VSL sklep II Cp 2286/2016

Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

1Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo in dopolnilno sodbo razveljavilo v I. in III. točki izreka sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 13973/2014 z dne 7. 2. 2014 in zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji mora toženec plačati 3.774,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroške izvršilnega postopka. Tožeči stranki je s sodbo v zvezi s popravnim sklepom naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške 1.385,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) in predlaga spremembo ali pa razveljavitev sodbe. Navaja, da je sodba protispisna in arbitrarna, saj ne temelji na strokovnih in objektivnih ugotovitvah izvedenca, temveč na subjektivnih izpovedbah prič in enostranskih zaključkih sodišča. Pritožba zavrača zaključek sodišča, da je tožena stranka s pomočjo izvedenca dokazala, da njeno vozilo BMW 730, reg. št. ..., ni bilo udeleženo v prometni nesreči 21. 9. 2011. Izvedenec ni izrazil nobenega dvoma glede nastanka prometne nesreče in o tem, da je bilo vozilo tožene stranke dejansko udeleženo v njej. Pritožnica poudarja dejstvo, da je izvedenec ogled poškodb vozila opravil štiri leta po prometni nezgodi, zaradi zapustitve mesta prometne nesreče vozilo ni bilo fotografirano, poškodbe pa neopredeljene. Da na sprednjem blatniku ni našel poškodb, izvedenec logično obrazloži s tem, da je bil blatnik po nesreči lahko zamenjan. Izvedenec pa je ob natančnem ogledu toženčevega vozila našel sledi poškodovanja in sicer poškodbo - počenje nosilca leve sprednje luči in vidno poškodbo, ki je po mnenju izvedenca zelo verjetno posledica delovanja zunanje sile. Dejstvo, da na policijski skici ni vrisnih odpadlih delov vozila Peugeot, ne more biti odločilno dejstvo za ugotovitev, da je vsebina policijskega zapisnika neresnična. V zvezi z dokazovanjem, da je bilo toženčevo vozilo udeleženo v zatrjevani prometni nesreči, pritožnica izpostavlja še ugotovitve policistov PP Ljubljana Center, ki so natančno opisali potek prometne nesreče in dogodke pred njim. Gre za krajevno in časovno skladnost dogodkov, sodišče pa ne obrazloži, zakaj ne verjame ugotovitvam policistov, ki so postopek vodili neodvisno, nepristransko, kot uradne osebe pri izvrševanju javnih pooblastil. Sodišče ni ocenilo izvedenega dokaza z zaslišanjem policista A. A., ki je vozilo tožene stranke ustavil neposredno pred nesrečo na križišču s Poljansko cesto. Policist se je skliceval na svojo izpoved, podano pri sodniku za prekrške 30. 5. 2012, ko je izpovedal, da je bil voznik ista oseba kot na fotografiji vozniškega dovoljenja in da je o tem prepričan. Izpovedba tožene stranke je pristranska in ni prepričljiva, niti logična. Sodišče je povsem napačno ocenilo izpovedbe zaslišanih prič, pri čemer kot verodostojne šteje izpovedbe prijateljev toženca, kot neprepričljivo pa šteje izpovedbo oškodovanca, ki je nepristranska priča. Četudi pravdno sodišče ni vezano na odločitev v postopku o prekršku, ni mogoče spregledati dejstva, da je glede okoliščine, da je bil toženec voznik vozila BMW 730 v trenutku prometne nesreče, to sodišče odločilo drugače.

3Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe.

4Pritožba je utemeljena.

5Podlaga tožbenega zahtevka je regresni zahtevek tožeče stranke - zavarovalnice, pri kateri je bilo vozilo toženca znamke BMW 730, reg. št. ..., obvezno zavarovano v času prometne nesreče, ki se je pripetila 21. 9. 2011 na Njegoševi ulici v Ljubljani. Po trditvah tožeče stranke je toženec kot povzročitelj prometne nesreče izgubil zavarovalne pravice zaradi kršitev takrat veljavnih Pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti A0-11, ki so sestavni del zavarovalnega razmerja med pravdnima strankama in sicer zato, ker je mesto prometne nesreče zapustil še pred prihodom policije, ne da bi pred tem soudeležencem oziroma oškodovancem nudil svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju, prav tako pa je s tem, ko je odšel s kraja prometne nesreče, onemogočil ugotavljanje alkoholiziranosti. Tožeča stranka je izplačala oškodovancem v tej prometni nezgodi odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo iz toženčevega zavarovanja odgovornosti, zato uveljavlja povračilo izplačanih zneskov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški na podlagi določb zavarovalnih pogojev in 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu. Toženec se brani, da v tej prometni nezgodi sam ni bil udeležen, prav tako ne njegovo vozilo, ki tudi ni bilo poškodovano na delih, kjer bi glede na potek nezgode moralo biti. V času nezgode se je nahajal v gostinskem lokalu, za krajši čas pa je svoje vozilo dal v uporabo pokojnemu B. B.

6Materialnopravno izhodišče prvostopenjskega sodišča je pravilno. Tožeča stranka je tista, ki mora dokazati udeležbo toženca v sporni prometni nezgodi ter njegovo kršitev zavarovalne pogodbe. Tožeča stranka se v zvezi s tem sklicuje na ugotovitve policistov Policijske postaje Ljubljana Center kot enega od odločilnih dokazov v tem postopku. Ugotovitve policistov, ki so strnjene v Poročilu Slovenskemu zavarovalnemu biroju (priloga A2) in v obdolžilnem predlogu z dne 17. 10. 2011 (priloga C1) so sledeče: toženec je 21. 9. 2011 ob 18.45 uri vozil svoj osebni avtomobil znamke BMW 730, reg. št. ..., po Njegoševi ulici v Ljubljani od Zaloške ceste proti Šmartinski cesti in povzročil prometno nezgodo, ker se je v križišču razvrstil na prometni pas za zavijanje desno in navkljub talnim označbam zapeljal v križišče naravnost v smeri Šmartinske ceste, pri tem pa s prednjim levim vogalom vozila trčil v prednji desni vogal osebnega vozila znamke Peugeut 106, ki ga je vozil voznik C. C. Toženec je po oplazenju nadaljeval z vožnjo v smeri Šmartinske ceste, ne da bi vozilo ustavil in udeležencu nudil svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju vozila ter izpolnil Evropsko poročilo o prometni nesreči oziroma obvestil policijo. Pred tem dogodkom je bil toženec opažen na Krekovem trgu, ko je z vozilom vijugal sem ter tja. Policist, ki je opravljal kontrolo prometa v križišču s Poljansko cesto, ga je zaradi tega ustavil pred križiščem in mu, ker je kazal očitne znake alkoholiziranosti, odredil preizkus alkoholiziranosti z indikatorjem alkohola. Toženec je policistu izročil dokumente, nato pa se usedel nazaj v vozilo in z veliko hitrostjo odpeljal po Poljanski cesti v smeri Ambrožovega trga. Pred prometno nezgodo na Njegoševi cesti je toženec storil prekršek tudi s tem, ko na zaznamovanem prehodu za pešce neznani peški ni omogočil varnega prečkanja vozišča.

7Policijski zapisnik oziroma obdolžilni predlog, kateremu je sledilo tudi Okrajno sodišče v Ljubljani in toženca v postopku zaradi prekrška Pr 3409/2011-2414 s pravnomočno sodbo z dne 23. 4. 2013 obsodilo odgovornega za več kršitev Zakona o pravilih cestnega prometa, je javna listina in zato dokazuje resničnost tistega, kar je v njej zapisano. Dovoljeno pa je dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena (prvi in četrti odstavek 224. člena ZPP). V tej zadevi je toženec vsa dejstva, ki so jih ugotovili policisti v javni listini, izpodbijal in zatrjeval, da so neresnična, zato je dokazno pravilo iz prvega odstavka 224. člena ZPP o domnevi resničnosti vsebine listine prenehalo veljati, kar pa seveda ne vpliva na dokazno vrednost te listine v primerjavi z ostalimi dokazi.

8Prvostopenjsko sodišče je tudi po oceni pritožbenega sodišča v nasprotju z določbo 8. člena ZPP in zato preuranjeno sprejelo oceno, da je tožencu uspelo dokazati, da so v policijskem zapisniku glede prometne nezgode dejstva neresnično ugotovljena. Pritrditi je treba pritožbi, da v mnenju izvedenca za raziskavo prometnih nezgod ni podlage za zaključek, da je toženec na podlagi tega mnenja uspel dokazati nepoškodovanost vozila v času zatrjevane prometne nezgode. Izvedenec je izrecno zapisal, da zaradi časovne distance od dogodka (ogled vozila je bil približno štiri leta po nezgodi), ni možno ugotoviti, ali je bil sprednji levi blatnik menjan z nepoškodovanim blatnikom. To pa je okoliščina, na katero se ves čas sklicuje tožeča stranka kot logično posledico dejstva, da izvedenec na levem sprednjem delu vozila ni našel vidnih poškodb ali sledi popravila vozila. Na drugi strani je izvedenec zasledil poškodbo plastične posode za tekočino, ki se nahaja na sprednji levi strani - vogalu in poškodbo plastičnega nosilca sprednje leve luči ter navedel kot zelo verjeten vzrok poškodbe nenadno kratkotrajno zunanjo silo. Te ugotovitve izvedenca si pravdni stranki razlagata vsaka po svoje, prav tako nadaljnjo ugotovitev izvedenca, da datumi na svetlobnih telesih sovpadajo z letnikom izdelave avtomobila. Razlogi sodbe glede ugotovljenih vidnih poškodb plastične posode in nosilca leve sprednje luči so nelogični v primeru, če je bil menjan levi sprednji blatnik na vozilu. Ugotovitve izvedenca o tem so očitno nepopolne in terjajo dopolnitev (drugi odstavek 254. člena ZPP) zaradi razjasnitve nastanka poškodbe na plastični posodi za tekočino in plastičnem nosilcu sprednje leve luči.

9Sodišče prve stopnje je zaključek, da toženec ni bil povzročitelj prometne nesreče, kot jo zatrjuje tožeča stranka, oprlo le še na izpovedbo toženca in dveh prič, ki sta potrdila njegovo izpoved, da se je v času prometne nezgode nahajal v restavraciji Cubo ter da je takrat svoje vozilo za kratko obdobje posodil pokojnemu B. B. Pritožba ima prav, da so bili v tej pravdi izvedeni tudi drugi dokazi in sicer tisti, ki govorijo v prid trditvam tožeče stranke o poteku dogodkov pred nezgodo in o sami prometni nezgodi. Res je prvostopenjsko sodišče prezrlo izpovedbo priče A. A., policista, ki je vozilo tožene stranke ustavil neposredno pred nezgodo in kasneje raziskal okoliščine prometne nezgode ter v obdolžilnem predlogu, glede na zaporedje dogodkov, sporno prometno nesrečo povezal s pobegom voznika črnega BMW, ki ga je tik pred tem ustavil. Pritožba zato utemeljeno opozarja na kršitev iz 8. člena ZPP. Četudi se ob zaslišanju v tem postopku policist dogodka ni več spominjal, kar je razumljivo glede na naravo dela policistov, se je skliceval na svoje ugotovitve v policijskem poročilu in izpovedbo ob zaslišanju v postopku zaradi prekrška. V tem postopku pa je policist potrdil, da je bil voznik ustavljenega vozila ista oseba kot oseba na fotografiji vozniškega dovoljenja, torej toženec. Četudi je res, da sta oškodovanca v prometni nezgodi C. C. in D. D. neprepričljiva v njuni izpovedbi, pa sta prepoznala toženca kot voznika BMW in povzročitelja prometne nezgode, je na drugi strani treba pritrditi pritožbi, da tudi izpovedba toženca v določenih delih ni logična in nima razumne podlage (da je vozilo posodil drugemu vozniku, da se je ta predstavil policistu kot toženec z njegovimi dokumenti, da toženec ni pogrešil vozniškega in prometnega dovoljenja …). Končno ima pritožba prav, da se prvostopenjsko sodišče tudi ni opredelilo do trditev tožeče stranke o krajevni in časovni skladnosti poteka dogodkov ter njihovem zaporedju, ki potrjujejo zaključke policistov o poteku prometne nezgode (kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP).

10Ker pritožbeno sodišče zgoraj omenjenih kršitev postopka glede na njihovo naravo v celoti ne more samo odpraviti, je izpodbijano sodbo na podlagi določila prvega odstavka 354. člena razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo prvostopenjsko sodišče odpraviti procesne kršitve ter po kompleksni presoji vseh izvedenih dokazov znova presoditi, ali je toženec izpodbil domnevo iz policijskega zapisnika kot javne listine.

11V skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP je odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržana za končno odločbo.