VSL sodba I Cp 1434/2016

I. Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženec dolžan tožnici plačati 172.436,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 146.303,61 EUR od 9. 7. 2014 dalje do plačila ter od zneska obresti in stroškov v skupni višini 26.132,98 EUR od vložitve tožbe dne 11. 7. 2014 dalje do plačila, in ji povrniti pravdne stroške v višini 3.003,00 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper sodbo je toženec vložil pravočasno pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar sodišče navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami. Iz obeh pogodb, ki jih je sodišče vpogledalo, izhaja, da je bil dogovorjeni način poplačila vseh obveznosti družbe B., d.o.o. takšen, da tožnica v poplačilo svojih terjatev neposredno bremeni transakcijski račun te družbe, ki se je vodil pri tožnici, za kar je imela tudi pooblastilo. Iz izpisa prometa po tem računu, ki ga je sodišče tudi vpogledalo, izhaja, da je bilo na njem dovolj denarja za poplačilo celotne terjatve tožnice, in sicer v obdobju od 3. 8. 2012 do 8. 7. 2014. Dejstvo, da tožnica za namen poplačila svoje terjatve ni bremenila neposredno računa te družbe, je primerljivo s prejemno zamudo upnika. Z opustitvijo dolžnega ravnanja (prvi odstavek 300. člena Obligacijskega zakonika – OZ) je tožnica sama preprečila izpolnitev obveznosti in sama trpi posledice naknadne nezmožnosti izpolnitve obveznosti s strani glavnega dolžnika (prvi odstavek 301. člena OZ). Ker torej tožnica kot upnica zaradi prejemne zamude trpi nevarnost naknadne nezmožnosti izpolnitve, se ta učinek v odnosu do glavnega dolžnika zaradi akcesornosti poroštva razteza tudi na toženca kot poroka. Tožnica sama trpi posledice naknadne nezmožnosti izpolnitve tudi zaradi začetka stečaja nad glavnim dolžnikom. Poroštvena izjava je bila dana pod pogojem, da je stanje na tekočem računu (glavnega dolžnika) na dan 15. 6. 2012 pozitivno. Iz izpisa prometa računa glavnega dolžnika izhaja, da stanje na ta dan ni bilo pozitivno, temveč negativno, zato ni izpolnjen pogoj za poroštvo toženca. Odločilni razlog sodbe, da toženec za obveznosti glavnega dolžnika odgovarja kot porok, je tako v nasprotju z listinami, iz katerih izhaja, da ni izpolnjen pogoj za poroštvo po obeh poroštvenih izjavah.(1)

3Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP sodišče prve stopnje ni zagrešilo. Iz predloženih poroštvenih izjav (prilogi A5 in A10) nedvomno izhaja, da se je toženec zavezal kot porok in plačnik. Iz izjav ne izhaja, da bi bile dane pod kakšnim pogojem. Pritožbene trditve, da je bila poroštvena izjava dana pod pogojem, da je stanje na tekočem računu glavnega dolžnika na dan 15. 6. 2012 pozitivno, predstavljajo novoto in ker toženec ne pojasni, zakaj teh trditev ni mogel podati že pred sodiščem prve stopnje, jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP). Skladno s tretjim odstavkom 1019. člena OZ ima tožnica pravico zahtevati izpolnitev bodisi od glavnega dolžnika bodisi od poroka, ali pa od obeh hkrati (solidarno poroštvo). Navedbe toženca, da je bilo stanje na tekočem računu glavnega dolžnika pozitivno in da bi lahko tožnica zahtevala izpolnitev od glavnega dolžnika, so zato brezpredmetne, kot to pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje. Upravičeno je tožnica zahtevala izpolnitev obveznosti od toženca in ni prišla v prejemno zamudo upnika (300., 301. člen OZ).(2) Izpolnjeni pa tudi niso pogoji za varstvo toženca po določbi prvega odstavka 1026. člena OZ,(3) kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje.

6Tožnica je svojo terjatev priglasila v stečajni postopek, ki se vodi zoper glavnega dolžnika. Tudi, če ji bo terjatev priznana, to na obveznost toženca ne vpliva. Stečajni postopek nad glavnim dolžnikom namreč ne vpliva na obveznost toženca iz poroštvene obveznosti do tožnice, upnice dolžnika (drugi odstavek 1022. člena OZ).(4) Ker pa upnik ne more dobiti poplačanega več, kot znaša njegova terjatev, bo lahko toženec v primeru hitrejšega delnega poplačila upnikove terjatve v stečajnem postopku zoper glavnega dolžnika, v morebitnem izvršilnem postopku z ugovorom po izteku roka uveljavljal delno prenehanje terjatve zaradi poplačila.

7Glede na povedano, upoštevaje, da višini terjatve toženec ni (določno) ugovarjal, je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku pravilno in zakonito v celoti ugodilo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

8Odločitev o stroških pritožbenega postopka za toženca temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP, za tožnico pa na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP.

-------------

Op. št. (1): Toženec je dne 10. 11. 2015 vložil dopolnitev pritožbe, ki pa je prepozna, zato se pritožbeno sodišče do navedb v njej ni opredeljevalo (tožencu je bilo 9. 10. 2015 puščeno obvestilo o sodni pošiljki, ki mu je bilo „s fikcijo“ vročeno 24. 10. 2015, tako da je rok za pritožbo potekel 8. 11. 2015, ker pa je bila ta dan nedelja, z dnem 9. 11. 2015; v posledici je dopolnitev pritožbe z dne 10. 11. 2015 prepozna).

Op. št. (2): Tudi sicer upnikova zamuda le izjemoma vpliva na veljavnost obveznosti (tako, da ta preneha, za kar v konkretnem primeru ne gre), sicer pa kljub upnikovi zamudi ostane obstoječa obveznost v veljavi.

Op. št. (3): Porok je prost odgovornosti, če upnik na njegovo zahtevo po zapadlosti terjatve ne terja v enem mesecu od te zahteve izpolnitev od glavnega dolžnika.

Op. št. (4): Zmanjšanje obveznosti glavnega dolžnika v stečajnem postopku ali v postopku prisilne poravnave ne pomeni tudi ustreznega zmanjšanja porokove obveznosti, zato odgovarja porok upniku za ves znesek svoje obveznosti.