VSL sodba in sklep I Cp 1219/2016

Pritožbam se ugodi in se izpodbijana sodba:

- v ugodilnem delu odločitve (tč. II izreka sodbe) spremeni tako, da se zavrne prvi podredni tožbeni zahtevek, da je prva toženka dolžna tožeči stranki izstaviti za zemljiškoknjižni vpis sposobno listino, na podlagi katere se bo osmi toženec vknjižil v zemljiško knjigo pri nepremičnini ID 001, ID 002 in ID 003, sicer bo takšno zemljiškoknjižno listino nadomestila sodba;

- v odločitvi o stroških (tč. IV izreka) razveljavi in se v tem delu in zaradi odločitve o drugem podrednem tožbenem zahtevku zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo dopustilo spremembo tožbe, v kateri je tožeča stranka postavila primarni tožbeni zahtevek, da naj se dovoli vknjižba lastninske pravice na omenjenih nepremičninah v korist osmega toženca (tč. 1 tožbenega zahtevka) in da naj se pri istih nepremičninah dovoli vknjižba zastavne pravice v njeno korist za zavarovanje denarne terjatve z glavnico 92.000,00 EUR spp (tč. 2 tožbenega zahtevka). Tožeča stranka je postavila podredni tožbeni zahtevek, po katerem naj ji prva toženka kot zemljiškoknjižna lastnica omenjenih nepremičnin izstavi za zemljiškoknjižni vpis sposobno listino, na podlagi katere se bo osmi toženec vknjižil v zemljiško knjigo kot njihov lastnik, sicer bo takšno zemljiškoknjižno listino nadomestila sodba (tč. 1 podrednega tožbenega zahtevka). Hkrati je zahtevala ugotovitev, da pri omenjenih nepremičninah obstoji zastavna pravica v njeno korist za zavarovanje denarne terjatve z glavnico 92.000,00 EUR s pp (tč. 2 izreka podrednega tožbenega zahtevka). Hkrati je tožeča stranka za primer, da bi sodišče zavrnilo primarni in prvi podredni tožbeni zahtevek postavila še drugi podredni tožbeni zahtevek, da je druga toženka dolžna izstaviti tožeči stranki za zemljiškoknjižni vpis sposobno listino, na podlagi katere se bo osmi toženec vknjižil v zemljiško knjigo (tč. 1 drugega podrednega tožbenega zahtevka) in ugotovitev, da pri omenjenih nepremičninah obstoji zastavna pravica v korist tožeče stranke za zavarovanje denarne terjatve z glavnico 92.000,00 EUR spp (tč. 2 drugega podrednega tožbenega zahtevka).

2Z izpodbijano sodbo je sodišče ugodilo prvemu podrednemu tožbenemu zahtevku, in sicer le v njegovi prvi točki (tč. II izreka izpodbijane odločbe). Hkrati je odločilo, da se tožba v preostalem delu zavrže (tč. III izreka izpodbijane odločbe). Ta odločitev se lahko nanaša le na zavrženje primarnega tožbenega zahtevka in prvega podrednega v 2. točki. Z ugoditvijo prvemu podrednem tožbenem zahtevku v 1. točki ni prišlo v položaj, ko bi lahko odločalo o drugem podrednem tožbenem zahtevku.

3Prva toženka, peta toženka in osmi toženec so zoper ugodilni del navedene odločitve in zoper odločitev o stroških vložili pravočasne pritožbe.

4Prva toženka predlaga pritožbenemu sodišču, da spremeni izpodbijano odločitev tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, tožeči stranki pa naloži, da ji povrne pravdne stroške, podredno pa predlaga njeno zavrnitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. S pritožbo uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču prve stopnje očita, da ni navedlo razlogov, zakaj naj bi bil utemeljen prav prvi podredni tožbeni zahtevek. Ves čas postopka je zatrjevala, da tak zahtevek nima podlage v petem odstavku 168. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Sodišče pa je navedeno zakonsko določilo tudi napačno uporabilo, saj ta ne daje podlago za tožbeni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis lastninske pravice na dolžnika. Navedeno določilo nedvomno dopušča le tožbo za vpis lastninske pravice, kar pomeni, da mora biti tožbeni zahtevek oblikovan tako, da bo omogočen vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo že na podlagi same sodbe. Pri zahtevku na izstavitev ZK listine bi bilo potrebno glede na pravila zemljiške knjige vložiti zemljiškoknjižni predlog. Izstavitev zemljiškoknjižne listine pa pride tudi v poštev le v primeru, če je prišlo do prenosa lastninske pravice na podlagi pravnega posla. Med strankami pa ni sporno, da med tožečo stranko in prvo toženko ni prišlo do nikakršnega prenosa lastninske pravice. Sodišče se tudi napačno sklicuje na sodno prakso.

