UPRS sodba U 2103/2008

I. Tožbi se ugodi in se odločba Tržnega inšpektorata RS, OE Ljubljana št. 0610-2315/2008-11-11020 z dne 4. 6. 2008 odpravi in zadeva vrne organu prve stopnje v ponoven postopek.
II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 350,00 EUR, povečane za 20 % DDV, kar skupaj znaša 420,00 EUR, v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po preteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Z izpodbijano odločbo je inšpekcijski organ prve stopnje z izrekom pod točko 1 prepovedal tožeči stranki dajanje v promet in prodajo naslednje osebne varovalne opreme za zaščito nog: 323 parov zaščitne obutve BRONCO 2S1P, blagovna znamka T., proizvajalec D. Francija, označen s CE oznako in standardom EN 345-1; Certifikat o skladnosti CE z dne 19. 4. 2007: zaščitna obutev ustreza zahtevam standardov EN 344-1:1997 in EN 345-1:1997, ter 288 parov zaščitne obutve ORYX2, blagovna znamka T., proizvajalec D. Francija, označen s CE oznako in standardom EN 345-1: Certifikat o skladnosti CE z dne 9. 7. 2007: zaščitna obutev ustreza zahtevam standardov EN 344-1:1997 in EN 345-1:1997, ker za navedeno osebno varovalno opremo za zaščito nog od 6. 10. 2005 ne velja domneva o skladnosti. Z izrekom pod točko 2 je prvostopni inšpekcijski organ določil rok izvršitve odločbe glede prepovedi iz 1. točke izreka naslednji dan po prejemu odločbe, z izrekom pod točko 3 pa je odločil, da morebitna pritožba ne zadrži izvršitve izreka pod točko 1. Svojo odločitev je prvostopni organ oprl na določilo 7. alinee 2. odstavka 16. člena Zakona o tehničnih zahtevah in ugotavljanju skladnosti (ZTZPUS, Uradni list RS, št. 99/04 – uradno prečiščeno besedilo) ter ugotovitve inšpekcijskega pregleda z dne 26. 3. 2008. Tedaj je bil opravljen inšpekcijski nadzor osebne varovalne opreme za zaščito nog na podlagi določil Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot-UPB2, Uradni list RS, št. 98/04 in 126/07), Zakona o tehničnih zahtevah za proizvode in o ugotavljanju skladnosti (Uradni list RS, št. 99/04) in Pravilnika o osebni varovalni opremi (Uradni list RS, št. 29/05 in 23/06 – v nadaljevanju Pravilnik) v povezavi s Seznamom standardov objavljenim 8. 10. 2006 (Uradni list RS, št. 85/06) in Seznamom slovenskih standardov, ki prevzemajo harmonizirane evropske standarde, katerih uporaba ustvari domnevo o skladnosti osebne varovalne opreme z zahtevami Pravilnika o osebni varovalni opremi (Uradni list RS, št. 95/07 – v nadaljevanju Seznam harmoniziranih standardov). Predmet inšpekcijskega nadzora je bila oprema za zaščito nog (zaščitna in delovna obutev), ki predstavlja vrsto varovalne opreme po 4. členu Pravilnika, ki z določili 5. in 7. člena razvršča varovalno opremo za noge in/ali stopala ter protidrsno opremo v tri kategorije, tako da mora proizvajalec ali pooblaščeni zastopnik s sedežem v Evropski skupnosti označiti proizvode, ki zagotavljajo tako zaščito in čas trajanja te zaščite, preden se tip osebne varovalne opreme da v promet. Na podlagi že predhodno opravljenih pregledov v maloprodaji je inšpekcijski organ prve stopnje ugotovil, da distributer A. d.o.o. (sedaj tožnik) daje v promet zaščitno in delovno obutev v maloprodajo trgovcem po Sloveniji, ki jih v nadaljevanju podrobno našteva, ter izpostavlja obveznosti proizvajalca in njegovega pooblaščenega zastopnika s sedežem v Evropski uniji na podlagi določil 9. člena Pravilnika za vsak tip osebne varovalne opreme, ki jo proizvede ali da v promet, in sicer mora pripraviti ES-izjavo o skladnosti in pri tem uporabiti obrazec iz Priloge VI, ki potrjuje skladnost te osebne varovalne opreme z določbami tega Pravilnika, vendar pa zadostuje zagotovitev tudi v tujem jeziku, saj se le-ta ne prilaga posameznim artiklom. Ob inšpekcijskem pregledu dne 26. 3. 2008 na sedežu tožeče stranke je bila prisotna prokuristka, ki je v času pregleda za vse artikle blagovne znamke P. in T., ki so navedeni v posebni preglednici (skupaj 7) priložila Izjave o skladnosti (Certificate of conformity EC) ter nova slovenska navodila za artikle obeh blagovnih znamk ter v zvezi z dopolnjenimi slovenskimi navodili navedla, da so le-ta že posredovali v trgovine, katere so jih kontaktirale ter dodatno pojasnila, da je s proizvajalcem D. v dogovoru, da bodo originalno dopolnjena navodila priložili samim artiklom v drugi polovici leta 2008, do tedaj pa bo tožeča stranka prilagala identične prevode, ki so bili predloženi prvostopenjskemu organu. Na podlagi pregledane dokumentacije inšpekcijski organ v nadaljevanju obrazložitve ugotavlja, da so dostavljena slovenska navodila za artikle blagovne znamke P. in T. skladna s točko 1.4. Priloge II Pravilnika. Na podlagi podatkov predložene dokumentacije še ugotavlja, da je imela tožeča stranka na dan pregleda na zalogi 323 parov artikla BRONCO 2S1P in 288 parov artikla ORYX 2. V času pregleda je bilo na podlagi predloženih Izjav o skladnosti, ki so v prilogi inšpekcijskega zapisnika, ugotovljeno, da so artikli RIMINI2S1P, SAULT, CAROMBS1P, MONT BRUN S3, MAZAN S1, BRNONCO2S1P in ORYX2 certificirani po standardih, kot sledi:

RIMINI2S1P – standard EN ISO 20344:2004 in EN ISO 20345:2004 SIP,

SAULT – standard EN ISO 20344:2004 in EN ISO 20345:2004 S3,

CAROMBS1P – standard EN ISO 20344:2004 in EN ISO 20345:2004 S1P,

MONT BRUN S3 – standard EN ISO 20344:2004 in EN ISO 20345:2004 S3,

MAZAN S1 – standard EN ISO 20344:2004 in EN ISO 20345:2004 S1P,

BRONCO2S1P (Bronco) – standard EN 344-1:1997 in EN 345-1:1997,

ORYX2 – standard EN 344-1:1997 in EN 345-1:1997.

Nadalje v obrazložitvi ugotavlja, da je bil dne 10. 8. 2006 objavljen Seznam harmoniziranih standardov (Uradni list RS, št. 85/06), ki določa, da se za zaščitno obutev s standardi EN 344-1:1997 in EN 345-1:1997 od 6. 10. 2005 dalje ne ustvarja več domneva o skladnosti. Isto določa tudi Seznam slovenskih standardov, katerih uporaba ustvari domnevo o skladnosti proizvoda z zahtevami Pravilnika o osebni varovalni opremi, ki je bil objavljen 19. 10. 2007 (Uradni list RS, št. 95/07). Na podlagi pregledane dokumentacije in inšpekcijskega pregleda pri tožeči stranki inšpekcijski organ ugotavlja, da je tožeča stranka po 10. 8. 2006 dajala v promet neskladno osebno varovalno opremo – zaščitno in delovno opremo, izdelano in certificirano po standardu EN 344-1:1997 in EN 345-1:1997, in sicer artikla BRONCO2S1P ter ORYX2. Tožeča stranka je inšpekcijskemu organu dne 9. 5. 2008 dostavila dopis, ki sta ga pripravila A.A., vodja tehnike in standardizacije, in B.B., vodja pravne skupine pri proizvajalcu D., Francija, v katerem med drugim navajata: da se predpostavka skladnosti nanaša strogo na normo in ne na izdelek; temeljne zahteve, ki se nanašajo na zdravje in varnost so predstavljene in navedene v sami Direktivi 89/686/EGS; priglašeni organ, laboratorij je obvezen obravnavani izdelek potrditi v skladu s temeljnimi zahtevami po zdravju in varnosti iz Direktive 89/686/EGS in izdati ustrezno ES-oznako tudi v primeru, ko ne obstajajo ustrezni standardi; da standard ustreza le nekaterim temeljnim zahtevam po zdravju in varnosti (priloga ZA normativnih referenčnih vrednosti), zato v kolikor ni prišlo do sprememb v temeljnih zahtevah po zdravju in varnosti, ki so zapisane v Direktivi in je bil izdelek skupaj s pripadajočim navodilom za uporabo pravilno označen, ni nikakršnega pravnega razloga za prepoved proizvodnje in/ali trženje izdelka, ki je akreditiran na osnovi standarda, četudi le-ta za določen tip izdelka ni zadnji objavljen v Uradnem listu EU. Istočasno pa, ne glede na te navedbe proizvajalca D., Francija, inšpekcijski organ ugotavlja, je za Republiko Slovenijo zavezujoč Seznam harmoniziranih standardov, objavljen v Uradnem listu RS, št. 85/06 dne 10. 8. 2006, ki določa, da za zaščitno obutev s standardi EN 344-1:1997 in EN 345-1:1997 od 6. 10. 2005 dalje ne ustvarja več domneva o skladnosti. Ker je imela tožeča stranka tedaj na zalogi z namenom nadaljnje prodaje neskladno osebno varovalno opremo – zaščitno in delovno opremo po standardu EN 344-1:1997 in EN 345-1:1997, to je zaščitno obutev BRONCO2S1P, in sicer 288 parov ter zaščitno obutev ORYX2, in sicer 323 parov, je to po ugotovitvi inšpekcijskega organa v nasprotju s 1. alineo 2. odstavka 7. člena ZTZPUS v povezavi s 5. členom Pravilnika o osebni varovalni opremi, Seznamom harmoniziranih standardov, ki je bil objavljen dne 10. 8. 2006 (Uradni list RS, št. 85/06) in Seznamom harmoniziranih standardov, objavljenim v Uradnem listu RS št. 98/07, ki za standarde EN 344-1:1997 in EN 345-1:1997 domneve o skladnosti ne določata več. Kot pravni temelj za izrečeni upravni ukrep iz 1. točke izreka navaja 7. alineo 2. odstavka 16. člena ZTZPUS, medtem ko 6. odstavek 16. člena ZTZPUS določa, da morebitna pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve, kar je podlaga za odločitev v 3. točki izreka. Pristojnost Tržne inšpekcije opredeljuje 1. člen Zakona o tržni inšpekciji (ZT, Uradni list RS, št. 20/97), medtem ko nadzor nad izvajanjem pravilnika na trgu izvaja Tržni inšpektorat RS v skladu s 15. členom Pravilnika.

