VSRS Sklep I Ips 20523/2013-214

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

A.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo IV K 20523/2013 z dne 12. 6. 2013 obsojenega U. P. spoznalo za krivega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu za to kaznivo dejanje določilo kazen eno leto in šest mesecev zapora, nato pa, ob upoštevanju določene kazni 10 mesecev zapora iz preklicane pogojne obsodbe, izrečene s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II K 50417/2010 z dne 4. 1. 2012, izreklo enotno kazen dve leti in dva meseca zapora. Obsojencu je v izrečeno enotno zaporno kazen vštelo čas pripora od 27. 4. 2013 od 15.25 ure dalje ter odločilo, da je oškodovanima J. in A. S. dolžan plačati 900,00 EUR, s presežkom 100,00 EUR pa je oba oškodovanca napotilo na pravdo. Sodišče je obsojenca oprostilo vseh stroškov kazenskega postopka, plačilo nagrade in potrebnih izdatkov zagovornika po uradni dolžnosti pa naložilo v breme proračuna. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo III K 20523/2013 z dne 10. 9. 2013 pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišče prve stopnje, obsojenca pa oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

2Obsojenčeva pooblaščena zagovornica je dne 23. 7. 2014 na Okrožno sodišče v Ljubljani vložila zahtevo za obnovo kazenskega postopka, ki ji je Okrožno sodišče v Ljubljani s sklepom II Ks 20523/2013 z dne 5. 12. 2014 ugodilo in obnovo kazenskega postopka dovolilo ter kazensko zadevo poslalo Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje na glavni obravnavi. V obnovljenem kazenskem postopku je navedeno sodišče najprej s sklepom VII K 20523/2013 z dne 12. 5. 2013 zavrnilo predlog obsojenčeve zagovornice za izločitev dokaza, in sicer poročila o preiskavi z mnenjem Nacionalnega forenzičnega laboratorija (v nadaljevanju NFL) št. 233-579/2013/2 z dne 21. 2. 2013, s sodbo VII K 20523/2013 z dne 13. 5. 2015 pa je razsodilo, da sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani IV K 20523/2013 z dne 12. 6. 2013, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani III Kp 20523/2013 z dne 10. 9. 2013 ostane v celoti v veljavi. Obsojenca je sodišče oprostilo plačila vseh stroškov, ki so nastali v zvezi z obnovo kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 20523/2013 z dne 8. 9. 2015 pritožbo obsojenčeve zagovornice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

3Zoper sklep o zavrnitvi izločitve dokaza in pravnomočno sodbo v obnovljenem postopku je obsojenčeva zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijanih sodnih odločb. Vrhovnemu sodišču je predlagala, da izdane sodne odločbe v obnovljenem kazenskem postopku spremeni tako, da njenemu predlogu za izločitev dokaza ugodi in obsojenega U. P. oprosti obtožbe, podredno pa, da izdane sodne odločbe razveljavi in kazensko zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

4Vrhovni državni tožilec je v odgovoru z dne 15. 2. 2016, podanim v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, zahtevo za varstvo zakonitosti ocenil kot neutemeljeno. Navedel je, da vprašanje za izločitev dokazov ne more postati predmet odločanja v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti, saj gre za vmesni sklep, do katerega pride med kazenskim postopkom, ki še ni pravnomočno končan. Prav tako je izpostavil, da v prvotnem postopku zagovorniki obsojenega U. P. v pritožbi zoper sodbo niso uveljavljali razloga nezakonitosti sodbe zaradi nezakonito pridobljenega dokaza, zato je zagovornica z uveljavljanjem tega razloga v zahtevi za varstvo zakonitosti prekludirana. Po mnenju vrhovnega državnega tožilca glede na težo kaznivega dejanja, obsojenčevo predkaznovanost in druge okoliščine ni nikakršnega večjega ali celo nesorazmernega posega v obsojenčevo telesno integriteto, če policija vzame bris ustne sluznice osebi, za katero je verjetno, da je storila kaznivo dejanje vlomne tatvine, za takšno postopanje pa ima policija pooblastilo v 149. členu ZKP. Na podlagi navedenega je vrhovni državni tožilec predlagal, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

5Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obsojencu in njegovi zagovornici, ki je v izjavi z dne 1. 3. 2016 vztrajala pri navedbah iz zahteve za varstvo zakonitosti, obsojeni U. P. pa se o odgovoru vrhovnega državnega tožilca ni izjavil.