5Tudi peta toženka uveljavlja pritožbene razloge zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb postopka. Navaja, da listina, na podlagi katere je mogoče vpisati lastninsko pravico na osmega toženca že obstoji. Zato ni mogoče zahtevati nekaj, kar že obstoji. Sodišče prve stopnje je tudi spregledalo uporabiti določbo 6. člena Zakona o posebnih pogojih za vpis lastninske pravice na posameznih delih stavbe v zemljiško knjigo (ZPPLPS), iz katerega izhaja, da ni pasivne legitimacije prve toženke, ki bi morala izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo. Pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

6Osmi toženec s pravočasno pritožbo uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopke ter zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da spremeni izpodbijano sodbo, tako da tožbeni zahtevek v celoti zavrže. Navaja, da je tekom postopka četrti toženec predložil izvirnik manjkajoče darilne pogodbe, tako da tožeča stranka ni več imela pravnega interesa za vztrajanje pri tožbenem zahtevku. Tožbeni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine pa je nesklepčen in bi ga moralo, če ga ni zavrglo zaradi neobstoja pravnega interesa, zavrniti. Osmi toženec ni bil v nikakršnem pravnoposlovnem razmerju s prvo toženko, iz katerega bi izhajal njegov interes za zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine. O tem je jasno stališče zavzela tako pravna teorija kot tudi sodna praksa. Opozarja tudi, da bi moral biti tožbeni zahtevek oblikovan tako, da bi bila že na podlagi sodbe po uradni dolžnosti vpisana lastninska pravica v zemljiški knjigi na dolžnika. Z izstavitvijo zemljiškoknjižne listine pa to ne bi bilo mogoče. Opozarja tudi na določbo 6. člena ZPPLPS, ki se uporablja na podlagi 248. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1). Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko ni upoštevalo navedene določbe.

7Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo prvo in petotožene stranke na pritožbo osme tožene stranke. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbe zavrne. Hkrati navaja, da bi moralo sodišče ugoditi tožbenemu zahtevku tudi v delu, v katerem je zahtevala vknjižbo zastavne pravice na spornih nepremičninah (2. točka prvega podrednega tožbenega zahtevka).

8Tožničina kritika odločitve v tč. III izreka sodbe sodišča prve stopnje, ki jo je podala v odgovoru na pritožbo in po poteku pritožbenega roka, ne more biti predmet presojanja v tem pritožbenem postopku. Ta odločitev je zato postala pravnomočna.

9Pritožbe so utemeljene.

