VSL sodba II Cp 508/2016

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku 2.110,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Tožniku je naložilo, da povrne toženki pravdne stroške v znesku 471,98 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnik izpodbija zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških, pri čemer uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. V bistvenem navaja, da je zmotna ugotovitev prvega sodišča, da je tožnik za vsak dan pripora oziroma prestajanja kazni zapora zahteval odškodnino 10,00 EUR. Prisojena odškodnina je bistveno prenizka. Odločitev sodišča je v nasprotju s sodno prakso, ki je uveljavila minimalni standard 7 m2 površine na zapornika. Tožniku gre odškodnina zaradi kršitve 18. člena in 21. člena Ustave RS. Sodišče je nepravilno ugotavljalo dejansko stanje, ko je ugotavljalo površine prostorov brez konkretnih izmer. Toženka ni izkazala, koliko časa je bil tožnik zaprt v celici in koliko časa je bil dejansko izven zaporniške celice. Prvo sodišče ni upoštevalo določb ZIKS in Pravilnika o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o izvrševanju kazni zapora, po katerih je direktor zavoda dolžan nemudoma podati predlog za premestitev obsojenca, če zasedenost zavoda preseže povprečno zasedenost zavodov v RS za 10 %. Bivalne razmere je potrebno presojati kot trajajoče stanje v skupnih časovnih obdobjih in ne parcialno od dneva do dneva. Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe postopka, ker je zavrnilo izvedbo dokazov v prilogah A14 – A24. Tožnik je odklonil delo zaradi zdravstvenih razlogov, česar prvo sodišče ni upoštevalo. Tožnik opozarja na sodbe ESČP, s katerimi je bila posameznim tožnikom prisojena višja odškodnina kot v tej zadevi. Ker v Republiki Sloveniji ne obstajajo ustrezna pravna sredstva, ki bi bila na voljo pripornikom tekom prestajanja pripora oziroma zaporne kazni, je podana kršitev 13. člena EKČP, ki jo je tožnik prav tako uveljavljal, tega pa prvo sodišče ni upoštevalo. Glede presoje zastaranja tožnik opozarja na sodbo ESČP Mandič in Jovič proti RS. Ta sodba je bila dokončna 20. 1. 2012 in šele takrat je tožnik zvedel, da je tudi njemu Republika Slovenija kršila človekove pravice, zato bi moralo sodišče prve stopnje šteti, da je subjektivni zastaralni rok začel teči tega dne. Stališče ESČP je, da ureditev pri uporabi zastaralnih in prekluzivnih rokov ne sme biti taka, da onemogoča učinkovito varstvo pravic. Tožnik se sklicuje na odločbo II Cp 4262/2009, ki v zadevah izbrisanih pojasnjuje, da so tožniki zvedeli za škodo najpozneje ob objavi odločbe Ustavnega sodišča, ki je ugotovilo neustavnost izbrisa. Identično stanje je v zadevi pripornikov in zapornikov. Dokončen obseg škode je bil tožniku znan, ko je prenehalo prestajanje pripora oziroma kazni zapora. Tožnik v času prestajanja pripora in zapora ni vedel za škodo, ki mu nastaja. Tako kot drugi priporniki in zaporniki se je bal posledic, če bi zahteval ugodnejše razmere za prestajanje pripora in zapora. Tožnik se je zavedal kršitve svojih človekovih pravic šele tedaj, ko je zvedel za odločitev ESČP v zadevi Mandič in Jovič. Njegov zahtevek zato ni zastaral. Prvo sodišče je zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje tudi zato, ker ni postavilo sodnega izvedenca medicinske stroke, ki bi lahko ugotovil zatrjevane duševne bolečine tožnika.

