VSL Sklep I Cpg 56/2018

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog predlagateljev za vrnitev v prejšnje stanje z dne 8. 11. 2017.

2Zoper navedeni sklep vlagajo pritožbo predlagatelji. Pritožbo uveljavljajo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da se dovoli vrnitev v prejšnje stanje. Podrejeno predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi, zadevo pa vrne v nov postopek sodišču prve stopnje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu sklenilo, da se zavrne predlog predlagateljev za vrnitev v prejšnje stanje z dne 8. 11. 2017. Predlog so vložili zaradi zamude roka za plačilo sodne takse za pritožbeni postopek, odrejen v plačilnem nalogu Ng 46/2016 z dne 2. 10. 2017. Plačilni nalog je bil odvetnici predlagateljev vročen 3. 10. 2017, rok za plačilo sodne takse se je iztekel dne 18. 10. 2017, predlagatelji pa so sodno takso poravnali dne 24. 10. 2017. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da predlagatelji niso uspeli dokazati upravičenega razloga za zamudo s plačilom sodne takse. Prva dva predlagatelja sta za zastopanje v postopku zaradi odsotnosti pooblastila tretjega predlagatelja, ki pa je bil v času od 3. 10. 2017 do 24. 10. 2017 prav tako odsoten, saj je bil na službeni poti v B. in H. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da odhod tretjega predlagatelja v tujino ni okoliščina, ki bi preprečevala pravočasno plačilo sodne takse. Odvetnica bi morala svojo stranko o obveznosti in zapadlosti plačila sodne takse obvestiti, tudi če je bil slednji v tujini. Sodišče prve stopnje je zato menilo, da bi morala tretji predlagatelj in odvetnica s primerno skrbnostjo v medsebojni komunikaciji poskrbeti, da bi bila sodna taksa, kljub odhodu tretjega predlagatelja v tujino, pravočasno plačana.

5Predlagatelji v pritožbi navajajo, da je odvetnica nemudoma potem, ko je nalog prejela, pritožnike kot običajno, z elektronskim sporočilom, obvestila o nalogu za plačilo sodne takse. Iz povratnice na elektronsko sporočilo odvetnice je razvidno, da je bil tretji predlagatelj obveščen o obveznosti plačila sodne takse, prav tako prvi predlagatelj. Sodne takse sicer redno plačujejo, tokrat pa so zaradi odsotnosti tretjega predlagatelja s plačilom zamudili nekaj dni. Plačilo je bilo izvedeno takoj, ko se je tretji predlagatelj vrnil s službene poti, to je dne 24. 10. 2017.

6Če stranka zamudi narok ali rok za kakšno pravno dejanje in izgubi zaradi tega pravico opraviti to dejanje, ji sodišče na njen predlog dovoli, da ga opravi pozneje (vrnitev v prejšnje stanje) če spozna, da je stranka zamudila narok oziroma rok iz upravičenega vzroka (prvi odstavek 116. člena ZPP).

7Stranki mora biti tedaj, ko iz upravičenih razlogov ni mogla sodelovati v postopku, pa so zanjo nastale neugodne pravne posledice, omogočeno, da doseže vrnitev v prejšnje stanje in si s tem zagotovi možnost do sodelovanja v postopku. Ker pa ima vrnitev v prejšnje stanje vpliv na dolžino trajanja postopka tako, da negativno vpliva na zahtevo o sojenju v razumnem roku in na pravico nasprotne stranke do učinkovitega sodnega varstva, je treba upoštevati tudi položaj nasprotne stranke. Ustavno sodišče se je zato ob tehtanju teh nasprotnih položajev opredelilo, da je treba možnost vrnitve v prejšnje stanje omejiti le na primere, ko stranka rok ali narok zamudi iz opravičenih razlogov.¹ V sodni praksi zato velja, da lahko vrnitev v prejšnje stanje doseže le stranka, ki zatrjuje in dokaže nezakrivljeno ravnanje ob dogodku resnejše narave, ki pomeni razumno oviro za opravo procesnega dejanja.²

8Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, saj predlagatelji niso navedli opravičenega razloga za zamudo roka. Predlagatelji se namreč kot razlog za zamudo pri plačilu sodne takse sklicujejo na to, da je bil tretji predlagatelj v času, ko bi morali sodno takso plačati, na službeni poti v B. in H. V pritožbi poudarjajo, da so bili predlagatelji z nalogom za plačilo sodne takse sicer nemudoma seznanjeni, da pa je bilo plačilo izvedeno po tem, ko se je tretji predlagatelj vrnil s službene poti. Po presoji pritožbenega sodišča pa je tudi ob upoštevanju navedenega pravilen sklep sodišča prve stopnje, da bi predlagatelji mogli in morali poskrbeti, da bo sodna taksa pravočasno plačana. Tudi če je bil tretji predlagatelj cel čas petnajst dnevnega roka za plačilo sodne takse na službeni poti v B. in H., bi tam lahko plačal sodno takso, ne pa šele po vrnitvi s službene poti. Odločitve v zadevi tako tudi ne more spremeniti trditev predlagateljev v pritožbi, da je bila službena pot tretjega predlagatelja nujna oziroma nepredvidena, saj ne gre za zamudo naroka (razpisanega za dne 3. 10. 2017), ampak za zamudo roka za plačilo sodne takse, ki je začel teči tega dne. Trditev, da je bil tretji predlagatelj v času petnajst dnevnega roka za plačilo sodne takse na službeni poti v B. in H., zato ne predstavlja opravičenega vzroka za zamudo pri plačilu sodne takse.

9Iz navedenega razloga tudi v pritožbi uveljavljene procesne kršitve niso podane. Po presoji pritožbenega sodišča je, glede na že navedeno, sodišče prve stopnje pravilno štelo, da se vrnitev predlaga iz očitno neupravičenega razloga, zaradi česar je podana izjema od obligatornosti razpisa naroka (drugi odstavek 120. člena ZPP). Ta okoliščina namreč zajema tudi primere predlogov, ki so nesklepčni, ker že iz samih navedb predlagatelja izhaja, da dejstev, zaradi katerih je nastala zamuda, ne bi bilo mogoče subsumirati pod pravni standard "opravičenih razlogov".³

10Predlagatelji nadalje v pritožbi navajajo, da so predlagali svoje zaslišanje, do česar se sodišče ni opredelilo. Kot izhaja iz že navedenega, je sodišče prve stopnje trditvam predlagateljev (v dokaz katerih je bilo zaslišanje predlagano, predvsem glede odsotnosti) sledilo, vendar pa je ugotovilo, da predlogu kljub temu ni mogoče ugoditi. Ob nesklepčnem predlogu, v katerem se ne navaja upravičenega razloga za zamudo roka, zaslišanje pritožnikov ni bilo potrebno. Zaradi navedenega torej ni podana absolutno bistvena kršitev pravice do izjave iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.⁴ Prav tako pa tudi ni podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je navedenih dovolj razlogov, da je izpodbijana odločba sposobna preizkusa.

11Predlagatelji se v pritožbi sklicujejo na odločbo Ustavnega sodišča v zadevi Up-39/95-19 z dne 16. 1. 1997, ki pa z obravnavano zadevo ni primerljiva. Iz odločbe Ustavnega sodišča je namreč razvidno, da je šlo za primer, v katerem so sodišča štela, da je bilo o obstoju odškodninske obveznosti po temelju že odločeno s pravnomočno sodbo iz drugega pravdnega postopka (postopka pred Sodiščem združenega dela pokojninskega in invalidskega zavarovanja: SZD PIZ), zaradi česar sodišča v postopku za plačilo odškodnine pritožnikovih navedb glede temelja zahtevka niso obravnavala, pri čemer pritožnik v drugem postopku (pred SZD PIZ) niti ni imel možnosti sodelovati. V sedaj obravnavani zadevi pa sodišče prve stopnje ni prezrlo navedb predlagateljev v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, temveč je pretehtalo njihovo relevantnost in se do njih opredelilo. Predlagateljem zato pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave ni bila kršena.

12Pritožbeno sodišče še dodaja, da vrnitev v prejšnje stanje pri zamudi materialnopravnih rokov niti ne pride v poštev. Po stališču, ki ga je mogoče zaslediti v teoriji, zato tudi ni mogoče zahtevati vrnitve v prejšnje stanje glede roka za plačilo sodne takse.⁵

13Pritožbeni očitki torej niso utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa ni zasledilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

¹ Odločba US RS Up 510/03.
² II Ips 495/99.
³ Aleš Galič, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV založba, Ljubljana 2005, str. 501.
⁴ Tako tudi Ustavno sodišče v odločbi Up-39/95-19 z dne 16. 1. 1997 poudarja, da iz 22. člena Ustave ne izhaja, da bi sodišče v pravdnem postopku moralo izvesti vse dokaze, ki jih predlaga stranka (17. točka odločbe UP-39/95-19). Pravica do izvedbe dokazov namreč ni neomejena.
⁵ Primerjaj dr. Aleš Galič: Pravdni postopek: Zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2005, str. 473.