VSL sodba II Cp 1286/2016

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev, da je lastnica sedmih nepremičnin in ji jih je tožena stranka dolžna izročiti v neposredno posest ter tožeči stranki naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke.

2V uvodu pritožbe tožeča stranka navaja, da uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, naj višje sodišče prvostopenjsko sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, ali pa naj jo razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje. Sodišče prve stopnje je spregledalo določila Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (ZSKZ), da so kmetijska zemljišča z dnem 11. 3. 1993 prešla v last Republike Slovenije in upravljanje Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS. Zato ta zemljišča niso bila več v družbeni lasti in niso mogla biti predmet lastninjenja po Zakonu o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL). Pravni prednik tožene stranke na podlagi ZLNDL ni mogel veljavno pridobiti lastninske pravice, saj so se nepremičnine lahko lastninile le po enem zakonu. Vknjižba lastninske pravice po ZLNDL je bila nezakonita. Tožena stranka tako s pravnim poslom ni mogla pridobiti lastninske pravice, saj nihče ne more na drugega prenesti več pravic kot jih ima sam. Bilanca podjetja K. d. d. ni bila priložena in je sodišče o tem, da so bile sporne nepremičnine v bilanci navedenega podjetja zgolj sklepalo na podlagi izjave priče. Materialno dokazno breme v zvezi z otvoritveno bilanco podjetja K. d. d., ob uveljavitvi ZLPP je na toženi stranki. Priložena odločba Agencije RS za prestrukturiranje z dne 9. 9. 1996 pa tudi ne potrjuje zaključka sodišča, da so bile sporne nepremičnine del premoženja, ki je prešel na sklad. Vsakdo, ki sodeluje v prometu z nepremičninami, mora upoštevati obstoječe in veljavne zakone, ki opredeljujejo pravice na nepremičnini in se ne more zanašati zaključno na podatke v zemljiški knjigi (tako odločba VS RS II Ips 1070/2007). Tožena stranka se ukvarja z nepremičninami in bi morala poznati predpise v zvezi z vpisi v zemljiško knjigo, predvsem v primeru ex lege pridobitve lastninske pravice. S tem je dokazano, da tožena stranka pri sklenitvi pravnega posla ni mogla biti dobroverna. Nepoznavanje prava tožene stranke ne more biti v škodo tožeči stranki. Ob sklepanju pravnega posla tožena stranka predpisov o lastninjenju sploh ni preverjala, čeprav je imela poizvedovalno dolžnost, ki se izkazuje skozi potrebno skrbnost, da razišče zunanje okoliščine, ki lahko kažejo na že obstoječo ali vsaj pričakovano pravico, s katero je obremenjena nepremičnina, ki jo pridobiva. Nepoznavanje prava sodišče ne more enačiti z dobro vero, posebej ne pri toženi stranki, ki se ukvarja s prometom z nepremičninami.

3Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Glede na podano trditveno in dokazno podlago je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo za razsojo relevantno dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Glede na domnevo iz prvega odstavka 11. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo, je pravilno porazdelilo dokazno breme. Ker je tožena stranka predmetne nepremičnine pridobila na pravno posloven način, je skladno z 10. členom SPZ presojalo dobrovernost tožene stranke ob nakupu spornih nepremičnin od podjetja K., d. d. Odločitev je utemeljilo z jasnimi in popolnimi razlogi, ki jim pritožbeno sodišče pritrjuje. Tožeča stranka v pritožbi v bistvenem ponavlja to, kar je trdila že tekom postopka na prvi stopnji. Že sodišče prve stopnje je na vse njene relevantne navedbe pravilno odgovorilo. Višje sodišče se, da ne bo prišlo do nepotrebnega ponavljanja, sklicuje na razloge prvostopenjskega sodišča, v odgovor pritožbi pa poudarja in dodaja:

6Prvostopenjsko sodišče je v točki 10 obrazložitve zapisalo, da je tožeča stranka ex lege postala lastnica spornih nepremičnin, zato so neutemeljeni očitki, da je spregledalo zakonodajo o pridobitvi lastninske pravice države na kmetijskih zemljiščih in gozdovih. Vendar pa to dejstvo ne utemeljuje tožbenega zahtevka tožeče stranke. Tudi tožena stranka je namreč z vpisom v zemljiško knjigo pridobila lastninsko pravico na spornih nepremičninah. Gre za konkurenco lastninskih pravic pravdnih strank. Najprej je lastninsko pravico pridobila tožeča stranka na podlagi zakona, nato pa tožena stranka na pravno posloven način. Sodišče mora upoštevajoč zakonodajo in okoliščine konkretnega primera presoditi, lastninska pravica katere stranke prevaga. To je prvo sodišče storilo pravilno. Izrecno se je opredelilo tudi do navedb tožeče stranke, ki jih je utemeljevala s sklicevanjem na odločbo VS RS II Ips 1070/2007. Pojasnilo je, da sklicevanje na to odločbo ni utemeljeno, zaradi drugačnega dejanskega stanja in natančno pojasnilo razlike v dejanskem stanju. Teh zaključkov sodišča pritožba ne izpodbija, pač pa se ponovno zgolj pavšalno sklicuje na isto odločbo.

7Zmotno je stališče tožeče stranke, da tožena stranka s pravnim poslom ni mogla pridobiti lastninske pravice na spornih nepremičninah, ker te ni imel njen singularni pravni prednik K. d. d. Po ustaljenem stališču sodne prakse kljub temu, da odsvojitelj ni lastnik in torej nima razpolagalnega upravičenja, pridobitelj z vknjižbo in ob predpostavki, da je bil ob sklepanju pogodbe in vložitvi predloga za vknjižbo v dobri veri, da je odsvojitelj lastnik, pridobi lastninsko pravico.(1) Pridobiteljeva dobrovernost torej sanira pravno neučinkovitost razpolaganja, zaradi česar z vknjižbo pridobi lastninsko pravico, čeprav odsvojitelj ni bil lastnik.

8Pritožba zaključkov, na katerih je prvostopenjsko sodišče utemeljilo dobrovernost tožene stranke ob nakupu spornih nepremičnin, ne omaje. Ni razumno pričakovati, da bi kupci ob vsakem nakupu nepremičnin raziskovali, ali je zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine tudi njen dejanski lastnik. Domneva se, da je (11. člen SPZ). Poizvedovalna dolžnost kupca nastopi, če obstajajo kakšne okoliščine, ki vzbujajo sum v pravilnost zemljiškoknjižnega stanja. Da je bil prodajalec K. d.d. v zemljiško knjigo kot lastnik vpisan na podlagi ZLNDL, vsekakor ni taka okoliščina. Od časa, ko je potekalo lastninjenje podjetij, do takrat, ko je tožena stranka kupila sporne nepremičnine od K. d.d. je preteklo skoraj 20 let. Lastninjenje podjetij je potekalo po predpisanih postopkih, vgrajeni so bili kontrolni mehanizmi in ustanovljene posebne institucije, ki so bedele nad lastninjenjem. Od kupcev nepremičnin zato ni mogoče pričakovati, da bodo preverjali pravilnost postopkov lastninjenja nepremičnin. Tega ni mogoče pričakovati niti od oseb, ki se ukvarjajo s prometom z nepremičninami, če za to ne obstajajo kakšni posebni razlogi. Vpis lastninske pravice na podlagi ZLNDL to ni, saj se je prav na podlagi tega zakona v zemljiško knjigo vpisalo največ lastnikov. Kot je obrazložilo sodišče prve stopnje v točki 13 izpodbijane sodbe, so se tudi pravne osebe, ki so imele na nepremičninah pravico uporabe, praviloma kot lastnice vpisale v zemljiško knjigo na podlagi ZLNDL. Nesporno je, da je imel pravni prednik tožene stranke sporne nepremičnine ves čas v posesti. To dejstvo vpliva na vsebino in obseg skrbnosti, ki se je zahtevala od tožene stranke pri nakupu nepremičnin. Če lastnik svojih lastninskopravnih upravičenj ne izvršuje, je težko očitati nedobrovernost kupcu, ki je nepremičnine kupil od v zemljiško knjigo vknjiženega posestnika nepremičnin.(2) Dokazno breme za nedobrovernost kupca je glede na domnevo dobre vere iz 9. člena SPZ na tožeči stranki. Ali priložena odločba Agencije RS za prestrukturiranje z dne 9. 1. 1996 dokazuje, da so bile sporne nepremičnine del premoženja, ki je prešel na Sklad RS za razvoj, po obrazloženem ni odločilno dejstvo za razsojo.

9V pritožbi uveljavljani razlogi niso utemeljeni. Izpodbijana odločitev je materialnopravno pravilna, pa tudi nobene uradoma upoštevne procesne kršitve, ki so taksativno naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, sodišče prve stopnje ni zagrešilo. Višje sodišče je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP jih nosi pritožnica sama, saj s pritožbo ni uspela.

-------------

Op. št. (1): Prim. npr. sodbo VS RS II Ips 101/2014.

Op. št. (2): Prim. sklep VS RS II Ips 357/2013.