3Tožena stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni in zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo odločanje. V bistvenem navaja, da prvo sodišče povzema stališče dr. Andraža Terška o strasbourškem minimumu, ki pa ni zapisan v nobenih predpisih. Tožnik ni zatrjeval, da bi hramba perila v sobi do oddaje v pranje vplivala na bivanjske razmere. Prvo sodišče se sklicuje na stališče Evropskega odbora za preprečevanje mučenja o 7 m2 površine na zapornika kot približen in zaželen okvir za zaporniško celico, ki pa ni nikjer predpisana, zato je sklicevanje prvega sodišča na to kvadraturo neutemeljeno. Sodišče ni upoštevalo, da je bil Pravilnik o izvrševanju kazni zapora glede površine prostora na zapornika spremenjen. Toženka nasprotuje stališču prvega sodišča, da se Pravilnik o izvrševanju kazni zapora po analogiji uporablja tudi za prestajanje pripora. ESČP v nobenem od primerov, ko so imeli zaporniki na razpolago več kot 4 m2 osebnega prostora, ni ugotovilo utemeljenosti njihovih pritožb glede pogojev bivanja. Toženka se s tem v zvezi sklicuje na odločbe ESČP v zadevah Mandič in Jovič, Faganel, Puzin, Belkaš in Arapović. Po letu 2000 se je režim bivanja v priporu in zaporu spreminjal. Tožnik je prestajal pripor v bistveno drugačnih pogojih kot pritožniki, glede katerih obstaja sodna praksa ESČP. Sodišče prve stopnje je samo navedlo, da je prostorsko stisko mogoče kompenzirati z drugimi dejavniki, npr. z možnostjo bivanja izven sobe, pri čemer je ugotavljalo, ali je toženka to ustrezno kompenzirala. Glede na kompenziranja z bivanji izven celice kršitev tožnikovih pravic ni bila podana. Tožnikovo zatrjevanje o visokih temperaturah je bilo pavšalno. Prezračevanje v sobah je bilo izvedeno skozi ventilator v WC-ju, ki je ves čas deloval. Ko je tožnik imel na voljo več kot 4 m2 osebnega prostora, njegove pravice niso bile kršene. Napačno je stališče prvega sodišča, da bi tožnik zahteval 10,00 EUR odškodnine za vsak dan prestajanja pripora oziroma kazni zapora. Toženka se ne strinja s stališčem sodišča, da je bila velikost 7 m2 kot primerna priporočena s strani CPT. Ker je imel tožnik na razpolago v posameznih obdobjih več kot 4 m2 osebnega prostora, je bil njegov zahtevek za to obdobje neutemeljen. Prisojena odškodnina je previsoka, saj je v zadevi II Cp 2360/2011 zapornik prestajal pripor v drugačnih razmerah kot v tožnikovem primeru.

4Vsaka pravdna stranka v odgovoru na pritožbo nasprotne stranke predlaga njeno zavrnitev.

5Pritožbi nista utemeljeni.

6Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da je tožbeni zahtevek zastaral, kolikor se nanaša na obdobje pred 21. 10. 2011. Tožnik je bil na prestajanju kazni zapora oziroma pripora v različnih časovnih obdobjih in na podlagi različnih sodnih odločb, kar velja tudi za obdobje od 1. 12. 2010 do 20. 7. 2011. Vsako obdobje zase je predstavljalo samostojen in enoten škodni dogodek, zato je treba presojati vprašanje zastaranja za vsako obdobje posebej, pri čemer je zastaranje začelo teči za vsako obdobje prestajanja kazni zapora oziroma pripora po njegovem zaključku. Vsa obdobja prestajanja kazni zapora oziroma pripora (po 21. 10. 2011) je treba skupno obravnavati zgolj z vidika določitve enotne odškodnine.

7Napačno je stališče prvega sodišča, da je zastaranje začelo teči že s samim prestajanjem kazni zapora oziroma pripora, saj je zastaranje lahko začelo teči šele prvi dan po odpustu s prestajanja kazni zapora oziroma pripora, vendar pa to ni vplivalo na pravilnost ugotovitve o zastaranju tožbenega zahtevka, ki se nanaša na navedeni obdobji pred 21. 10. 2011. Bistveno je, da je bilo vsako škodno ravnanje lahko najkasneje končano s prenehanjem vsakega obdobja prestajanja kazni zapora oziroma pripora, zato je najkasneje tedaj bilo mogoče ugotoviti obseg nastale škode za vsako obdobje posebej. Za začetek teka zastaranja v tej zadevi sodba ESČP Mandič in Jovič proti RS nima nobenega pomena. Enako velja za odločbo ESČP Howald Moor in drugi proti Švici in za odločbo II Cp 4262/2009 (ta zadeva ni primerljiva s položajem izbrisanih oseb). Po naravi stvari je tožnik v času prestajanja kazni zapora oziroma pripora vedel za razmere, v katerih je bival, torej so mu bile najkasneje ob odpustu znane vse okoliščine, na podlagi katerih je bilo mogoče ugotoviti obseg in višino škode. Spoznanje o protipravnosti ravnanja odgovorne osebe bremeni oškodovanca, kot je pravilno pojasnilo prvo sodišče. Zakon ne določa nobene izjeme glede zastaranja odškodninske terjatve za duševne bolečine zaradi kršitve osebnostnih pravic.

8Iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča izhaja, da v tožnikovem primeru ni šlo za mučenje in je njegov očitek o kršitvi 18. člena Ustave RS neutemeljen. Tožnik v pritožbi ne pojasni, v čem naj bi 13. člen EKČP vplival na odločanje o zahtevani odškodnini. Očitek o nepravilni ugotovitvi površin sob je neutemeljen, saj tožnik ni prerekal trditev toženke v tem pogledu, oziroma je izpovedal, da toženkini podatki o površinah držijo. Tožnik tudi ne pojasni, kako naj bi določbe spremenjenega Pravilnika o izvrševanju kazni zapora o ukrepih za odpravo prezasedenosti in premestitvi obsojenca vplivale na odločitev prvega sodišča. Listine A14 – A24 po tožnikovih trditvah dokazujejo le povprečno prezasedenost ZPKZ Ljubljana v obravnavanem časovnem obdobju, tožnik pa ni pojasnil, kakšen pomen naj bi imele za njegov zahtevek, zato je prvo sodišče utemeljeno zavrnilo te dokazne predloge (sicer iz drugih razlogov), enako pa velja glede vprašanj pričam, katerih prvo sodišče ni dovolilo, saj bi šlo za ugotavljanje pravno nepomembnih dejstev. Tožnik ni prerekal toženkine trditve, da je odklonil delo, zato predstavlja njegova pritožbena trditev, da je delo odklonil iz zdravstvenih razlogov, neupoštevno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP).

9Evropski odbor za preprečevanje mučenja in nehumanega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja (CPT) je opredelil površino 7 m2 kot standard minimalne površine na zapornika, ki predstavlja približen in zaželen okvir za zaporniško celico. Ta standard je v svojih odločbah v podobnih primerih upoštevalo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP), zato ga je kot izhodišče svoje presoje, upoštevajoč tudi določbe Pravilnika o izvrševanju kazni zapora, utemeljeno upoštevalo tudi prvo sodišče. Poznejša sprememba tega pravilnika in okoliščina, da Pravilnik o izvrševanju pripora ne določa velikosti prostorov, nista odločilni (pravilno je stališče prvega sodišča, da ni videti tehtnih razlogov za razlikovanje med priporniki in zaporniki glede kvalitete namestitve, zato je bivalni kriterij iz Pravilnika o izvrševanju kazni zapora uporabljiv tudi za položaj pripornikov – primerjaj drugi odstavek 3. člena Zakona o sodiščih). V povezavi z bivalnim standardom minimalne površine je prvo sodišče utemeljeno upoštevalo ostale ugotovljene posledice prenatrpanosti prostorov, v katerih je bival tožnik (predvsem motnje s strani priprtih oziroma zaprtih, težave s prezračevanjem in višjimi temperaturami v poletnih mesecih, prehranjevanje v sobah, moten nočni počitek) in pravilno ugotovilo, da je bilo poseženo v tožnikovo pravico iz 21. člena Ustave RS. Ker je treba upoštevati celoten sklop vseh relevantnih okoliščin je neutemeljeno naziranje toženke, da do kršitve tožnikove osebnostne pravice ni moglo priti, ko je imel na voljo 4 m2 prostora, po drugi strani pa je neutemeljeno tudi tožnikovo stališče, da je bilo poseženo v njegovo pravico iz 21. člena Ustave RS, čim je bila njegova bivalna površina manjša od 7 m2. Ostali ukrepi, s katerimi je toženka skušala ublažiti premajhno površino, so lahko vplivali predvsem na stopnjo kršitve tožnikove pravice in s tem na višino odškodnine, saj osnovna težava (neustrezen bivalni standard) s tem ni bila odpravljena. V tem pogledu je stališče prvega sodišča o kompenziranju premajhnega prostora z drugimi dejavniki preširoko, kar pa na pravilnost končne odločitve ni vplivalo.

10Prvo sodišče je ugotovilo tiste okoliščine, ki so bile odločilne za razsojo. Pritožbeno sodišče v tem pogledu sprejema njegovo dokazno oceno kot pravilno in se v izogib ponavljanju sklicuje na razloge izpodbijane sodbe. Pravdni stranki s pritožbenimi navedbami nista omajali pravilnosti ključnih ugotovitev prvega sodišča. Hramba perila v sobi, ki jo kot neupoštevno izpostavlja toženka, ne sodi med okoliščine, ki bi vplivale na višino odškodnine. Trditve o spremenjenem bivanju v priporu in zaporu po letu 2000 so presplošne, saj toženka ne pojasni, kakšen pomen naj bi imele v zvezi s tožnikovim položajem, trditev, da prvo sodišče ni upoštevalo teh okoliščin, pa je neobrazložena in tudi neutemeljena (iz razlogov izpodbijane sodbe je razvidno prav nasprotno). Površina hodnika, ki jo izpostavlja tožnik, ne sodi med odločilna dejstva za razsojo o višini odškodnine. Tožnikova kritika o prebitem času v celici in izven nje je nekonkretizirana in zato neutemeljena.

11Tožnik res ni oblikoval tožbenega zahtevka tako, da bi za vsak dan pripora oziroma zapora zahteval odškodnino 10,00 EUR, saj je vtoževal skupno odškodnino za celotno obdobje, v katerem mu je nastala zatrjevana škoda, vendar pa napačno stališče prvega sodišča o tem ne prestavlja očitane kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Upoštevajoč celotno ugotovljeno obdobje, v katerem je bila kršena tožnikova pravica iz 21. člena Ustave RS, in vse relevantne okoliščine, ki jih je ugotovilo prvo sodišče, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je prisojena enotna odškodnina v znesku 2.110,00 EUR pravična, pri čemer je prvo sodišče v zadostni meri pojasnilo vse okoliščine, ki vplivajo na določitev odškodnine (prvi odstavek 179. člena OZ).

12Za odločitev o višini odškodnine ni bilo potrebno postaviti sodnega izvedenca. Prvo sodišče je upoštevajoč tožnikovo izpoved in predloženo medicinsko dokumentacijo ter na podlagi splošnega znanja in osnovnih pravil logičnega mišljenja lahko samo ugotovilo, da je tožnik trpel duševne bolečine ter koliko časa in kakšne intenzivnosti so bile. Sodbe ESČP o višjih odškodninah, ki jih izpostavlja tožnik, prvega sodišča niso zavezovale pri določanju odškodnine, saj je tudi ESČP zavzelo stališče, da imajo domača sodišča v tem pogledu širše polje svoje presoje, upoštevajoč njihov pravni sistem in življenjski standard ljudi v lastni državi. Prisojena odškodnina je ustrezna tudi s tega vidika. Iz navedenih razlogov je neutemeljeno tudi toženkino stališče, da je prisojena odškodnina previsoka in zato njeno sklicevanje na zadevo II Cp 2360/2011 in posamezne sodbe ESČP ne more imeti tehtnega pomena.

13Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbi kot neutemeljeni ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).