VSL sodba II Cp 1845/2016

1. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

2. Pravdni stranki sami nosita vsaka svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku, s katerim je tožnica (toženka po nasprotni tožbi, v nadaljevanju tožnica) od toženca (tožnika po nasprotni tožbi, v nadaljevanju toženec) zahtevala plačilo 4.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V celoti je zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, s katerim je toženec od tožnice zahteval plačilo dvakrat po 9.000,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožencu je na račun tožnice naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 2.754,61 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper prvostopenjsko sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje toženec. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, zahtevku po nasprotni tožbi pa ugodi in tožnici naloži plačilo pravdnih stroškov. Podrejeno predlaga, da sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V bistvenem izpodbija dokazno oceno sodišča in opozarja na domnevne nepravilnosti, ki naj bi jih sodišče zagrešilo. Meni, da je ob ugotovitvi sodišča, da je tožnica skrbna glede svojih financ, nelogičen zaključek, da je posodila denar tožencu brez predhodnega pisnega potrdila. Ker je bilo njegovo finančno stanje boljše od tožničinega, je bila po njegovem mnenju kvečjemu ona tista, ki je potrebovala denar. Ravno tožnica je bila tista, ki se je ves čas pritoževala nad svojim finančnim položajem, zato ji je posodil denar. Meni, da je sodišče izpovedbi pravdnih strank ocenilo pristransko in neutemeljeno bolj verjelo tožnici. Dodaja, da je neprepričljiva tudi ugotovitev sodišča, da pravdni stranki nista bili več kot zgolj prijatelja. Ker nikoli ni trdil, da je potreboval denar za dokončanje hiše na ..., je sodišče neutemeljeno verjelo tožnici in odločilo, da je bil denar porabljen za ta namen. V tem delu meni, da sodbe ni mogoče preizkusiti in zato uveljavlja kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nasprotuje tudi dokazni oceni priče S.N., za katero meni, da je kot tožničina prijateljica neverodostojna, njenih izpovedi pa tudi ni mogoče prenesti na konkretni primer. Vztraja na navedbah, da je znesek v višini 600,00 EUR predstavljal poročno darilo, ki je bil namesto ženinu izročen tožnici iz praktičnih razlogov. Sodišču očita tudi napačno povzemanje poslanega SMS-ja v tč. 18 sodbe in posledično uveljavlja absolutno bistveno kršitev postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Vztraja, da je zahtevek po nasprotni tožbi utemeljen, saj je izkazan dvig 25.000,00 EUR iz bančnega računa. Trdi, da je bil naveden denarni znesek posojen tožnici za nakup stanovanja. Meni, da je izpovedba tožnice neverodostojna tudi v tem delu, saj nasprotuje izpovedbi priče I. B. Sodišče bi se glede pristnosti potrdila moralo opredeliti tudi do drugih dejstev in dokazov ter upoštevati, da je potrdilo morda v imenu tožnice podpisal kdo drug.

3Toženka je na pravilno vročeno pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je tožnica tožencu v skladu z ustnim dogovorom posodila 5.000,00 EUR, pri čemer ji toženec (razen zneska 600,00 EUR) prejetega denarja ni vrnil. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja v konkretni zadevi in sprejema dokazno oceno. Sodišče prve stopnje si je subjektivno prepričanje o navedenih dejstvih namreč ustvarilo na podlagi ocene posamičnih dokazov, vseh dokazov skupaj in uspeha celotnega dokaznega postopka, kot to narekuje določba 8. člena ZPP. Toženec s pritožbenimi navedbami dokazne ocene ne spremeni, saj je sodišče pojasnilo, zakaj je izpovedba tožnice verjetnejša od navedb toženca. Slednja je tako poleg konsistentnih navedb predložila tudi skrbno urejene podatke o denarnih dvigih in pologih, da je denar (brez pisnih potrdil) posojala tudi drugim ljudem, ki jim je zaupala, pa je sodišča ugotovilo na podlagi zaslišanja priče S. N. Čeprav sta bili navedena priča in tožnica prijateljici, to še ne pomeni, da izjava priče ne more biti verodostojna. Do slednjega se je sodišče prve stopnje opredelilo in pritožbeno sodišče v celoti sprejema zaključke sodišča v tem delu (primerjaj točki 14 in 18 obrazložitve sodbe). Pritožba zmotno navaja, da je sodišče verjelo tožnici, da je bil posojeni denar namenjen za popravilo hiše na ... Sodišče je namreč zaključilo, da ni pomemben namen posojanja denarja, temveč dejstvo, da je tožnici uspelo dokazati, da je denar dejansko posodila, toženec pa ga ni vrnil (primerjaj obrazložitev sodbe pod točko 13). Sodbo je zato v tem delu mogoče preizkusiti, hkrati so razlogi sodbe jasni in niso sami s sabo v nasprotju.

6Da je znesek 600,00 EUR toženec tožnici vrnil prav na podlagi posojilne pogodbe, je sodišče ugotovilo na podlagi zaslišanja tožničinega sina A. D., ki je zanikal, da bi navedeni znesek prejel kot poročno darilo. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je nelogično, da toženec zneska, v primeru da bi bil resnično namenjen za darilo, ni izročil A. D. osebno oziroma ga prinesel na poroko. Ker je sodišče verjelo tožnici, da posojenega denarja toženec ni vrnil, je v tej luči tudi pravilno povzelo poslani SMS pod prilogo A28. Tako je pravilno štelo, da so „stvari, ki jih morata doreči“ nanašajo na odprte denarne zadeve, ki sta jih pravdni stranki v tistem času skušali rešiti. Očitana absolutna bistvena kršitev določb postopka zato ni podana.

7Pravilna je tudi zavrnitev zahtevka po nasprotni tožbi. V tem delu pritožbeno sodišče zgolj pripominja, da je toženčev zahtevek nesklepčen. Iz navedb namreč izhaja, da naj bi toženec tožnici posodil 25.000,00 EUR, z nasprotno tožbo pa od tožnice zahteva dvakrat po 9.000,00 EUR. Tožbeni zahtevek bi bilo zato mogoče zavrniti že na tej podlagi. Tudi sicer pa pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje. Navedbe toženca se izkažejo za neverodostojne, pri čemer je bistveno (česar toženec v pritožbi ne izpostavlja), da je podpis tožnice na potrdilu (priloga B40 in B41) kot nepristen ocenil tudi sodni izvedenec grafolog. Sodišče je poleg slednjega pravilno upoštevalo tudi ostale izvedene dokaze. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je tožnici tako uspelo izpodbiti navedbe toženca, da je denar posodil za nakup stanovanja tožničinega sina. Sodišče je namreč ugotovilo, da se je stanovanje financiralo iz drugih sredstev, česar toženec v pritožbi ne izpodbija. Tožencu nadalje ni uspelo dokazati, da bi tožnica denar potrebovala iz drugih razlogov, pri čemer je sodišče ob primerjavi finančnega stanja pravdnih strank utemeljeno zaključilo, da je denar potreboval prav toženec in ne tožnica.

8Po povedanem pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

9Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je posledica dejstva, da pritožnik s pritožbo ni uspel, tožnica pa z odgovorom na pritožbo ni v ničemer prispevala k reševanju zadeve na pritožbeni stopnji. Odgovor na pritožbo tako ni bil potreben strošek in ga krije tožnica sama.