VSRS sodba II Ips 27/2016

I. Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se po spremembi v celoti glasi:

„Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje:
a.) v I. točki izreka spremeni tako, da se ta glasi:

Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Mariboru I 2002/01397 z dne 8. 4. 2002 ostane v veljavi za plačilo:
1. glavnice v znesku 1.364,83 EUR,
2. zakonskih zamudnih obresti v znesku 1.364,83 EUR;

b.) v III. točki izreka tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Mariboru I 2002/01397 z dne 8. 4. 2002 razveljavi tudi glede glavnice v višini 2.473,82 EUR in zakonskih zamudnih obresti v tej višini ter se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne;

c.) v IV. točki izreka pa tako, da se znesek 375,74 EUR nadomesti z zneskom 1.368,13 EUR;

v preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.“

II. Sicer se revizija zavrne.

III. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti njene pritožbene in revizijske stroške v znesku 676,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

1Sodišče prve stopnje je tožeči družbi priznalo 3.838,65 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da v pobot uveljavljena toženčeva terjatev ne obstoji, in v presežku sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Mariboru I 2002/01397 z dne 8. 4. 2002 razveljavilo ter tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo. Odločilo je tudi o stroških postopka.

2Sodišče druge stopnje je toženčevi pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo glede obresti (omejilo jih je na višino glavnice), sicer pa je njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Po njegovi oceni v konkretni zadevi ni šlo za prodajo na obroke, tožeča družba pa je zaradi toženčeve kršitve pogodbe upravičena tudi do povračila škode, katere višino sta stranki dogovorili v višini šestih leasing obrokov, ne glede na obstoj in višino škode.

3Revizija je bila na predlog dedinj po pokojnem tožencu dopuščena glede pravnih vprašanj:

(1) ali za pogodbo o finančnem leasingu z opcijo odkupa predmeta leasinga, kot je opredeljena v konkretnem primeru, veljajo (tudi) določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) in Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot) o prodaji na obroke; in

(2) o pravni naravi dogovora o vnaprej pogodbeno fiksno določeni odškodnini v znesku šestih obrokov leasinga ter njegovi dopustnosti.

Dedinji pokojnega toženca v dopuščeni reviziji izpodbijani sodbi očitata napačno uporabo materialnega prava. Pokojni toženec je pogodbo namreč sklenil kot potrošnik, tožeča družba jo je odpovedala 8. 5. 2001, ko je vozilo odvzela, do tedaj zapadle obroke pa je leasingojemalec poravnal. Menita, da je presoja pogodbe odvisna od tega, ali je bila dogovorjena možnost odkupa, in se sklicujeta na odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 1056/2008. Ocenjujeta, da je treba glede na to pogodbo presojati kot prodajo na obroke, zato je pobotni ugovor utemeljen. Stališču, da je tožeča družba upravičena do pozitivnega pogodbenega interesa, brez da bi izkazala svojo škodo, očitata zmotnost. Odškodnina, ki ji je priznana, po njuni oceni prikriva pogodbeno kazen in ustvarja znatno neravnotežje med pravicami in obveznostmi pogodbenikov. Ker so v pogodbi izostala merila, ki bi dogovorjenemu znesku dala značaj odškodnine, in so bile dogovorjene izjemno široke možnosti lesingodajalčevega odstopa od pogodbe, je to pogodbeno določilo treba šteti kot nedopustno in nično, tako po določbah ZVPot kot po določbah Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Tudi sicer pa bi morala tožeča družba po njunem mnenju izkazati škodo. Vrhovnemu sodišču predlagata, naj izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje. Zahtevata tudi povračilo revizijskih stroškov.

4Tožeča družba v odgovoru na revizijo predlagala njeno zavrnitev. Ocenjuje, da pogodbe ni mogoče šteti kot prodajo na obroke, saj bi prišlo do prenosa lastninske pravice šele s plačilom zadnjega obroka in uresničitvijo odkupne pravice. Opozarja na odločbi Višjega sodišča v Celju Cp 324/2012 in Cp 322/2012. Meni, da je dogovorjena odškodnina v višini šestih leasing obrokov dopustna, saj predstavlja pogodbeno dogovorjen način izračuna pozitivnega pogodbenega interesa. Zahteva povračilo stroškov odgovora.

5Revizija je delno utemeljena.

