VSL sklep III Cp 1865/2000

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom priznalo izvršitelju izvršilne stroške v znesku 5.278,00 SIT in hkrati zavrnilo njegov zahtevek za povrnitev stroškov v preostalem delu.

Zoper navedeni sklep je izvršitelj vložil pravočasno pritožbo v kateri uveljavlja napačno uporabo določb Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in Pravilnika o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom (v nadaljevanju Pravilnik o tarifi). Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se mu priznajo stroški v skupnem znesku 7.778,00 SIT. Po njegovem mnenju je napačno stališče sodišča prve stopnje, po katerem je treba kot vrednost terjatve, ki je podlaga odmere izvršiteljeve storitve, upoštevati vrednost glavnega zahtevka. Izraz "vrednost terjatve" v primeru plačila izvršiteljevega dela je širši kot v primeru ugotovitve spornega predmeta po ZPP ali pri odmeri nagrade za delo odvetnika. ZIZ v 15. členu določa, da se v postopku izvršbe in zavarovanja smiselno uporabljajo določbe ZPP, če ni v njem ali kakšnem drugem zakonu drugače določeno. Plačilo za opravljanje dejanj izvršbe in zavarovanja je določeno v 291. členu ZIZ, ki napotuje na Pravilnik o tarifi. Po ZPP se kot vrednost spornega predmeta upošteva vrednost glavnega zahtevka, v izvršilnem postopku pa upnik ni upravičen le do glavnice temveč tudi do drugih stranskih terjatev. Takšno je tudi stališče Izvršnega odbora Zbornice izvršiteljev Slovenije in Ministrstva za pravosodje, ki ga je izrazilo v Navodilih, sprejetih zaradi poenotenja sodne prakse.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik pravilno navaja, da je materialnopravna podlaga izvršiteljeve pravice do plačila za opravljeno delo in do povračila stroškov dana v določilu 291. člena ZIZ, ki glede načina vrednotenja in obračunavanja opravljenih storitev in povračila stroškov izvršitelju napotuje na Pravilnik o tarifi. Ta v 8. členu določa kot osnovo za določitev cene izvršiteljske storitve vrednost predmeta, v 9. členu pa, da se kot vrednost predmeta uporabi vrednost terjatve, ki jo je v posamezni izvršilni zadevi ugotovilo sodišče. Navedeno določilo torej določa, da je za ugotovitev vrednosti terjatve pooblaščeno sodišče in ne kdo drug, tako kot npr. v pravdnem postopku, kjer je to obveznost in pravica tožeče stranke (primerjaj določilo 2. odstavka 180. člena ZPP) ob korektivni dolžnosti sodišča (3. odstavek 44. člena ZPP).

Navedeno določilo pa ne določa načina ugotovitve vrednosti terjatve, ki jo je treba realizirati v izvršbi in ki predstavlja ali denarno obveznost ali pa drugo dajatev, storitev ali opustitev (1. točka 16. člena ZIZ). Ker tega tudi ZIZ ne določa, pride v poštev smiselna uporaba določb ZPP iz razdelka z naslovom "Ugotovitev vrednosti spornega predmeta" (določila od 39. do 45. člena ZPP). V primeru izterjave denarne terjatve (obravnavani primer) zato kot ugotovljena vrednost predmeta velja vrednost glavne denarne obveznosti, obresti pa se upoštevajo le, če se uveljavljajo kot glavna obveznost (39. člen ZPP), oziroma če so opredeljene v denarnem znesku, ne pa le vrednostno (v določenem odstotku od določene glavnice in za določeno časovno obdobje).

Brezpredmetne so pritožbene trditve s katerimi poskuša pritožnik prikazati, da je pojem "vrednost terjatve" v primeru odmere cene izvršiteljskih storitev širši kot vrednost spornega predmeta po ZPP ali Odvetniški tarifi, češ da obsega tudi druge postavke in ne le glavničnega dela obveznosti. Vsebina terjatve je enaka tako pri določanju vrednosti spornega predmeta po ZPP kot pri odmerjanju sodne takse po Zakonu o sodnih taksah, pri odmerjanju cen odvetniških storitev po Odvetniški tarifi, pri odmerjanju pristojbin po Notarski tarifi, ali pri odmerjanju izvršiteljskih storitev. Ker je tako, je tudi logično, da za vse naštete primere velja enoten parameter za določitev vrednosti predmeta. Pritožbeno sodišče še navaja, da lahko sodišča pri sojenju upoštevajo stališča oziroma navodila zbornice izvršiteljev ali ministrstva le zaradi njhove pomenske teže, ne pa morda kot pravno podlago odločanju (125. člen Ustave R Slovenije).

Materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje da pri ugotovitvi vrednosti terjatve uporabi določilo 39. člena ZPP je zato pravilno. Iz izpodbijanega sklepa sicer ni razvidno, ali je sodišče za odmero izvršiteljskih storitev uporabilo le glavnico v znesku 33.050,00 SIT ali tudi obračunane zamudne obresti v znesku 3.763,00 SIT (predmet sklepa o izvršbi so bili namreč glavnica v znesku 33.050,00 SIT, obračunane zamudne obresti do 30.11.1994 v znesku 3.763,00 SIT in zakonske zamudne obresti za čas od 1.12.1994), torej skupaj 36.813,00 SIT. Vendar pa je prisoja stroškov izvršitelja v znesku 5.278,00 SIT enaka ob upoštevanju enega ali drugega zneska kot "vrednosti predmeta".

Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 15. členom ZIZ).