B.

6Skladno z določilom prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti po končanem kazenskem postopku zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek, zoper drugo odločbo pa le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse.

7V konkretni kazenski zadevi je zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sklep o zavrnitvi izločitve dokaza in sodbi sodišč prve in druge stopnje, ki so bili izdani v obnovljenem kazenskem postopku. Pri tem zagovornica v zvezi z izpodbijanim sklepom zatrjuje, da ta predstavlja del sodbe sodišča prve stopnje, saj obsodba temelji na edinem obremenilnem dokazu, ki s sklepom ni bil izločen, sodba sodišča prve stopnje pa je bila v pritožbenem postopku potrjena. Šele z navedenimi tremi sodnimi odločbami je bil po zagovorničinem mnenju kazenski postopek pravnomočno končan in je zato zahteva za varstvo zakonitosti na podlagi prvega odstavka 420. člena ZKP dovoljena.

8Z navedenim stališčem zagovornice se ni mogoče strinjati. Zagovornica namreč spregleda, da je v obnovljenem kazenskem postopku sodišče prve stopnje razsodilo, da ostane sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani IV K 20523/2013 z dne 12. 6. 2013, v zvezi z sodbo Višjega sodišča v Ljubljani III Kp 20523/2013 z dne 10. 9. 2013, v celoti v veljavi. Glede na odločitev sodišča prve stopnje v obnovljenem kazenskem postopku, izdaja takšne prvostopenjske sodbe in njena potrditev v pritožbenem postopku ne predstavljata na novo pravnomočno končanega kazenskega postopka, saj se usoda pravnomočne sodbe v prvotnem kazenskem postopku z obnovo kazenskega postopka v konkretnem primeru ni spremenila. Kazenski postopek v tej zadevi je bil pravnomočno zaključen z dnem, ko je v prvotnem kazenskem postopku sodišče prve stopnje prejelo sodbo sodišča druge stopnje, s katero je slednje zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V obnovljenem postopku se je z izdajo sodb sodišč prve in druge stopnje, s katerima je bilo odločeno, da ostane pravnomočna sodba v celoti v veljavi, pravnomočno končal le postopek z izrednim pravnim sredstvom. Ko sodba postane pravnomočna, je namreč o predmetu obtožbe oziroma o kazenskem zahtevku tožilca zoper določeno osebo (z drugimi besedami, o glavni stvari) dokončno odločeno in takšno sodbo se lahko izpodbija z izrednim pravnim sredstvom, če so podani v zakonu predpisani pogoji. Predvideni izredni pravni sredstvi po ZKP sta (i) zahteva za obnovo kazenskega postopka, ki je v praksi najbolj pogosto usmerjena v spremembo v pravnomočni sodbi ugotovljenega dejanskega stanja, posledično pa lahko tudi v spremembo uporabljenega kazenskega zakona in drugačno določbo o kazenski sankciji ter (ii) zahteva za varstvo zakonitosti, katere namen je v odpravi kršitev zakona, ki so bile storjene s pravnomočno sodno odločbo ali sodnim postopkom, ki je tekel pred to pravnomočno odločbo ter v zagotovitvi enotne uporabe zakona v vsej državi. V konkretnem primeru, zagovornica z izrednim pravnim sredstvom – zahtevo za obnovo kazenskega postopka, ni uspela, saj se odločitev o glavni stvari v obnovljenem postopku ni spremenila in je ostala v celoti v veljavi. Iz tega razloga bi bil napačen zaključek, da štejeta sodbi sodišč prve in druge stopnje v obnovljenem postopku za sodni odločbi, s katerima je bilo pravnomočno odločeno o glavni stvari. O glavni stvari – kazenskem zahtevku upravičenega tožilca je bilo namreč odločeno že s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani IV K 20523/2013 z dne 12. 6. 2013, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani III K 20523/2013 z dne 10. 9. 2013 in ne šele z izdajo pravnomočne sodbe v obnovljenem postopku. V obnovljenem postopku zato obe izpodbijani sodni odločbi predstavljata drugo odločbo v smislu prvega odstavka 420. člena ZKP. To velja tudi za sklep o zavrnitvi zagovorničinega predloga za izločitev dokaza – poročila NFL, izdan v obnovljenem kazenskem postopku, ki kot procesna odločitev sodišča prve stopnje na usodo pravnomočne sodbe ni imel nobenega vpliva.

9Glede na zgornjo ugotovitev, da gre v zvezi z vsemi tremi sodnimi odločbami v obnovljenem kazenskem postopku za tako imenovano drugo odločbo, opredeljeno v prvem odstavku 420. člena ZKP, po katerem morajo biti za njihovo izpodbijanje z zahtevo za varstvo zakonitosti izpolnjeni posebni pogoji, kot so povzeti v 6. točki obrazložitve. Po pregledu kazenskega spisa in zagovorničini zahtevi za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovornica v zahtevi na začetku sicer izpostavlja določena pravna vprašanja, a v nadaljevanju celotne zahteve po vsebini graja dokazne zaključke izpodbijanega sklepa in obeh sodb v obnovljenem postopku ter s tem ponavlja razloge, ki so bili neuspešno uveljavljani že v pritožbenem postopku, takšnih razlogov za odločanje o zahtevi za varstvo zakonitosti pa ni ugotovilo niti Vrhovno sodišče.

10V zvezi z nezakonitostjo podatkov iz evidence DNK profilov zagovornica po vsebini graja dokazno vrednost posamičnih dokazov (dopisov različnih policijskih postaj v zvezi z odvzemom DNK dne 28. 6. 2004 in dne 12. 3. 2005 ter evidenco DNK profilov) ter jih ocenjuje kot nekonsistentne, netransparentne in izjemno pomankljive, zaradi česar DNK vzorca ni možno identificirati in se torej ne strinja z zaključki sodišč prve in druge stopnje, v zvezi s katerim kazenskim postopkom je bil prvotni DNK vzorec dne 28. 6. 2004 vzet in kakšna je bila nadaljnja sledljivost tega vzorca. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu, sodišče druge stopnje pa v svoji sodbi, natančno opisalo potek sledljivosti DNK vzorca, pri čemer je bil DNK vzorec vzet dne 28. 6. 2004 v zvezi s kaznivima dejanjema velike tatvine in prikrivanja na škodo podjetja L., d. o. o., obtožni predlog v tej kazenski zadevi, ki se je zoper obsojenca vodila pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani pod opravilno številko II K 511/2005, pa je bil zoper obsojenca zavržen dne 12. 1. 2006. Kakor izhaja iz izpodbijanega sklepa, pritožbeno sodišče pa je takšnim ugotovitvam pritrdilo, je bil v vmesnem času obsojencu ponovno vzet DNK vzorec dne 12. 3. 2005 v kazenski zadevi Okrajnega sodišča v Ljubljani II K 126/2006, vendar pa je bila v tej zadevi izdana zavrnilna sodba dne 22. 12. 2008, zato zagovornica na več mestih zahteve za varstvo zakonitosti napačno navaja pod to opravilno številko drugo kazensko zadevo, ki se je obravnavala na škodo podjetja V. I., d. o. o., saj je sodišče prve stopnje večkrat zapisalo, da v tej zadevi obtožni akt zoper obsojenca sploh ni bil vložen, zadeva pa se je vodila pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opravilno številko II K 3189/2010. Ne držijo torej navedbe zagovornice, da prvotno vzetega DNK vzorca z dne 28. 6. 2004 ni možno identificirati, saj iz izpodbijanega sklepa in pravnomočne sodbe izhaja ravno obratno – iz dopisa PP Ljubljana Šiška z dne 1. 4. 2015 (l. št. 331) namreč izhaja, kateri genetski material je bil obsojenemu U. P. odvzet, kdaj mu je bil odvzet, s katero identifikacijsko številko je bil označen, v zvezi s katerim obravnavanim kaznivim dejanjem je bil odvzet, kdo je bil oškodovanec v zadevi, katera policijska postaja je zadevo obravnavala in kdaj je bil genetski material poslan v (takrat imenovani) Center za forenzične preiskave in s katerim dopisom. Vsa zagovorničina navajanja v zvezi z nezakonitostjo evidence DNK profilov in neidentificiranem DNK vzorcu po vsebini pomenijo nestrinjanje z dokaznimi zaključki obeh nižjih sodišč, kar v okviru zahteve za varstvo zakonitosti pomeni uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

11Tudi v zvezi z mejami dovoljenosti uporabe DNK vzorca v drugih kazenskih postopkih zagovornica ne izpostavlja nobenega pomembnega pravnega vprašanja, ampak se po vsebini ne strinja z dokaznimi zaključki obeh nižjih sodišč, ki sta od datuma prvega odvzema DNK vzorca dne 28. 6. 2004 dalje s citiranjem posamičnih kazenskih zadev pojasnili sledljivost odvzetega DNK vzorca, pri tem pa poudarili, da je bila hramba DNK vzorca ves čas zakonita. V vsakem posamični kazenski zadevi, v kateri je obsojenec nastopal v vlogi osumljenca, mu je bil odvzet DNK vzorec, razen v kazenski zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani II K 3189/2010 (na škodo podjetja V. I., d. o. o.), saj je bil v tej zadevi analiziran prvotni DNK vzorec, odvzet dne 28. 6. 2004, vendar se DNK vzorec ni hranil, ker obtožni akt zoper obsojenega U. P. niti ni bil vložen. Zakonitost hrambe DNK vzorca sta namreč po izdaji zavrnilne sodbe iz kazenske zadeve II K 126/2006 z dne 22. 12. 2008 omogočali dve novi pravnomočni obsodilni sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani II K 50417/2010 in II K 63171/2010. V obeh omenjenih kazenskih zadevah je šlo za obravnavo kaznivega dejanja velike tatvine, pri čemer sta bili obakrat na kraju kaznivega dejanja najdeni biološki sledi, za kateri je bilo na podlagi primerjanega DNK vzorca z dne 28. 6. 2004 ugotovljeno, da pripadata obsojencu. Takšna primerjava na novo odkritega DNK vzorca z že evidentiranim in zakonito hranjenim DNK vzorcem pa ne predstavlja pomembnega pravnega vprašanja, ki bi ga bilo potrebno zaradi nejasnosti dodatno pojasnjevati.

12Zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti pod vprašaj postavlja obseg policijskih pooblastil po 149. členu ZKP in zaključuje, da sme policija odvzeti osumljencu bris ustne sluznice zgolj v primeru, ko je na kraju kaznivega dejanja predhodno najdena biološka sled. Vrhovno sodišče ugotavlja, da se zagovornica po vsebini ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, ki mu je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje, da so v vseh obravnavanih primerih zoper obsojenega U. P. v trenutku odvzema DNK vzorca zoper njega že obstajali razlogi za sum storitve kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti. Po zakonski dikciji, veljavni v trenutku odvzema DNK vzorca dne 28. 6. 2004 (zagovornica namreč izrecno izpostavlja sporni odvzem tega vzorca in ne vzorca, odvzetega dne 12. 3. 2005), in sicer na podlagi drugega odstavka 149. člena ZKP, je policija smela fotografirati tistega, za katerega so obstajali razlogi za sum, da je storil kaznivo dejanje, smela pa je vzeti tudi njegove prstne odtise in bris ustne sluznice. Glede na jasno zakonsko dikcijo je treba ugotoviti, da po vsebini zagovorničinega ugovora ne gre za takšno vprašanje, katerega odgovor Vrhovnega sodišča bi bil pomemben za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Zgolj dodatno Vrhovno sodišče navaja novelirano določbo drugega odstavka 149. člena ZKP-L (Ur. l. RS, št. 47/2013), po kateri sme policija vzeti bris ustne sluznice tistemu, za katerega obstajajo razlogi za sum, da je storil kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, če je to neogibno potrebno za uresničitev namenov, navedenih v prvem odstavku 148. člena ZKP. Novela ZKP-L je dotedanjo ureditev sicer formalno poostrila z uvedbo dodatnih pogojev, vendar je večina teh pogojev vsebinsko obstajala že v predhodni ureditvi. Pomembno je poudariti, da policija sme odvzeti bris ustne sluznice tistemu, pri kateremu, med drugim, obstajajo razlogi za sum, da je storil kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. Med navedenimi pogoji za odvzem brisa ustne sluznice pa ni tistega, po katerem bi na kraju kaznivega dejanja moral predhodno obstajati biološki material in je tudi novelirana procesna ureditev s tega stališča jasna in ne odpira pomembnega pravnega vprašanja, v zvezi s katerim bi moralo Vrhovno sodišče zavzeti stališče.

13Zadnje izmed zagovorničinih pravnih vprašanj se tiče zakonitega podaljševanja hrambe vzorce DNK. Tudi s tem v zvezi sta obe nižji sodišči zaključili, da je bil DNK vzorec, odvzet dne 28. 6. 2004, v evidenci DNK zakonito hranjen oziroma še vedno hranjen v času, ki zamejuje tiste faze kazenskega postopka, z nastopom katerih je namen hrambe primerjalnega vzorca izpolnjen. V tem delu pa zagovornica spregleda dve ugotovljeni bistveni dejstvi; prvič, da je bil obsojencu ponovno odvzet DNK vzorec dne 12. 3. 2005 v kazenski zadevi Okrajnega sodišča v Ljubljani II K 126/2006, v kateri se je vzorec zakonito hranil do dne 22. 12. 2008, ko je bila obtožba zoper obsojenca zavrnjena in drugič, da je policija že v letu 2006 obravnavala dve novi kaznivi dejanji, pri čemer je bil obakrat na kraju kaznivega dejanja najden krvni madež, katerega profil so policisti shranili v evidenco DNK, za obe kaznivi dejanji pa je bil U. P. pravnomočno obsojen v letih 2011 in 2012, to pa je čas hrambe njegovega DNK profila v policijski evidenci veljavno podaljšalo. Tudi zakonska dikcija s področja hrambe vzorca DNK je jasna, saj v času odvzema DNK dne 28. 6. 2004 veljavni Zakon o policiji, kakor sedaj veljavni Zakon o nalogah in pooblastilih policije določata, da se DNK profil v policijski evidenci lahko v primeru pravnomočne obsodilne sodbe hrani do zastaranja kazenskega pregona. Upoštevajoč odločbo Ustavnega sodišča U-I-312/11 z dne 13. 2. 2014, sta obe nižji sodišči na podlagi dokaznega postopka zaključili, da sta se pred omenjenima pravnomočnima sodbama iz leta 2011 in 2012 vzorca DNK zakonito hranila v kazenskem postopku Okrajnega sodišča v Ljubljani II K 511/2005 do dne 12. 1. 2006 (ko je bil zoper obsojenca zavržen obtožni predlog) in v kazenskem postopku Okrajnega sodišča v Ljubljani II K 126/2006 do dne 22. 12. 2008 (ko je bila zoper obsojenca zavrnjena obtožba). Bistveno je torej dejstvo, da sta bili do datuma zavrnilne sodbe dne 22. 12. 2008 storjeni dve novi kaznivi dejanji, na kraju katerih je bil najden DNK vzorec in za kateri je bil U. P. pravnomočno obsojen, kar je, upoštevajoč zgoraj omenjeno zakonsko določilo, podaljšalo zakonitost hrambe DNK vzorca v policijski evidenci tudi po datumu izdaje zavrnilne sodbe dne 22. 12. 2008. Tako je iz vsebine zahteve za varstvo zakonitosti razvidno, da zagovornica niti ne konkretizira, v čem bi bilo pomembno pravno vprašanje zakonitega podaljševanja hrambe vzorca DNK, ampak izraža nestrinjanje s presojo nižjih sodišč, ki sta natančno obrazložili sledljivost primerjalnega vzorca DNK, odvzetega dne 28. 6. 2004, s tem pa tudi utemeljili njegovo zakonito hrambo. Zagovornica s tem ne izpostavlja pomembnega pravnega vprašanja, ampak si prizadeva za ponovno, predvsem pa drugačno dokazno oceno v obnovljenem kazenskem postopku zbranega dokaznega gradiva, kar prestavlja nedovoljen razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja po drugem odstavku 420. člena ZKP.

C.

14Ker niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 420. člena ZKP, je Vrhovno sodišče nedovoljeno zagovorničino zahtevo za varstvo zakonitosti zavrglo na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP.

15Odločitev o plačilu stroškov, nastalih v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP.