VSL sodba I Cp 1371/2016

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 21 9424/2013 z dne 8.1.2014 v prvem in tretjem odstavku izreka v veljavi. Toženi stranki je naložilo v plačilo nadaljnje pravdne stroške tožeče stranke v roku osmih dni, odmerjene v višini 82,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

2Tožena stranka vlaga pritožbo. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico za tožečo stranko, vključno s plačilom toženčevih pritožbenih stroškov. Ne strinja se z navedbami sodišča, da neprerekane tožbene navedbe štejejo za priznane. Tožena stranka je v ugovoru zoper sklep o izvršbi zavzela jasno stališče o dediščini po pokojni in upnikovi terjatvi. Sodišče je zmotno uporabilo drugi odstavek 142. člena ZD(1), ker ni upoštevalo, da se med ediči delijo dolgovi v sorazmerju z njihovimi dednimi deleži. Tožena stranka je dolžna poravnati upnikovo terjatev le v sorazmerju z višino vrednosti njegovega dednega deleža. Res lahko upnik prosto izbira, od katerega dediča bo zahteval izplačilo terjatve in v kateri višini. Vendar je s tem kršeno načelo sorazmernosti in pravičnosti. Nepravilno je odločeno o stroških. Tožeča stranka jih je priglasila v nižjem znesku (64,92 EUR), kot jih je odmerilo sodišče (126,00 EUR). Izpodbija še zamudne obresti, ker niso obračunane od poziva k plačilu. Tožencu je bil posredovan 13.3.2013. V zamudi je od 15. dne po prejemu poziva.

3Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5V obravnavani zadevi tožbeni zahtevek ne presega 2.000,00 EUR. Gre za spor majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena ZPP(2)). Sodba, izdana v takem sporu, se sme izpodbijati samo zaradi absolutnih bistvenih kršitev pravil pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi napačne uporabe materialnega prava, zaradi relativnih bistvenih kršitev pravil postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa ne (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zato na smiselno zatrjevano relativno kršitev pravila 214. člena ZPP ni treba odgovarjati. Ugotovitev sodišča, da tožena stranka ni prerekala tožbenih navedb o dejanski podlagi in višini vtoževane obveznosti, podane v dopolnitvi tožbe na redni številki 29 spisa, imajo podlago v podatkih spisa, saj tožena stranka na to vlogo ni odgovorila. Na njene ugovore, podane v izvršilnem postopku, ki jih je sodišče povzelo v točki 5 izpodbijane sodbe, pa je obrazloženo odgovorilo v točki 10 sodbe in jih s pravilnimi razlogi zavrnilo. Tako sodba ni obremenjena niti z absolutnima bistvenima kršitvama pravil postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se je sodišče pravilno in popolno opredelilo do vseh ugovornih navedb tožene stranke in svoje ugotovitve o spornem razmerju utemeljilo z jasnimi in popolnimi razlogi, ki jih je mogoče vsebinsko preizkusiti.

6V sporu majhne vrednosti je pritožbeno sodišče vezano na ugotovljeno dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Iz njegovih dejanskih ugotovitev izhaja, da je toženec eden od dveh zakonitih dedičev zapustnice, ki je kot kreditojemalka z banko sklenila kreditno pogodbo. Zaradi svoje smrti kredita ni v celoti odplačala. Na podlagi zavarovanja kredita pri tožeči stranki je slednja banki po prijavi zavarovalnega primera 16.1.2013 izplačala zavarovalnino v višini 1.067,00 EUR, (glavnico, neplačani del pogodbenih obresti, neplačane zamudne obresti in neplačane stroške), ki jo skupaj z obračunanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.1.2013 do 10.12.2013 (77,33 EUR) vtožuje v tej pravdi od toženca, ker ji je banka celotno terjatev odstopila s cesijo. Vrednost zapuščine je znašala 48.500,00 EUR. Vrednost zapuščine, ki je pripadla tožencu kot zakonitemu dediču pa 24.250,00 EUR. Po ugotovitvi, da višina vtoževane terjatve ne presega višine podedovanega premoženja toženca, je sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo ob pravilni uporabi 275. člena OZ(3) in 142. člena ZD.

