25. člen ZST-1

Pritožnik je že v ugovornem postopku obrazloženo nasprotoval taksni odmeri, ki temelji na vrednosti nepremičnine po podatkih GURS. V pritožbenem postopku je svojo tezo, da je dejanska vrednost nepremičnine nižja od vrednosti kot izhaja iz javno objavljenih podatkov, podkrepil s cenitvenim poročilom, iz katerega izhaja, da znaša vrednost nepremičnine, ki sodi v zapuščino, 523.276 EUR. V okoliščinah konkretnega primera, ko je dedič po pozivu zapuščinskega sodišča podal izjavo o vrednosti nepremičnine, ki pa nato pri taksni odmeri ni bila upoštevana, šteje pritožbeno sodišče podatek o (po cenilcu ocenjeni) vrednosti nepremičnine (523.276 EUR) za dopustno pritožbeno novoto.

Vrednost čiste zapuščine ugotavlja sodišče prve stopnje zaradi odmere sodne takse, ki jo plačajo dediči, ne pomeni pa, da je zapuščina dejansko vredna toliko.

Taksna obveznost nastane takrat, ko je zapuščinska obravnava končana (9. točka 5. člena ZST-1). V zapuščinskem postopku se taksa plača od čiste vrednosti zapuščine, pri tem pa sodišče ugotavlja vrednost, ki je odločilna za odmero takse v zapuščinskem postopku, po prostem preudarku, na podlagi izjav dedičev in podatkov, s katerimi razpolaga. Če je treba, lahko odredi, da ocenijo vrednost izvedenci na stroške dedičev (drugi in četrti odstavek 25. člena ZST-1).

Vrednost zapuščine ima pomen zgolj zaradi odmere sodne takse, ki se plača od čiste vrednosti zapuščine, ne pomeni pa da je zapuščina dejansko vredna toliko. Po določbi drugega in četrtega odstavka 25. člena ZST-1 se sodna taksa plača od čiste vrednosti zapuščine, ki jo sodišče ugotovi po prostem preudarku, na podlagi izjav dedičev in podatkov s katerimi razpolaga.

Vrednost, ki je odločilna za odmero takse v zapuščinskem postopku, sodišče ugotovi po prostem preudarku na podlagi izjav dedičev in podatkov, s katerimi razpolaga. Zapuščinsko sodišče je zato ravnalo pravilno, ko je od vrednosti zapuščinskega premoženja odštelo pogrebne stroške v višini, ki običajno nastanejo. Dediči namreč sodišču njihove dejanske višine niso sporočili.

Ker je imela pokojna dva sinova, pritožnik (njen brat) ni njen zakoniti dedič. Ker pa je uveljavljal obstoj ustne oporoke zapustnice, na podlagi katere mu gredo pravice iz zapuščine, ga je zapuščinsko sodišče povabilo na narok, na katerem je poleg zakonitih dedičev tudi sam lahko podal izjavo (175. člen ZD). Glede na potek postopka je zapuščinsko sodišče ravnalo prav, ko je na podlagi pisne oporoke in dednega dogovora za dediča razglasilo zapustničina sinova. V pritožbi opisane okoliščine, v katerih naj bi pokojna sestra izrazila ustno oporoko, glede na povedano na pravilnost sklepa nimajo vpliva. Teh dejstev tudi sicer prvostopenjsko sodišče samo ne bi ugotavljalo, ampak bi moralo zapuščinski postopek prekiniti in pritožnika napotiti na pot pravde.

Ocena vrednosti pozneje najdenega premoženja je bila potrebna le in zgolj zaradi odmere sodne takse, pri čemer je, ob odsotnosti morebitnih cenitev (dedič le-tega v postopku tudi ni predlagal), za namen vrednosti zapuščine zaradi odmere sodne takse moč upoštevati podatke GURS (javno objavljene podatke na Prostorskem portalu RS).

