VSRS Sodba IV Ips 35/2016

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

A.

1Prekrškovni organ Policijska postaja Gornji Petrovci je s plačilnim nalogom z dne 18. 1. 2015 storilca A. S. spoznal za odgovornega storitve prekrška po prvem odstavku 6. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (v nadaljevanju ZJRM-1) in mu izrekel 250,38 EUR globe. Okrajno sodišče v Murski Soboti je s sodbo z dne 21. 10. 2015 zahtevo za sodno varstvo storilčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in storilcu naložilo plačilo 150,00 EUR sodne takse.

2Zoper sodbo Okrajnega sodišča v Murski Soboti je vrhovna državna tožilka vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve po prvem odstavku 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) v zvezi s tretjo alinejo 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustava). Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu in njegovemu zagovorniku, ki se nanjo nista odzvala.

B.

4Iz plačilnega naloga v bistvenem izhaja, da se je storilec s tremi osebami pripeljal na dvorišče stanovanjske hiše, držal palico in oškodovancu zakričal »Odi ka te bujemo!,« s čimer se je vedel na drzen, nasilen in žaljiv način in pri oškodovancu povzročil občutek prizadetosti in strahu. S tem je po ocenah prekrškovnega organa in nižjega sodišča storil prekršek po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1.

5Zagovornik je v zahtevi za sodno varstvo navedel, da dogodek ni potekal tako, kot je ugotovljeno v plačilnem nalogu, temveč prav nasprotno: oškodovanec je grozil storilcu. Zagovornik je zatrjevani potek dogodka podrobno opisal in predlagal zaslišanje storilca, oškodovanca in preostalih treh udeleženih oseb.

6Sodišče je o vloženi zahtevi za sodno varstvo odločilo brez dopolnitve dokaznega postopka. Pojasnilo je, da je ocenilo dokaze, izvedene v prekrškovnem postopku in verjelo oškodovancu, ne pa udeležencem, katerih zaslišanje je predlagal zagovornik, in storilcu. Na tej podlagi je sklenilo, da je prekrškovni organ dejansko stanje ugotovil pravilno, zato dokaznega postopka ni dopolnilo.

7Vrhovno sodišče je v svojih odločbah že večkrat pojasnilo, da kljub temu, da ugotavljanje odločilnih dejstev poteka v hitrem postopku o prekršku brez odlašanja, hitro in enostavno (prvi odstavek 55. člena ZP-1), morajo biti storilcu tudi v takem postopku zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka

(fair trial)

. Med drugim upravičenje, da se mu sodi v njegovi navzočnosti, da se brani sam ali z zagovornikom in da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist (22. in 29. člen Ustave). Storilec je v postopku o prekršku načelno upravičen do ustne obravnave pred prvim in edinim sodiščem, razen če so podane okoliščine, ki bi utemeljevale, da se obravnava ne izvede. Izvedba dokaznega postopka je pogojena predvsem z naravo v zahtevi za sodno varstvo obrazloženo izpostavljenega vprašanja. Sodišče izvede ustno obravnavo le, če oceni, da je to potrebno za razjasnitev stvari. Vendar pa odločitev sodnika o izvedbi ustne obravnave ni prepuščena zgolj njegovi subjektivni presoji o tem, ali je prekrškovni organ dejansko stanje pravilno in popolno ugotovil ter ali je treba dokazni postopek dopolniti oziroma ponoviti po pravilih rednega sodnega postopka, temveč je ta sodnikova presoja omejena s storilčevo pravico do poštenega postopka. V nekaterih primerih bo tako storilcu zagotovljena pravica do poštenega postopka že z možnostjo seznanitve s podatki v spisu in možnostjo pisne izjave o pravnih in dejanskih vidikih zadev (na primer ko bo prekršek ugotovljen s pomočjo tehničnih sredstev), v drugih primerih pa bo pošten postopek mogoče zagotoviti le tako, da se storilcu omogočijo osebna navzočnost, izvajanje dokazov v njegovo korist, neposredno seznanjanje z obremenilnimi dokazi ter zasliševanje obremenilnih prič (na primer takrat, kadar so edina podlaga za kaznovanje storilca opažanja policistov, kršitelj pa v zahtevi za sodno varstvo obrazloženo izpodbija verodostojnost njihovih ugotovitev). Kadar storilec zanika storitev prekrška, obremenilne dokaze pa tvorijo izjave prič, je zaradi zagotovitve poštenega postopka treba izvesti ustno obravnavo zaradi ponovitve ali dopolnitve dokaznega postopka. Sodišče mora upoštevati, da za pravilno ugotovitev dejanskega stanja neposredno zaslišanje storilca ni nič manj pomembno, kakor zaslišanje oškodovanca in očividcev. Kadar je sodišče soočeno z nasprotujočimi izjavami storilca in oškodovanca glede relevantnih dejstev, je za pravilno ugotovitev dejanskega stanja odločilno, da sodišče sliši obe strani.(1) Možnost storilca, da pred sodiščem tudi osebno (in ne le pisno) predstavi svoje videnje zadeve, pa ne prispeva zgolj k pravilni ugotovitvi dejstev, temveč prav tako storilcu zagotavlja vlogo (aktivnega) subjekta in ne le objekta postopka. Načelo zaslišanja storilca pomeni uresničitev ustavne pravice do izjave (29. člen Ustave), ki nalaga sodišču dolžnost, da pred odločitvijo storilcu da

možnost, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev.

8Vložnica utemeljeno opozarja, da je bilo sodišče soočeno z nasprotujočimi si izjavami storilca in oškodovanca glede pravno pomembnih dejstev in je svojo odločitev oprlo na izjavo oškodovanca, ki mu je edinemu verjelo, ne da bi zaslišalo njega, storilca ali kogarkoli od ostalih udeleženih oseb, ki jim je odreklo verodostojnost. Ustna izjava, podana pred sodiščem, ima namreč drugačno dokazno težo kot pisna izjava storilca v ugovoru zoper plačilni nalog ali v zahtevi za sodno varstvo. Takšno dokazno oceno dejanskega stanja bi sodišče lahko napravilo le, če bi glede na obrazložene navedbe v zahtevi za sodno varstvo zaslišalo storilca, oškodovanca in ostale udeležence ter storilcu omogočilo aktivno udeležbo v postopku. Le na tak način bi sodišče storilcu lahko zagotovilo pošteno sojenje. S takšnim ravnanjem je, kot pravilno navaja vrhovna državna tožilka, sodišče kršilo jamstva poštenega postopka iz 29. člena Ustave.

C.

9Ker je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena, je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo Okrajnemu sodišču v Murski Soboti v novo odločanje. V novem postopku bo moralo sodišče dopolniti dokazni postopek z zaslišanjem storilca, oškodovanca in predlaganih očividcev ter na podlagi skrbne presoje izvedenih dokazov odločiti o zahtevi za sodno varstvo.

----

(1) Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS IV Ips 64/2014 z dne 21. 10. 2014.