VSM sklep I Cp 931/2016

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v točki III in IV izreka razveljavi.

II. Dediči krijejo sami svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom o dedovanju v I. točki izreka ugotovilo obseg zapuščine, in sicer da vanjo spada denarna odškodnina po sodbi Okrožnega sodišča v Murski Soboti P 476/2005 v zvezi z revizijsko sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 58/2012, katera je bila nakazana pooblaščencu skrbnika za poseben primer, odvetniku J.K., v skupnem znesku 307.413,66 EUR in ki po odbitku izvedenine za izvedenca v znesku 666,58 EUR ter nakazilu Državnemu pravobranilstvu v znesku 6.823,80 EUR in v znesku 837,20 EUR znaša 299.086,08 EUR. V drugem odstavku I. točke je odločilo, da čista vrednost zapuščine znaša 299.086,08 EUR in se plača povprečna taksa v znesku 1.044,00 EUR. V II. točki izreka je sodišče prve stopnje razglasilo dediče zapuščine, v III. točki izreka pa je odredilo nosilcu fiduciarnega računa, na katerega je bila nakazana odškodnina iz I. točke izreka, da dedičem najpozneje v roku 15 dni od pravnomočnosti izpodbijanega sklepa izplača denarne znesek glede na izračunan delež posameznega dediča. V IV. točki izreka je ugotovilo, da uveljavlja do zapuščine terjatev odvetnik J.K. v skupni višini 84.094,76 EUR, katero pa dediči, ki jih pooblaščenec ni zastopal, ne priznavajo.

2Zoper sprejeto odločitev se pritožuje dedič D.M., ki je tudi skrbnik za poseben primer v postopku po Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), in sicer zoper I., III. in IV. točko izreka. Sodišču prve stopnje očita, da je izdalo sklep o dedovanju v nasprotju z določilu 145. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), saj je sklep o dedovanju deklaratorne narave in ne dajatvene. Nadalje izpodbija odločitev sodišča prve stopnje glede ugotovljene vrednosti čiste zapuščine, saj bi sodišče moralo upoštevati kot terjatev do zapuščine znesek 84.094,76 EUR, kar predstavlja 15 % dogovorjene nagrade, katero je sklenil pritožnik s svojim odvetnikom. V kolikor posamezni dediči izstavljenega računa v prej navedeni višini ne priznavajo, pa morajo to uveljavljati v posebnem postopku. Sicer pa ostali dediči niso ničesar prispevali k predmetni zadevi in so bili povsem pasivni, vse stroške postopka pa je nosil skrbnik za poseben primer, to je pritožnik. Nadalje navaja, da je potrebno upoštevati obstoj terjatve 84.094,76 EUR, katero je pooblaščenec pobotal in tako vrednost zapuščine znaša 223.318,90 EUR. Sodišče prve stopnje je tako napačno uporabilo materialno pravo, o odločilnih razlogih se sklep ne da preizkusiti in je sam s seboj v nasprotju, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka, na kar mora paziti sodišče po uradni dolžnosti. Predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijani sklep spremeni v smislu pritožbenega predloga.

3V odgovoru na pritožbo se dediči, ki jih zastopa pooblaščenec B.V. in M. V., odvetnika v ..., zavzemajo za zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa o dedovanju.

4Pritožba je delno utemeljena.

5V skladu z določilom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 163. členom ZD je sodišče druge stopnje s smiselno uporabo 350. člena ZPP preizkusilo odločitev sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov, uradni preizkus pa opravilo s prilagojeno uporabo tega določila naravi postopka.

6ZD v 214. členu določa vsebino sklepa o dedovanju in vrednosti zapuščine ne določa kot obvezne sestavine sklepa o dedovanju, le ta je namenjena odmeri sodne takse, kot je razvidno tudi iz drugega odstavka 1. točke izpodbijanega sklepa, kjer je določena sodna taksa glede na čisto vrednost zapuščine v višini 1.044,00 EUR. Ocena vrednosti zapuščine je potrebna zgolj zaradi odmere taksne obveznosti dediče v skladu s 25. členom Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1), ki določa, da se taksa plača od čiste vrednosti zapuščine. Sodišče prve stopnje je vrednost zapuščine po priznanih odbitkih ugotavljalo zaradi odmere sodne takse. Plačilu sodne takse pa pritožba ne nasprotuje in ni predmet izpodbijanega sklepa. Zato je pritožba v tem delu neutemeljena.

