.588,93 EUR iz naslova poplačila kredita, iz zapisnika o zadnjem naroku za glavno obravnavo pa izhaja, da je tožnik šele na tem naroku podal navedbe o tem, da je kredit odplačala tretja toženka in da prvi toženec in druga toženka nimata pobotnega ugovora in tudi, da so toženci ugovarjali prekluzijo teh navedb ter navajali, da sta kredit odplačevala zlasti prvi toženec in druga toženka, saj tretja toženka ni imela toliko svojega denarja, da bi lahko odplačala kredit.

Sodišče prve stopnje je v točki 6 obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo dejstvo, da je tožnik 12. 9. 2008 pri banki najel stanovanjski kredit v vrednosti 40.491,90 EUR, da sta kot poroka in plačnika bila pri pogodbi udeležena prvi toženec in druga toženka, da je bilo z aneksom določeno število anuitet za vrnitev kredita od 120 znižano na 101 in v točki 20 obrazložitve je ugotovilo, da sta prva toženka in drugi toženec na prvem naroku uveljavljala ugovor pobota v višini 5.234,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 12. 2014 dalje. V točki 21 obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje zapisalo:

“-” da je obravnavalo pobotni ugovor tožencev v vlogi z dne 13. 10. 2015 kot pobotni ugovor vseh tožencev,

“-” da ne dvomi v trditve tožencev o zatrjevanih zneskih poplačila kreditne obveznosti,

“-” da bi toženci ob tožnikovem uveljavljanju terjatve zoper prvega toženca in drugotoženko morali pobotni ugovor postaviti tako, da bi v pobot uveljavljeno terjatev uveljavljala le prvi toženec in druga toženka, da toženci niso navedli, koliko naj bi znašala terjatev prvega toženca in druge toženke, da s tako postavljenim pobotnim ugovorom nista izkazala prvi toženec in druga toženka, kolikšna je njuna terjatev do tožnika iz naslova poplačila kredita, zato je njun pobotni ugovor zavrnilo in odločilo, da ne obstoji pobot uveljavljana njuna terjatev in zavrnilo pobotni ugovor tretje toženke iz razloga, ker tožnik uveljavlja terjatev le zoper prvega toženca in drugotoženko.

8Pritožba glede na zgoraj povzeta dejstva utemeljeno meni, da bi sodišče prve stopnje moralo v okviru materialno procesnega vodstva po prvem odstavku 285. člena ZPP poskrbeti za razjasnitev, kdo od tožencev uveljavlja pobotni ugovor. Glede na vsebino zapisnika o prvem naroku za glavno obravnavo glede podanega pobotnega ugovora in zatrjevanj o utemeljenosti tega po podlagi in višini, sodišče prve stopnje ne bi smelo zgolj na podlagi pripravljalne vloge tožencev z dne 14. 10. 2015 sprejeti zaključka, da so ugovor pobota v pravdi uveljavljali vsi trije toženci.

Ob sicer zmotno ugotovljenem dejstvu, da uveljavljajo ugovor pobota v pravdi vsi trije toženci, pa bi sodišče prve stopnje moralo izhajati iz stališča, da so vsi trije toženci glede pobotnega ugovora samostojne stranke in niso nujni in enotni sosporniki, da je odločitev o utemeljenosti pobotnega ugovora za vsakega od njih lahko različna. Ob odsotnosti trditev pravdnih strank o tem, da je bila s poroštveno izjavo (pogodbo) odgovornost prvega toženca in druge toženke kot porokov za tožnikov kredit urejeno različno, oziroma drugače za vsakega od njiju, je šteti, da odgovarjata solidarno.

9Pritožba tudi utemeljeno očita, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da tožnik ni prerekal trditev prvega toženca in druge toženke o tem, da sta kot poroka odplačala kredit v znesku 5.234,40 EUR v času od 15. 1. 2014 do 10. 12. 2014 in še nadaljnji znesek 2.967,42 EUR. To pa so odločilna dejstva pri presoji utemeljenosti pobotnega ugovora prvega toženca in druge toženke, ki jih sodišče prve stopnje sploh ni upoštevalo. Ob dejstvu, da je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku zaslišalo pravdne stranke, prebralo dopis H. z dne 18. 8. 2015 s prilogo, seznam zneskov kredita v prilogi B 6 in prilogo B 8, pa je neprepričljiv zaključek, da ne zadoščajo (za utemeljenost pobotnega ugovora prvega toženca in druge toženke) zgolj navedbe, da tretja toženka ni imela dovolj denarja za poplačilo. Sodišče prve stopnje je imelo na razpolago dokaze in bi jih moralo dokazno oceniti in nato sprejeti zaključek o tem ali sta prvi toženec in druga toženka dokazala, da sta tožnikov kredit kot poroka odplačala v celoti, ali le delno in v kolikšnem delu.

10Po določbi 128. člena OZ je odločilen pogoj, da porok pridobi regresno pravico, dejstvo, da porok izpolni dolžnikovo obveznost.

Zato pritožba neutemeljeno meni, da bi prvi toženec in druga toženka uspešno uveljavljala pobotni ugovor tudi v primeru, če ne bi sama poplačala tožnikove kreditne obveznosti. Zgolj status poroka jima glede na že zgoraj obrazloženo ne daje pravice zahtevati povračila od dolžnika, če nista zanj plačala upniku terjatve, ki jo ima do dolžnika. Glede na trditveno podlago pravdnih strank utemeljenosti pobotnega ugovora ni mogoče presojati na podlagi drugega odstavka 313. člena OZ, kot to zmotno meni pritožba, saj ni trditev o tem, da bi imel tožnik kakšno terjatev do svojega upnika (banke).

11Pobotni ugovor tožencev je ugovor pobota v pravdi in ne ugovor pobota po materialnem pravu. Toženca (prvi toženec in druga toženka) sta ugovor pobota postavila eventualno, torej tako, da naj sodišče odloča o njem, če bo ugotovilo obstoj tožnikove terjatve. Če sodišče ugotovi obstoj tožnikove terjatve in neobstoj v pobot uveljavljane terjatve, potem v izreku z učinkom pravnomočnosti ugotovi neobstoj v pobot uveljavljane terjatve in ugodi tožbenemu zahtevku, kot je to storilo sodišče prve stopnje v tej zadevi. Pritožbena trditev o tem, da se sodišče o neobstoju pobotne terjatve opredeli le v razlogih sodbe, če tožbenemu zahtevku tožnika ugodi (ali ugodi delno), velja za materialno pravni pobot, ne pa za ugovor pobota v pravdi, kot je to v obravnavanem primeru. Če bi sodišče prve stopnje ugotovilo delno utemeljenost pobotnega ugovora (5.341,35 EUR naprimer), potem res ne bi v izreku sodbe ugotovilo neutemeljenosti v pobot uveljavljane terjatve v preostalem znesku. Ker pa je ugotovilo neobstoj v pobot uveljavljane terjatve v celoti (kar je sicer glede na zgoraj obrazloženo zmotno), pa je neobstoj v pobot uveljavljane terjatve v celoti pravilno ugotovilo v izreku. Toženčevi odločitvi je namreč prepuščeno tveganje ali bo v pobot v pravdi uveljavljal celo svojo terjatev (ki je višja od tožnikove) ali pa bo uveljavljal v pobot le tolikšen del svoje terjatve, kolikor je to potrebno glede na tožnikov zahtevek in si bo s tem omogočil uveljaviti preostali del te terjatve v drugem postopku. Pritožbeni očitek, da je s svojo odločitvijo sodišče prve stopnje tožencema onemogočilo uveljavljati njuno terjatev v drugem postopku, ni utemeljena.

12Ne drži pritožbena navedba, da tožnik ni utemeljeval svojega zahtevka s trditvijo, da se je zaradi njegovih vlaganj v nepremičnino v solasti prvega toženca in druge toženke povečala njena vrednost, te trditve je podal že v tožbi.

13Pritožba ne izpodbija ugotovljenega dejstva o povečani vrednosti nepremičnine zaradi vlaganja skupnega premoženja tožnika in tretje toženke v nepremičnino za 22.373,60 EUR. Tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 12. 2. 2015 navedel (naštel) tudi vlaganja (delo in material), v nepremičnino in trdil, da se je zaradi teh vrednost nepremičnine povečala in da so ta vlaganja bila opravljena v času trajanja izvenzakonske skupnosti med njim in tretje toženko, ter da njegov delež povečane vrednosti nepremičnine zaradi teh vlaganj znaša 3/4-tine, ker jih je v tolikšnem deležu financiral iz svojih sredstev. Zato je neutemeljen tudi pritožbeni očitek o nezadostni trditveni podlagi tožnika o obsegu vlaganj v nepremičnino. Da znaša tožnikov delež na povečani vrednosti nepremičnine, kot skupnem premoženju tožnika in tretje toženke, polovico, pa je ugotovljeno pravilno, saj tudi iz trditvene podlage tožencev izhaja navedba, da velja zakonska domneva, da je delež obeh izvenzakonskih partnerjev na tem skupnem premoženju enak.

Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno presodilo glede utemeljenosti tožnikove terjatve v prisojenem znesku, kot izhaja iz točke I/I izreka izpodbijane sodbe.

14Pritožba pa utemeljeno izpodbija prisojene zakonske zamudne obresti. Drži pritožbena trditev, da je sodni cenilec izdelal cenitev povečanja vrednosti nepremičnine po cenah na dan ocenjevanja, to je na dan 15. 1. 2016. Tega dejstva sodišče prve stopnje v točki 19 obrazložitve izpodbijane sodbe ni upoštevalo, zato je napačen zaključek, da je tožnik upravičen do zakonskih zamudnih obresti od dneva vložitve tožbe.

15Izrek samega tožbenega zahtevka za plačilo denarne terjatve pa opredeljuje besedilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki določen denarni znesek (kot glavno terjatev) in zakonske zamudne obresti (kot stransko terjatev) v določenem roku. V izrek pa ne sodijo dejstva o prebivališču pravdnih strank in tudi ne opis o pravni podlagi ali naravi zahtevanega in potem prisojenega denarnega zneska.

Sodišče prve stopnje je glede na navedeno pravilno oblikovalo izrek sodbe tako, da ta vsebuje le potrebne podatke in s tem ni odločilo mimo postavljenega zahtevka. Pritožba neutemeljeno očita storjeno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 2. členom ZPP.

16Glede na vse zgoraj obrazloženo je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo pravno relevantno dejansko stanje in zato preuranjeno presodilo, da je pobotni ugovor v celoti neutemeljen. Pritožba je v tem delu utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v tem izpodbijanem delu, to je v točki I/III izreka, razveljavilo in bo moralo sodišče prve stopnje o utemeljenosti pobotnega ugovora ponovno odločati v novem sojenju.

Najprej bo moralo ob uporabi določbe prvega odstavka 285. člena ZPP razjasniti, kdo od tožencev uveljavlja pobotni ugovor, nato pa glede na uvodoma citirane zakonske določbe OZ, ob upoštevanju drugega odstavka 214. člena ZPP in na podlagi dokazne ocene izvedenih dokazov pravilno in popolnoma ugotoviti pravna relevantna dejstva ter presoditi o utemeljenosti pobotnega ugovora.

17Pritožbeno sodišče je razveljavilo tudi odločitev pod točko I/I izreka sodbe sodišča prve stopnje, ker je v tej točki naložena nerazdelna dolžnost prvemu tožencu in drugi toženki plačati tožniku prisojen znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi iz naslova povečanja vrednosti njune nepremičnine zaradi tožnikovih vlaganj vanjo odvisna od odločitve o utemeljenosti njunega pobotnega ugovora. Sodišče prve stopnje bo moralo tako v novem sojenju ponovno presoditi utemeljenost tožnikovega zahtevka v delu za znesek 11.186,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

18Razveljavitev odločitve o stroških postopka pa je posledica delne razveljavitve sodbe sodišča prve stopnje, saj pravdni uspeh pravdnih strank še ni znan. S tem pa so pritožbeni očitki o nepravilnosti odločitve sodišča prve stopnje o stroških postopka brezpredmetni in pritožbeno sodišče nanje ni odgovorilo.

19Ker bo moralo sodišče prve stopnje v novem sojenju opraviti dolžnost materialnega procesnega vodstva in ugotoviti vsa pravno odločilna dejstva, je pritožbeno sodišče glede na te okoliščine sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v razveljavljenem obsegu v novo sojenje (355. člen ZPP).

20Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.