VSL sodba I Cp 1368/2016

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 104530/2013 z dne 23. 7. 2012 ostane v veljavi v prvem in tretjem odstavku ter tožencu naložilo plačilo nadaljnjih pravdnih stroškov v znesku 628,21 EUR z ustreznimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper tako sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da stroškovno zavrne tožbeni zahtevek. V pritožbi toženec navaja, da dokazni postopek v pravdi III P 535/2007 za toženca nima nikakršnega učinka in se sodišče nanj ne bi smelo sklicevati, saj toženec v tistem postopku ni sodeloval. Tožeča stranka bi morala podati ustrezno trditveno in dokazno podlago za odgovornost toženca. V postopku III P 535/2007 je sodišče neutemeljeno dovolilo spremembo tožbe na dediče pok. A. A. Ker terjatev ni bila predmet zapuščinskega postopka, dediči niso upravičeni do odškodnine in je tožeča stranka izplačala odškodnino osebam, ki za to niso upravičene. Toženec nadalje navaja, da je terjatev zastarana in se sklicuje na enake razloge kot v postopku pred sodiščem prve stopnje. V nadaljevanju pritožbe toženec graja in izpodbija odločitev v zadevi III P 535/2007 glede napačne ugotovitve višine škode in soprispevka oškodovanca A. A. v višini 50 % in ne 30 % kot navaja citirana sodba, saj je pokojni A. A. pomagal pri vzpostavitvi vozila v vozno stanje in privolil v vožnjo s takim vozilom in tudi na vožnjo z voznikom, ki je bil vinjen. Toženec nadalje ugovarja odločitvi sodišča, da pri hrambi nevarne stvari ni bil dovolj skrben, saj nevozno vozilo ni nevarna stvar, postalo je šele, ko so ga pokojni B. B., A. A. in C. C. brez toženčevega dovoljenja vzeli, ga porinili po hribu navzdol in ga vžgali in vozili naokoli. Določba člena 150 OZ ne pride v poštev, temveč določba člena 151, ki določa, da je za škodo odgovoren tisti, ki je na protipraven način odvzel nevarno stvar. Glede višine škode se sodišče prve stopnje napačno sklicuje na sodbo III P 535/207, saj je bila višina ugotovljena le na podlagi domnev.

3V odgovoru na pritožbo tožeča stranka prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pravna podlaga za zahtevek, ki ga uveljavlja tožeča stranka od toženca, so določbe člena 41 Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP), ki določajo, da ima tožeča stranka pravico izplačano odškodnino skupaj z obrestmi in stroški izterjati od lastnika vozila, za katero ta ni sklenil zavarovalne pogodbe. V izvedenih dokazih je imelo sodišče dovolj podlage za zaključek, da je kritičnega dne mladoletni toženčev sin z vožnjo v nasprotju z vsemi predpisi (vinjen, brez vozniškega dovoljenja in vožnjo preko sredinske črte) povzročil materialno škodo (izgubo na dohodku) takrat mladoletnemu A. A., ki je bil sopotnik v toženčevem avtomobilu in jo je po sodbi P 535/207-III Okrožnega sodišča v Ljubljani dedičem pok. A. A. izplačala tožeča stranka. Sodišče prve stopnje je materialnopravno pravilno zavrnilo vse ugovore toženca v postopku pred sodiščem prve stopnje in jih toženec v pritožbi ponavlja, zato se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na te razloge. Okoliščina, da toženec ni sodeloval v postopku v zadevi III P 535/2007, ne pomeni, da sodišče prve stopnje ne bi smelo opreti svoje odločitve na to sodbo in tam ugotovljeno višino škode zaradi izgubljenega dohodka, saj je višino škode v tistem postopku tudi po oceni pritožbenega sodišča ugotovilo na pravilen in primeren način. Pavšalni in nekonkretizirani ugovori, da pok. A. A. ne bi mogel dobiti zaposlitve, so neutemeljeni, prav tako ugovor, da je bila škoda ugotovljena nepravilno in nepopolno. Ugovor toženca, da ni podana aktivna legitimacija tožeče stranke, ker niso bili ugotovljeni dediči po pok. A. A. in da sporna terjatev ni bila predmet zapuščinskega postopka, ni pravilen. Kdo so dediči, je bilo ugotovljeno s sklepom Okrajnega sodišča v Kočevju D 58/2008 in določeno izplačilo tudi že v sodbi P 535/2007 in ni nujno, da bi moralo sporno terjatev obravnavati zapuščinsko sodišče kot neutemeljeno trdi pritožba. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, ko je zavrnilo ugovor zastaranja. Zastaranje ni začelo teči 25. 2. 2011, kot neutemeljeno ponavlja toženec v pritožbi, saj zastaranje regresnega zahtevka začne teči po izplačilu odškodnine, to je 25. 2. 2011 in splošni petletni zastaralni rok do vložitve tožbe še ni potekel. Toženec z ničemer ne dokaže svojih trditev, da je bil soprispevek A. A. večji kot 30 %, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje. Neutemeljene so trditve, da avto ni nevarna stvar in da ne pride v poštev uporaba določb člena 151 OZ. Toženec z ničemer ni dokazal, da je bil dovolj skrben pri hrambi ključev osebnega avta, zlasti ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da bi moral mladoletnemu sinu onemogočiti dostop do ključev osebnega avtomobila. Zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka sodišče prve stopnje ni zagrešilo kot pavšalno trdi pritožba.

6Glede na navedeno je bilo pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (člen 353 ZPP).