6Vrhovno sodišče povzema po njegovi oceni odločilno ugotovljeno dejansko stanje:

- 24. 6. 1999 sta tožeča družba oziroma njen pravni prednik kot leasignodajalec in pokojni toženec kot fizična oseba in leasingojemalec sklenila Pogodbo o finančnem leasingu št. 119 za osebno vozilo (v nadaljevanju Pogodba);

- vrednost leasinga je znašala 3.045.000,00 SIT;

- mesečni obrok je znašal 875,60 DEM, plačati pa ga je bilo treba do 6. dne v mesecu;

- v 12. členu pogodbe sta stranki dogovorili izbirno pravico leasingojemalca, da po izteku pogodbe predmet leasinga odkupi;(1)

- v 10. členu pa, da je dolžan leasingojemalec leasingodajalcu v primeru predčasne odpovedi pogodbe kot odškodnino plačati 6 leasing obrokov;

- z odstopno izjavo z dne 8. 5. 2001 je tožeča družba zaradi nespoštovanja obveznosti leasingojemalca pogodbo razdrla;

- do razveze je zapadlo 22. obrokov in delno 23. obrok, ki so bili poravnani, a z zamudo;

- tožeči družbi so nastali še stroški opominov, cenitve in škoda zaradi manjvrednosti vozila kot posledica njegovega slabega stanja.

7Pogodbe o leasingu sodijo med inominatne pogodbe, saj niso urejene v pravnih predpisih. Zanje se uporabljajo splošna pravila pogodbenega prava (tudi pravila najemne, prodajne ali druge pogodbe), odvisno od konkretne vsebine pravic in obveznosti pogodbenikov, ki so stvar njune pogodbene volje. Skupna pa jim je leasingodajalčeva obveznost, da leasingojemalcu za določen čas proti plačilu prepusti rabo določene stvari. Konkretna leasing Pogodba je bila sklenjena s strani toženca kot potrošnika. Zato se za njeno presojo uporabljajo tudi določila ZVPot, prvo dopuščeno vprašanje pa je, ali tudi poglavje o prodaji na obroke. Po določilu njegovega 56. člena namreč določbe o prodaji za obroke veljajo tudi pri drugih dogovorih, ki imajo enako vsebino, kot npr. zakupna pogodba z določilom, da bo v zakup dano blago prešlo v potrošnikovo lastnino, če bo določen čas plačeval zakupnino.

8Leasingojemalčev namen pri sklepanju leasing pogodb, katerih predmet je osebno vozilo, je poleg rabe stvari ponavadi tudi pridobitev lastninske pravice. V leasing pogodbah je ta opredeljena različno, v konkretni Pogodbi sta stranki v 12. členu pogodbe dogovorili izbirno pravico leasingojemalca, da po izteku pogodbe predmet leasinga odkupi.

9V primeru, ko pogodba o leasingu vsebuje določilo, da lastninska pravica preide na leasingojemalca s plačilom zadnjega obroka ali s plačilom nekega drugega, v pogodbi dogovorjenega zneska, dvoma ni: takšna leasing pogodba ima tudi značilnosti prodajne pogodbe (prodaja na obroke in prodaja s pridržkom lastninske pravice).(2) Po oceni Vrhovnega sodišča pa to stališče ni na mestu ob konkretnem dogovoru v Pogodbi. Pogodbe, ki vsebuje le možnost leasingojemalca, da, če želi, lahko odkupi predmet leasinga, pa čeprav na takšno možnost lesingodajalec vnaprej obvezujoče pristane, ni mogoče označiti kot zakupne pogodbe z določilom, da bo v zakup dano blago prešlo v potrošnikovo lastnino, če bo določen čas plačeval zakupnino. Pri presoji takšne pogodbe prevladajo določila najemne pogodbe, določil o prodaji na obroke pa ni mogoče uporabiti. Na prvo dopuščeno vprašanje je torej pritožbeno sodišče odgovorilo pravilno.

10Zmotno pa je njegovo stališče, da je ne glede na obstoj in višino leasingodajalčeve škode zavezujoč vnaprejšnji dogovor o višini odškodnine v primeru leasingojemalčeve kršitve pogodbe. Drži, da je v primeru kršitve pogodbe pogodbi zvesta stranka upravičena do odškodnine, ki je enaka njenemu pozitivnemu pogodbenemu interesu. Zato tudi tako dogovorjena odškodnina ni že sama po sebi nedopustna, vendar njena višina ne sme preseči nastale škode.(3) Nedopustnost dogovora se torej nanaša na tisti del, ki presega nastalo škodo. Presoje, ali je vtoževan znesek višji od nastale škode, sodišči nižjih stopenj nista opravili. Toženki opozarjata, da tožeča družba trditev o nastali škodi tudi ni postavila. To drži, ta kljub toženčevemu ugovoru, da je določilo po svoji vsebini pogodbena kazen, ki ne terja preverjanja, ali (poleg sicer uveljavljane škode v obliki cenitve, stroškov, manjvrednosti vozila ob vračilu,...) obstoji tudi njena škoda v obliki pozitivnega pogodbenega interesa, ni podala trditev, koliko in kakšna je njena škoda iz tega naslova. Podlago utemeljenosti tega dela tožbenega zahtevka je tako kot sodišči nižjih stopenj videla v citiranem pogodbenem določilu.

