VSL sklep Cst 551/2016

Pritožbam se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

1Z uvodoma citiranim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se prodaja 724.673 (sedemsto štiriindvajset tisoč šesto triinsedemdeset) delnic izdajatelja A. d.d., matična številka 0000, z oznako X, opravi na organiziranem trgu, ki ga upravlja Ljubljanska borza d.d., po tržni ceni, ki se oblikuje na tem trgu in po pravilih, ki se uporabljajo za prodajne pogodbe, sklenjene na tem trgu, tako da upraviteljici pri prodaji svetuje primeren strokovnjak in se prodaja izvede na način, da bo dosežena najvišja prodajna cena.

2Zoper sklep so se pritožili upniki C. S.a.r.l., D. d.d., E., d.d. in F. d.o.o., vsi s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep razveljavi. Vsi pritožniki so trdili, da so upniki stečajnega dolžnika in da sodišče prve stopnje ni upoštevalo njihove pravice do zunajsodne prodaje delnic.

3Pritožbe so utemeljene.

4Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je prodajo delnic izdajatelja A. z oznako X v stečaju predlagala stečajna upraviteljica, sodišče pa je o prodaji odločilo v skladu s tretjim odstavkom 346. člena ZFPPIPP, ki določa, da mora upravitelj vrednostne papirje, s katerimi se trguje na organiziranem trgu, prodati na organiziranem trgu, na katerem se trguje s tem premoženjem, po tržni ceni, ki se oblikuje na tem trgu, in po pravilih, ki se uporabljajo za prodajne pogodbe, sklenjene na tem trgu. Odločitev, da naj upraviteljici pri prodaji svetuje primeren strokovnjak in naj se prodaja izvede na način, da bo dosežena najvišja prodajna cena, pa je sodišče prve stopnje oprlo na predlog ločitvenega upnika C., za katerega je ocenilo, da mu je smiselno slediti, ker bi hkratna prodaja vseh delnic, s katerimi razpolaga dolžnik v stečaju, lahko povzročila padec njihove cene. Iz razlogov izpodbijanega sklepa tudi izhaja, da je sodišče prve stopnje pozvalo vse ločitvene upnike, ki imajo ločitveno pravico na navedenih delnicah, da podajo mnenje k prodaji, pri čemer se je DUTB s predlogom upraviteljice strinjal, C. pa prav tako, le s pridržkom, če se upraviteljici naloži, da sodeluje s strokovnjakom s področja prodaje delnic; ostali upniki pa svojega mnenja sodišču niso sporočili. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da na podlagi ugotovljenih dejstev v zvezi z izraženimi mnenji, nima podlage za sklepanje, da so se ločitveni upniki pravici do zunajsodne prodaje odpovedali. Če je sodna prodaja nezakonita (nedovoljena po materialnem pravu), potem sodišče posledično ločitvenih upnikov niti ne poziva, da podajo mnenje k predlogu sodne prodaje.

5Pritožniki trdijo, da so terjatve in ločitveno pravico na delnicah, ki so predmet prodaje, prijavili v stečajnem postopku, upraviteljica v odgovoru pa, da je prodajo delnic predlagala zato, ker je k temu zavezana na podlagi sklepa o preizkusu terjatev, v katerem ji je sodišče naložilo poplačilo ločitvenih upnikov iz posebne stečajne mase. Upniki trdijo, da so že v prijavi napovedali zunajsodno prodajo delnic ter da zato, ker ločitvene pravice, ki se lahko uveljavi zunajsodno, ni treba prijaviti v stečajnem postopku, prijava ne more imeti nobenega vpliva na izgubo pravice do zunajsodne prodaje. Sklicujejo se na sklep Vrhovnega sodišča III Ips 52/2011. Ker so sodišče o namenu uveljavitve zunajsodne prodaje nematerializiranih vrednostnih papirjev obvestili pred izdajo izpodbijanega sklepa, menijo da stečajni dolžnik kot zastavni dolžnik zato nima pravice sam prodajati vrednostnih papirjev Uveljavljajo zmotno uporabo materialnega prava, smiselno zmotno uporabo Pododdelka 5.8.2. ZFPPIPP.

6Prodaja premoženja na podlagi tretjega odstavka 346. člena ZFPPIPP je urejena v Pododdelku 5.8.2. ZFPPIPP. V skladu z določbo prvega odstavka 325. člena ZFPPIPP se Pododdelek 5.8.2. uporablja za vse premoženje, ki spada v splošno ali posebno stečajno maso, če ni v drugem ali tretjem odstavku tega člena določeno drugače. V tretjem odstavku 325. člena pa je določeno, da se za prodajo premoženja, ki je predmet ločitvene pravice iz prvega odstavka 282. člena tega zakona, uporabljajo splošna pravila iz drugega odstavka 282. člena tega zakona (ta pa govori o zunajsodni prodaji v skladu s splošnimi pravili, ki se uporabljajo za to ločitveno pravico). Če ima ločitveni upnik po splošnih pravilih, ki se uporabljajo za njegovo ločitveno pravico, zaradi plačila terjatve, zavarovane s to ločitveno pravico, pravico opraviti zunajsodno prodajo premoženja, ki je predmet ločitvene pravice, obdrži to pravico tudi po začetku stečajnega postopka (prvi odstavek 282. člena ZFPPIPP). To pomeni, da se v primeru, če ima ločitveni upnik pravico po začetku stečajnega postopka opraviti zunajsodno prodajo delnic, da se za prodajo tega premoženja ne uporabljajo pravila o prodaji v stečaju iz Pododdelka 5.8.2.

7Zunajsodna prodaja in prodaja v stečaju, ki jo na podlagi sklepa sodišča opravi stečajni upravitelj, se izključujeta. Zunajsodna prodaja je prodaja, o kateri ne odloča sodišče. Zato je zmotno stališče prvega pritožnika, da bi moralo sodišče namesto izpodbijanega sklepa izdati sklep o zunajsodni prodaji delnic.

8Vrhovno sodišče je v sklepu III Ips 124/2014 zavzelo stališče, da ima upnik tudi v primeru obstoja domneve dogovora o izvensodni prodaji še vedno pravico do sodne prodaje zastavljene stvari (to je predlagati izvršbo na predmetu zastave kot sredstvu izvršbe). V navedeni zadevi sodišče ni obravnavalo zunajsodne prodaje v primeru dolžnika v stečajnem postopku. V stečajnem postopku ZFPPIPP za tiste ločitvene upnike, ki imajo po splošnih pravilih pravico opraviti zunajsodno prodajo, določa (drugače kot za ločitvene upnike, ki pravice zunajsodne prodaje nimajo), da jim terjatve in ločitvene pravice, s katero je terjatev zavarovana, ni treba prijaviti v stečajnem postopku (drugi odstavek 282. člen ZFPPIPP). To pomeni, da se tudi poplačilo terjatev teh ločitvenih upnikov ne opravi v stečajnem postopku, pač pa zunaj njega. S stališča ločitvenega upnika, ki ima pravico zunajsodne prodaje, mora biti torej jasno, da ne bo poplačan v stečajnem postopku in da mora za poplačilo svoje terjatve, zavarovane z ločitveno pravico, sam prodati premoženje. S stališča stečajnega dolžnika pa je njegovo premoženje, ki je ali bo predmet zunajsodne prodaje, pomembno le v toliko, kolikor je več vredno od višine zavarovanih terjatev. Zastavni upnik iz izkupička prodaje namreč poplača svojo celotno terjatev skupaj z obrestmi in stroški, morebitni presežek pa mora izročiti zastavitelju (primerjaj z določbo drugega odstavka 167. člena SPZ). Stečajni upravitelj mora torej poskrbeti za to, da mu ločitveni upnik poda poročilo o prodaji ter v stečajno maso plača morebitni presežek kupnine. ZFPPIPP ne določa, da se premoženje, ki ga lahko ločitveni upnik proda zunajsodno, izloči iz stečajne mase, torej to premoženje sestavlja stečajno maso vse do unovčitve. Premoženje, ki sestavlja stečajno maso, mora biti unovčeno do konca stečajnega postopka (ne glede na to, kdo ga unovčuje), razen če gre za premoženje, ki ga ni mogoče unovčiti (primerjaj z določbo 374. člena ZFPPIPP).