V zapuščinskem postopku se taksa plača od čiste vrednosti zapuščine, pri tem pa sodišče ugotavlja vrednost, ki je odločilna za odmero takse v zapuščinskem postopku po določbah 25. člena ZST-1 in se pri tem opre na prosti preudarek, na izjave dedičev in podatke, s katerimi razpolaga. Če je treba, lahko odredi, da ocenijo vrednost izvedenci na stroške dedičev. Ker je sodišče oprlo svojo odločitev na informacijski izračun GURS, pritožnik pa ni predlagal ocenitev z izvedencem, je odločitev pravilna.

Sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da se pritožnik pritožuje samo zoper točko III izreka izpodbijanega sklepa, zato sta točki I in II izreka sklepa postali pravnomočni. Ob tem sodišče druge stopnje posebej opozarja, da vsebino sklepa o dedovanju predpisuje določba drugega odstavka 214. člena ZD. V skladu s to določbo naj sodišče prve stopnje v bodoče oblikuje izreke sklepov o dedovanju. Tudi glede izvedbe zapuščinske obravnave naj sodišče v bodoče upošteva določbo 205. člena ZD.

V izpodbijanem sklepu se sodišče pri izračunu čiste vrednosti zapuščine ni ukvarjalo z vprašanjem, kolikšen delež nepremičnin je bil v lasti zapustnice in s tem predmet dedovanja.

Sodišče v sklepu o dedovanju le ugotovi obseg zapuščine in dediče zapustnika ter opredeli dedno pravne učinke, ki so nastopili kot posledica zapustnikove smrti. O prijavljenih terjatvah zapustnika, tudi če so te priglašene, zapuščinsko sodišče vsebinsko ne odloča. Zapuščino namreč sestavlja samo aktiva – pravice, ki imajo denarno vrednost, zapustnikovi dolgovi (pasiva) pa niso sestavni del zapuščine.

Podatki o vrednosti nepremičnin se skladajo z izpiski iz evidence GURS, ki sta jih predložili pritožnici. Drugih podatkov, na katere bi prvostopenjsko sodišče oprlo svojo odločitev o oceni tako visoke vrednosti zapuščine, v razlogih izpodbijanega sklepa ni.

Zapuščinsko sodišče v sklepu o dedovanju sploh ni odločilo in pojasnilo, na podlagi katerih oporočnih vsebin katera od dedinj kaj deduje. V tem delu je sklep o dedovanju obremenjen z bistveno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD. Ugotavljanje izhodišč za presojo vprašanja, ali je oporočitelj z oporočnim razpolaganjem prikrajšal nujne dediče, je v prvi vrsti v domeni zapuščinskega sodišča. Preden ni znan obseg zapuščine, sodišče niti ne razpolaga s temeljnim izhodiščem za ugotavljanje prikrajšanja nujnega deleža. Predpogoj za ugotavljanje prikrajšanja nujnega deleža je tudi jasna vsebina in obseg zapustnikovih oporočnih razpolaganj. Zapuščinsko sodišče zato v konkretni zadevi do pravnomočne rešitve spora o obsegu zapuščine in do pravnomočne rešitve spora o veljavnosti oporok ni moglo celovito pretresati vprašanja prikrajšanja njunega deleža zapustnikovih hčerk. Napotitev na pravdo zaradi spora o tem, ali je bil nujni delež prikrajšan, je bila preuranjena, posledično pa tudi že končana pravda (četudi je bil zaradi nesklepčnosti zahtevek v zvezi s prikrajšanjem zavrnjen) ne predstavlja ovire za obravnavanje tega vprašanja

Stranke oziroma udeležence postopka zavezuje samo tisti del odločitve, ki postane pravnomočen, to je izrek, zato imajo pravico vložiti pravno sredstvo samo zoper izrek. Obrazložitev ne more postati pravnomočna in tudi ne zavezujoča za stranke. Za vložitev pritožbe zoper obrazložitev tako stranka nima pravnega interesa in je treba takšno pritožbo kot nedovoljeno zavreči.