11Po oceni Vrhovnega sodišča pa ob dejstvu, da škode iz naslova pozitivnega pogodbenega interesa ni (saj je tožeča družba ni izkazala), na odškodninskem temelju zahtevek za plačilo v višini šestih obrokov ne more biti utemeljen. Presodilo je še, ali lahko vtoževana obveznost obstoji kot samostojna pogodbena zaveza, torej kot sankcija za nespoštovanje pogodbe - dogovor o pogodbeni kazni. Pogodbeno kazen je namreč mogoče zahtevati ne glede na pravico do odškodnine (257. člen ZOR in 253. člen OZ).(4) Plačilo zneska je bilo dogovorjeno za primer leasingodajalčeve kršitve pogodbe. Njegova glavna pogodbena obveznost je plačilo leasing obrokov, torej denarna obveznost. Pogodbena kazen pa je za katerokoli kršitev denarnih obveznosti izključena že po splošnem določilu tretjega odstavka 270. člena ZOR, sedaj tretjega odstavka 247. člena OZ. Pogodbene kazni utemeljeno ni mogoče dogovoriti za zamudo z izpolnitvijo denarne obveznosti, saj to funkcijo opravljajo zamudne obresti. Ker zamudnih obresti v primeru neizpolnitve pogodbe ni, bi se lahko pod vprašaj postavila ustavna sprejemljivost takšne prepovedi v tem primeru.(5)

12Pri presoji konkretnega tožbenega zahtevka pa je ne glede na gornjo prepoved določitve pogodbene kazni za denarne obveznosti in njeno sprejemljivost treba vzeti v ozir še določbe splošnega dela ZVPot. Ta v 23. členu določa prepoved postavljanja pogodbenih pogojev, ki so nepošteni do potrošnika. Za nepoštene in nične med drugim veljajo, če nasprotujejo načelu poštenja in vestnosti (prvi odstavek 24. člena ZVPot). V tretjem odstavku (ob dodatnem izpolnjevanju zahtev iz prvega odstavka) 24. člena zakon primeroma našteva nepoštene pogodbene pogoje. Mednje sodi tudi pogoj, s katerim se določi pogodbena kazen v korist podjetja.(6)

13Vrhovno sodišče ocenjuje, da zgoraj citirano pogodbeno določilo, ki določa leasingojemalčevo obveznost plačila v višini 6 obrokov ne glede na čas razdrtja pogodbe, ob predpostavki, da leasingodajalcu škoda v tej višini ni nastala, nasprotuje vestnosti in poštenju ter lahko predstavlja le določilo o pogodbeni kazni, kar zakon v primeru potrošniških pogodb izrecno prepoveduje. To narekuje sklep, da ne more biti veljavna podlaga zahtevanega plačila.(7)

14Zato je Vrhovno sodišče reviziji delno ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je tudi v tem delu ugodilo toženčevi pritožbi in poseglo v sodbo sodišča prve stopnje ter ob hkratni razveljavitvi sklepa o izvršbi tožbeni zahtevek za plačilo 2.473,82 EUR s prisojenimi zamudnimi obrestmi v enaki višini zavrnilo (prvi odstavek 380. člena ZPP). Ker v ostalem revizijskim razlogom ni pritrdilo, je revizijo v tem delu zavrnilo (378. člen ZPP).

15Ker je spremenilo odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, je odločilo o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). S spremembo izpodbijane odločitve se je spremenil uspeh pravdnih strank tako, da sta toženki uspeli s približno 83 %, tožeča družba pa s preostalimi 17 % (od skupaj zahtevanih nekaj več kot 8.100,00 EUR je dobila le 1.364,83 EUR glavnice). Zato mora toženkama povrniti 83 % stroškov, nastalih in priznanih pred sodiščem prve stopnje (skupaj 1.946,46 EUR), torej 1.615,56 EUR, toženki pa njej 247,42 EUR (17 % od 1.455,45 EUR), kar po medsebojnem pobotu pripelje do plačila tožeče družbe na račun stroškov pred sodiščem prve stopnje v višini 1.368,13 EUR.(8)

16Toženki sta po spremenjeni odločitvi delno, približno s 65 % izpodbijanega (to znaša v sodbi sodišča prve stopnje naloženih in s sodbo sodišča druge stopnje potrjenih 3.838,65 EUR, od katerih jima ni treba plačati 2.473,82 EUR) uspeli tudi v pritožbenem (tedaj še prvotni toženec) in revizijskem postopku. Za postopek s pritožbo jima je revizijsko sodišče na podlagi prehodne določbe drugega odstavka 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015) v zvezi s prehodno določbo prvega odstavka 41. člena prej veljavnega Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) po prvotno veljavni Odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/03) priznalo 131,36 EUR in 93,64 EUR sodne takse, 375 točk za sestavo pritožbe, 2 % materialnih stroškov, in 22 % DDV, skupaj 439,20 EUR. Za revizijski postopek pa 75,00 EUR in 150,00 EUR plačane sodne takse, 150 točk za sestavo predloga za dopustitev revizije,(9) 450 točk za sestavo revizije, 2 % materialnih stroškov in 10 % povečanje za zastopanje dveh strank, na vse 22 % DDV, kar skupaj znaša 601,98 EUR. Ne pa tudi stroškov poročila stranki, saj ocenjuje, da ti stroški niso bili potrebni za postopek. Tožeča družba mora toženkama tako povrniti 65 %, to je 676,76 EUR na račun teh stroškov. Če jih ne bo povrnila v roku 15 dni, bo morala plačati tudi zakonske zamudne obresti. Sama mora kriti tudi svoje stroške obeh odgovorov na pravno sredstvo, saj njun strošek ni bil potreben za postopek.

----

(1) Če leasingojemalec ob izteku pogodbe ne izbere opcije nakupa predmeta leasinga v višini zadnje mesečne anuitete, povečane za prometni davek na prodajo vozil, je dolžan na svoje stroške in riziko vrniti predmet leasinga leasingodajalcu v kraju njegovega sedeža.

(2) Primerjaj tudi odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 736/2010, II Ips 42/2010, II Ips 1056/2008,...

(3) Primerjaj D. Jadek Pensa v Nekatere sporne pogodbene klavzule pri indirektnem finančnem leasingu, pa tudi odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 104/2007, III Ips 33/2011, III Ips 103/2013,...

(4) (1) Upnik ima pravico zahtevati pogodbeno kazen, tudi če presega škodo, ki jo je pretrpel, in celo če ni pretrpel nobene škode.

(2) Če je škoda, ki jo je upnik pretrpel, večja od pogodbene kazni, ima pravico zahtevati razliko do popolne odškodnine.

(5) Stališča so različna. Za dopustnost drugačnega dogovora se zavzema npr. N. Plavšak, Komentar Obligacijskega zakonika, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 234 in 235, proti njej pa npr. odločba Vrhovnega sodišča II Ips 670/2007 in v njej citirane odločbe.

(6) Osma alineja tretjega odstavka 24. člena ZVPot.

(7) Določilo o pogodbeni kazni je v vsakem primeru nično tudi za primer, če bi se pogodba razdrla, ali za primer, če bi kupec prišel v zamudo s plačilom kakšnega obroka kupnine pri prodaji na obroke (548. člen ZOR). Takšnega določila OZ ne vsebuje več, saj je prenesen v ZVPot (53. člena ZVPot, ki prav tako velja le za prodajo na obroke). Ker pa Pogodba po oceni Vrhovnega sodišča ni pogodba o prodaji na obroke, določbi v konkretnem primeru nista uporabljivi.

(8) Vrhovno sodišče k pritožbenim navedbam glede pred sodiščem prve stopnje priznanih stroškov postopka dodaja, da je uspeh ocenilo ponovno, pri tem, ker gre za oceno, ni izračunavalo uspeha do decimalke natančno, ter da je povzelo višino priznanih stroškov (za izvršilni in pravdni postopek), saj tudi po njegovi oceni izpolnjujejo kriterij potrebnosti.

(9) Ker Odvetniška tarifa iz leta 2003 plačila za sestavo predloga za dopustitev revizije ni predvidevala, je Vrhovno sodišče v skladu s šestim odstavkom 4. člena OT delo odvetnika ovrednotilo po 3. točki tar. št. 19, saj jo v skladu s 3. členom ocenjuje za podobno storitev.