VSL sklep I Cpg 1220/2001

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi. Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim sta upnika uveljavljala, - naj sodišče odredi popis spornih sandalov in čevljev pri dolžniku, - naj sodišče dolžniku naloži, da popisane čevlje in sandale izroči v hrambo upniku, in da - naj sodišče dolžniku prepove prodajo in distribucijo spornih čevljev ter sandalov.

Prvostopenjsko sodišče je odločilo tako, ker je presodilo, da ni podano zatrjevano dejanje nelojalne konkurence, ne kršitev zatrjevane avtorske pravice, ne začasne pravice do modela.

Proti sklepu sodišča prve stopnje vlagata pravočasno pritožbo upnika. V pritožbi uveljavljata "vse" pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlagata, naj izpodbijani sklep spremeni, ali pa naj ga razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ni spremenilo stališča glede pomanjkljive trditvene podlage predloga za izdajo začasne odredbe v pogledu opredelitve spornih čevljev in sandalov kot avtorskih del. Gre za modne izdelke, ki že po naravi stvari praviloma in v pretežni meri izražajo in želijo izražati modne smernice. Poleg tega je oblika v veliki meri pogojena s funkcionalnostjo čevlja oz. sandala (s tem v zvezi pritožbeno sodišče opozarja na trditve predlagateljev, da so "zareze", kot najpomembnejša podrobnost njunih čevljev, posledica načina proizvodnje čevljev - niso torej del avtorjeve izrazne sposobnosti). Omenjene značilnosti spornih čevljev in sandalov predlagateljev pa ne morejo biti v prid presoji o njihovi individualnosti, brez katere ni moč govoriti o duhovni stvaritvi. Pojma individualnosti intelektualne stvaritve iz 1. odst. 5. čl. ZASP seveda ne gre enačiti z "novostjo" zunanje oblike, ki je predpostavka zaščite modela kot pravice industrijske lastnine (14. in 15. čl. ZIL-a). Kaj sporne čevlje in sandale morda ločuje od (zgolj) modnega oblikovanja obutve (morebitna oblikovalčeva ideja in njen originalen, individualen izraz v videzu obutve), ter zato izvzema iz množice ostale modne obutve, bi po presoji pritožbenega sodišča zato morala predlagatelja najprej sama opredeliti. Toliko bolj zato, ker brez tega ni možna presoja o kršitvi avtorskega dela, ko očitno ne gre za reproduciranje (predlagatelja v zvezi s kršitvijo začasne pravice do modela trdita, da gre za posnemanje).

Iz doslej razloženega je razviden odgovor, zakaj le sklicevanje na kršitev avtorskih pravic v predlogu za izdajo začasne odredbe ni omogočalo presoje o individualnosti izraza avtorjeve ideje v obliki spornih čevljev in sandalov, kot je to pravilno presodilo sodišče prve stopnje.

Upnika sta začasno pravico do spornih modelov utemeljevala s trditvijo, da sta vložila pravilni prijavi. Sodišče prve stopnje se zato niti ni moglo ukvarjati s presojo o zavarovanju bodoče začasne pravice iz bodoče pravilne prijave modela. Postopalo je tako pravilno, ko je ugotavljalo, ali so resnične trditve upnikov o tem, za pridobitev začasne pravice do modela, bistvenem vprašanju (prim. 2. odst. 36. čl. ZIL).

V zvezi s prijavo modela s št. M - 200050059 morda ni odveč dodati, da je bila v imenu pravnega prednika prvega upnika vložena 23. 5. 2000, predlog za izdajo začasne odredbe je bil vložen 9.3.2001, o njem pa je sodišče prve stopnje odločalo drugič 20.9.2001 - to je več kot leto dni po vložitvi sporne prijave. Tako se zdi, da je imel upnik dovolj časa za odpravo pomanjkljivosti glede te prijave. Tudi sicer bi bilo težko zagovarjati stališče, po katerem bi bila lahko podana kršitev začasne pravice do modela, predno je upnik takšno pravico pridobil (začasna pravica do modela se pridobi od dneva, ko je bila vložena pravilna prijava modela - 2. odst. 36. čl. ZIL). Glede na navedeno pritožbeno sodišče nima pomislekov glede presoje, da ni verjetno izkazana terjatev iz naslova kršitve začasne pravice iz prijave modela s št. M - 200050059. Sodišče prve stopnje je namreč v novem postopku prepričljivo ugotovilo, da ta prijava modela ni pravilna. Te ugotovitve pa tudi pritožnik ne izpodbija.

V nasprotju s pritožbenimi trditvami pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zanemarilo celovite presoje o primerjavi začasne pravice do modela po prijavi št. M 200050114 in spornih čevljev dolžnika, pa čeprav je pri tem izhajalo iz podrobnosti primerjane zunanje oblike in spornih čevljev. Pri definiciji pravice do modela tudi ne more biti odločilen opis: predmet zaščite je nova zunanja oblika določenega industrijskega ali obrtnega izdelka oziroma njegovega dela (1. odst. 14. čl. ZIL). Tako je izključena vsaka primerjava s pravico do patenta, katere obseg je definiran z vsebino (in interpretacijo) patentnih zahtevkov (3. odst. 52. čl. in 1. tč. 64. čl. ZIL). Zato pa se sankcionira že posnemanje modela (2. odst. 94. čl. ZIL). Toda ni vsako posnemanje modela že kršitev te pravice (3. odst. 94. čl. ZIL). Da bi šlo za kršitev, mora biti posnemanje takšno, da razliko med primerjano zaščiteno obliko izdelka in izdelkom, ki naj bi to pravico kršil, opazi povprečen kupec blaga le, če je posebej pozoren (3. odst. 94. čl. ZIL). V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje na to vprašanje odgovorilo negativno in s tem izključilo možnost zamenjav. S takšno presojo pa se pritožbeno sodišče strinja, izhajajoč pri tem iz predmeta zaščite modela. Predmet zaščite namreč je, kot je bilo že zapisano, lahko le konkretna nova zunanja oblika, konkretni videz industrijskega izdelka, ki se bistveno razlikuje od prej dostopnih (14. in 15. čl. ZIL), ne pa morebiti tip čevlja, s katerim so neločljivo povezane njegove funkcionalne značilnosti, ki z modelom niso zaščitene, ker ne oblikujejo novega videza izdelka.

Pritožnik ne izpodbija presoje o uveljavljanih kršitvah po ZVK. Uradni preizkus tega dela izpodbijane odločitve pa je pokazal, da je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP (v zvezi s 15. čl. in 239. čl. ZIZ).