2O pritožbi tožeče stranke zoper navedeno prvostopno odločbo je odločala tožena stranka kot pristojni organ druge stopnje in jo je zavrnila, hkrati pa je z izrekom pod točko 2 popravila 1. točko izreka prvostopenjske inšpekcijske odločbe tako, da se besedilo „Certifikat o skladnosti CE“ zamenja z besedilom „ES izjava o skladnosti“. Z izrekom pod točko 3 je odločila, da nosi stroške pritožbenega postopka stranka sama. V obrazložitvi navaja, da se strinja z odločitvijo prvostopenjskega inšpekcijskega organa, dodatno pa v zvezi s pritožbenimi navedbami izpostavlja določilo 3. člena ZTZPUS, po katerem smejo biti proizvodi dani v promet oziroma se smejo začeti uporabljati samo, če so skladni s predpisanimi tehničnimi zahtevami, če je bila njihova skladnost ugotovljena po predpisanem postopku in če so označeni v skladu s predpisi. Pravilnik o osebni varovalni opremi, ki povzema Direktivo 89/686/EGS, določa pogoje, pod katerimi se sme varovalna oprema dati v promet in uporabo. Pritožbene navedbe, da osebna varovalna oprema, ki jo trži tožnica, ustreza osnovnim zdravstvenim in varnostnim zahtevam iz Pravilnika, tožena stranka zavrača na podlagi ugotovitve, da tožnica svojih trditev ni dokazala s tem, ko je kot dokaz o skladnosti obravnavane zaščitne obutve z zahtevami Pravilnika posredovala proizvajalčevi Izjavi o skladnosti z dne 19. 4. 2007 in 9. 7. 2007, iz katerih je razvidno, da je priglašeni organ skladnost obravnavane zaščitne obutve ugotavljal po standardih EN 344-1:1997 in EN 345-1:1997, medtem ko je iz Seznama slovenskih standardov, ki prevzemajo harmonizirane evropske standarde (Uradni list RS, št. 85/06), prav tako pa iz Seznama standardov (Uradni list RS, št. 95/07) mogoče ugotoviti, da nekateri standardi za zaščitno obutev od 6. 10. 2005 dalje ne ustvarjajo več domneve o skladnosti z zahtevami Pravilnika, kar velja tudi za navedena standarda, po katerih je bila izdelana obravnavana zaščitna obutev, saj sta bila nadomeščena z referenčnima standardoma EN ISO 20344:2004 in EN ISO 20345:2004. Sicer ima pritožnica prav, ko navaja, da so temeljne zahteve, ki se nanašajo na zdravje in varnost navedene že v samem Pravilniku in da uporaba standardov ni obvezna, pri čemer ji tožena stranka pojasnjuje, da mora proizvajalec glede na 3. člen ZTZPUS in 5. člen Pravilnika, ki ju v svoji odločbi citira že prvostopenjski organ, skladnost proizvodov, ki jih daje v promet, izkazati v vsakem primeru, torej tudi, če se odloči, da za ugotavljanje skladnosti ne bo uporabil standardov. V tem primeru mora skladnost izkazati na drug način, kot na primer s pomočjo analize nevarnosti ugotoviti, katere bistvene zahteve veljajo za določen proizvod. Ta analiza pa mora biti ustrezno dokumentirana in vključena v tehnično dokumentacijo proizvoda. Ustreznost proizvoda glede osnovnih varnostnih in zdravstvenih zahtev bo v tem primeru še vedno ugotavljal priglašeni organ, čeprav je takšen način dokazovanja običajno zahtevnejši in dražji. Vendar v obravnavanem primeru proizvajalec skladnosti ni dokazoval na opisan način, temveč s standardi, zato ni mogoče upoštevati pritožbenih navedb, ki se nanašajo na potrditev proizvoda glede skladnosti s Pravilnikom, če standardi ne obstajajo. Kar se tiče pritožbene navedbe, da se zaradi spremembe posameznega standarda niso spremenile varnostne in zdravstvene zahteve, tožena stranka poudarja, da so se z objavo referenčnih standardov bistveno spremenile zahteve glede varnosti in zdravja in da v nasprotnem primeru do spremembe standardov sploh ne bi prišlo. Standardi, ki temeljijo na osnovnih zahtevah za varnost in zdravje iz Pravilnika, so namreč predmet stalnih sprememb in izboljšav ter sledijo napredku tehnike, referenčna standarda v obravnavanem primeru pa prinašata pomembne spremembe, kot na primer bistveno manjšo vsebnost CrVI v usnju, večjo mehansko odpornost, spremenjeno ergonomijo itd. Tožena stranka na podlagi zapisniških ugotovitev z dne 26. 3. 2008 ugotavlja, da je bila obravnavana zaščitna obutev proizvedena v letu 2007, to pa je že po tem, ko sta bila standarda EN 344-1 in EN 345-1 že nadomeščena in je zanju prenehala veljati domneva o skladnosti z osnovnimi varnostnimi in zdravstvenimi zahtevami iz Pravilnika (6. 10. 2005), torej bi moral proizvajalec slediti spremembam standardov in zaščitno obutev ustrezno prilagoditi ter tako zagotoviti njeno varnost. Ob tem tožena stranka opozarja na dejstvo, da mora proizvajalec nov certifikat ES o pregledu tipa oziroma dodatek k originalnemu ceritifikatu po referenčnem standardu pridobiti tudi, če proizvoda ni treba spremeniti. Ker je (pri)tožnik v postopku na prvi stopnji dokazoval skladnost obravnavanih proizvodov tudi s pojasnilom proizvajalca z dne 29. 4. 2008, ki ga je prvostopenjski inšpekcijski organ tudi obravnaval, kot je razvidno iz njegove obrazložitve, tožena stranka kot neutemeljeno zavrača pritožbeno navedbo, da predloženega dokaza pri svoji odločitvi ni upošteval, čeprav se do navedb ni podrobno opredelil, ampak le na splošno s tem, ko je glede na predloženi Izjavi o skladnosti ugotovil, da obravnavana zaščitna obutev, katere pregled tipa je bil opravljen po standardih EN 344-1:1997 in EN 345-1:1997, ne ustvarja več domneve o skladnosti, tožena stranka kot pritožbeni organ pa v svoji obrazložitvi podaja odgovore na proizvajalčevo pojasnilo, ki je vsebinsko enako pritožbenim navedbam. Nadalje kot neutemeljene zavrača pritožbene navedbe, da vsebuje prvostopenjska odločba nasprotja v obrazložitvi, saj iz Izjav o skladnosti, ki ju je za obravnavano zaščitno obutev pripravil proizvajalec in ju je v postopku na prvi stopnji predložil (pri)tožnik izhaja, da se je ustreznost navedene obutve ugotavljala po standardih, ki ne ustvarjajo več domneve o skladnosti z zahtevami Pravilnika, saj glede na vse navedeno tudi tožena stranka ocenjuje, da zaščitna obutev BRONCO2S1P in ORYX2 blagovne znamke T., ki jo je pritožnik imel na zalogi z namenom nadaljnjega prometa, ne sme biti dana v promet, saj ne izpolnjuje predpisanih zahtev, ukrepanje prvostopenjskega organa pa je glede na navedeno pravilno in utemeljeno na podlagi 7. alinee 2. odstavka 16. člena ZTZPUS. Tožena stranka opozarja le na nepravilno poimenovanje dveh dokumentov z dne 19. 4. 2007 in 9. 7. 2007, ki ju je v postopku na prvi stopnji predložil pritožnik, za kateri je prvostopenjski organ pri odločanju zanju uporabil izraz Certifikat o skladnosti CE, čeprav iz obeh listin izhaja, da gre dejansko za ES Izjavi o skladnosti, torej izjavi, ki ju za osebno varovalno opremo pripravi proizvajalec pred oddajo v promet. Pritožbeni organ meni, da je s strani prvostopenjskega inšpekcijskega organa uporabljeni izraz posledica nenatančnega prevoda, zaradi česar je tožena stranka popravila 1. točko izreka prvostopenjske odločbe, kot izhaja iz 2. točke njenega izreka, ta popravek pa na odločitev v zadevi ni vplival. Glede na navedeno je tožena stranka pritožbo zavrnila na podlagi 1. odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji). Na podlagi 113. člena ZUP pa je odločila tudi o stroških.

3V tožbi tožnik uveljavlja tožbene ugovore po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/2010) in sodišču predlaga, da na podlagi 65. člena ZUS-1 izpodbijano odločbo prvostopnega inšpekcijskega organa odpravi ter odloči, da je tožnik upravičen tržiti oziroma dajati v promet izdelke zaščitne obutve proizvajalca D. iz Francije pod oznako BRONCO2S1P in ORYX2S1P, oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne inšpekcijskemu organu prve stopnje v ponoven postopek. Hkrati zahteva, da sodišče toženi stranki naloži plačilo stroškov tega spora, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. S tožbo istočasno zahteva izdajo začasne odredbe, da sodišče do izdaje pravnomočne odločbe zadrži izvrševanje izpodbijanega akta na podlagi 2. odstavka 32. člena ZUS-1. Po mnenju tožnika je izpodbijana odločba materialno-pravno zmotna in predstavlja kršitev enega izmed temeljnih načel prava Evropske skupnosti in hkrati posega v njegovo pravico do svobodne gospodarske pobude. V tožbi kronološko opisuje potek postopka v obravnavani sporni zadevi ter v zvezi z dejanskim stanjem izpostavlja, da sta v konkretnem primeru sporna izdelka zaščitne obutve pod oznako BRONCO2S1P in ORYX2S1P skladna z osnovnimi zdravstvenimi in varnostnimi zahtevami, določenimi v Direktivi 89/686/EGS. Nadalje sta skladna s standardoma, objavljenima v Uradnem listu ES z dne 3. 12. 1996, ki se nanašata na testiranje metod za obutev (standard EN 344-1) in na varnostno obutev (standard EN 345-1). Navedena standarda sta bila nadomeščena z novima standardoma, in sicer EN ISO 20344:2004 in EN ISO 20345:2004. V zvezi z dne 26. 3. 2008 opravljenim inšpekcijskim pregledom se je tožnik povezal s proizvajalcem spornih izdelkov, D., ki je tožniku poslal odgovor dne 29. 4. 2008. Glede pravne podlage, na katero se sklicuje tožnik v tožbi na prvem mestu uveljavlja načelo prostega pretoka blaga, sklicujoč se na Pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti (PES, Uradni list EU, C 321, 29. 12. 2006, prečiščeno besedilo), člen 3 in 28. Tožnik izpostavlja, da načelo prostega pretoka blaga vključuje zlasti pravilo, ki se glasi: „Med državami članicami so prepovedane količinske omejitve pri uvozu in vsi ukrepi z enakim učinkom.“, v skladu s 30. členom PES pa so države članice upravičene omejiti to svobodo samo v omejenem obsegu, tako da so v 30. členu PES opredeljene izjeme zasnovane izrazito ozko in jih je zato potrebno tudi interpretirati restriktivno. Sporna obutev sodi v definicijo osebne zaščitne opreme v smislu 1. člena Direktive 89/686/EGS (v nadaljevanju Direktiva), ki določa vrsto osnovnih varnostnih zahtev, ki so obvezujoče za proizvajalce. V skladu s 3. členom Direktive, se lahko le blago, ki izpolnjuje te zahteve, svobodno giblje znotraj Evropske unije, in sicer mora izpolnjevati osnovne zdravstvene in varnostne zahteve, določene v Prilogi II, ki vsebuje seznam teh zahtev. Obveznost, po kateri mora biti oprema skladna z osnovnimi zdravstvenimi in varnostnimi zahtevami iz Direktive je bila v slovenski pravni red implementirana z določilom 5. člena Pravilnika ter Prilogo II k Pravilniku. Tožnik meni, da je tožena stranka zmotno presodila (ne)skladnost opreme, ki jo je tržil tožnik, pri čemer graja zaključek prvostopnega inšpekcijskega organa, da tožnik trži neskladno opremo, le na podlagi dejstva, da proizvajalec pri izdelavi ni uporabil standardov iz Seznama harmoniziranih standardov in Seznama slovenskih standardov, katerih uporaba ustvari domnevo o skladnosti proizvoda z zahtevami Pravilnika, zaradi česar meni, da je izpodbijana odločba materialno-pravno zmotna, glede na to, da je Evropska komisija v Uradnem listu EU z dne 3. 12. 1996 objavila dva standarda, ki se nanašata na osebno zaščitno obutev, in sicer standard EN 344-1, ki se je nanašal na metode preizkušanja obutve in standard EN 345-1, ki se je nanašal na zaščitno obutev, kasneje pa sta bila navedena standarda posodobljena s standardoma EN 344-1:1997 in EN 345-1:1997. Pravna moč teh standardov je razvidna iz 8. odstavka preambule k Direktivi, ki jo tožnik citira v tožbi ter meni, da so v skladu s to določbo usklajeni standardi zgolj indikacija, da blago, ki je proizvedeno v skladu z njimi in je opremljeno z ES-oznako, izpolnjuje osnovne zahteve, določene v Prilogi II Direktive, na podlagi česar tožnik zaključuje, da to pomeni, da ti standardi pravno ne obvezujejo proizvajalcev, sklicujoč se na citirani 8. odstavek preambule k Direktivi. Pri tem dodaja, da nasprotno tehnični standardi ustvarjajo pravne učinke proti državam članicam tako, da jih pravno obvezujejo k domnevi, da so tudi varni izdelki, ki so skladni s temi standardi (kar je razvidno iz tega, da imajo ES oznako). Tožnik izpostavlja, da je v postopku dokazoval, da je oprema, ki jo trži, skladna z osnovnimi zahtevami, česar pa naj inšpekcijski organ prve stopnje ne bi upošteval in se do tega v izpodbijani odločbi naj tudi ne bi opredelil ter zmotno ocenil pravni pomen tehničnih standardov, ki je po mnenju tožnika zgolj v tem, da uporaba usklajenih standardov predstavlja najlažji način, da proizvajalec zagotovi skladnost proizvoda z osnovnimi zahtevami. Vendar standardi nikakor ne predstavljajo zahtev oziroma predpisanih tehničnih lastnosti, zato naj bi posledično inšpekcijski organ dejansko stanje nepravilno ugotovil. V nadaljevanju tožbe tožnik citira določila 1. odstavka 4. člena, 1. in 2. odstavka 5. člena in 1. odstavka 10. člena Direktive v zvezi ES-oznako, glede katere izpostavlja, da zanjo Direktiva ne določa nobene časovne omejitve. V tej zvezi tožnik poudarja, da inšpekcijski organ pred izdajo izpodbijane odločbe ni zahteval od tožnika, da predloži ustrezni certifikat, temveč je zgolj ugotovil, da je tožnik dal v promet neskladno osebno varovalno opremo, certificirano po standardu EN 344-1:1997 in EN 345-1:1997, za katera ne velja več domneva o skladnosti, s čimer je po mnenju tožnika ravnal v nasprotju z določbo 2. odstavka 5. člena Direktive. Navedeno je razvidno iz obrazložitve izpodbijane odločbe na strani 6 in je po mnenju tožnika povsem zmotno, izpodbijana odločba pa je nezakonita tudi iz razloga, ker inšpekcijski organ v postopku pred prepovedjo prodaje spornih izdelkov ni postopal v skladu z določili Direktive in ZTZPUS. Skladnost s standardi namreč ni edini način, na podlagi katerega se izdelek lahko domneva za skladnega z osnovnimi zahtevami, pač pa proizvajalci lahko še na druge načine dokažejo, da njihovi izdelki izpolnjujejo osnovne varnostne zahteve iz Direktive. V primeru, ko proizvajalec iz kateregakoli razloga ne more dokazati, da njegovi izdelki izpolnjujejo zahteve iz veljavnega tehničnega standarda, proizvajalec z namenom, da dokaže, da njegovi izdelki izpolnjujejo osnovne varnostne zahteve, določene v Direktivi, še vedno lahko uporabi obliko potrditve skladnosti, ki jo izda tretja oseba, takšni dokazi pa obvezujejo zadevno državo članico k domnevi o skladnosti proizvodov. Navedeno načelo je uporabljeno v 2. odstavku 5. člena Direktive, tako da ima v primeru, ko proizvajalec usklajenega standarda ni uporabil, ali ga je uporabil le deloma, država članica še naprej obveznost, da domneva skladnost tega proizvoda pod pogojem, da proizvajalec predloži certifikat, ki potrjuje, da izdelek izpolnjuje osnovne zahteve iz Priloge II k Direktivi, ki ga izda odobreni priglašeni nadzorni organ na podlagi preizkusa, ki je izveden v skladu s pogoji 2. alinee člena 10(4)(a) in (b) Direktive. Tožnik navaja, da prav s takšnim certifikatom on razpolaga, kar bi po njegovem mnenju toženo stranko moralo voditi do ugotovitve o skladnosti spornih izdelkov z zahtevami iz Direktive. Ob sklicevanju na Odločbo Sveta z dne 7. 5. 1985 o novem pristopu k tehnični harmonizaciji in standardom (Uradni list ES, C 136, 4. 6. 1985, v nadaljevanju: Odločba Sveta) tožnik izpostavlja, da imajo proizvajalci v primeru, ko se za določen proizvod ne uporablja domneva o skladnosti, po evropskem pravu še vedno možnost dokazati, da so njihovi izdelki skladni z zahtevami, pri čemer tožnik citira člen 8 § 4 navedene Odločbe Sveta. Glede na navedeno tožnik meni, da mora, kolikor šteje, da Republika Slovenija ni bila dolžna šteti, da so sporni izdelki skladni z osnovnimi zdravstvenimi in varnostnimi zahtevami iz Direktive in Pravilnika, sodišče dati tožeči stranki možnost, da v tem postopku dokaže skladnost izdelkov z osnovnimi zahtevami iz Direktive. Ob tem izpostavlja, da tožena stranka ni izpostavila varnostnega problema in ni ugotovila, da bi sporni izdelki lahko ogrozili varnost posameznikov ali premoženja, izpodbijana odločba pa temelji na formalni konstrukciji neizpolnjevanja domneve skladnosti po ugotovitvi, da izdelki niso izdelani v skladu z zadnjimi veljavnimi standardi. Tožnik kot zmotno ocenjuje tudi mnenje tožene stranke kot organa druge stopnje, ker meni, da ne razločuje med osnovnimi zahtevami iz Direktive, ki so res obvezujoče, in standardi, ki proizvajalcev ne obvezujejo. Čeprav je bilo stališče prvostopnega inšpekcijskega organa, da je skladna oprema tista, pri kateri so bili uporabljeni standardi, katerih uporaba ustvari domnevo o skladnosti z zahtevami iz Pravilnika, ki ga sicer tožnik označuje kot zmotno, v odločbi drugostopenjskega organa delno spremenjeno tako, da pritožbeni organ priznava, da uporaba standardov ni obvezna ter da je za presojo ustreznosti izdelkov za trg bistveno, ali so izdelki skladni z osnovnimi varnostnimi in zdravstvenimi zahtevami iz Direktive oziroma Pravilnika, je kljub temu po mnenju tožnika zmotno tudi stališče drugostopnega organa, da so se zaradi spremembe standarda spremenile varnostne in zdravstvene zahteve iz Direktive (Pravilnika) in da bi zato proizvajalec moral slediti spremembam standardov. To po mnenju tožnika pomeni z drugimi besedami ponovitev stališča prvostopenjskega inšpekcijskega organa, kot tudi, da ima že zgolj objava novega standarda v Uradnem listu Evropskih skupnosti za posledico prenehanje veljavnosti domneve o skladnosti izdelka z osnovnimi zdravstvenimi in varnostnimi zahtevami. Za tako stališče po mnenju tožnika ni pravne podlage, pri čemer tožnik meni, da je bila Republika Slovenija dolžna domnevati skladnost izdelkov z osnovnimi zahtevami iz Direktive, tako na podlagi ES-oznake, pritrjene na izdelkih proizvajalca D., kot tudi certifikata CTC, ki ga je pribavil tožnik. Navedeno bi toženo stranko moralo voditi do spoznanja, da za te izdelke velja domneva skladnosti z osnovnimi zahtevami iz Direktive in Pravilnika. Pri tem izpostavlja, da tožena stranka ni bila upravičena zavrniti uvoza navedenih spornih izdelkov, ne da bi o tem obvestila Evropsko komisijo o kršitvi načela prostega pretoka kapitala. Nadalje tožnik navaja, da je sporna obutev, katere uvoz je tožena stranka prepovedala, označena z ES-oznako, ki je rezultat več testiranj s strani priglašenega organa CTC. Tožena stranka pa je bila na podlagi ES-oznake, pritrjene na tožnikove izdelke, dolžna domnevati skladnost spornih izdelkov ne glede na spremembo standardov, pri čemer se tožnik sklicuje na 4. člen Direktive ter izpostavlja, da certifikati, ki jih izdajo priglašeni organi, ostanejo veljavni, dokler se ne pokaže, da izdelek ne izpolnjuje več osnovnih zdravstvenih in varnostnih zahtev iz Direktive, na primer zaradi njene spremembe, kar pomeni, da veljavnost ES-oznake na spornih izdelkih nima časovne omejitve in zato še naprej v celoti pravno učinkuje za Republiko Slovenijo. Certifikati, izdani na podlagi ES tipskega preizkusa pripadajo priglašenemu organu in samo ta organ, priglašen pri Evropski komisiji, je odgovoren za umik ceritifikata za izdelek, ki ne izpolnjuje več osnovnih zdravstvenih in varnostnih zahtev iz Direktive. Tožnik poudarja, da certifikat, izdan proizvajalcu D. vse doslej ni bil umaknjen, pač pa je „nasprotno 12. septembra 2008 priglašeni organ CTC iz Francije izdal poseben dokument, ki potrjuje skladnost obutve BRONCO in ORYX z osnovnimi zdravstvenimi in varnostnimi zahtevami iz Direktive“. V nasprotju s stališčem tožene stranke sprememba usklajenih standardov tako po mnenju tožnika ne pomeni, da izdelki, izdelani v skladu s prejšnjim standardom ne izpolnjujejo več osnovnih zahtev iz Direktive, torej usklajeni standardi niso pravno obvezujoči, kot med drugim navaja preambula k Direktivi. Ne glede na to pa so po mnenju tožnika novi usklajeni standardi prinesli le majhne spremembe glede zdravja in varnosti, kar izhaja iz tožbi priloženega dokumenta, izdelanega s strani priglašenega organa CTC, ki je opravil tudi ES tipski preizkus spornih izdelkov, namreč da nova standarda nista vplivala na skladnost teh izdelkov z zahtevami iz Direktive. Tožnik iz navedenega sklepa, da ES oznaka, pritrjena na izdelke, ki jih trži tožnik, še naprej ostaja veljavna in pravno obvezujoča, saj v skladu s 1. odstavkom 10. člena Direktive to pomeni, da sporni izdelki izpolnjujejo relevantna določila Direktive in da glede na 4. člen Direktive tožena stranka ne sme prepovedovati, ovirati ali omejevati uvoza teh izdelkov oziroma njihovega dajanja v promet. Tožnik meni, da je s prepovedjo trženja spornih izdelkov tožena stranka kršila citirana določila in 28. člen Pogodbe o Evropski skupnosti (PES). Če bi vse države članice EU sledile temu stališču, bi vsaka sprememba usklajenega standarda obvezovala proizvajalce, da umaknejo vse izdelke, ki so na evropskem trgu ne glede na okoliščino, da še vedno izpolnjujejo osnovne zdravstvene in varnostne zahteve iz Direktive. Tako bi bila vsaka sprememba standarda sinonim za ogromne izgube proizvajalcev, ki jih varnostni razlogi ne bi upravičevali. Tožnik poudarja, da razpolaga s certifikatom, ki čeprav ni rezultat ES tipskega preizkusa po novih standardih, še vedno dokazuje, da so sporni izdelki de facto skladni z novimi standardi in z zahtevami iz Direktive, o čemer ne more biti dvoma, in sicer na podlagi potrdila, ki je bilo izdano 12. 9. 2008 in potrjuje, da so kljub delni spremembi relevantnih standardov sporni čevlji ORYX in BRONCO še vedno skladni. Tožnik sodišču predlaga, da naj še posebej upošteva certifikate ES – tipa z dne 8. in 12. 2. 2008, ki jih prilaga (tožbena priloga A7), iz katerih izhaja, da so sporni izdelki skladni tudi z novima standardoma, in sicer se certifikat z dne 8. 2. 2008 nanaša na čevelj BRONCO2S1P, certifikat z dne 12. 2. 2008 pa na čevelj ORYX2S1P, s katerima priglašeni organ ugotavlja, da ne glede na spremembo referenčnih standardov navedena sporna izdelka še vedno ostajata ustrezna osnovnim zahtevam za varnost in zdravje iz Direktive, s tem pa tudi iz Pravilnika. V primeru, če sodišče ne bi štelo, da ES oznaka še vedno ustvarja domnevo skladnosti, bi moralo sodišče šteti, da dopis priglašenega organa CTC z dne 12. 9. 2008 skupaj z navedenima certifikatoma ES-tipa glede spornih izdelkov tvorijo zadosten dokaz, da le-ti ustrezajo osnovnim zdravstvenim in varnostnim zahtevam po Direktivi. Glede na določilo citirane Odločbe Sveta z dne 7. 5. 1985 (Priloga II, točka B, VIII) – 2. odstavka člena 5 ter 4. (a) in (b) odstavka člena 10 Direktive sporni izdelki po mnenju tožnika nedvomno izpolnjujejo osnovne zahteve po Direktivi. Zaradi tega meni, da je izpodbijano odločbo potrebno odpraviti, saj izdelek, ki nosi ES-oznako ali katerega skladnost z zahtevami iz Direktive je potrjena na drug način, se lahko umakne s trga oziroma prepove njegovo trženje samo v primeru, da bi ga država članica štela kot vir nevarnosti, upoštevajoč 7. člen Direktive. Vsak umik izdelka, ki ni v skladu s citiranim postopkom iz 1. in 2. odstavka 7. člena Direktive predstavlja po mnenju tožnika kršitev 28. člena PES, pri čemer se sklicuje na primer (AGM-COS MET) C-470/03 z dne 17. 4. 2007 Sodišča Evropskih skupnosti (SES, sedaj SEU), ki je pod točko 70 zavzelo stališče, da država članica ne sme omejevati uvoza blaga, za katero velja „direktiva novega pristopa“, razen kolikor bi država članica uporabila „varnostno klavzulo“. Slednja je po mnenju tožnika lahko utemeljena le na tem, da bi zadevni izdelek lahko ogrozil varnost posameznikov, vendar pripominja, da tožena stranka v izpodbijani odločbi sploh ne ugotavlja, da bi sporni izdelki lahko ogrozili varnost posameznikov ali premoženja, temveč le, da se za to zaščitno obutev ne uporablja več domneva o skladnosti. Po mnenju tožnika pa tožena stranka očitno nima bojazni, da bi sporni izdelki lahko ogrožali varnost ob dejstvu, da je v zadnjih letih tožena stranka dopuščala prodajo spornih izdelkov, ki so bili skladni s prej veljavnim standardom. Nadalje tožnik opozarja, da tožena stranka ni takoj po sprejemu izpodbijane odločbe obvestila Evropske komisije, s čimer je bila kršena Direktiva, kot tudi 16. člen Pravilnika. Sklicujoč se na 3. odstavek 7. člena Pravilnika tožnik opozarja, da se v primeru, ko so zahteve za osebno varovalno opremo iz 1. odstavka 7. člena Pravilnika izpolnjene v državi, ki je članica EU, šteje, da ta osebna varovalna oprema izpolnjuje zahteve iz 1. odstavka 7. člena Pravilnika. Zahteve za osebno varovalno opremo so, kot izhaja iz priloženega ceritifikata, izpolnjene v Franciji in ostalih državah članicah EU, kjer sta sporna modela osebne varovalne opreme dana v promet, Slovenija pa je edina, ki je prodajo navedenih izdelkov prepovedala in to na način, da ni izpostavila vprašanja (ne)varnosti spornih izdelkov, zato je po mnenju tožnika izpodbijana odločba v nasprotju tako s slovenskim kot tudi z evropskim pravom. Ne glede na to, da so direktive sekundarni pravni vir in načeloma niso neposredno uporabljive, pa je praksa SEU v tem pogledu zavzela stališče, da so posamezne določbe tudi neposredno uporabljive. S tem, ko je tožena stranka izdala izpodbijano odločbo, po oceni tožnika ni izpolnila svojih obveznosti iz členov 3., 4.1 in 5.2 Direktive, ki je bila sprejeta na podlagi člena 100.a Pogodbe o Evropski skupnosti (v času tožbe člen 95 PES) z namenom, da se zagotovi prost pretok izdelkov za osebno zaščitno opremo in delovanje enotnega trga in da se državam članicam prepreči prepovedovanje, omejevanje ali oviranje dajanja osebne zaščitne opreme v promet, če ti izdelki izpolnjujejo določbe Direktive in imajo ES-oznako, pri čemer se tožnik sklicuje na primer C-103/01 z dne 22. 5. 2003 (Komisija proti Zvezni republiki Nemčiji), v katerem je bila Zvezna republika Nemčija obsojena zaradi neizpolnitve svoje obveznosti iz 4. člena Direktive.

4Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno. Svoj predlog utemeljuje s sklicevanjem na ugotovljeno dejansko stanje, in navaja, da je tožnik distributer izdelkov osebne varovalne opreme proizvajalca D. iz Francije. Ob inšpekcijskem pregledu dne 26. 3. 2008 so bili pregledani proizvodi za zaščito nog, med katerimi je bila sporna obutev, izdelana po standardu EN 345, torej standardu, za katerega domneva o skladnosti v času pregleda ni več zagotavljala predpisane domneve o skladnosti z zahtevami Pravilnika. Oba tipa sporne obutve sta bila označena z znakom skladnosti CE in standardom EN 345-1, to je s standardom, za katerega domneva o skladnosti ne velja od 6. 10. 2005 dalje, to pa je datum, ko se je končalo prehodno obdobje za navedeni standard (UL EU, C 247/2005). V Uradnem listu RS, št. 85/06 z dne 10. 8. 2006 je bil objavljen Seznam harmoniziranih standardov, katerih uporaba ustvari domnevo o skladnosti proizvoda z zahtevami Pravilnika, iz katerega izhaja podatek, da standardi za zaščitno obutev oznake EN 345-2:1996, EN 345:1992, EN 347-2:1996 in EN 347:1992 od 6. 10. 2005 dalje ne ustvarjajo domneve o skladnosti. Predmet inšpekcijskega nadzora pri tožniku ob navedenem inšpekcijskem pregledu je bila osebna varovalna oseba za zaščito nog na podlagi določil ZTZPUS, Pravilnika, Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot, Uradni list RS, št. 98/04 in 126/07) ter Seznama slovenskih standardov, ki prevzemajo harmonizirane evropske standarde, katerih uporaba ustvari domnevo o skladnosti osebne varovalne opreme z zahtevami Pravilnika, pri čemer je bilo ugotovljeno, da je tožnik distributer osebne varovalne opreme, ki jo je tožnik dajal v promet v prodajalne na drobno po Republiki Sloveniji, med katerimi tožnik trži tudi oba navedena proizvoda sporne zaščitne obutve. Tedaj prisotna predstavnica tožnika je ob inšpekcijskem pregledu povedala, da so navodila že nadomeščena z novim standardom, po pregledu vsebine navodila za uporabo pa je bilo ugotovljeno, da je navedeni standard EN ISO 20345, EN ISO 20346 in EN ISO 20347. Nadalje je predstavnica tožnika izpovedala, da so se s predstavnikom proizvajalca D. dogovorili, da bodo originalno dopolnjena navodila priložili samim artiklom v drugi polovici leta 2008, do takrat pa bo tožnik sam dodajal identičen prevod, ki je tudi v prilogi zapisnika o inšpekcijskem pregledu, nadalje pa je pojasnila, da imajo potniki nova dopolnjena navodila, katera prilagajo obutvi pri trgovcih. Za proizvod varovalne obutve BRONCO2S1P je bila predložena ES-izjava o skladnosti „Certificat of conformity EC“ z dne 19. 4. 2007, na katerem je naveden podatek o uporabi evropskega standarda EN 344-1:1997 in EN 345-1:1997 S1P in je identična osebni varovalni opremi izvedenega preskusa št. 0075/022/161/09/03/0104 izvedeno pri CTC (0075). Za proizvod varovalne opreme ORYX2 je bila predložena ES-izjava o skladnosti „Cerfiticat of conformity EC“ z dne 9. 7. 2007, na katerem je naveden podatek o uporabi evropskega standarda EN 344-1:1997 in EN 345-1:1997 S1P in je identična osebni varovalni opremi izvedenega preizkusa 0075/022/161/09/03/0104, razširitev 01/09/03 izvedeno pri CTC (0075). V času inšpekcijskega pregleda se je prisotna predstavnica tožnika zapisniško zavezala, da bo do 25. 4. 2008 prvostopnemu organu posredovala: mnenja ustreznih institucij v zvezi sprememb standardov, ki nadomeščajo stare standarde in mnenje instituta, ki je podal certifikate za posamezno predmetno obutev ter uradno mnenje podpisnika izjave o skladnosti za artikel BRONCO in ORYX. Dne 31. 3. 2008 je prvostopni organ od tožnika prejel seznam s trenutnim pregledom zaloge čevlja ORYXS1P glede na velikost na dan 26. 3. 2008, seznam prodaje od 26. 9. 2007 do 26. 3. 2008 ter seznam distribucije in seznam s pregledom po velikosti, seznam prodaje od 26. 9. 2007 do 26. 3. 2008 s seznamom distribucije za BRONCOS1P. Prvostopni organ je do dneva izdaje izpodbijane odločbe prejel samo še dopis, ki sta ga pripravila A.A., vodja tehnike in standardizacije in B.B., vodja pravne skupine pri D. Francija, v katerem med drugim navajata:

da se predpostavka skladnosti nanaša strogo na normo in ne na izdelek;

temeljne zahteve, ki se nanašajo na zdravje in varnost so predstavljene in navedene v sami Direktivi 89/686/EGS;

priglašeni organ, laboratorij, je obvezen obravnavani izdelek potrditi v skladu s temeljnimi zahtevami po zdravju in varnosti iz Direktive 89/686/EGS in izdati ustrezno ES-oznako tudi v primeru, ko ne obstajajo ustrezni standardi;

da standard ustreza le nekaterim temeljnim zahtevam po zdravju in varnosti (priloga ZA normativnih referenčnih vrednosti);

zato, v kolikor ni prišlo do sprememb v temeljnih zahtevah po zdravju in varnosti, ki so zapisane v Direktivi, in je bil izdelek skupaj s pripadajočim navodilom za uporabo pravilno označen, ni nikakršnega pravnega razloga za prepoved proizvodnje in/ali trženja izdelka, ki je akreditiran na osnovi standarda, četudi le za določen tip izdelka ni zadnji objavljen v Uradnem listu EU.

Na podlagi ugotovitev ob pregledu je prvostopni organ za sporno obutev, ki jo je tožeča stranka med drugim imela na zalogi z namenom nadaljnjega prometa, prepovedal za navedena tipa sporne obutve promet, ker je ocenil, da navedena sporna obutev zaradi poteka veljavnosti domneve o skladnosti ne more biti več v prometu. To ukrepanje pa je pravilno in utemeljeno na podlagi 7. alinee 2. odstavka 16. člena ZTZPUS, saj se je prepoved nanašala na sporno osebno varovalno opremo, ki je bila v letu 2007 dana v promet v RS in označena z znakom skladnosti CE ter z oznako standarda EN 345. Tožena stranka izpostavlja, da se prepoved ni nanašala na uvoz osebne varovalne opreme, temveč zgolj na prepoved dajanja v promet in prodajo osebne varovalne opreme, izdelane po standardih, ki od 6. 10. 2005 oziroma od 10. 8. 2006 ne veljajo več in so nadomeščeni z novimi, proizvodi izdelani po starih in neveljavnih standardih pa so bili skladni le v času veljavnosti tedanjih standardov. Skladnost osebne varovalne opreme je zagotovljena, če so za varovalno opremo izpeljani vsi predpisani postopki ugotavljanja skladnosti s predpisanimi tehničnimi zahtevami, torej tudi s predpisanimi postopki skladnosti iz 7. člena Pravilnika. Dokazila o zaščitni obutvi, ki je bila dana na trg, so razvidna iz pridobljenih listin ob inšpekcijskem pregledu dne 26. 3. 2008 in naknadno dostavljenih listin dne 31. 3. 2008 ter 9. 5. 2008, medtem ko je bila sporna obutev dana na trg Republike Slovenije v drugi polovici leta 2007, kar je po datumu objave končnega prehodnega obdobja, to je 6. 10. 2005, zato od tega datuma domneva o skladnosti osebne varovalne opreme po standardu EN 345 ne velja več, saj jo nadomešča standard EN ISO 20345:2004. Proizvajalec osebne varovalne opreme D. je v svoji ES izjavi o skladnosti navedel podatek o nadomeščenih (razveljavljenih) standardih EN 344 in EN 345 in s tem ne more dokazati domneve o skladnosti proizvodov glede varnosti in zdravja uporabnikov, ker ne zagotavlja skladnosti proizvodov z določbami Pravilnika oziroma Direktive 89/686/EGS, saj od objave v Uradnem listu EU C 247/2005, in kasneje tudi v Uradnem listu RS št. 85/06 z dne 10. 8. 2006, ko je bil objavljen Seznam harmoniziranih standardov, od tega dne dalje domneva o skladnosti ne velja več.

Kar se tiče pravne ocene tožena stranka izpostavlja 13. člen Pravilnika v zvezi s postopki glede domneve o skladnosti osebne varovalne opreme z zahtevami Pravilnika, ki določa odgovornost proizvajalca, da oznako namesti skladno z določili 13. člena Pravilnika tako, da poleg oznake CE po 10. členu zagotovi ES-izjavo o skladnosti po 9. členu in Prilogi VI Pravilnika, proizvajalec pa lahko na zahtevo predloži tudi ES-Certifikat o pregledu tipa. Tožena stranka poudarja, da je tožnik ob inšpekcijskem pregledu dostavil za sporna proizvoda dokumenta „ Certificate of conformity EC“ z dne 9. 7. 2007 in 19. 4. 2007. Šele naknadno pa je hkrati s tožbo tožena stranka prejela tudi listino, iz katere je razvidno, da je CTC opravil razširitev ES-Certifikata o pregledu tipa (25. 9. 2003), ki pa še vedno ne dokazuje, da je tip obutve ORYX2 skladen s trenutno veljavnim standardom EN 20344 oziroma EN 20345. Prav tako naknadno je bila skupaj s tožbo dostavljena tudi listina, da je CTC opravil razširitev tudi 8. 2. 2008, iz katere je razvidno, da navedena sporna obutev ustreza tudi trenutno veljavnemu standardu po EN 20345, vendar je v tej razširitvi certifikata navedena napačna številka osnovnega certifikata oziroma številka, ki ni navedena v izjavi o skladnosti z dne 9. 7. 2007, na kar tožena stranka izrecno opozarja. Namreč v dokumentu za tip ORYX2, ki ga je predložil CTC „Razširitev certifikata o ES-pregledu tipa št. 0075/022/161/11/07/0407-EXT 04/02/08 z oznako datuma Lyon 12. februar 2008 (žig 19. februar 2008)“ in v dokumentu „Certificate of conformity EC z dne 9. 7. 2007“ je navedba podatkov o identičnosti osebni varovalni opremi izvedenega preizkusa št. 0075/022/161/09/03/0104, razširitve št. 01/09/03, izvedeno pri CTC (0075), kar dokazuje, da se razširitev nanaša na zaščitno obutev za poklicno uporabo oblikovano po EN 345-1:1997. Tudi za tip BRONCO2S1P v dokumentu, ki ga je predložil CTC „Razširitev certifikata o ES-pregledu tipa št. 0075/022/161/09/03/0104 z oznako datuma Lyon, 25. september 2003 (žig 22. oktober 2003), ki dokazuje skladnost z EN 345-1:1997 ter v dokumentu „Certificate of conformity EC“ navedba podatkov identičnosti osebni varovalni opremi izvedenega preizkusa št. 0075/022/161/09/03/0104 ustreza navedenim podatkom ES-Izjavi o skladnosti z dne 19. 4. 2007, vendar pa certifikat ne dokazuje, da navedena sporna obutev izpolnjuje zahteve standarda EN 20345. Naknadno pa je bila skupaj s tožbo dostavljena listina, da je CTC opravil razširitev ES Certifikata o pregledu tipa (8. 2. 2008), ki dokazuje, da je navedeni tip obutve skladen z zahtevami s trenutno veljavnim standardom EN 20345, vendar pa se ne ujema s podatki v ES-Izjavi o skladnosti z dne 19. 4. 2007. Tožena stranka poudarja, da torej domneva o skladnosti od datuma objave v Uradnem listu EU in Uradnem listu RS za standard (EN 344 – podatek v „Certificate of conformity EC“) in EN 345 ne velja več, pri čemer izpostavlja 13. člen Pravilnika in dejstvo, da so bili predpisani postopki ugotavljanja skladnosti izpolnjeni, dokler je domneva o skladnosti veljala, in sicer do 6. 10. 2005 oziroma 10. 8. 2006, po tem roku pa domneva o skladnosti ni veljala več, zato tožnik neskladne obutve ne bi smel dajati v promet, upoštevajoč določila 5. člena Pravilnika in Direktive (2. odstavek 5. člena), ki ju tudi citira. Pri tem izpostavlja, da mora proizvajalec pred dajanjem v promet varovalne opreme zagotoviti vse predpisane postopke ugotavljanja skladnosti po 7. členu Pravilnika in 8. členu Direktive, medtem ko sta bila sporna proizvoda izdelana po standardu EN 344 in EN 345 ter tedaj skladna z zahtevami Pravilnika in Direktive. Vendar pa le do 6. 10. 2005 oziroma 10. 8. 2006, ko sta navedena standarda nadomestila nova dva standarda, ki opredeljujeta vrsto sprememb, ki jih mora proizvajalec upoštevati pri izdelavi obutve. Spremembe v novem standardu se nanašajo na pomembne novosti z vidika ergonomije, mehanskih lastnosti obutve ter izredno pomembnega podatka, da uporaba Cr6 po novem standardu SIST EN ISO 20344 in SIST EN ISO 20345 ni več dopustna. Prav tako se novosti nanašajo tudi na spremembe testiranja proizvodov, zato ne držijo tožnikove navedbe v tožbi, da so novi usklajeni standardi prinesli le majhne spremembe glede zdravja in varnosti. To pa ne drži, saj novi standard EN ISO 20345 glede spremembe v vrednosti vsebnosti Cr6 le-to v celoti prepoveduje, prav tako pa je s standardom EN ISO 20344 spremenjen način preverjanja vsebnosti Cr6. Upravni organ sicer meni, da se proizvajalec pri dokazovanju skladnosti za uporabo harmoniziranih standardov odloča prostovoljno, vendar mora pri tem slediti spremembam veljavnih predpisov, ki veljajo za področje osebne varovalne opreme. Pri tem pripominja, da v Seznamu harmoniziranih standardov za osebno varovalno opremo ne obstajata standarda z letnico, ki jo navaja proizvajalec v svojih dokumentih. Prokuristka tožnika se je ob inšpekcijskem pregledu pisno zavezala, da bo do 25. 4. 2008 inšpekcijskemu organu posredovala določene listine, in sicer:

mnenja ustreznih institucij v zvezi sprememb standardov, ki nadomeščajo standarde,

mnenje Inštituta, ki je podal certifikate za posamezno predmetno obutev in

uradno mnenje podpisnika izjave o skladnosti za artikel BRONCO in ORYX,

vendar je inšpekcijski organ vse do izdaje inšpekcijske odločbe izmed navedenih listin prejel zgolj dopis proizvajalca, ki sta ga pripravila A.A., vodja tehnike in standardizacije in B.B., vodja pravne skupine pri D. Francija, v katerem med drugim navajata, da „se predpostavka skladnosti nanaša strogo na normo in ne na izdelek“. V zvezi s tožbenim predlogom, naj sodišče upošteva tožbi priložene certifikate z dne 8. in 12. 2. 2008, ki jih je tožnik pridobil v mesecu septembru 2008 tožena stranka pripominja, da je predmet izrečene prepovedi prodaja sporne obutve, izdelane pred letom 2008 po standardu EN 345-1 in označene s standardom EN 345-1 z veljavnostjo domneve o skladnosti pred 6. 10. 2005. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

5Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 15. 11. 2008 prereka vse trditve tožene stranke v odgovoru na tožbo. Meni, da kažejo na napačno razumevanje pravnega pomena harmoniziranih standardov na strani tožene stranke in njeno zavračanje vsakršnih dokazov proizvajalca, ki potrjujejo, da so sporni proizvodi skladni z zahtevami iz Direktive. Kot zmotno označuje stališče tožene stranke, da bi se morali certifikati iz leta 2008 nanašati na iste številke, kot izjavi o skladnosti iz aprila in julija 2007. Ti izjavi iz leta 2007 sta namreč proizvajalčeva dokumenta, s katerima se potrjuje, da za izdelke, ki se med drugim izvažajo v Slovenijo, velja ES-certifikat tipa. Ker sta bili ti izjavi izdelani sredi leta 2007, sta se lahko nanašali le na veljavne certifikate o ES-pregledu tipa, to je na certifikat z dne 25. 9. 2003. Številke, navedene na izjavah iz leta 2007 so številke, ki se nanašajo na certifikate iz leta 2003, medtem ko certifikati o ES-pregledu tipa iz leta 2008 potrjujejo, da so sporni izdelki BRONCO in ORYX izdelani v skladu z novima harmoniziranima standardoma, zato je jasno, da imata druge številke, saj se nanašajo na nove harmonizirane norme. Tožnik poudarja, da tako nima nobenega pomena razlika med temi številkami ter številkami, navedenimi na proizvajalčevih izjavah o skladnosti iz leta 2007. Zato kot materialno-pravno zmotno označuje stališče tožene stranke v obrazložitvi njene odločbe na strani 7, da po 6. 10. 2005 oziroma objavi v Uradnem listu RS, št. 85/06 z dne 10. 8. 2006 domneva o skladnosti ni veljala več, zato tožeča stranka neskladne obutve ne bi smela dajati v promet, kar po mnenju tožnika tudi posega v prost pretok blaga. To zlasti velja, ker sporni izdelki dokazano izpolnjujejo zdravstvene in varnostne zahteve iz Direktive, zaradi česar se prometa s temi izdelki ne bi smelo prepovedovati. Tožnik poudarja, da sporni izdelki izpolnjujejo določbe Direktive in imajo ES-oznako, skladno s 4. členom Direktive, medtem ko je edini razlog, zaradi katerega lahko država članica omejuje prosti pretok blaga znotraj evropske gospodarske skupnosti, da posamezna osebna zaščitna oprema ne izpolnjuje osnovnih zdravstvenih in varnostnih zahtev iz Direktive. Tega pa tožena stranka ni izkazala zgolj s sklicevanjem na odsotnost domneve o skladnosti proizvodov zaradi neuporabe veljavnih harmoniziranih standardov. Tožena stranka po drugi strani zavrača vse dokaze, s katerimi tožnik izkazuje, da sporni izdelki izpolnjujejo osnovne zdravstvene in varnostne zahteve, zato prepoved njihovega dajanja v promet ni dopustna. V zvezi s stališčem tožene stranke v obrazložitvi na strani 5 „da se prepoved ni nanašala na uvoz osebne varovalne opreme, temveč na prepoved dajanja v promet in prodajo osebne varovalne opreme, izdelane po standardih, ki od 6. 10. 2005 oziroma od 10. 8. 2006 ne veljajo več in so nadomeščeni z novim standardom“ tožnik meni, da distinkcija med prepovedjo uvoza in dajanja v promet za konkretni primer nima nobenega pomena. Po mnenju tožnika je za konkretni primer bistveno dejstvo, da tožena stranka direktno omejuje prosti pretok blaga s sporno zaščitno opremo v nasprotju s 3. in 28. členom PES. Pri tem navaja, da pomeni prepoved dajanja v promet neposredno omejitev trgovanja, pri čemer se sklicuje na primer št. C-8/74 z dne 11. 7. 1974 (Dassonville), pri čemer tožnik citira točko 5 obrazložitve navedene sodbe SEU. Ker so v skladu s PES prepovedane vse količinske omejitve pri uvozu in vsi ukrepi z enakim učinkom, je po mnenju tožnika ob sklicevanju na citirano stališče sodne prakse SEU izpodbijani ukrep v nasprotju z evropskim pravom in nezakonit ter neupravičeno omejuje prost pretok blaga med državami članicami, tako da s pravnega vidika omejitev dajanja v promet (namesto omejitve uvoza) ni pravno dopustno utemeljevanje omejitve trgovanja. Tožena stranka po mnenju tožnika nima pravice omejevati prostega pretoka blaga znotraj Slovenije, ker so sporni proizvodi proizvajalca D. skladni z osnovnimi varnostnimi in zdravstvenimi zahtevami iz Direktive in Pravilnika, kar tožnik izkazuje, med drugim, tudi s certifikatom priglašenega organa iz septembra 2008, ki je skladnost izrecno potrdil. Zato glede na navedeno ni razlike med tem, ali gre za omejitev uvoza ali za omejitev trženja oziroma dajanja blaga v promet, saj gre v obeh primerih za nedopustno omejevanje, kršitev Direktive in PES. V zvezi s pripombo tožene stranke „da v Seznamu harmoniziranih standardov za osebno varovalno opremo ne obstajata standarda z letnico, ki ju proizvajalec navaja v svojih dokumentih“ (na strani 7 njene obrazložitve) tožnik pojasnjuje, da gre za nezadostno preverjen očitek, saj je bilo v Uradnem listu EU št. C 52/7 z dne 19. 2. 1998 objavljeno Sporočilo Komisije v okviru implementacije Direktive Sveta 89/686/EGS z dne 21. 12. 1989 v zvezi z osebno zaščitno opremo, iz katerega je razvidno, da sta bila v letu 1997 objavljena aneksa k standardoma EN 344 in EN 345 (EN 344/A1 in EN 345/A1), ki pa ju ne prilaga upoštevajoč načelo iura novit curia.

6Tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 4. 12. 2008 odgovarja na tožnikove navedbe v njegovi vlogi z dne 15. 11. 2008, ki jih zavrača kot netočne ter dodatno pojasnjuje, da je inšpekcijski organ za sporno obutev izdal izpodbijano odločbo, ker ni izpolnjevala predpisanih zahtev skladnosti, saj je bila označena s standardom, za katerega domneva o skladnosti od 10. 8. 2006 ne velja več, sporna obutev pa je bila dana na trg Republike Slovenije v drugi polovici leta 2007, to je približno dve leti po tem, ko uporaba navedenih standardov ni več ustvarjala domneve o skladnosti proizvoda z zahtevami Pravilnika. Tožena stranka se ne strinja s tožnikovim stališčem glede pomena prostega pretoka blaga, saj tožnik ni jasno dokazal, da so izpolnjene varnostne in zdravstvene zahteve iz Direktive, čeprav so označene z oznako skladnosti CE. Za sporno obutev varnostne in zdravstvene zahteve niso bile izpolnjene, saj je bila obutev označena z oznako standarda EN 345-1, za katero domneva skladnosti ne velja več, ta standard pa je nadomeščen z EN 20345, zato označevanje po neveljavnem standardu predstavlja neskladnost s Pravilnikom in Direktivo. Oznaka proizvoda z znakom CE naj bi potrdila, da je osebna varovalna oprema izdelana skladno z določili Pravilnika, kar je veljalo le do uveljavitve novega standarda. Tožnik sporne obutve, izdelane po standardih, katerih uporaba ne ustvarja več domneve o skladnosti proizvoda ne bi smel dajati v promet, saj po navedenem datumu ni več skladna z določbami Pravilnika. Temeljni pogoji, pod katerimi se sme osebna varovalna oprema dati v promet in uporabo je zagotovitev varnosti in zdravja uporabnikov, saj se le ob izpolnjenih teh pogojih lahko zagotovi prost pretok blaga. Ukrep tržnega inšpektorata ni v ničemer v nasprotju z evropskim pravom in nikakor ni nezakonit, saj gre za ugotovitev in dokazana dejstva, da je proizvod neskladen z osnovnimi varnostnimi in zdravstvenimi zahtevami Pravilnika. Glede pojasnil tožnika o tem, kaj je bilo objavljeno v Uradnem listu EU tožena stranka navaja, da sta bila v Uradnem listu EU C 52/7 z dne 19. 2. 1998 objavljena standarda s sledečim zapisom:

EN 344/A1:1997 in

EN 345/A1:1997,

tako da iz tega zapisa izhaja, da gre za dodatek (angleško: Amendment – skrajšano A) k osnovnemu standardu, kar je povsem nekaj drugega od navedbe proizvajalca, ki je v svojih ES izjavah o skladnosti navedel, da je sporna osebna varovalna oprema izdelana na podlagi standardov:

EN 344-1:1997 in

EN 345-1:1997 S1P.

Glede tega, kaj je bilo objavljeno v Uradnem listu EU se sicer tožena stranka strinja s tožečo stranko, vendar pa standarda, objavljena v Uradnem listu EU nista standarda, s katerima je želel proizvajalec dokazovati skladnost spornih proizvodov z zahtevami Pravilnika.

7Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 23. 12. 2008 odgovarja na navedbe tožene stranke v vlogi z dne 4. 12. 2008, za katere ocenjuje, da so kontradiktorne njenemu lastnemu stališču iz odločbe z dne 25. 8. 2008 glede razumevanja Direktive in Pravilnika, ki je po mnenju tožnika napačno in kot takšno ne more biti upoštevno. Kot pravilno pa tožnik označuje stališče tožene stranke, da se sme osebna varovalna oprema dati v promet in uporabo pod pogojem, da sta z njo zagotovljena varnost in zdravje uporabnikov, kar je tudi bistvena zahteva iz Direktive in Pravilnika. Prav dejstvo, da sporna osebna zaščitna oprema proizvajalca D. v celoti zagotavlja varnost in zdravje uporabnikov pa je bilo v tem postopku, pa tudi že pred njim, nazorno izkazano in dokazano, vendar inšpekcijski organ navedb v tej smeri ni upošteval niti jih ni preizkušal, tožena stranka pa tako napačno ocenjuje, da naj bi bila neskladna z osnovnimi varnostnimi in zdravstvenimi zahtevami, saj je bila takšna ocena v celoti izpodbita, tožena stranka pa je posledično nezakonito ravnala in v nasprotju z nacionalnim in evropskim pravom nedopustno posegla v svoboščino prostega pretoka blaga, ne da bi imela podlago za tako omejitev v Direktivi. Glede oznak standardov na sporni obutvi tožnik dodano pojasnjuje, da se oznaka „S1P“ nanaša na določeno stopnjo kakovosti izdelka, kot ga označuje D. in ni sestavni del norme. V zvezi z ugotovitvijo tožene stranke, da oznaka A1 pri standardu pomeni „Amendment No1“ (Dodatek št. 1) k osnovnemu standardu pojasnjuje, da so se v praksi začele norme določene v tem dodatku označevati z EN 344-1 oziroma EN 345-1, kar je po ugotovitvi tožene stranke nekaj povsem drugega, pri čemer pa ne pokaže v čem naj bi bila razlika, tožnik pa vztraja, da se je z oznako EN 344-1:1997 oziroma EN 345-1:1997 označeval standard oziroma norme, ki so bile zajete v standardih EN 344-1:1997 oziroma EN 345-1:1997 in njunih Dodatkih št. 1. Tožnik v celoti izrecno vztraja pri tožbenem zahtevku.

8Tožena stranka v svojem odgovoru z dne 16. 1. 2009 na navedbe v drugi pripravljalni vlogi tožnika z dne 23. 12. 2008 sodišču ponovno predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno. Dodatno navaja, da je napačna trditev, da proizvajalec sporne osebne varovalne opreme D. razpolaga s certifikatom, ki potrjuje, da je uporaba oznake CE upravičena. S tem, ko proizvajalec v svoji ES-izjavi o skladnosti navaja le nadomeščene (razveljavljene) standarde, s tem ne more izkazati domneve o skladnosti proizvodov z zahtevami Pravilnika oziroma Direktive. Naknadno je sicer bila dostavljena listina, iz katere je razvidno, da je priglašeni organ CTC opravil razširitev ES-certifikata o pregledu tipa, v kateri dokazuje, da je navedeni tip obutve skladen z zahtevami trenutno veljavnega standarda EN ISO 20345, vendar pa se podatki v listini ne ujemajo s podatki v ES-izjavi o skladnosti z dne 19. 4. 2007. Direktive novega pristopa sicer ohranjajo status prostovoljne uporabe harmoniziranih standardov. V primeru pa, da se proizvajalec odloči, da za dokazovanje skladnosti proizvodov z osnovnimi zahtevami glede varnosti in zdravja uporabnikov ne bo uporabil harmoniziranih standardov, mora to storiti na drug ustrezen način (kot na primer s tehničnimi specifikacijami), za kar pa se v obravnavanem primeru proizvajalec ni odločil. Nadalje pojasnjuje, da tožena stranka ne more dokazati razlike med standardom EN 344-1:1997 in standardom EN 344/A1:1997, saj standard EN 344-1:1997 ne obstaja, v nadaljevanju pa ponazarja razliko med standardoma EN 344:1992 in EN 344/A1:1997 ter v ta namen prilaga originala obeh standardov, ki ju je tožena stranka pridobila od Slovenskega inštituta za standardizacijo. Pri tem poudarja, da enako velja tudi za standard EN 345:1992 in njegov dodatek EN 345/A1:1997. Vendar pa tožena stranka pripominja, da tudi razčiščevanje definicij posameznih standardov ne spremeni bistvene ugotovitve inšpekcijskega organa prve stopnje, da je namreč proizvajalec dokazoval skladnost svojih proizvodov s standardi, za katere domneva o skladnosti od 6. 10. 2005 (Uradni list EU C 247/2005) oziroma od 10. 8. 2006 (Uradni list RS, št. 85/06) dalje ne velja več, saj so navedeni standardi „razveljavljeni“.

9Tožnik posebnega odgovora na navedbe tožene stranke v pripravljalni vlogi z dne 16. 1. 2009, ki mu ga je v odgovor posredovalo sodišče dne 22. 1. 2009, v sodno določenem 15-dnevnem roku ni podal, pač pa je dne 25. 11. 2009 s tretjo pripravljalno vlogo predložil sodišču Mnenje Evropske komisije o neutemeljenosti ukrepa slovenskih upravnih organov z dne 23. 11. 2009. Dodatno tožnik pojasnjuje, da je v skladu z 7. členom Direktive proizvajalec sporne zaščitne obutve D. iz Francije pred Evropsko komisijo sprožil postopek za ugotovitev, da je bil sprejeti ukrep prepovedi prodaje in dajanja v promet določene zaščitne opreme neutemeljen. Iz priloženega mnenja Evropske komisije z dne 23. 11. 2009 (tožbena priloga A11) po mnenju tožnika jasno izhaja, da ukrep slovenskih upravnih organov prve in druge stopnje ni bil utemeljen, kar potrjuje vse dosedanje tožnikove navedbe. Dodaja še, da bo overjeni prevod v slovenski jezik tožnik sodišču dostavil v najkrajšem možnem času.

10Z vlogo, ki je bila priporočeno na pošto oddana 9. 12. 2009, je tožnik naknadno sodišču predložil overjeni prevod Mnenja Evropske komisije z dne 23. 11. 2009 (tožbena priloga A13). Dodatno še pojasnjuje, da je v svojem mnenju Evropska komisija v celoti pritrdila tožnikovemu pravnemu stališču, in sicer da mora biti osebna zaščitna oprema, ki je bila dana na trg, izpolnjevati osnovne zdravstvene in varnostne zahteve iz Direktive, in zlasti, da obstoj revidiranega standarda ne omogoča zaključka, da izdelek, ki je izdelan v skladu s predhodnim standardom, ne more več veljati za skladnega z osnovnimi zdravstvenimi in varnostnimi zahtevami in ga zaradi tega ni več mogoče dati na trg. Dodaja še, da Komisija v zvezi s tožnikovimi ugovori v postopku na podlagi 7. člena Direktive ugotavlja, da je proizvajalec D. pridobil dve novi potrdili o tipskem preizkusu ES, ki temeljita na standardih EN ISO 20344 in EN ISO 20345, ki oba dokazujeta skladnost varovalne obutve z Direktivo. Prav tako Komisija ugotavlja, da je priglašeni organ CTC pojasnil, da je bil v skladu z navedenima standardoma preizkušen osnovni model varovalne obutve CASA S2, v skladu s standardoma pa je bila potrjena tudi pomembna različica tega osnovnega modela MUSTANG2 S1P. Oba navedena sporna modela pa sta predstavljala zgolj manj pomembni različici modela MUSTANG2 S1P in sta bila potrjena brez drugega preizkusa. Na podlagi vsega navedenega pa je Evropska komisija (v nadaljevanju Komisija) zaključila, da slovenski organi niso dokazali, da oba navedena tipa sporne obutve nista v skladu z osnovnimi zdravstvenimi in varnostnimi zahtevami iz Direktive, kar pomeni, da je bil ukrep tožene stranke v nasprotju s harmonizirano evropsko in slovensko zakonodajo in torej nezakonit, s čimer je v celoti utemeljen tudi tožbeni zahtevek.

11Tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 13. 1. 2010 navaja, da se ne strinja s tožnikovimi navedbami glede mnenja Komisije z dne 23. 11. 2009, da je izpodbijani ukrep slovenskih upravnih organov neupravičen, glede na dejansko stanje, ugotovljeno ob inšpekcijskem pregledu pri tožniku dne 26. 3. 2008 ter tedaj predložene listine s strani tožnika kot dokaz o skladnosti, in sicer proizvajalčeva dokumenta „Certificate of conformity EC“ z dne 19. 4. 2007 in 9. 7. 2007, ki sta po vsebini ES-izjavi o skladnosti, ki jo mora za vsak tip osebne varovalne opreme, ki jo proizvede ali da v promet, pripraviti proizvajalec ali njegov pooblaščeni zastopnik s sedežem v Evropski skupnosti v skladu z 9. členom Pravilnika. Navedeni dve Izjavi o skladnosti sporne zaščitne obutve po standardih EN 344-1:1997 in EN 345-1:1997 od 6. 10. 2005 dalje ne ustvarjata več domneve o skladnosti z bistvenimi zahtevami Pravilnika oziroma Direktive, saj sta bila oba navedena nadomeščena z novima standardoma, in sicer EN ISO 20344:2004 in EN ISO 20345:2004. Tožena stranka poudarja, da s tem, ko je proizvajalec dokazoval skladnost svojih proizvodov s standardi, za katere domneva skladnosti od 6. 10. 2005 dalje ne velja več, ni uspel dokazati skladnosti sporne zaščitne obutve z osnovnimi varnostnimi in zdravstvenimi zahtevami Pravilnika oziroma Direktive. Pri tem izpostavlja, da tožnik ni na noben drug način in z nobenimi drugimi listinami dokazoval skladnosti sporne zaščitne obutve z zahtevami Pravilnika oziroma Direktive, čeprav mu je bila ta možnost dana, kot jasno izhaja iz zapisnika o opravljenem inšpekcijskem pregledu z dne 26. 3. 2008 in dokumentov predmetne zadeve. Iz navedenega zapisnika je razvidno, da se je ob inšpekcijskem pregledu prisotna prokuristka tožeče stranke zavezala, da bo od proizvajalca pridobila informacije o tem, kdaj sta bila obravnavana tipa zaščitne obutve dana prvič v promet in zakaj sta na Izjavi o skladnosti navedena datuma 19. 4. 2007 in 9. 7. 2007, kot tudi, da bo do dne 25. 4. 2008 toženi stranki posredovala mnenja ustreznih institucij o tem, kakšne so spremembe, ki nadomeščajo stare standarde, mnenje institucije, ki je podala certifikate za posamezne proizvode ter uradno mnenje podpisnika Izjave o skladnosti za obravnavani vrsti sporne zaščitne obutve. Vendar tožnik takšnih dokazil ni predložil, pač pa je inšpekcijemu organu dostavil le dopis proizvajalca D. iz Francije, datiran na dan 29. 4. 2008, ki navaja, da razlogi za prepoved prometa z obravnavano zaščitno obutvijo ne obstajajo, da se predpostavka skladnosti nanaša strogo na normo in ne na izdelek ter da so temeljne zahteve, ki se nanašajo na zdravje in varnost predstavljene in navedene že v sami Direktivi, tako da navedeni dopis skladnosti ne dokazuje. Tožnik torej skladnosti ni izkazal niti s standardoma EN ISO 20344:2004 in EN ISO 20345:2004, niti na kakšen drug način, kljub temu, da je imel za to na voljo dovolj časa, saj je od inšpekcijskega pregleda dne 26. 3. 2008 do izdaje izpodbijane odločbe 4. 6. 2008 preteklo več kot dva meseca, preden je bil z izpodbijano odločbo izrečen inšpekcijski ukrep – prepoved dajanja v promet in prodajo sporne zaščitne obutve. Izpodbijana odločba tako ne temelji na dejstvu, da v Izjavi o skladnosti ni bil naveden standard, ki ustvarja domnevo skladnosti z veljavnimi predpisi, temveč na tem, da tožeča stranka ni zadostila dokaznemu bremenu in dokazala, da je njen proizvod skladen z veljavnimi predpisi in da torej ustreza osnovnim zahtevam za varnost in zdravje, to pa je navedeno tudi v drugostopenjski odločbi tožene stranke. Tožnik v času do izdaje izpodbijane odločbe ni predložil dokazil, na katera se sklicujeta tako tožnik v tožbi kot Komisija v svojem mnenju, in sicer dokumenta o razširitvi certifikata o ES pregledu tipa z dne 8. 2. 2008 in 12. 2. 2008 (ki temeljita na standardih EN ISO 20344:2004 in EN ISO 20345:2004) ter dopis priglašenega organa CTC z dne 12. 9. 2008, ki v času izdaje izpodbijane odločbe sploh še ni obstajal. Z dokazili, ki jih navaja Komisija in na katera se tožnik v tožbi sklicuje, je bila tožena stranka v obravnavanem postopku seznanjena šele ob prejemu tožbe s prilogami, to je dne 16. 10. 2008, ter preko tožnikovega predloga za obnovo postopka, ki ga je prejela 8. 10. 2008. Iz navedenih datumov pa tako izhaja, da je navedena dokazila tožena stranka prejela šele po izdaji izpodbijane odločbe, tožnik pa jih tudi ni priložil svoji pritožbi zoper izpodbijano odločbo. Prav tako pa ni v tožbi navedel razlogov o tem, zakaj dokumente o razširitvi ES-certifikatov o pregledu tipa z dne 8. 2. 2008 in 12. 2. 2008 ni predložil že v upravnem postopku na prvi in drugi stopnji. Tožena stranka zato sodišču predlaga, da novih potrdil, to je dokazov, ki jih je tožnik predložil naknadno in v postopku na prvi in drugi stopnji niso bili predloženi, pri svoji odločitvi ne upošteva, saj mora sodišče upoštevati dejstva in dokaze v času izpodbijanega akta ter presojati, ali je glede na tedaj zbrana dejstva ter dokaze, ki jih je bil dolžan predložiti tožnik, bil pravilno uporabljen materialni predpis in je torej odločba zakonita. Kot poudarja sam tožnik v tožbi in kot izhaja tudi iz določb Direktive, mora proizvajalec oziroma tisti, ki daje osebno varovalno opremo v promet v primerih, ko ni uporabil harmoniziranih standardov oziroma jih je le deloma uporabil, dokazati skladnost z osnovnimi zahtevami. To bi naredil, kot je tudi kasneje po dokončnosti izpodbijane odločbe, s predložitvijo ustreznega certifikata, ki ga izda priglašeni organ, vendar tega tožnik ni naredil, zato je bila odločitev tožene stranke pravilna. Tožena stranka nadalje pojasnjuje, da mnenje Komisije za obravnavani primer ni relevantno, ker temelji na drugem dejanskem stanju in dokazilih, medtem ko ne drži navedba v mnenju Komisije, da je tožnik tudi te „razširjene certifikate“ predložil toženi stranki v postopku odločanja, saj tožena stranka v času izdaje izpodbijane odločbe ni razpolagala s predloženimi novimi dokazili, ki jih navaja Komisija in ki temeljijo na novih standardih, zaradi česar tudi skladnosti sporne obutve z zahtevami Pravilnika oziroma Direktive ni mogoče šteti za izkazano. Sporna odločitev o prepovedi dajanja v promet je utemeljena na 7. alinei 2. odstavka 16. člena ZTZPUS, ki inšpektorja med drugim pooblašča, da promet z neskladnimi proizvodi prepove. Glede na to, da tožnik za sporno zaščitno obutev ni uspel dokazati skladnosti z osnovnimi varnostnimi in zdravstvenimi zahtevami iz Pravilnika oziroma Direktive na podlagi nadomeščenih standardov, saj je v izjavah o skladnosti navajal standarda, za katera domneva o skladnosti tedaj ni veljala več, z njima pa je bila označena tudi sporna obutev, prav tako pa skladnosti v postopku ni dokazal na noben drug način, je zato ukrep tožene stranke upravičen. Izrečeni ukrep pa ne velja absolutno, temveč glede na ugotovljeno dejansko stanje, torej do odprave ugotovljenih nepravilnosti. Navedeno pomeni, da bo tožnik obravnavano zaščitno obutev lahko ponovno dal v promet, ko bodo nepravilnosti, ugotovljene glede označevanja skladnosti s starimi standardi, odpravljene in izdelki ustrezno označeni ter listinsko opremljeni, saj izrečena sporna prepoved ne pomeni trajne prepovedi. Po določilih 3. člena ZTZPUS smejo biti proizvodi dani v promet oziroma se smejo začeti uporabljati oziroma se smejo uporabljati samo, če so skladni s predpisanimi tehničnimi zahtevami, če je bila njihova skladnost ugotovljena po predpisanem postopku in če so označeni v skladu s predpisi oziroma, če zagotavljajo varnost in zdravje uporabnikov ter ob pravilnem vzdrževanju in uporabi v skladu z načrtovanim namenom ne vplivajo na varnost ali zdravje drugih posameznikov, domačih živali ali premoženja v smislu 5. člena Pravilnika. Tožnik oziroma proizvajalec torej sporne proizvode lahko ponovno da v promet, če je zanje pridobil ustrezne listine o skladnosti, ki izkazujejo skladnost z zahtevami Pravilnika oziroma Direktive. Pri tem tožena stranka opozarja na navedbo v mnenju Komisije, iz katere izhaja, da pomeni standard EN ISO 20345:2004 v primerjavi s standardom EN 345-1:1997 bistveno izboljšavo stopnje zaščite uporabnikov, tako da torej ne drži navedba tožnika v tožbi, da gre za minimalne spremembe standardov in je neposredno povezano z varnostjo proizvodov, kar je tožena stranka poudarila že v odločbi druge stopnje. Glede na navedeno meni, da je prvostopenjski inšpekcijski organ ravnal v skladu s svojimi pooblastili in odločil glede na ugotovljeno dejansko stanje ob izdaji izpodbijane odločbe. Zato tožena stranka vztraja, da je bila izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, sodišču pa ponovno predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

12Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 3. 2. 2010 odgovarja na vlogo tožene stranke z dne 13. 1. 2010 ter v celoti vztraja pri svojih dotedanjih navedbah in tožbenem predlogu. Dodatno v zvezi s predlogom tožene stranke, naj sodišče ne upošteva dokazov, ki niso bili predloženi v postopku na prvi in drugi stopnji, tožnik pojasnjuje, da jih do izdaje izpodbijane odločbe v upravnem postopku ni mogel predložiti, kar zlasti velja za Potrdilo priglašenega organa CTC z dne 12. 9. 2008, ES-certifikat o pregledu tipa št. 0075/022/161/11/07/0407-EXT 04/02/08 z dne 12. 2. 2008 in ES-certifikat o pregledu tipa št. 0075/022/161/11/07/0407-EXT 02/02/08 z dne 8. 2. 2008 ter Mnenje Komisije z dne 23. 11. 2009. Tožnik pojasnjuje, da se je moral povezati s proizvajalcem s sedežem v drugi državi članici EU, ki je moral potem vzpostaviti stik s priglašenim organom CTC, ki ima sedež prav tako v Franciji, tako da je šlo za korespondenco na mednarodnem nivoju s tujim proizvajalcem z zapletenimi notranjimi postopki odločanja ter tujim inštitutom, nobeden od navedenih pa ni pod kontrolo tožnika, ki ne glede na urgence dokazil ni mogel pridobiti v postavljenem roku. Tudi inštitut CTC ni pod kontrolo proizvajalca in njegovega mnenja ni bilo mogoče pridobiti nemudoma. Poleg tega je šlo za korespondenco v tujem jeziku, kar je zaradi potrebne izdelave prevodov dodatno podaljšalo čas, v katerem je tožnik lahko pridobil kasneje posredovana dokazila. Tožnik ni bil sposoben pridobiti zahtevanih dokazil v enakem času, kot če bi šlo za slovenskega proizvajalca, ne glede na to pa izpodbijana odločba v izreku izrecno navaja, da ne zadrži izvršitve. Tožnik zaradi opisanih razlogov ni mogel pridobiti vseh zahtevanih dokazil v roku za izdajo prvostopne odločbe, niti v roku za pritožbo, zlasti ne mnenja inštituta, ki je izdal certifikate za sporno obutev. Tožnik pa je neodvisno od tega ves čas v postopku uveljavljal enake trditve oziroma navedbe, da so sporni proizvodi skladni z osnovnimi varnostnimi in zdravstvenimi zahtevami iz Direktive, kar je izrecno potrdila tudi Komisija. Glede na navedeno tožnik meni, da je navajanje novih dejstev in dokazov v tožbi v upravnem sporu v celoti utemeljeno. Tožnik kot neutemeljene zavrača navedbe tožene stranke, da mnenje Komisije temelji na drugem dejanskem stanju in dokazih. Tožnik je dne 8. 10. 2008 namreč vložil predlog za obnovo postopka, v katerem je predložil tudi vse „nove“ dokaze, na katerih temelji tudi mnenje Komisije, a ga je upravni organ zavrnil z odločbo z dne 14. 11. 2008 ter pri tem zavzel stališče, da novopredloženi dokazi, ki se navajajo kot razlog za obnovo, niso taki, da bi lahko pripeljali do drugačne odločbe. Pritožba tožnika zoper navedeno odločbo pa je bila zavrnjena z odločbo tožene stranke z dne 23. 1. 2009, ker je tožena stranka, v nasprotju z Mnenjem Komisije menila, da novi dokazi ne bi mogli pripeljati do drugačne odločbe, čeprav je odločala povsem na podlagi istih dokumentov in dokazil kot Komisija. Glede na navedeno tožnik kot neresnične označuje navedbe tožene stranke, da s predloženimi dokazili, ki jih navaja Komisija, ni razpolagala. Tožnik sodišču predlaga, da v celoti upošteva vsa predložena dokazila in dejstva, saj je predmet tožbe varstvo pravice do prostega pretoka blaga na temelju PES, o kateri mora odločati neodvisno in nepristransko sodišče tako, da presodi vsa pravno pomembna dejstva, upoštevajoč, da, ko gre za varstvo pravice po pravu Evropske skupnosti ni pomembno, kakšen koncept upravnega spora je postavljen v nacionalni zakonski ureditvi, ampak, da ima stranka dostop do sodišča in učinkovitega sodnega varstva, kar se zagotavlja le na način, da sodišče presodi tudi vsa pomembna dejanska vprašanja. Pri tem se tožnik sklicuje na Komentar Zakona o upravnem sporu (GV Založba, Ljubljana, 2008, stran 322 in 323) in stališče SEU v primeru (Wilson) C-506/04 z dne 19. 9. 2006, da z vidika prava ES velja, da mora nacionalno sodišče zagotavljati učinkovito sodno varstvo tako glede dejanskih kot tudi pravnih vprašanj. To je zlasti potrebno upoštevati ob dejstvu, da je bilo stališče tožene stranke enako tudi v postopku z obnovo, vendar v nasprotju s tedanjim stališčem tožena stranka sedaj priznava, da je tožnik po dokončnosti izpodbijane odločbe s predložitvijo ustreznega certifikata dokazal skladnost z osnovnimi zahtevami, kar kaže, da že sama tožena stranka šteje, da je tožnik uspel dokazati skladnost sporne obutve z osnovnimi varnostnimi in zdravstvenimi zahtevami, kljub temu pa je zavrnila njegov predlog za obnovo postopka, kar kaže na njeno nezakonito ravnanje, ki je usmerjeno k omejevanju svobodne trgovine med državami članicami EU. Tožnik meni, da je tako dokazal, da določenih dodatnih dokazil ni mogel dostaviti v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe, jih je pa utemeljeno predložil s tožbo, kar je podkrepil tudi z mnenjem Komisije ter tako dokazal, da je sporna zaščitna obutev skladna z osnovnimi zdravstvenimi in varnostnimi zahtevami iz Direktive oziroma Pravilnika, izpodbijani ukrep pa še naprej ovira promet s temi izdelki. Ker je kot tak nezakonit, ga je potrebno odpraviti, kar je možno zagotoviti le v sodnem postopku z zagotovitvijo učinkovitega sodnega varstva po pravu Evropske skupnosti na podlagi vseh dejanskih in pravnih vprašanj, s čimer bo tožniku zagotovljeno učinkovito sodno varstvo njegovih pravic ter odpravljen izpodbijani ukrep tožene stranke, ki je po mnenju tožnika nezakonit.

13Tožena stranka v svojem odgovoru z dne 25. 2. 2010 na tožnikove navedbe v pripravljalni vlogi z dne 3. 2. 2010 poudarja, da iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu z dne 26. 3. 2008 izhaja, da se je tedaj prisotna prokuristka tožeče stranke zavezala, da bo od proizvajalca pridobila potrebne informacije o tem, kdaj sta bila obravnavana tipa zaščitne obutve dana prvič v promet ter zakaj sta v ES-izjavah o skladnosti navedena datuma 19. 4. 2007, čeprav v teh izjavah navedeni standardi od 6. 10. 2005 dalje ne veljajo več, ter da bo do 25. 4. 2008 toženi stranki posredovala mnenje ustreznih institucij o tem, kakšne so spremembe med novimi in razveljavljenimi standardi ter mnenje institucije, ki je izdala certifikate za posamezne proizvode ter uradno mnenje podpisnika ES-izjav o skladnosti za sporno zaščitno obutev. Vendar takšnih dokazil do izteka določenega roka, to je do 25. 4. 2008 ni predložila, pač pa je dostavila le dopis proizvajalca z dne 29. 4. 2008 v katerem le-ta navaja, da razlogi za prepoved prometa s sporno zaščitno obutvijo ne obstajajo, da se predpostavka skladnosti nanaša strogo na „normo“ in ne na izdelek ter da so temeljne zahteve, ki se nanašajo na zdravje in varnost predstavljene in navedene že v sami Direktivi. Vendar navedeni dopis skladnosti ni dokazoval, drugih listin pa do izdaje izpodbijane odločbe tožnik ni dostavil. V zvezi s tožnikovimi navedbami, da dokumentov do izdaje izpodbijane odločbe ni mogel predložiti, tožena stranka izpostavlja, da bi tožnik iz razlogov, ki jih sedaj navaja, lahko že v upravnem postopku zaprosil za podaljšanje roka za predložitev dodatnih dokazov, vendar tega ni storil. Nadalje v zvezi s tožnikovimi navedbami glede njegovega predloga za obnovo postopka pa tožena stranka poudarja, da tožnik ni sprožil upravnega spora zoper navedena upravna akta z dne 14. 11. 2008 in 23. 1. 2009, čeprav je to možnost imel. V zvezi s tem še dodaja, da odločanje o predlogu za obnovo postopka ni predmet obravnavane zadeve. Dodatno tožena stranka opozarja, da tožnik v času, ki ga je imel na razpolago do izdaje izpodbijane odločbe, ni predložil kasneje posredovanih dokazil o razširitvi certifikatov, čeprav tako Pravilnik kot Direktiva določata, da je potrebno proizvode še pred oddajo v promet ustrezno listinsko opremiti in skladno s temi spremembami tudi vsak posamezni tip osebne varovalne opreme ustrezno označiti. Zato po mnenju tožene stranke zgolj sama dostava teh dokazil ne zadostuje v primeru, da proizvode še vedno spremljajo listine, ki se nanašajo na razveljavljene standarde. V skladu z vsemi navedbami v odgovoru tožena stranka vztraja pri svojem predlogu, da naj sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

14Tožnik v peti pripravljalni vlogi z dne 17. 3. 2010 v celoti prereka navedbe tožene stranke in poudarja, da brez svoje krivde v izredno kratkem roku 30 dni do izdaje izpodbijane odločbe ni uspel pridobiti mnenja ustreznih institucij o razlikah med novimi in razveljavljenimi standardi, kot tudi ne mnenja priglašenega organa CTC iz Francije, temveč je upravnemu organu dostavil argumentirano stališče proizvajalca. Glede na navedeno meni, da je nedvomno dopustno v predmetnem upravnem sporu navajati tudi nova dejstva in predlagati nove dokaze, zlasti ob tem, da tožena stranka sama priznava, da je zavrnila predlog za obnovo postopka, ki je temeljil na novih dokazih, ki bi po mnenju tožnika morali privesti do drugačne odločitve. Po mnenju tožnika potrebe po vložitvi novega upravnega spora zoper odločitev o predlogu za obnovo postopka ni bilo ob dejstvu, da je že sprožil predmetni upravni spor zoper izpodbijano odločbo in v luči dejstva, da gre v obravnavanem sporu za varstvo pravice do prostega pretoka blaga na temelju PES, o kateri mora odločati neodvisno in nepristransko sodišče tako, da presodi vsa pravno pomembna dejstva.

15Tožena stranka v svojem odgovoru z dne 12. 4. 2010 glede na navedbe tožnika v tožbi in vseh nadaljnjih pripravljalnih vlogah izrecno vztraja pri svoji odločitvi in meni, da roka, ki ga je inšpekcijski organ določil v zapisniku o inšpekcijskem pregledu ni mogoče označiti kot izredno kratkega upoštevajoč, da gre v zadevi za inšpekcijski postopek, to je postopek, ki se začne po uradni dolžnosti z namenom varovanja javnega interesa. Nadalje pojasnjuje, da je inšpekcijski organ, čeprav je za predložitev dodatnih dokazil ob inšpekcijskem pregledu dne 26. 3. 2008 določil rok do 25. 4. 2008, nato izpodbijano odločbo izdal šele 4. 6. 2008, tožnik pa je imel možnost, da bi zaprosil za podaljšanje roka za predložitev listin, če je menil, da navedenih dokazil v danem roku ne bo mogel pridobiti. Pri tem tožena stranka pripominja, da mora proizvajalec ali njegov pooblaščeni zastopnik za vsak tip osebne varovalne opreme, še preden ga da v promet, sestaviti tehnično dokumentacijo, navedeno v Prilogi III Pravilnika oziroma Direktive, zaradi česar bi tožnik omenjena dokazila lahko brez težav dostavil toženi stranki že v zapisniško določenem roku, to je do 25. 4. 2008. Vendar je tožnik v določenem roku posredoval le dopis proizvajalca, s katerim pa skladnosti sporne zaščitne obutve z zahtevami Pravilnika ni izkazal, čeprav je v času inšpekcijskega pregleda skladnost izkazoval s standardi, katerih domneva o skladnosti je prenehala veljati, ni pa skladnosti v skladu z zahtevami Pravilnika izkazoval z nadomeščenimi standardi, ki predstavljajo pomembnejše izboljšave glede varnosti, niti ni skladnosti dokazoval na noben drug način. Ker je torej za dokazovanje skladnosti uporabil standarde, bi moral slediti tudi njihovim spremembam in dokazati, da zaščitna obutev tem spremembam ustreza. Da nadomeščeni standardi v obravnavanem primeru predstavljajo bistveno izboljšavo stopnje zaščite uporabnikov pa je v svojem Mnenju navedla tudi Komisija. Tožena stranka ocenjuje, da je bil ukrep, ki je bil izrečen z izpodbijano odločbo z dne 4. 6. 2008 glede na zbrana dejstva in dokaze pravilen in utemeljen na zakonu ter sorazmeren s težo kršitve upoštevajoč varnost in zdravje uporabnikov zaščitne obutve, kot tudi nujen za zagotovitev učinkovitega inšpekcijskega nadzora. V zvezi s tožnikovimi navedbami, ki se nanašajo na obnovo postopka tožena stranka poudarja, da gre za drug postopek, ki ni predmet obravnavanega upravnega spora. Sodišču predlaga, da o zadevi odloči upoštevajoč, da dokazov, ki so priloženi tožbi in na katere se sklicuje tožnik, tožena stranka v času upravnega odločanja na prvi in drugi stopnji ni imela.

16Tožnik v odgovor na navedbe tožene stranke v svoji vlogi z dne 5. 5. 2010 poudarja, da gre zgolj za ponavljanje že navedenih argumentov in da v celoti vztraja pri svojih navedbah in predlaganih dokazih.

K točki 1:

17Tožba je utemeljena.

18Glede na tožbene navedbe v zvezi z materialno-pravno podlago izpodbijane odločbe sodišče izpostavlja, da nasprotja med Pravilnikom in Direktivo ni, kajti v 7. členu Pravilnika je določeno, enako kot v Poglavju II Direktive (1. odstavek 8. člena), da preden se posamezni tip osebne varovalne opreme da v promet, mora njen proizvajalec ali pooblaščeni zastopnik s sedežem v Evropski skupnosti izpolniti taksativno določene zahteve, ki so navedene podrobneje v nadaljevanju ter v določilih 8., 9., 10., 11. in 12. člena Pravilnika. Te zahteve, oziroma pravne posledice v primeru neupoštevanja naštetih zahtev, zadevajo v skladu z določili 16. člena ZTZPUS vse naslovnike teh določb (ne glede na državo naslova njihovega registriranega sedeža ali stalnega prebivališča), torej tako gospodarske družbe kot tudi fizične osebe oziroma proizvajalce ali njihove pooblaščene zastopnike oziroma dobavitelje v enaki meri in na enak način. Njihov namen je v učinkoviti zagotovitvi varnosti in zdravja ljudi, zato sodišče ne more pritrditi stališču tožeče stranke, da navedene zahteve kot take predstavljajo omejitev svoboščine oziroma prostega pretoka na ozemlju držav članic, ki ni objektivno utemeljena.

19Ta vidik je namreč treba upoštevati že neposredno na podlagi Ustave (1. odstavek 15. člena Ustave), kajti svobodna gospodarska pobuda je omejena z javno koristjo (2. odstavek 74. člena Ustave). V okviru varovanja te javne koristi je pristojni inšpekcijski organ odločil tudi v konkretnem primeru v skladu s svojimi pristojnostmi, ki mu jih je zakonodajalec podelil z določili 16. člena ZTZPUS.

20Inšpektorji imajo namreč po določilih 1. do 10. alinee 2. odstavka 16. člena ZTZPUS, poleg pooblastil in ukrepov, ki izhajajo iz posameznih predpisov, ki se nanašajo na njihovo delo, na podlagi 16. člena ZTZPUS še dodatna pooblastila, med drugim tudi, da prepovedo dajanje v promet, omejijo promet ali odredijo umik iz prometa neskladnih proizvodov in izvedejo dodatne ukrepe, ki zagotovijo, da se bo prepoved upoštevala (7. alinea).

21V predmetni zadevi je dokazno breme glede dokazovanja izpolnjevanja zdravstvenih in varnostnih zahtev iz Direktive in Pravilnika na strani tožnika. Namreč tako po določilih Direktive (1. odstavek 8. člena), kot tudi nacionalnega pravnega reda je dokazno breme na strani proizvajalca in njegovega pooblaščenega zastopnika s sedežem v Evropski skupnosti oziroma dobavitelja v smislu 1. odstavka 7. člena ZTZPUS (v povezavi z 8., 9., 10. in 11. členom Pravilnika) to je tistega, ki daje osebno varovalno opremo v promet, v konkretnem primeru tožnika (kot dobavitelja oziroma distributerja na območju Republike Slovenije za proizvajalca D. s sedežem v Franciji).

22Na določilo 7. alinee 2. odstavka 16. člena ZTZPUS se je pri svoji odločitvi oprl prvostopni inšpekcijski organ (ko je izrekel izpodbijani inšpekcijski ukrep pod točko 1 izreka izpodbijane odločbe), ko je tožniku prepovedal nadaljnje dajanje v promet in prodajo navedene količine sporne zaščitne opreme (323 parov zaščitne obutve znamke BRONCO2S1P oziroma 288 parov zaščitne obutve ORYX2). V dejanskem pogledu je inšpekcijski organ svojo odločitev oprl na ugotovitev, da tožnik kot dobavitelj navedene sporne varovalne opreme ni izkazal, da bi le-ta bila certificirana po tedaj veljavnih standardih, ki ustvarjajo domnevo o skladnosti proizvoda z zahtevami Pravilnika in izrecno pri tem izpostavil, da je ta ugotovitev odločilna ne glede na navedbe proizvajalca v dopisu (z dne 29. 4. 2008), ki je bil inšpekcijskemu organu predložen 9. 5. 2008, ne da bi hkrati pojasnil svoje razloge za odločitev, da predloženi listini odreče kakršnokoli dokazno veljavo in da odgovori s svojimi razlogi na pisne navedbe proizvajalca spornih izdelkov v navedeni vlogi (z dne 29. 4. 2008) glede zatrjevanega izpolnjevanja zahtev po zdravju in varnosti, četudi so sporni izdelki označeni na osnovi standarda, ki ni zadnji objavljen v Uradnem listu EU. Tožena stranka niti ni odgovorila na ključen pritožbeni ugovor, ki ga tožnik ponovno uveljavlja v tožbi in se nanaša na uporabo določila 13. člena Pravilnika v zvezi s 5. členom Pravilnika. Pri dajanju osebne varovalne opreme na trg je namreč bistveno, da proizvodi zadovoljujejo zahteve iz 5. člena Pravilnika, ne pa da ustrezajo seznamu slovenskih standardov iz 13. člena Pravilnika. Upoštevanje določila 13. člena Pravilnika zgolj olajšuje dokazovanje, da osebna varovalna oprema ustreza zahtevam iz 5. člena Pravilnika, ker spoštovanje določila 13. člena pomeni domnevo, da proizvodi ustrezajo zahtevam iz 5. člena in dodatno dokazovanje v tem primeru ni potrebno. Če pa subjekt na trgu ne izkoristi domneve skladnosti, kot je v obravnavanem primeru ugotovil inšpektor, potem pride na vrsto poseben postopek dokazovanja, ali sporni proizvodi ustrezajo zahtevam iz 5. člena Pravilnika, ali ne. Že iz same izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik v postopku pred izdajo odločbe predložil določene listine v dokaz, da proizvodi ustrezajo zahtevam iz 5. člena Pravilnika, vendar je prvostopenjski organ odločil, da „ne glede na zgornje navedbe proizvajalca“ /.../ standardi, na katere se je skliceval tožnik ne ustvarjajo več domneve o skladnosti. To pomeni, da prvostopenjski organ sploh ni vzel v presojo argumentov in dokazov tožnika, da sporni proizvodi ustrezajo zahtevam iz 5. člena Pravilnika, in tudi ne vprašanja, kako vpliva na izpolnjevanje zahtev iz 5. člena Pravilnika zatrjevano dejstvo, da so bili proizvodi skladni s starimi standardi. Dejstvo, da proizvodi ustrezajo starim standardom, ne pomeni avtomatično, da niso izpolnjene zahteve iz 5. člena Pravilnika. Ker gre v tem primeru za vodenje postopka po uradni dolžnosti, bi organ moral izpeljati ugotovitveni postopek in izvajati ustrezne dokaze in pred tem pozvati tožnika, da lahko v določenem roku dokaže, da ob odsotnosti domneve o skladnosti iz 13. člena Pravilnika proizvodi ustrezajo zahtevam iz 5. člena Pravilnika. Prvostopenjski organ tega ni storil, zaradi česar je kršil določila 1. odstavka 9. člena, 1. odstavka 138. člena in 1. odstavka 145. člena ZUP. Z razliko od prvostopenjskega organa se je drugostopenjski organ v pritožbenem postopku (navidezno) spustil v dokazno oceno in presojo argumentov in predloženih dokazov tožnika, ali proizvodi ustrezajo zahtevam iz 5. člena Pravilnika, saj ministrstvo navaja, da „pritožnica svojih trditev ni dokazala“ (2. odstavek na str. 4 drugostopenjske odločbe). Vendar pa je drugostopenjski organ to storil z vidika ZUP na nepravilen način. Najprej je ministrstvo predložene listinske dokaze (proizvajalčevi Izjavi o skladnosti z dne 19. 4. 2007 in 9. 7. 2007) obravnavalo vezano na dejstvo, da stari standardi ne ustvarjajo več domneve skladnosti, s čimer predloženih listinskih dokazov enako kot prvostopenjski organ dejansko sploh ni vzelo v dokazno oceno, saj bi jih moralo obravnavati ločeno od domneve skladnosti iz 13. člena Pravilnika. V nadaljevanju pa ministrstvo odločitev opre na pravila dokazovanja v tem smislu, da bi tožnik moral predložiti „analizo nevarnosti“, ki bi morala biti ustrezno „dokumentirana in vključena v tehnično dokumentacijo proizvoda. Ustreznost proizvoda glede osnovnih varnostnih in zdravstvenih zahtev bo v tem primeru še vedno ugotavljal priglašeni organ“ /.../. Glede na to, da ta dokazni postopek ni izrecno predpisan v predpisih, bi moral biti tožnik v upravnem postopku na prvi stopnji dodatno pozvan na predložitev dokazov o ustreznosti proizvodov z vidika 5. člena Pravilnika in da bo ustreznost proizvodov ugotavljal priglašeni organ. Po pravi EU namreč velja, da tudi če opredelitev varstva pravic strank ni dana v sekundarnem pravnem viru EU, je dolžnost države članice, da ustrezno uredi procesna pravila za učinkovito uveljavljanje oziroma učinkovito varstvo pravice stranke (sodba Sodišča Evropske unije v zadevi C-327/00 z dne 27. 2. 2003, 33. in 39. odstavek). Pravica do učinkovite obrambe mora biti zagotovljena že v upravnem postopku in ne samo v sodnem postopku (sodba Sodišča Evropske unije v zadevi C-49/88, mnenje generalnega pravobranilca Légerja v zadevi C-78/01, odst. 56).

23Ker gre pri obravnavani zadevi za izrazito tehnična vprašanja, za kar so potrebna ekspertna mnenja, je tudi nujno, da bi bila v ugotovitvenem postopku izpeljana ustna obravnava, kjer bi se izvajali dokazi (1. odstavek 154. člena ZUP). Dokazno oceno o pomenu spremenjenih varnostnih standardov za sporne proizvode je drugostopenjski organ naredil, brez možnosti sodelovanja v dokaznem postopku s strani tožnika, zgolj v obrazložitvi drugostopenjske odločbe (zadnji odstavek na str. 4 in 1. odstavek na str. 5 drugostopenjske odločbe). Tudi dokaz s pojasnilom proizvajalca z dne 29. 4. 2008 je drugostopenjski organ (v 2. odstavku str. 5 odločbe) obravnaval zgolj prek domneve skladnosti, ki jo ustvarjajo novi standardi, ne pa več stari standardi, s čimer je drugostopenjski organ ponovil napako prvostopenjskega organa.

24S tem je tožena stranka kršila 1. in 3. odstavek 9. člena v povezavi s 1. odstavkom 138. člena in 1. odstavkom 145. člena ZUP, enako kot prvostopni organ pred njo, ter tožniku v nasprotju z določilom 22. člena Ustave (enako varstvo pravic) odrekla možnost, da v pritožbenem postopku uveljavi in zavaruje svoje pravice in pravne koristi na učinkovit način, s tem ko je zavrnila njegovo pritožbo sklicujoč se na določila 248. člena ZUP, po mnenju sodišča preuranjeno.

25Iz navedenih razlogov je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1, ker je presodilo, da na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku za izdajo izpodbijanega upravnega akta ne more rešiti spora, ker so v bistvenih točkah dejstva nepopolno ugotovljena ter je treba pravo dejansko stanje ugotoviti v upravnem postopku, in ker je sodišče poleg tega spoznalo, da v postopku za izdajo izpodbijanega upravnega akta niso bila upoštevana pravila postopka (2. točka 1. odstavka in 3. odstavek 27. člena ZUS-1). V ponovnem postopku je pristojni organ vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in njegova stališča, ki se tičejo postopka (4. odstavek 64. člena ZUS-1).

K točki 2:

26V drugi točki izreka je sodišče odločilo o stroškovnem zahtevku tožeče stranke. Izrek o stroških temelji na 3. odstavku 25. člena ZUS-1, na podlagi katerega se tožniku prizna pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/2007, v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji in tožečo stranko je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, zato so ji bili na podlagi 2. odstavka 3. člena navedenega Pravilnika priznani stroški v višini 350,00 EUR. K navedenemu znesku 350,00 EUR je sodišče priznalo še 20 % DDV (sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 408/2008 z dne 25. 9. 2008). Sodišče je v drugi točki izreka s sklepom torej odločilo, da je Republika Slovenija dolžna plačati navedeni znesek tožeči stranki. Po določilu zadnjega stavka določila 3. odstavka 25. člena ZUS-1 namreč prisojeni znesek plača toženec. Po določilu prvega stavka 5. odstavka 17. člena ZUS-1 je toženec v upravnem sporu država, lokalna skupnost oziroma druga pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan. Ker je toženec država, je sodišče v drugi točki izreka odločilo, da je Republika Slovenija dolžna povrniti tožniku stroške postopka v višini 420,00 EUR v 15 dneh od prejema sodbe (3. odstavek 313. člena ZPP) z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.