291. člen ZIZ

Če izvršitelj opravlja izvršilna dejanja oziroma dejanja zavarovanja za več upnikov zoper istega dolžnika, se sicer vsaka zadeva vpiše v evidenco samostojno, kot samostojna zadeva pod samostojno zaporedno številko. Ne glede na samostojen vpis zadeve posameznega upnika zoper istega dolžnika pa mora izvršitelj v takem primeru združiti opravo dejanj izvršbe in zavarovanja. To pravilo izvršitelju nalaga, da ne opravlja izvršilnih dejanj samostojno za vsakega upnika, ampak za vse upnike skupaj. Prav tako mora izvršitelj v takem primeru pripraviti skupno poročilo. Če izda izvršitelj skupno poročilo za več združenih zadev zoper istega dolžnika, izda tudi skupni obračun. Slednje pomeni, da izvršitelj stroške obračuna le enkrat ter ima pravico do nagrade le za en obračun stroškov.

Res ima sicer upnik pravico do proste izbire izvršitelja in res je v konkretnem primeru upnik svojo izbiro sodišču prve stopnje in Zbornici izvršiteljev Slovenije sporočil še pred razrešitvijo prvotnega izvršitelja, vendar ničesar od navedenega ne spremeni dejstva, da je na podlagi odločbe predsednika Zbornice izvršiteljev Slovenije določena izvšiteljica prevzemnica morala prevzeti predmetni spis in ga vpisati v evidenco. To dolžnost je imela na podlagi tretjega odstavka 291. člena ZIZ, ki izvršitelju nalaga vodenje evidence o izvršilnih zadevah, ki jih prejme v izvršitev, zakon pa s tem v zvezi ne razlikuje med zadevami, ki jih kot nove prejeme na podlagi sklepa o izvršbi, in med tistimi, ki jih prejme kot prevzemnik od drugega izvršitelja. Z dodelitvijo spisa izvršiteljici prevzemnici (že) po navedeni odločbi predsednika Zbornice izvršiteljev Slovenije (čeprav o tem ni bil izdan še poseben sklep sodišča) je zanjo nastala dolžnost prevzete spise ustrezno označiti in vnesti v svojo evidenco, kot je določeno v 30. členu Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je na podlagi odločbe predsednika zbornice izvršiteljev določena izv

Upnik v tej zvezi pravilno opozarja na 11. točko prvega odstavka 16. člena ZIZ, ki določa pomen izraza neposredna dejanja izvršbe in zavarovanja. Ta označuje vsa v zakonu navedena dejanja, s katerimi izvršitelji zagotavljajo izvršitev ali zavarovanje upnikove terjatve in dejanja, ki so potrebna za njihovo pripravo ter izvedbo. Tako pritožba pravilno navaja, da je seznanitev s spisom in vpis v evidenco potrebno dejanje izvršitelja za pripravo in izvedbo neposrednih dejanj izvršbe (rubeža premičnin, prodaje na javni dražbi, poplačila upnika itd.). Tretji odstavek 291. člena ZIZ namreč izvršitelju nalaga vodenje evidence o izvršilnih zadevah, ki jih prejme v izvršitev. Z dodelitvijo spisa izvršitelju zanj nastane dolžnost spis ustrezno označiti in vnesti v svojo evidenco, kot je to določeno v 20. členu Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja. Potrebno pripravljalno izvršilno dejanje izvršitelja je tudi pridobitev podatkov o vozilih dolžnika, na katere bo možno poseči v izvršbi (32. in 81. člen ZIZ).

Izvršitelj v obravnavani zadevi do izdaje obračuna z dne 31. 3. 2023 ni opravil nobenega izvršilnega dejanja (ampak je po prejemu sklepa samo vpisal spis v evidenco in nato takoj za tem izdal obračun plačila za delo in stroškov izvršitelja), zato izdaja delnega obračuna v tej fazi postopka ni bila upravičena, upnikovi priglašeni stroški v zvezi s tem obračunom pa niso potrebni za izvršbo (peti odstavek 38. člena ZIZ).