10Materialnopravna podlaga tožbe je določilo petega odstavka 168. člena ZIZ. Z navedeno določbo je urejeno varstvo upnikovega položaja v primeru dolžnikove opustitve, ki upniku preprečuje uspešno izterjavo s poplačilom iz nepremičnine, ki še ni vknjižena kot dolžnikova lastnina, očitno pa je, da dolžnik izpolnjuje materialnopravne pogoje za vknjižbo. Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane odločbe izhaja, da je tožeča stranka zoper osmega toženca vložila predlog za izvršbo na podlagi notarskega zapisa zaradi izterjave 85.195,65 EUR s pripadki in predlagala izvršbo s prodajo nepremičnine, ki naj bi pripadala osmemu tožencu – dolžniku, vendar pa ni vpisana nanj. Sporna nepremičnina je vpisana na prvotoženko, ki je nekdanja imetnica pravice uporabe na zemljišču, na katerem stavba, v kateri je sporna nepremičnina (stanovanje), stoji in je v zemljiški knjigi vpisana na podlagi dogovora o delitvi premoženja prve toženke z drugimi občinami in na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL). Druga toženka je bila zavezanka za prodajo stanovanj na podlagi privatizacijskih določb Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS, št. 18/91, SZ), ki je stanovanje prodala imetniku stanovanjske pravice, nato pa je prišlo še do več zaporednih prenosov pravice, ne da bi se opravil zemljiškoknjižni vpis na vmesne pridobitelje. Poleg zemljiškoknjižnega lastnika in dolžnika so v tej zadevi pravilno toženi tudi vmesni pridobitelji. Vsi toženci, ki jih je treba obravnavati kot udeležence iz 3. točke 132. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1), torej kot osebe, proti katerim se predlaga vpis osebe, in jim je treba v skladu z določbo 1. točke tretjega odstavka 154. člena ZZK-1 vročiti sklep o dovolitvi vpisa, so, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, nujni (enotni) sosporniki. Omenjena določba ZIZ torej daje upniku možnost, da sam poskrbi za ustrezen zemljiškoknjižni vpis tožnikove lastninske pravice tako, da s tožbo zahteva vpis te pravice na dolžnika.

11Že iz vsebine petega odstavka 168. člena ZIZ izhaja obveznost sodišča, da s sodbo odloči o vpisu lastninske pravice na dolžnika. Tožbeni zahtevek mora biti torej oblikovan tako, da bo na podlagi sodbe, če bo zahtevku ugodeno, lastninska pravica vpisana na dolžnika (sodba iz prve alineje 8. točke 40. člena Zakona o zemljiški knjigi, ZZK-1). Tožbeni zahtevek za izstavitev listine z zemljiškoknjižnim dovolilom za vknjižbo ni pravilen. Tožba s takšnim zahtevkom ni sklepčna. V primeru, če bi šlo za izvedeno pridobitev lastninske pravice dolžnika, nasprotni stranki ne bi bilo mogoče naložiti izstavitev takšne listine, saj 168. člen ZIZ izhaja iz predpostavke, da je že prišlo do prenosa lastninske pravice (razpolagalnega pravnega posla) z izstavitvijo listine, torej da takšna listina že obstaja. Enako velja za primer izvirne pridobitve lastninske pravice(1), saj v takšnem primeru pridobitev lastninske pravice ni posledica voljnega razpolaganja dolžnikovega pravnega prednika. Tudi zaradi zahteve po kavzalnosti med zavezovalnim in razpolagalnim pravnim poslom prvi toženki ni mogoče naložiti izstavitve zemljiškoknjižne listine, saj ta obveznosti za njeno izstavitev ni sprejela. Kot je bilo navedeno, med pravdnimi strankami ni sporno, da prva toženka z obravnavano nepremičnino nikoli ni razpolagala.

12Napačna je zato odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je prvi toženki naložilo, da mora tožeči stranki izstaviti listino, ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katere bi se lahko osmi toženec vpisal v zemljiško knjigo kot lastnik obravnavane nepremičnine. Takšna odločitev je posledica napačne uporabe materialnega prava. Zato je bilo treba pritožbam ugoditi in izpodbijano sodbo spremeniti tako, da se (prvi) podredni tožbeni zahtevek zavrne (peta alineja 358. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP).(2) Ker je sodišče ugodilo prvemu podrednemu tožbenemu zahtevku (še) ni moglo priti v položaj, ko bi odločalo tudi o drugem podrednem tožbenem zahtevku, ki ga je postavila tožeča stranka. Zaradi razveljavitve stroškovne odločitve in zaradi odločitve o drugem podrednem tožbenem zahtevku je bilo zato treba zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek.

13Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavke 165. člena ZPP).

-------------

Op. št. (1): Peti odstavek 168. člena ZIZ se nanaša tudi na sodno odločbo o originarni pridobitvi lastninske pravice – sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 113/2015.

Op. št. (2): Osmi toženec v pritožbi sicer predlaga zavrženje tožbe, češ da ima tožeča stranka sedaj listino, primerno za vpis njegove lastninske pravice, vendar pa takšen dejanski zaključek iz izpodbijane sodbe ne izhaja.