VSL sklep Cst 423/2016

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Upnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom upravitelju izdalo soglasje k sklenitvi sodne poravnave v pravdnem postopku, ki se vodi pod opr. št. P 54/2015 pred Okrožnim sodiščem na Ptuju.

2Zoper navedeni sklep se je upnik pravočasno pritožil. Navaja, da ne upraviteljev predlog ne izpodbijani sklep ne vsebujeta konkretnih podatkov, na podlagi katerih bi bil mogoč vsebinski preizkus, ali so s predlagano sodno poravnavo varovani interesi upnikov stečajnega dolžnika, sodišče prve stopnje pa niti ni moglo preveriti, ali je taka poravnavo dejansko najugodnejša v smislu varovanja interesov upnikov. Upravitelj je prezrl, da so bila vlaganja v hišo izvršena pred letom 2014. Navaja, kaj predstavljajo nepremičnine, nekaj je najboljših kmetijskih zemljišč, v zemljišča niso bila izvedena nikakršna vlaganja, tretirati pa jih je treba kot posebno premoženje stečajnega dolžnika, saj jih je podedoval oziroma jih je prejel z darilno pogodbo. Vse skupaj je po podatkih GURS vredno 42.256,00 EUR, podarjenih 2/6 je tako vredno 16.902,40 EUR. Po sporazumu S. L. pripada 3/6, svoj delež 2/6 pa ji je dolžnik podaril. Upraviteljeve trditve so napačne in izredno skope, zato vsebinski preizkus ni mogoč. Tudi glede stanovanjske hiše iz navedb upravitelja ne izhaja, ali je zaradi adaptacije mogoče govoriti o novi substanci stvari. Prav tako ne zadostuje posplošeno navajanje, temveč bi bilo vse treba denarno ovrednotiti, predlog pa tudi ni dokazno podprt. Soglasje sodišča ni zgolj formalnost, sodišče bi moralo skrbno pretehtati vse pomembne razloge, tako glede deležev S. L. kot koristi stečajne mase. Tudi pravdni stroški so vezani na uspeh v postopku, ki je na strani dolžnika. Sam dolžnik pa ima tako ali tako interes, da čim več ostane ženi. Prav tako ni navedeno, zakaj upravitelj izpodbija pravno dejanje stečajnega dolžnika, zakaj si je zdaj premislil, ni analize zneskovnih posledic; že na podlagi podatkov iz GURS bi morala toženka vrniti najmanj enkrat višji znesek. Dolžnik in njegova žena pa sta sama ovrednotila vrednost darila na 19.566,00 EUR.

3Pritožba je utemeljena.

4Pritožnik ima prav, ko navaja, da je upraviteljev predlog izredno skop, prav v ničemer pa ni opredeljena vrednost nepremičnin, pri čemer naj bi imela zemljišča, razen stavbnega, zgolj simbolično vrednost. Iz podatkov GURS, ki jih je predložil pritožnik, izhaja, da temu ni tako, temveč imajo tudi te nepremičnine vrednost, ki ni zgolj simbolična. Čeprav je jasno, da ti podatki niso dovolj zanesljivi, da bi se jih kar upoštevalo, pa je jasno, da vrednost vseeno ne more biti le simbolična. Upraviteljev predlog pa sploh nima nikakršnih podatkov o vrednosti nepremičnin, za katere je tudi jasno, da tudi kakšnih skupnih vlaganj niti ni moglo biti, saj se vse upraviteljeve navedbe nanašajo na stavbo. Pri tem je tudi jasno, da sicer zakonsko domnevo o polovičnem deležu zakoncev na zgrajeni nepremičnini ni mogoče kar nekritično upoštevati, saj ima vrednost tudi stavbišče in obstoječa hiša in to vpliva na deleže zakoncev, če sploh gre za novo stvar. Prav tako v predlogu ni nikakršnih podatkov o tožbi, ki niti ni bila priložena, pa tudi ne podatkov o navedbah tožene stranke iz pravdne zadeve, zato si sodišče prve stopnje niti ni moglo ustvariti jasne slike o zadevi in o morebitnem izidu pravde, še manj pa lahko to stori višje sodišče, ki obravnava le postopek v zvezi s soglasjem k sklenitvi sodne poravnave.

5Prav tako je pravilna pritožbena navedba, da je plačilo pravdnih stroškov odvisno od izida pravde, torej bi stečajni dolžnik dobil povrnjen tudi večji del pravdnih stroškov. Vsekakor pa moti tudi navedba, da bi znesek, ki bi ga na podlagi sodne poravnave izplačala dolžnikova žena, zadostoval za pokritje stroškov stečajnega postopka. Čim je del stečajne mase tudi nepremično premoženje, ki ni povsem brez vrednosti, bi zagotovo prejeti znesek moral zadostovati tudi za vsaj delno poplačilo upnikov.

6Poleg tega tudi ne gre za zemljiškoknjižno stanje, ki bi bilo neurejeno, saj je povsem jasno, kakšen je skupni delež dolžnika in njegove žene na nepremičninah. Višje sodišče se sicer strinja, da bi bilo za stečajno maso in tudi za upnike ugodneje, če bi bil v stečajno maso vplačan denarni znesek, zaradi česar tudi ne bi bilo potrebno izvesti celotnega postopka prodaje premoženja. Vendar pa je izdaja soglasja k sklenitvi sodne poravnave mogoča le v primeru, da se sodišče prepriča, da je dogovorjeni znesek tudi primeren glede na vrednost stvari in pravični delež dolžnikove žene. Te presoje pa sodišče prve stopnje na podlagi podatkov v upraviteljevem predlogu sploh ni moglo opraviti. Pa tudi sicer iz izpodbijanega sklepa ni mogoče ugotoviti, zakaj naj bi bila predlagana sodna poravnava ugodna za postopek osebnega stečaja, saj iz sklepa presoja sodišča sploh ni razvidna, zgolj s podajo upraviteljevega mnenja pa tej presoji tudi ni zadoščeno. Iz podatkov, ki jih je navedel pritožnik, in iz predloženih dokazov, pa višje sodišče tudi ugotavlja, da so podane tehtne okoliščine, ki lahko kažejo na neutemeljenost podaje soglasja za sodno poravnavo za tako nizek znesek.

7Izpodbijanega sklepa tako sploh ni mogoče preizkusiti, saj že upraviteljev predlog ne vsebuje dovolj podatkov za presojo (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP in 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Zato je višje sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Pred ponovnim odločanjem bo tako moral upravitelj svoj predlog dopolniti, tako da bo ta vseboval vse podatke in dokazila za presojo upravičenosti, sodišče prve stopnje pa naj pri odločitvi upošteva tudi navedbe, ki jih je podal pritožnik.

8V skladu s 129. členom ZFPPIPP mora vsak upnik sam pokrivati svoje stroške udeležbe v stečajnem postopku.

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.