Izvršitelj kot prevzemnik poslov je upravičen do stroškov v zvezi z vpisom v evidenco in seznanitve s spisom od takrat dalje, ko od zbornice izvršiteljev prejme obvestilo, da je prevzel posle razrešenega izvršitelja. Pri zahtevi, da o obračunu stroškov izvršitelja odloči sodišče, gre le zato, da sodišče presodi, ali je izvršitelj v zvezi z opravljenimi izvršilnimi dejanji pravilno zaračunal svoje stroške. Samo tisti stroški, ki so po odločbi sodišča odmerjeni izvršitelju in ta odločba postane pravnomočna, so stroški, ki so neposredno povezani z opravljanjem izvršilnih dejanj po izvršitelju in so potrebni za izvršbo. Plačilo sodne takse pa predstavlja zgolj procesno opravilo, ki se vlagateljici zahtevka naloži v plačilo, zato ne more predstavljati potrebnega stroška za izvršbo.

Vrednost točke je določena v neto znesku. Izvršitelj, ki je zavezanec za DDV, je upravičen celotno vrednost storitve povečati za DDV. Povečana neto vrednost predstavlja potreben izvršilni strošek.

Vročitev sklepa o izvršbi dolžniku pred opravo rubeža ni samostojna storitev, za katero bi bil izvršitelj upravičen do plačila, pač pa je (običajno) pripravljalno dejanje za rubež, katerega cena je zajeta v ceni rubeža.

Davek na dodano vrednost se skladno s 3. členom ZDDV med drugim obračunava in plačuje od opravljenih storitev. Definicijo, kaj se šteje za promet storitev, pa vsebuje določba 21. člena ZDDV. S to je namreč določena osnova za DDV (davčna osnova), kamor sodi vse, kar predstavlja plačilo, ki ga je (ali ga bo) davčni zavezanec prejel od naročnika. To pa pomeni, da je izvršitelju v posamezni izvršilni zadevi potrebno obračunati vrednost DDV tudi na priznane potne stroške.

Po tar. št. 1 Pravilnika o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom pripada izvršitelju v konkretnem primeru za rubež in druga opravila v zvezi z njim nižja nagrada (le v višini 1000 točk). Posledično pa mu pripada tudi nižji znesek davka na dodano vrednost.

ZIZ termina terjatve ne opredeljuje drugače kot ZPP. Ta je praviloma tolikšna, kot to izhaja iz izvršilnega naslova, oziroma, kakor je določljiva na podlagi smiselne uporabe 39. člena ZPP. Ta predstavlja podlago za odmero cene izvršiteljeve storitve po določilu 9. člena Pravilnika o tarifi za plačilo dela izvršitelju in povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom.

Vrednost, od katere obračuna stroške izvršilnega postopka (takse, stroški odvetniškega zastopanja, stroški izvršitelja), ugotovi sodišče s smiselno uporabo 39 člena ZPP.

Ker izvršitelj še ni prejel odredbe sodišča za opravo izvršilnih dejanj niti predujma za plačilo izvršilnih stroškov s strani upnika niti listin iz 4.odstavka 19.člena Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja, v posledici česar še niso bili dani pogoji za študij spisa, in ker Pravilnik o tarifi ne predvideva ločenega plačila za posamezno storitev (npr. samo za vpis zadeve v evidenco), izvršitelj ni upravičen do plačila za vpis izvršilne zadeve v evidenco.

Dejstvo, da je dolžnik izvršitelju naslednji dan po neuspelem rubežu v gotovini poplačal svoj dolg do upnika, je glede na določbe Pravilnika o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom (Uradni list RS, šr. 32/2000), mogoče šteti edinole kot prevzem gotovine od dolžnika v smislu 4.alinee tar.št. 11 Pravilnika o tarifi, ne pa kot uspeli rubež v smislu tar.št. 1 tega pravilnika.

Izvršitelj je pripravil obračun obresti po prejemu sklepa o določitvi izvršitelja in odredbe sodišča o opravi dejanj izvršbe in po plačilu predujma, a pred prejemom sklepa o ustavitvi izvršbe, zato je upravičen do plačila iz tega naslova. Tudi ta strošek se plača iz založenega predujma.

Pravilnik o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom v tar.št. 11 predvideva plačilo za kumulativno opravljeno storitev seznanitve s spisom in vpisa v evidenco, od katerih se prva opravi v fazi oprave izvršbe, druga (vpis v evidenco) pa že, ko izvršitelj zadevo prejme v izvršitev. Izvršitelj zato ni upravičen do plačila v znesku 25 točk, če je le izvršilno zadevo vpisal v svojo evidenco.

Izvršitelj ni upravičen do povrnitve stroškov za vrnitev preostanka predujma upniku, ker to z ustrezno tarifo Pravilnika o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom ni predvideno.

Izvršiteljica je z namenom, da dne 19.7.2000 opravi rubež premičnin in jih odpelje k sebi v hrambo, utemeljeno priskrbela prevoznika. Ni namreč mogla vedeti, da vstop v stanovanje ne bo možen in da bodo zato lahko zarubljene le stvari, ki so se nahajale pred stanovanjem (predpražnik, napis na vratih) in so nato ostale v hrambi pri dolžnici. Sodišče prve stopnje je torej nepravilno ocenilo te stroške kot nepotrebne. Ti stroški so se izkazali za nepotrebne šele kasneje, kar pa ne gre pripisati v breme izvršiteljici.

Iz rubežnega in cenilnega zapisnika izvršitelja z dne 13.10.2000 in iz pobotnice s tega dne izhaja, da je izvršitelj ob rubežu dolžničinih premičnin od dolžnice prejel tudi gotovino v višini 17.000,00 SIT. Le to hrani sedaj v sefu. Izvršitelj je zato upravičen tudi do plačila iz tega naslova, in sicer v skladu s tar.št. 11 Pravilnika o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom. Ni pa mogoče pritrditi tistemu delu pritožbenih navedb izvršitelja, ko navaja, da bi moralo sodišče kot osnovo za odmero njegovih stroškov vzeti vsoto glavnice, zamudnih obresti in upnikovih izvršilnih stroškov. Glede tega je sodišče prve stopnje pravilno kot osnovo vzelo le glavnico.

Cena storitve se ne poviša za 50%, če izvršitelju glede na odredbo sodišča dela ni potrebno opraviti v času izven delovnega časa.

Ker je uveljavljanje novih dokazov v pritožbenem postopku po 1.odstavku 337.člena ZPP v zvezi s 366.členom ZPP in 15.členom ZIZ mogoče le pod pogojem, da pritožnik izkaže, da novega dokaza ni mogel predložiti že prej, izvršitelj pa slednjega ni izkazal, saj je obračun zakonskih zamudnih obresti pripravil že dne 25.9.2000 - pred začetkom rubeža, predložil pa ga je šele s pritožbo, njegovim pritožbenim navedbam, da je upravičen tudi do plačila za to delo, ni mogoče slediti. K enakemu zaključku pripelje tudi določba 56.člena Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja (Uradni list RS, št. 32/99), iz katere izhaja, da mora izvršitelj po opravi vseh dejanj v posamezni zadevi izvršbe (oz. smiselno po neuspelem rubežu) brez odlašanja ali najkasneje v dveh dneh sestaviti pisno poročilo, ki mu predloži zapisnike o posameznih opravljenih dejanjih in specificirani stroškovnik. Izvršitelj bi torej moral obračun zakonskih zamudnih obresti predložiti že skupaj s poročilom in stroškovnikom, ne pa šele sedaj v pritožbi.