7Sodišče prve stopnje pa je, po oceni sodišča druge stopnje, zmotno odredilo plačilo denarnih sredstev, to je odškodnine dedičem v skladu z njihovim dednim deležem, po pravnomočnosti sklepa o dedovanju (III. točka izreka izpodbijanega sklepa). Sklep o dedovanju je deklaratorne narave, zato naložitveni del ne spada v sklep o dedovanju. Denarna sredstva bodo dedičem izplačana že na podlagi izpodbijanega sklepa, zato je sodišče druge stopnje pritožbi v tem delu ugodilo in izpodbijani sklep v III. točki izreka razveljavilo.

8Nadalje je sodišče druge stopnje razveljavilo tudi odločitev sodišča prve stopnje v IV. točki, s katero je le to ugotovilo obstoj terjatve do zapuščine odvetnika J.K. v skupni višini 84.094,76 EUR, saj slednje v sklep o dedovanju prav tako ne spada.

9Sodišče prve stopnje je sicer zmotno obrazložilo, da gre za terjatev tretjega. Predmetna terjatev namreč predstavlja terjatev skrbnika za poseben primer, to je dediča M.D., vendar je, ne glede na zmotno materialno presojo sodišča prve stopnje, odločitev kljub temu v točki I izreka pravilna.

10Stroški, ki jih je imel pritožnik z denacionalizacijskim postopkom, predstavljajo terjatev same zapuščine, ne pa terjatev zapustnika, saj gre za stroške, ki so nastali po zapustnikovi smrti. Dolg zapuščine pa ni pravica iz zapuščine, ki bi nekomu šla, zato se zapuščinsko sodišče o njej ne opredeljuje in je tudi ne zaobseže v sklepu o dedovanju. Glede povračila tovrstnih terjatev pa ZD ne predvideva odločanja v zapuščinskem postopku, razen v primeru sklenitve dednega dogovora ob soglasju vseh dedičev, kot je bilo tudi v konkretnem primeru glede stroškov izvedenca v pravdni zadevi in stroškov, ki jih je potrebno povrniti Državnemu pravobranilstvu. Glede ostalih stroškov postopka, nastalih enemu izmed dedičev, pa dediči niso sklenili dednega dogovora.

11V kolikor med dediči ni soglasja o tem, da bi priglašeno terjatev pritožnika priznali, bo moral prizadet dedič doseči izdajo odločbe s tožbo v pravdnem postopku, saj obravnavana sporna terjatev ni predmet zapuščinskega postopka.

12Glede na obrazloženo, in ker sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere sicer smiselno opozarja pritožba, sklep je namreč razumljiv in se ga da preizkusiti, je sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava sklep sodišča prve stopnje v točki III in IV izreka razveljavilo, v preostalem delu pa izpodbijani sklep potrdilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

13Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker je pravica do povrnitve stroškov pritožbenega postopka vezana na uspeh s pritožbo, pritožnik pa s pritožbo ni uspel oz. je uspel v manjšem delu, do povrnitve zahtevanih stroškov ni upravičena (drugi odstavek 154. člena ZPP). V zapuščinskem postopku vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, razen če jih je ena stranka povzročila drugi stranki z očitnim nepoštenim ravnanjem, lahko sodišče o njenem predlogu odloči drugače. Takšnega predloga pritožnik ni podal (tretji odstavek 174. člena ZD v zvezi s 163. členom ZD in 165. členom ZPP). Dediči do povrnitve stroškov odgovora na pritožbo niso upravičeni, ker odgovor na pritožbo v ničemer ni pripomogel k odločitvi sodišča druge stopnje.