9Poplačilo iz zastavne pravice na nematerializiranih vrednostnih papirjih ureja Zakon o nematerializiranih vrednostnih papirjih (ZNVP-1), ki v prvem odstavku 31. členu določa, da lahko zastavni upnik, če dolžnik ob zapadlosti ne poravna terjatve, zavarovane z zastavo nematerializiranega vrednostnega papirja, proda zastavljeni nematerializirani vrednostni papir tako, kot to določa zakon, ki ureja stvarnopravna razmerja, za prodajo zastavljenih premičnin, če drug zakon ne določa drugače ter, da se šteje, da obstaja dogovor o izvensodni prodaji. Drug zakon, ki ureja posebna pravila za finančna zavarovanja terjatev, sklenjena med določenimi subjekti na finančnih trgih (vključno s pravicami do izvršitve zavarovanja), je Zakon o finančnih zavarovanjih (ZFZ). Katerega od predpisov je treba uporabiti pri presoji vprašanja, ali je izpodbijani sklep o prodaji materialnopravno pravilen, pritožbeno sodišče zgolj na podlagi pritožbenih trditev ni moglo ugotoviti. Ocenilo pa je, da je za pravilno uporabo materialnega prava treba predhodno ugotoviti, kdo so subjekti finančnega zavarovanja, koliko vrednostnih papirjev je zastavljenih in kakšen je vrstni red zastavnih pravic; po potrebi pa tudi skupno višino zavarovanih terjatev glede na ocenjeno vrednost delnic. Informacije o tem mora zbrati stečajna upraviteljica, sodišče pa mora sklep o prodaji, v kolikor presodi, da je predlog upraviteljice utemeljen, utemeljiti tudi z razlogi proti zunajsodni prodaji. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, je pritožbeno sodišče pritožbam ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

10V ponovljenem postopku naj sodišče ugotovi, koliko od spornih delnic je zastavljenih, razmerje med višino terjatev in vrednostjo zavarovanja ter vrstni red zastavnih pravic. Za delnice, ki niso zastavljene, naj odredi prodajo in sicer po določbah Pododdelka 5.8.2. ZFPPIPP. Prav ima pritožnik, ki opozarja, da tretji odstavek 346. člena ZFPPIPP ne vsebuje podlage za svetovanje primernega strokovnjaka, zato določitev prodaje na tak način ni materialnopravno pravilna.

11Glede različnih stališč upnikov z različnim vrstnim redom zastavnih pravic (ločitveni upniki pritožniki se zavzemajo za zunajsodno prodajo, DUTB pa se zavzema za prodajo delnic po pravilih ZFPPIPP v stečajnem postopku) pa pritožbeno sodišče še opozarja, da se, kadar je na zastavljenem premoženju vpisanih več zastavnih pravic in upravičenje unovčiti zastavljeno stvar uresniči upnik z vpisanim prvim vrstnim redom, ta poplača in presežek izroči naslednjim v vrstnem redu, morebitni preostanek pa v stečajno maso. Zato mora upnik, ki bo uresničil upravičenje unovčiti zastavljene delnice, to upravičenje uresničiti v času teka stečajnega postopka in tako, da se izbrišejo vse zastavne pravice na delnicah. Prodajalec ima namreč dolžnost podati upraviteljici poročilo o prodaji, presežek kupnine po poplačilu vseh zastavnih upnikov pa plačati v stečajno maso. Pri tem velja opozoriti, da lahko tem zahtevam v stečajnem postopku zadosti le upnik z vpisanim prvim vrstnim redom ali vsi ločitveni upniki skupaj in hkrati. V kolikor so med posameznimi ločitvenimi upniki ali med njimi in upraviteljico glede tega vprašanja nesporazumi, naj sodišče, ki vodi stečajni postopek, po potrebi uporabi ukrepe obvezne mediacije iz 48.a člena ZFPPIPP. Pritožbeno sodišče pa pri tem le še dodaja, da naj se v primeru, če presežka kupnine ni mogoče pričakovati, upošteva tudi, da bi prodaja delnic v stečaju le zavlekla stečajni postopek, prav tako pa bi bili tudi stroški prodaje v takem primeru za stečajni postopek nesorazmerni (v smislu prvega odstavka 374. člena ZFPPIPP o prenosu premoženja, ki ga ni mogoče unovčiti), če ne tudi neupravičeni. Vse navedeno naj sodišče prve stopnje upošteva, ko bo ponovno odločalo o predlogu upraviteljice za prodajo delnic, in naj v primeru, če bo njenemu predlogu ugodilo, sklep tudi ustrezno obrazloži.