7Toženčev ugovor, da ni edini dedič in da se dolgovi dedičev delijo v sorazmerju z njihovimi dednimi deleži, pri katerem vztraja v pritožbi, je pravilno zavrnjen v točki 10 sodbe. Če deduje več dedičev, so ti nerazdelno (solidarno) odgovorni za zapustnikove dolgove, in sicer vsak do višine vrednosti svojega dednega deleža (tretji odstavek 142. člena ZD). Po načelu solidarnosti (395. člen OZ) lahko terja zapustnikov upnik plačilo dolga od kateregakoli sodediča, vendar samo do višine vrednosti njegovega dednega deleža. Slednji po ugotovitvah sodišča prve stopnje v obravnavanem primeru ni prekoračen. Plačilo lahko upnik zahteva le od nekaterih ali od vseh dedičev, tudi po deležih, ki jih sam določi. Višina dednih deležev je pomembna zgolj za notranje razmerje med sodediči. V njem se delijo dolgovi v sorazmerju z dednimi deleži dedičev, če v oporoki ni drugače določeno (142. člen ZD). Načelo sorazmernosti in pravičnosti, ki ga omenja pritožba, varuje pravica izpolnitelja do povračila (404. člen OZ). Če namreč sodedič plača upniku več, kot odpade nanj dolga glede na višino njegovega dednega deleža, lahko zahteva povračilo od sodedičev. Pritožbeno naziranje je treba kot zmotno torej zavrniti.

8Pritožba nadalje neutemeljeno ugovarja tudi dosojenim zamudnim obrestim, ko opozarja, da je bila tožena stranka pozvana k plačilu šele 13.3.2013. Na ta dejstva na prvi stopnji ni opozarjala. Gre za pritožbene novote, ki niso opravičene. Pritožnik na prvi stopnji tudi ni prerekal tožbenih trditev, da je bila terjatev banke priglašena že v zapuščinskem postopku in da so bili torej dediči o njej obveščeni že tedaj. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je banka s cesijo odstopila tožeči stranki terjatev iz naslova zapadle obveznosti iz kreditne pogodbe. Dejstvo, ali oziroma kdaj je toženec prejel obvestilo o prehodu terjatve iz banke na tožnico, v obravnavanem primeru ni odločilno. Sodišče prve stopnje je namreč pri odločitvi o zamudnih obresti pravilno izhajalo iz materialnopravnih določil o zakonski subrogaciji (275. člen OZ). Če izpolni obveznost kdo, ki ima pri tem kakšni pravni interes, preide nanj ob izpolnitvi po samem zakonu upnikova terjatev z vsemi stranskimi pravicami. Tožnica je imela interes za izpolnitev zapustničine obveznosti do banke (sklenjena zavarovalna pogodba med banko in tožečo stranko). Banka je tožnici še izrecno – s cesijo odstopila terjatev. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je slednja že vsebovala tudi dotlej natekle zakonske zamudne obresti. Torej je terjatev že zapadla, zakonske zamudne obresti kot sankcija za dolžnikovo zamudo so že tekle. Zakonske zamudne obresti so stranska pravica. Ker je bila terjatev cidirana po zapadlosti, je prešla na tožečo stranko skupaj z zamudnimi obrestmi kot stransko pravico (prvi odstavek 418. člena OZ v zvezi z 275. členom OZ). Tožeča stranka je po pravilni presoji sodišča prve stopnje upravičena terjati tako glavnico kot stranske terjatve. Vtoževane obresti so posledica zamude s plačilom obveznosti s kreditne pogodbe. O tem pa je bil toženec kot dedič seznanjen s sklepom o dedovanju.

9Tudi izpodbijana stroškovna odločitev je pravilna in jasno obrazložena. Ne drži pritožbena trditev, da je sodišče odločalo mimo oziroma preko stroškovnega zahtevka tožeče stranke. Priznalo ji je namreč le potrebne stroške (sodno takso) in ne vseh stroškov, ki so priglašeni na list. št. 48 spisa. Sodna taksa je odmerjena upoštevaje tar. št. 1111 ZST-1(4). Pri pravdnih stroških je pravilno upoštevana in priznana le razlika v znesku 82,00 EUR do celotne ugotovljene takse za postopek (126,00 EUR), saj je razlika v višini 44,00 EUR bila že plačana, odmerjena in upoštevana pri izvršilnih stroških v sklepu o izvršbi, ki ga je sodišče tudi v tej točki ohranilo v veljavi (tč. I izreka sodbe).

10Pritožbeni razlogi torej niso podani. Sodba je materialnopravno pravilna in ni obremenjena z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami. Zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP v zvezi s petim odstavkom 458. člena istega zakona).

11Odločanje o pritožbenih stroških je odpadlo, ker jih tožena stranka ni priglasila.

-------------

Op. št. (1): Zakon o dedovanju, Ur. l. SRS, št. 15/1976 s spremembami,

Op. št. (2): Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. SRS, št. 26/1999 s spremembami

Op. št. (3): Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami

Op. št. (4): Zakon o sodnih taksah, Ur. l. RS, št. 37/2008.