Tako iz prvega odstavka 52. člena ZAgrS kot iz 1. člena Uredbe namreč izhaja, da gre za določbi, ki urejata poseben postopek vrednotenja zapuščine za potrebe izračuna nujnega deleža, zato te ureditve ni mogoče uporabiti pri odmeri sodne takse. S posebnim vrednotenjem je namreč želel zakonodajalec preprečiti, da bi se zaradi obveznosti izplačila visokega nujnega deleža dediči odpovedali dedovanju; ta ureditev pa tudi ni v nasprotju z načelom enakosti (kot še zatrjuje pritožnica), saj ima premoženje članov agrarnih skupnosti, zaradi številnih omejitev, posebno pravno naravo.

Ker je isto zapuščinsko sodišče v istem zapuščinskem postopku že ugotovilo in ocenilo, da je bilo plačilo zapustnika v višini 19.000 takratnih kron preživnina in ne darilo, tega ni treba ugotavljati ponovno, ko gre za novo najdeno premoženje, v konkretnem primeru novo denacionalizirano premoženje zapustnika. Stroški zapustnika, ki je dediča po zakonu dolžan preživljati, niso darilo.

Ugotovitev vrednosti zapuščine v zapuščinskem postopku ima pomen le za odmero sodne takse, ki se odmeri oziroma plača od čiste vrednosti zapuščine. Ugotovitev vrednosti zapuščine ni del izreka, zato se dedič zoper to ne more pritožiti, lahko pa vloži ugovor zoper plačilni nalog. Glede na to, da plačilni nalog dediču takrat sploh še ni bil poslan, je sodišče ugovor zavrglo kot preuranjen.

Sodišče lahko ugotavlja vrednost po prostem preudarku na podlagi izjav dedičev in podatkov, s katerimi razpolaga. Ker je sodišče za osnovo vzelo nižjo vrednost od tiste, ki jo je sicer v vlogi označil pritožnik, ta v tem delu nima pravnega interesa za pritožbo, saj je znesek takse nižji od zneska, kot bi znašal v primeru, da bi sodišče upoštevalo v vlogi navedeno vrednost. Sodišče nima zakonske osnove, da bi za odmero takse čakalo do pravnomočne rešitve pravdnega postopka, v katerem se bo višina terjatve natančno ugotovila.

Sodišče prve stopnje je zmotno odredilo plačilo denarnih sredstev, to je odškodnine dedičem v skladu z njihovim dednim deležem, po pravnomočnosti sklepa o dedovanju. Sklep o dedovanju je deklaratorne narave, zato naložitveni del ne spada v sklep o dedovanju. Denarna sredstva bodo dedičem izplačana že na podlagi izpodbijanega sklepa, zato je sodišče druge stopnje pritožbi v tem delu ugodilo in izpodbijani sklep v III. točki izreka razveljavilo. Stroški, ki jih je imel pritožnik z denacionalizacijskim postopkom, predstavljajo terjatev same zapuščine, ne pa terjatev zapustnika, saj gre za stroške, ki so nastali po zapustnikovi smrti. Dolg zapuščine pa ni pravica iz zapuščine, ki bi nekomu šla, zato se zapuščinsko sodišče o njej ne opredeljuje in je tudi ne zaobseže v sklepu o dedovanju. Glede povračila tovrstnih terjatev pa ZD ne predvideva odločanja v zapuščinskem postopku, razen v primeru sklenitve dednega dogovora ob soglasju vseh dedičev, kot je bilo tudi v konkretnem primeru glede stroškov izvedenca v pravdni zadevi in stroškov, ki jih je potrebno povrniti Državnemu pravobranilstvu. Glede ostalih stroškov postopka, nastalih enemu izmed dedičev, pa dediči niso sklenili de

Že iz določbe 1. odstavka 25. člena ZST-1 jasno sledi, da vrednost predmeta sledi vrednosti dednega deleža. Napačna je primerjava z dednim dogovorom (pogodbenim urejanjem zapuščine); tudi v primeru dednega dogovora, na podlagi katerega dedič ne bi prejel ničesar, je vrednost predmeta vezana na dedni delež takega dediča (ne glede na to, kaj dedič po dogovoru dobi; tudi če nič ne dobi, je dedič in, denimo odgovarja za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja).